Kaj nas pravzaprav žene, da si želimo več, kot potrebujemo? Ne le več, temveč veliko več.
V ozadju pohlepa pogosto ni toliko želja po bogastvu kot strah. Strah, da bomo jutri, čez mesec ali leto živeli v pomanjkanju in revščini. Zato kopičimo dobrine.
Toda več ko jih imamo, bolj nas je strah, da jih bomo izgubili. Zato se želimo zavarovati in ograditi od drugih. Hočemo še več, saj verjamemo, da nam večje premoženje zagotavlja tudi večjo varnost. Kupujemo varnostne naprave, postavljamo visoke ograje, države pa na podoben način kopičijo orožje.
Več ko imamo, manj srečni smo v resnici. Postajamo vse bolj prestrašeni, nezaupljivi in prepričani, da nas drugi ogrožajo. V ljudeh, ki nimajo skoraj nič, začnemo videti nevarnost. Revni, migranti, tujci in drugačni postanejo v naših očeh grožnja.
V ozadju pohlepa je torej strah: strah pred pomanjkanjem, prihodnostjo, izgubo in drugimi ljudmi. Toda strahu in negotovosti s kopičenjem ne bomo odpravili. Nasprotno, s tem ju bomo le še poglobili.
Zaupanje in blaginja
Kako lahko izstopimo iz tega začaranega kroga?
Če bi poskrbeli za pravičnejšo delitev dobrin, ne le v svojem lokalnem okolju, temveč tudi na globalni ravni, bi se ljudje počutili varnejše in bolj zadovoljne. Bolj bi zaupali drugim, strah pred pomanjkanjem pa bi se zmanjšal. S tem bi bilo tudi manj potrebe po kopičenju bogastva.
Če bi si dobrine delili pravičneje, se nam ne bi bilo treba tako močno gnati za bogastvom, saj bi lahko tudi v težkih časih računali na pomoč drugih. Vedeli bi, da v stiski ne bomo ostali sami.
Tudi naše medsebojno zaupanje bi bilo večje. Drugih ne bi več dojemali predvsem kot tekmece, temveč kot soljudi, prijatelje in člane skupnosti, ki si med seboj pomagajo.
Če imamo vsi dovolj, smo v resnici bogati vsi.
Kako lahko izstopimo iz tega začaranega kroga?
Če bi poskrbeli za pravičnejšo delitev dobrin, ne le v svojem lokalnem okolju, temveč tudi na globalni ravni, bi se ljudje počutili varnejše in bolj zadovoljne. Bolj bi zaupali drugim, strah pred pomanjkanjem pa bi se zmanjšal. S tem bi bilo tudi manj potrebe po kopičenju bogastva.
Če bi si dobrine delili pravičneje, se nam ne bi bilo treba tako močno gnati za bogastvom, saj bi lahko tudi v težkih časih računali na pomoč drugih. Vedeli bi, da v stiski ne bomo ostali sami.
Tudi naše medsebojno zaupanje bi bilo večje. Drugih ne bi več dojemali predvsem kot tekmece, temveč kot soljudi, prijatelje in člane skupnosti, ki si med seboj pomagajo.
Če imamo vsi dovolj, smo v resnici bogati vsi.
