Smo lahko optimistični

Smo lahko za spremembo optimistični? Kljub številnim grožnjam, ki pretijo človeštvu, lahko z upanjem zremo v prihodnost? Navkljub podnebnim spremembam, onesnaženju okolja, prenaseljenosti, ekonomski in še posebej prehranski krizi, političnim napetostim in tako naprej.

Zelo pomembno je razumeti, da so grožnje, ki pretijo človeštvu, izključno posledica človekovih aktivnosti. Ali povedano drugače: edina grožnja človeštvu je človeštvo samo. Kar je dobro in slabo hkrati. Dobro je, ker človeštvo svojo destruktivno pot lahko kadarkoli spremeni. Slabo je, ker spremembe niso nekaj samoumevnega; nič se ne bo zgodilo samo po sebi. Potrebni so veliki napori, še zlasti pa sprememba človekove miselnosti.

Sodelovanje namesto “vsi proti vsem”

Rešitve, ki nam jih ponujajo ljudje “od zgoraj” oziroma naši ekonomski in politični voditelji, krizo prej zaostrujejo, kot pa jo rešujejo in te njihove “rešitve” so: povečanje konkurenčnosti, povečanje produktivnosti in strogo varčevanje. Bolj ko bomo konkurenčni in produktivni, bolj bomo zaostrili ekološko krizo in povečali razlike med ljudmi. Z varčevanjem, ki je v resnici zmanjševanje pravic večine prebivalstva, pa se še poglablja ekonomski del krize.

Tisto, čemur pravimo konkurenčnost, dejansko ni nič drugega kot tekma oziroma vojna vseh proti vsem. Konkurenčnost naj bi bila gibalo razvoja, a to še zdaleč ne drži. Konkurenčnost resda lahko prinese nekatere boljše proizvode, a cena za to je strašno visoka, saj se v medsebojni konkurenčni vojni uničujejo okolje, ljudje in posledično tudi družbene skupnosti.

V resnici je s sodelovanjem mogoče storiti mnogo več; poglejmo si primer. Evropski znanstveno raziskovalni center CERN (Evropska organizacija za jedrske raziskave) združuje "20 evropskih držav, ima 2.600 polno zaposlenih ljudi, poleg njih pa sodeluje še okrog 7.900 znanstvenikov in inženirjev iz 580 univerz ter raziskovalnih institucij". Posamezna država ali korporacija nikoli ne bi uspela priti do tako pomembnih odkritij in tako zahtevnih tehnoloških rešitev, kakršnih smo priča v CERN-u (odkritje tako imenovanega “božjega delca” v letošnjem letu).

Spremembe od spodaj navzgor

Podoba današnje politike in ekonomije vsekakor ni spodbudna, a to je le “zunanja podoba”. Ljudje na ključnih položajih - politični voditelji in voditelji mednarodnih institucij, šefi bank in drugih finančnih institucij, direktorji večjih ali manjših podjetij, župani in tako dalje - nimajo niti idej niti volje niti interesov, da bi se lotili ključnih sprememb, ki so potrebne, da stopimo s poti, ki nas počasi in vztrajno vodi proti “prepadu in propadu”. Na svet dobesedno gledajo “od zgoraj” in tako se tudi obnašajo.

Pravi vzrok za optimizem je trend sprememb, ki se začenjajo spodaj, med običajnimi ljudmi in postopno spreminjajo strukturo družbe proti vrhu. Danes številni ljudje ustanavljajo gibanja, društva, sprožajo različne pobude, ustanavljajo kooperative in socialna podjetja itd. Skupno tem novim oblikam je, da so demokratično organizirane, da ne delajo za dobiček, da sodelujejo in delajo za splošno blaginjo.

Dostop in delitev pred lastništvom in individualno potrošnjo

Nove ekonomske in družbene oblike dajejo velik pomen dostopu do dobrin in ne nujno lastništvu le-teh. Namesto, da bi kupili vse, kar potrebujemo (individualna potrošnja), si nekatere stvari na različne načine lahko delimo. S tem se zmanjša obremenitev okolja, hkrati pa se povečajo solidarnost, sodelovanje in medsebojna povezanost med ljudmi.

Lahko smo optimistični, a še veliko moramo narediti. Nič ni samoumevno, nič se ne zgodi samo od sebe.

