Opotekamo se iz krize v krizo. Politične, ekonomske in družbene krize si podajajo roke. Enkrat močno pade vrednost bitcoina (kar se prav zdaj dogaja), sledi bombardiranje Gaze, ukrajinsko-ruski konflikt se zaostri, nato se strese newyorška borza, grozi napad na Iran, cena srebra naglo pade. A vse to je le vrh ledene gore. Tisoč in ena kriza poteka v manjših, bolj oddaljenih državah, zunaj žarometov svetovnih medijev. Zdi se, kakor da je svet ena sama velika, prepletena kriza.
Lahko ugotovimo, kaj je vzrok vsemu temu? Ne bo lahko, a vsaj poskusimo. V središču dogajanja je ekonomsko področje. S pojavom industrijske revolucije konec 18. in v 19. stoletju se je postopno oblikoval ekonomski sistem, ki ga s skupnim imenom imenujemo kapitalizem. Okoli leta 1800 je na Zemlji živela približno ena milijarda ljudi, leta 1900 1,6 milijarde. Danes, leta 2026, pa nas je približno 8,3 milijarde.
V 18. in 19. stoletju se je kapitalizem razvijal le v delu sveta, predvsem v Evropi in Združenih državah Amerike. Veliki deli sveta so še naprej živeli na tradicionalne načine, pretežno od kmetijstva in poljedelstva. Manj razvite države, z vidika kapitalističnega sistema, so postale kolonije, iz katerih so razvite kapitalistične sile črpale naravne vire in izkoriščale ceneno delovno silo. Ti procesi so se sicer začeli že nekaj stoletij prej, v času velikih geografskih odkritij. Hkrati so si razvite države postopno ustvarjale nova tržišča za prodajo svojih presežnih izdelkov.
V jedru ekonomskega sistema, ki ga imenujemo kapitalizem (danes pogosto tudi neoliberalizem), je bila vselej rast: rast proizvodnje, prodaje in dobičkov. V 19. stoletju je bila takšna rast mogoča, saj so se odpirala in osvajala nova območja ter odpirala nova tržišča.
Že v začetku 20. stoletja pa so se kapitalistične sile začele soočati z omejitvami nenehne širitve. Svet je nenadoma postal premajhen. V prvi svetovni vojni so se tako industrijske sile udarile med seboj. Nove industrijske države, na čelu z Nemčijo, so izzvale stare kolonialne sile, predvsem Anglijo in Francijo, ki so se razvile prej ter si zagotovile obsežne kolonije – s tem pa dostop do poceni naravnih virov in delovne sile, ključnih temeljev kapitalistične rasti.
Tudi druga svetovna vojna je v marsičem izvirala iz podobnih napetosti. Nasprotja iz prve vojne niso bila razrešena – pravzaprav se niso mogla razrešiti, saj temeljni problem ni izginil. Sistem, ki temelji na nenehni rasti, slej ko prej trči ob meje planeta. Neskončna rast na končnem planetu namreč ne more potekati v neskončnost.
Zgodbo lahko nadaljujemo, a saj jo že poznamo. Po prvi svetovni vojni so se kot vodilne sile utrdile Združene države Amerike in Sovjetska zveza, podobno kot danes vse izraziteje nastopa Kitajska. Svetovno razmerje moči se je preoblikovalo, a logika rasti je ostala.
Po prvi svetovni vojni se je začel tudi pospešen razvoj potrošništva, ki v svojem jedru temelji na rasti človekovih potreb, še natančneje, njegovih želja. Novi mediji, oglaševalske kampanje in filmska industrija so postopoma ustvarili kulturno okolje, v katerem posameznik ni bil več zgolj proizvajalec, temveč predvsem potrošnik. Ljudje so bili prepričani, da potrebujejo vedno nove izdelke in storitve, da bi dosegli srečo, uspeh ali družbeni status.
Rast se tako ni več širila le navzven – v nova ozemlja in nova tržišča – temveč tudi navznoter, v človeka samega. Njegove želje, pričakovanja in samopodoba so postali novo področje ekspanzije oziroma rasti.
Danes, ko na planetu živi več kot osem milijard ljudi, ko so naravni viri že močno izčrpani, ko neprestana rast povzroča vse bolj opazno in nevarno podnebno ter okoljsko krizo, in ko se vse več ljudi zaveda potrošniške zasičenosti, postajajo krize skoraj neizbežne.
Nagla gospodarstva rast praviloma prinaša tudi poglabljanje neenakosti. Ta je danes dosegla skrajne razsežnosti in postaja eden ključnih vzrokov za družbene proteste, nezadovoljstvo, upore in stavke po svetu.
Zato je nujno, da se teh problemov zavemo in ekonomijo postavimo na drugačne temelje. Vprašanje ni več, ali sprememba je potrebna, temveč kakšna bo in ali bo pravočasna.
Zadovoljiti moramo osnovne potrebe 8,3 milijarde ljudi, zagotoviti vzdržnost pri izkoriščanju in rabi naravnih virov ter vzpostaviti učinkovite oblike mednarodnega sodelovanja, saj brez sodelovanja prvih dveh ciljev ni mogoče uresničiti. In brez vsega tega ni mogoče zagotoviti miru, ki je nujen za prihodnost človeštva.
To je kolosalna naloga. A prav zato je tudi zgodovinska priložnost. Človeštvo še nikoli ni imelo tolikšnega znanja, tehnologije in medsebojne povezanosti. Vprašanje je le, ali bo zmoglo razviti tudi dovolj modrosti in volje.
Glavna ovira smo pravzaprav mi sami. Naši miselni vzorci so trdni, pogosto rigidni. Vemo, da hodimo po napačni poti, a hkrati nas je strah stopiti na novo. Zato se oklepamo starega, medtem ko se novo še ni zares začelo.
Vemo tudi, da več kot osem milijard ljudi ne more dolgoročno živeti v ekonomskem sistemu, ki peščici omogoča enormno bogastvo, več kot polovici človeštva pa prinaša trpljenje zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin in vse bolj uničenega okolja.
Alternativa obstaja. To je ekonomija delitve. Njena temeljna predpostavka je sodelovanje, ne tekmovanje. Le s sodelovanjem lahko z naravnimi in družbenimi viri, ki so nam na voljo, zagotovimo blaginjo za vse ter začnemo z njimi ravnati skrbno in odgovorno. Virov je dovolj za dostojno življenje vseh ljudi, nikoli pa jih ne bo dovolj za neskončno rast in pohlep.
Ni komentarjev:
Objavite komentar