Pot miru in blaginje

Le redki še verjamejo, da današnji politiki in ekonomisti poznajo pot za izhod iz krize. Vsi standardni ukrepi, ki jih poznajo in izvajajo, so neučinkoviti. Radikalno varčevanje uničuje gospodarstvo in družbo kot celoto, na drugi strani pa bi velike spodbude gospodarski rasti še dodatno obremenile že tako prizadeto okolje.

Zdaj, ko se kriza še zaostruje, moramo končno začeti razmišljati izven standardnih okvirjev. Danes ne gre zato ali smo za kapitalizem ali socializem, temveč: ali smo za blaginjo ljudi in planeta ali za njuno uničenje?

Kapitalizem je izjemno učinkovit sistem, ki ima številne slabosti; tudi socializem ponuja nekatere dobre rešitve, a ima prav tako številne slabosti in pomanjkljivosti. Dejansko pa gre pri obeh sistemih za ideologijo, ki je vedno izključujoča, črno-bela.

Za rešitev krize moramo iskati rešitve, ki imajo skupni cilj: blaginjo celotnega človeštva in planeta kot celote. Povsem vseeno je, ali rešitev prihaja iz “tabora” kapitalizma ali iz socializma ali iz kakšnega drugega (ideološkega) vira. Pomembno, da gre v smeri izpolnitve skupnega cilja.

Rešitev krize zahteva miselni obrat: danes razmišljamo o “naši” državi in njenem uspehu ter blaginji, a naš uspeh je še kako povezan z uspehom celotnega sveta; vseh držav in njihovega prebivalstva. Če povečamo konkurenčnost in produktivnost oziroma še bolj zaostrimo tekmo z drugimi, to pomeni, da bomo “uspeli” na račun drugih. “Naš” uspeh je popolnoma nesmiseln, če druge še bolj “potisnemo v blato”, saj potem njihovi problemi tako ali drugače zelo hitro prizadanejo “naš uspeh”.

Danes veliko govorimo o mednarodnem sodelovanju, a to je sodelovanje z veliko “figo v žepu”, saj praktično vse svetovne države spodbujajo konkurenčnost kot eno najbolj zaželenih ekonomskih ravnanj. Konkurenčnost je samo druga beseda za tekmovanje med podjetji in državami, kar se ob zaostritvi razmer vedno lahko izteče v konkurenčno (ekonomsko) vojno in v končni fazi v pravo vojno - z orožjem (ki je lahko tudi jedrsko).

Resnično ekonomsko sodelovanje je nekaj povsem drugega. Resnično ekonomsko sodelovanje pomeni razvoj novih izdelkov in storitev, uvedbo novih tehnologij ali izkoriščanje naravnih virov - vendar z združenimi napori in z medsebojnim usklajevanjem. A tudi rezultati skupnih naporov se morajo deliti, prav tako naravni viri, ki so temelj kakršnekoli proizvodnje oziroma ekonomije nasploh.

Človeštvo bi v zelo kratkem času rešilo vse energetske težave, lakoto, okoljske izzive, finančno krizo in mimogrede bi uspešno potovali na Luno in še dlje, če bi se odločili za resnično sodelovanje in medsebojno delitev naravnih virov, znanja in drugih dobrin. Pot sodelovanja in medsebojne delitve je tudi pot miru, saj bi se velikanski napori, ki jih danes izvajamo za “varovanje drugega pred drugim”, za kar potrebujemo ogromno orožja in velike vojske, lahko usmerili v rešitve, ki podpirajo blaginjo vsega človeštva.

Resnično sodelovanje in medsebojna delitev sta prava pot miru in blaginje vsega človeštva.

Zaupanje, razumevanje enosti človeštva in medsebojna delitev

Bistven problem današnjega sveta ni pomanjkanje dobrin, ni pomanjkanje denarja, ni pomanjkanje česarkoli. Edino pomanjkanje, je pomanjkanje naše volje, da bi preobrazili današnje ekonomske prakse, ki temeljijo na sebičnosti in pohlepu.

A ne gre samo za sebičnost in pohlep posameznikov, temveč gre za splošen način razmišljanja, ki je odigral svojo zgodovinsko vlogo in je danes postal destruktiven. “Imeti vse, kar potrebuješ, le zase” in “imeti več, kot potrebuješ, da bi si zagotovil varno prihodnost” sta trditvi, ki oblikujeta ekonomsko ravnanje posameznikov in družbenih skupnosti praktično po vsem svetu.

V osnovi pohlep in sebičnost izhajata iz človekovega občutka ločenosti in strahu pred drugimi. Ker želimo vse in čim več zase in ker to želijo tudi drugi, smo se znašli v začaranem krogu lakote in revščine ter na drugi strani pretiranega bogastva, prav tako pa uničujemo naravo in od nje zahtevamo več, kot nam je zmožna dati.

Če bi nasprotno, zaupali drugim in razumeli, da smo drug od drugega so-odvisni, bi ravnali bistveno drugače. Številne stvari bi si na različne načine lahko delili ali uporabljali skupaj. Ogromne količine hrane, ki pristanejo v smeteh, bi lahko bile na voljo tistim, ki jo potrebujejo; prav tako zdravila in druge življenjsko potrebne dobrine. Veliko različnih dobrin (kolesa, avtomobili, zemlja, hišni pripomočki, orodje itd.), ki jih ne uporabljamo ves čas, bi si na različne načine delili oziroma jih so-uporabljali.

Z medsebojno delitvijo bi bistveno zmanjšali pritisk na naravne vire, saj bi z manj dobrinami lahko zadovoljili enako ali celo več potreb, kot jih danes. Medsebojna delitev je zato prava pot do trajnostno usmerjene ekonomije in družbe.

Ko drugim zaupamo, nimamo nobenega vzroka, da bi z njimi tekmovali za dobrine, do katerih imamo vsi enake pravice. Ko se zavemo, da smo vsi pripadniki ene, medsebojno povezane in soodvisne človeške družine, nimamo nobene pravice, da druge pustimo stradati ali jim odrekati tiste dobrine, za katere mislimo, da imamo do njih pravico.

Zaupanje, razumevanje enosti človeštva in medsebojna delitev so zato neločljivo povezani ter “temeljni kamni” drugačne, mnogo boljše prihodnosti.

Sodelovanje in medsebojna delitev

Kriza v kateri smo se znašli je kompleksna in nikakor enostavno rešljiva. Kriza je tako ekonomska, družbena kot tudi ekološka. Ena stran krizo želi rešiti z drastičnimi varčevalnimi ukrepi; morda je to dobro za okolje (zaradi manjše porabe virov), ni pa dobro ne za ekonomijo, ne za večinski del družbe. Druga stran pravi, da je potrebno povečati porabo in tako pomagati gospodarstvu ter povečati blaginjo družbe; a to spet ni dobro za okolje.

Okolje je postalo žrtev krize. Koga sploh briga okolje, ko pa se ukvarjamo samo še z reševanjem ekonomske in družbene krize. Pa bi nas moralo, saj je v nasprotnem primeru povsem vseeno, če nam uspe rešiti gospodarstvo in blaginjo ljudi.

Neprestano se sučemo v začaranem krogu. A za resničen izhod iz krize ni rešitev niti pretirano varčevanje niti pretirana poraba. Kako potemtakem živeti dobro in hkrati porabiti manj dobrin? Kajti le tako lahko rešimo kompleksno krizo, ki ima tri "glave". Če odrežemo eno, se bosta preostali dve le še bolj okrepili.
 

Sodelovanje in medsebojna delitev kot univerzalni rešitvi

Največji problem reševanja krize je v tem, da vsaka država, vsako podjetje, vsaka skupnost in vsak posameznik razmišljajo le o tem, kako bodo rešili "svojo" krizo. A kriza ni od nikogar in hkrati je od vseh. Tudi najbogatejši ljudje se ne morejo izogniti posledicam krize; morda danes, ne pa tudi jutri ali pojutrišnjem. 

Krizo lahko rešijo samo vse države skupaj, samo celotna človeška družina. Medsebojno tekmovanje oziroma konkurenčnost, kot temu rečejo ekonomisti, je sigurna pot v pogubo. Velika večina konfliktov v vseh časih je (bila) posledica tekmovanja oziroma vojne za dobrine.

Če pa države začnejo med seboj sodelovati in si deliti dobrine, potem jih bo dovolj za vse ljudi. Tudi posameznik ne potrebuje vsega zase, nekatere dobrine si lahko deli več ljudi, s čimer se bistveno zmanjša pritisk na okolje. Danes obstaja veliko dobrih rešitev, ko več ljudi redno ali občasno uporablja eno dobrino (npr. delitev avtomobilov, koles, stanovanj, zemlje, orodja itd. - glej: Ekonomija delitve).

Gre za enostavne in zelo učinkovite rešitve. Moramo začeti razmišljati o njih in jih uveljavljati v praksi. Na stare načine preprosto ne bo šlo. Ne bo.

Konec velikega, začetek boljšega

Obdobje, ko je bila celotna družbena in še zlasti ekonomska logika usmerjena k rasti, širjenju, večanju in tako naprej, nepreklicno prihaja h koncu. Prepoznavanje dejstva, da ima planet določene fizične omejitve, preko katerih ne smemo, če nočemo povzročiti trajnega uničenja, je ključnega pomena za začetek delovanja v smeri pravega trajnostnega razvoja. Trajnostni razvoj dejansko pomeni rast kvalitete, namesto rasti kvantitete (količine).

Če imamo več, še ne pomeni, da tudi živimo bolje. Inštitut z imenom The Post Growth Institute raziskuje in navdihuje "poti k globalni blaginji, ki ni osnovana na ekonomski rasti". Njihov glavni slogan je zato "Po rasti: konec velikega, začetek boljšega" (Post Growth: the end of bigger, the start of better".

Vse več ljudi se zaveda, da so današnji ekonomski načini in modeli destruktivni tako za večino ljudi kot tudi za okolje in za druga živa bitja, na žalost pa tega zavedanja (še) ni med politiki in ekonomisti. Še vedno namreč govorijo o nujnosti "povečanja konkurenčnosti", "povečanja produktivnosti" in "spodbujanju gospodarstva", pri čemer mislijo samo na vračanje k stari logiki rasti, brez upoštevanja njenih negativnih vidikov.

Fizične meje planeta (recognizing the physical limits of the earth) so “startne pozicije” za razmislek in delovanje, kajti:

1. Gospodarstva se ne morejo širiti in rasti v nedogled, saj ima planet zmožnosti, da le do določene mere lahko regenerira določene naravne vire oziroma prenese določene obremenitve (npr.izpuste toplogrednih plinov).

2. Prebivalstvo ne more naraščati v nedogled, saj vsak nov Zemljan predstavlja nov pritisk na naravne vire.

3. Tehnološki razvoj ne pomeni, da lahko v rastemo v nedogled. Nove tehnologije na nek način vzdržujejo našo “obsedenost z neomejeno rastjo na omejenem planetu”. Avtomobili morda res porabijo manj bencina in spustijo manj toplogrednih plinov na kilometer vožnje, a jih hkrati proizvedemo in pokupimo vedno več, kar pomeni, da se obremenitve okolja še vedno povečujejo. Spremeniti moramo osnovne vzorce našega obnašanja, šele potem nam razvoj tehnologij lahko koristi.

4. Živeti trajnostno pomeni, da moramo pravično porazdeliti vire in obremenitve okolja v mejah, ki jih postavlja naš planet.

Spremeniti moramo torej naše navade, ekonomske modele in naše medsebojne odnose. Naučiti se moramo večje skromnosti in zmernosti, kar ne pomeni, da moramo biti revni; ekonomija mora iskati najboljše in najučinkovitejše tehnologije za pridobivanje, proizvodnjo in distribucijo dobrin in namesto, da med seboj tekmujemo za vire in dobrine, si jih moramo pravično deliti in sodelovati pri določanju skrajnih količin, ki jih v določenem obdobju še lahko uporabimo, da ne presežemo meja, ki nam jih postavlja planetarno okolje.

Bolj pravični ekonomski odnosi in višja blaginja celotnega prebivalstva vodita tudi k zaustavljanju rasti števila Zemljanov, saj višji standard dejansko in dokazano vodi k manjši “potrebi” po več otrokih.

Bodočnost je torej v zmernosti, pravični delitvi virov in dobrin, ki jih podpirajo učinkovite tehnologije. Konec je torej velikega, začenja se boljše - življenje.

Razvoj za 21. stoletje

Vsakršna kriza, osebna, ekonomska ali družbena, pomeni, da smo dosegli konec nekega obdobja. Stare navade, stari miselni vzorci, medsebojni odnosi in naša ravnanja ne ustreza več novim okoliščinam ali novi razvojni stopnji. Beseda kriza izhaja iz starogrške besede krinein, ki pomeni “odločiti se”. Odločiti se moramo, ali bomo ravnali po starem, kar vodi samo še v globljo krizo ali se bomo odločili za novo oziroma za tisto, kar je bolj ustrezno novim okoliščinam ali novi razvojni stopnji. Kriza je točka odločitve.

In natanko na tej točki smo danes: stari miselni in družbeno-ekonomski vzorci po katerih delujejo posamezniki, lokalne skupnosti, podjetja in druge organizacije ter celotna družba ne ustrezajo več novim okoliščinam in doseženemu razvoju celotne človeške družbe. V zadnjih dveh stoletjih smo dosegli izjemen tehnološki napredek, a naši vzorci mišljenja, obnašanja in naši medsebojni odnosi so “obtičali” na razvojni stopnji iz preteklih stoletij ali celo tisočletij. Kar je izjemno nevarno: bi dali Neronu v roke atomsko bombo ali neandrtalcem bombe (mogoče gre za malo pretirane primerjave, a v resnici pojasnujejo bistvo problema).

Z novimi tehnologijami delamo tako kot v starem, srednjem in zgodnjem kapitalističnem veku: “tepemo” se za dobrine, izkoriščamo in uničujemo druge ljudi, z naravo ravnamo kot bi nam bila največji sovražnik. Smo zgolj sofisticirana oblika staroveških in srednjeveških zavojevalcev na eni in sužnjev ter hlapcev na drugi strani. Nove tehnologije ter stari odnosi so skrajno nevarna in eksplozivna mešanica, ki lahko pripelje do (samo)uničenja človeštva. Kar smo nekoč počeli s sabljami, lahko danes počnemo z jedrskim orožjem in to po povsem istih “načelih” uničevanja in izkoriščanja drugih ljudi ter prilaščanja njihovih virov.

Danes razvojni poudarek ne sme biti toliko osredotočen na področje gospodarstva in tehnologij, čeprav je seveda tudi to področje pomembno, temveč na razvoj družbeno-ekonomskih odnosov in vrednot. Tekmovanje (konkurenčnost) za naravne vire in dobrine, sebičnost in brezmejni pohlep, moramo nadomestiti s pravičnostjo, sodelovanjem in medsebojno delitvijo.

A ne smemo pristati zgolj na prazne besede oziroma nedosegljive ideale, te resnično univerzalne človeške vrednote moramo “vgraditi v” sleherno področje ekonomskega in družbenega življenja. Če bodo visoke tehnologije “delale” za vse ljudi po načelih oziroma principih pravičnosti, sodelovanja in medsebojne delitve, potem bo človeška družba “zažarela” v povsem novi luči. Svet bo zaživel v blaginji, medsebojnemu spoštovanju in končno - po toliko tisočletjih - v miru.

Vse to nam je na dosegu roke. Samo narediti moramo prvi korak in vzpostaviti družbene in ekonomske odnose, ki bodo temeljili na pravičnosti, sodelovanju in medsebojni delitvi.

Ta zemlja je tvoja in moja

“Ta zemlja je tvoja zemlja, ta zemlja je moja zemlja

Od Kalifornije do New Yorka

Od gozda Redwood do voda Zalivskega toka

Ta zemlja je ustvarjena zate in zame.”

Znameniti ameriški folk pevec Woody Guthrie je zgornje verze zapisal v pesmi This Land Is Your Land daljnega leta 1944. Sporočilo teh verzov je izjemno, o njih bi morali temeljito razmisliti. Čigava je pravzaprav zemlja in Zemlja (kot planet)?

Prenehati moramo z razmišljanjem, da je Zemlja oziroma kateri koli del Zemlje v absolutni lasti kogarkoli. Zemlja je od vseh, a to ne pomeni, da vsakdo z njo počne, kar se mu zazdi. Vendar, če rečemo, da je Zemlja od vseh, kaj je potem z odgovornostjo? Preseči moramo idejo skupne lastnine, kot je bila mišljena v socializmu: “če je vse od vseh, potem kot posamezniki nismo za nič odgovorni”. Če je Zemlja last vseh, potem to pomeni veliko odgovornost - prav od vsakega posameznika in vsake skupnosti.

Če je Zemlja last vseh, to hkrati še ne pomeni, da ne moremo biti lastniki njenih posameznih delov - parcel (ang. beseda parcel pomeni “del zemlje”). Lastništvo je dejansko zgolj ekonomska in pravna kategorija (torej stvar dogovora med ljudmi), ki nam začasno podeljuje določene pravice. A nad temi pravicami je še ena kategorija pravic - pravice Matere Zemlje. Te pravice so univerzalne in veljajo za vse.

V Boliviji so kot v prvi državi na svetu uzakonili pravice Zemlje, kar so poimenovali kot Pravice Matere Zemlje. V zakonu so med drugim opredelili, da je Mati Zemlja "dinamičen živ sistem, ki ga sestavlja nedeljiva skupnost vseh življenjskih sistemov in živih bitij, ki so medsebojno povezani, soodvisni, se dopolnjujejo in si delijo skupno usodo." Pravice Matere Zemlje je bolivijski predsednik Evo Morales ponudil v sprejem tudi Organizaciji združenih narodov, da bi veljale povsod po svetu.

Torej nov koncept, ki ga moramo sprejeti je, da je Zemlja od vseh - “moja in tvoja”, kar pomeni, da se moramo do nje obnašati skrajno odgovorno. Kljub temu smo lahko lastniki njenih posameznih delov, a naše (posamično) ravnanje mora biti vedno v skladu s pravicami na širši ravni, ki so jih Bolivijci poimenovali Pravice Matere Zemlje. In najpomembnejše pri tem je, da se med seboj naučimo deliti: skupno usodo, odgovornost, blaginjo, dobrine, znanje itd. Šele takrat bomo zares spoštovali Pravice Matere Zemlje.

In verze Woodya Guthriija moramo zapisati nekoliko drugače (z vsem dolžnim spoštovanjem do avtorja):

Ta zemlja je tvoja zemlja, ta zemlja je moja zemlja

Od Kalifornije (preko Azije, Afrike in Evrope) do New Yorka

Od južnega do severnega tečaja

Ta zemlja je ustvarjena zate in zame.

Medsebojna delitev je revolucija

"Nekateri moji kolegi menijo, da je medsebojna delitev avtomobila nekaj, kar meji na komunizem. Če je tako, 'viva la revolucion' (živela revolucija)." (Vir: Dnevnik)

To niso besede revolucionarja, socialnega aktivista, socialista, komunista ali kogar koli podobnega, to so besede Dietera Zetscheja, predsednika uprave Mercedes-Benza.

Predsednik uprave ene izmed največjih avtomobilskih korporacij na svetu torej pravi, da je medsebojna delitev (avtomobilov) revolucija. Dieter Zeche je govoril o delitvi sedežev v avtomobilu oziroma o “vzajemnem potovanju z avtomobilom”, kar je le ena od oblik delitve avtomobilov, le-ta pa je le ena od oblik hitro rastočega sektorja ekonomije delitve.

Princip medsebojne delitve, ki predstavlja temeljno podlago vsem tem novim družbeno-ekonomskim oblikam, dejansko vnaša revolucionarne spremembe na ekonomsko področje in v družbo kot celoto.

Doslej je ekonomija temeljila na “mojem” in “našem” v ožjem smislu (npr. na ravni “naše” države), kar je pomenilo, da smo z drugimi tekmovali ali se borili za dobrine in lastnino. Celotna ekonomija še danes temelji na logiki “vse moramo imeti zase” in “imamo vso pravico, da si za vsako ceno in na vsakršen način pridobimo dobrine bodisi iz narave bodisi od drugih”. Ekonomija je zato tekma, konkurenca, vojna - in tako je že tisočletja. Posledice so opazne tako v družbi kot v okolju.

Medsebojna delitev v resnici ni nekaj povsem novega, saj jo že dolgo poznamo znotraj družin in manjših skupnosti, a na širšem nivoju šele v zadnjem času počasi vstopa v prvi plan. Spremembe, ki jih prinaša medsebojna delitev bodo daljnosežne in resnično revolucionarne. V ekonomiji bo postalo pomembno “skupno”, “vzajemno” in “naše” v najširšem - globalnem smislu.

Veliko dobrin si bomo delili, jih uporabljali skupaj in sodelovali pri skrbi za njihovo ohranitev. Ekonomija bo temeljila pretežno na sodelovanju (ne več na tekmovanju oziroma konkurenčnosti), dobrine bodo postale samo sredstvo za zadovoljevanje človekovih potreb (ne pa za bogatenje, oblast in moč) in z njimi se bo ravnalo skrbno in odgovorno. Posledično bodo številni največji problemi človeštva (lakota in skrajna revščina, družbeni konflikti, onesnaženje planeta) postali zgolj neprijeten spomin na preteklost.

Medsebojna delitev je res revolucija. “Viva la revolucion”.

Celosten pristop k reševanju krize

Za današnjo globoko krizo človeštva lahko rečemo, da je ekonomska, družbena in okoljska. Nobenega od teh področjih ne smemo obravnavati ločeno, kajti resnična rešitev krize je lahko samo celostna.

Danes se skorajda vsa svetovna politika ukvarja pretežno z reševanjem ekonomske krize in to z ukrepi, ki dodatno zaostrujejo družbeno in okoljsko krizo. Ključni in splošno sprejeti ukrepi za rešitev ekonomske krize so: krepitev konkurenčnosti oziroma ekonomske tekme, povečanje gospodarske rasti, hkrati pa drastično varčevanje pri javnih izdatkih. Ti ukrepi še poglabljajo družbeno (večanje razlik med bogatimi in revnimi in “podhranjenost” javnih storitev) ko tudi okoljsko krizo (dodatne obremenitve naravnega okolja), a hkrati ne rešujejo niti ekonomske krize, ki jo neprestano podpihuje špekulativen in kaotičen finančni sistem.

Dejansko pa moramo z ekonomičnejšo izrabo naravnih virov doseči razbremenitev škodljivega pritiska na okolje in hkrati zagotoviti splošno blaginjo družbe. Je kaj takega sploh mogoče? Lahko porabimo manj naravnih virov in zadovoljimo potrebe več oziroma vseh ljudi? Kako z manj doseči več?


Celosten pristop 3E (Ekonomija, Ekologija in Etika)

Medsebojna delitev je rešitev, ki predstavlja hkratno soočenje z vsemi tremi področji, ki so v krizi  - z ekonomijo, družbo in okoljem. Ta področja “pokrivajo” trije vidiki medsebojne delitve.

Ekonomski in ekološki vidik medsebojne delitve

Princip medsebojne delitve se na ožjem ekonomskem oziroma gospodarskem področju izraža kot ekonomija delitve, ki daje prednost dostopu (npr. souporaba, izmenjava dobrin) pred lastništvom dobrin. To pomeni, da so nekatere dobrine lahko na voljo več ljudem, zato ni nujno, da jih ima vsakdo v lasti (npr. avtomobile, kolesa, nekatere hišne pripomočke, zemljo …), kar je izjemno potratno tako z ekonomskega (visoki stroški, neekonomična izraba dobrin in naravnih virov) kot z okoljskega oziroma ekološkega vidika (velike obremenitve naravnega okolja).

Etični vidik medsebojne delitve

Princip medsebojne delitve pa se na širši družbeni ravni izraža kot pravična delitev dobrin. To pomeni da družbena skupnost na različnih nivojih (lokalni, državni, globalni) oblikuje takšne mehanizme, ki zagotavljajo, da ključne dobrine za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (hrana, neoporečna voda, zdravila itd.) dosežejo slehernega člana te skupnosti. Praktično to pomeni, da družbena skupnost oblikuje posebne sklade, ki omogočajo, da presežne dobrine dosežejo ljudi oziroma območja, kjer jih primanjkuje.

Z medsebojno delitvijo bi tudi v dobršni meri odvzeli moč finančnemu sistemu, ki predstavlja eno od glavnih motenj za pravičnejšo porazdelitev globalnih dobrin. Danes v svetu ne primanjkuje dobrin, veliko ljudi si jih preprosto ne more kupiti, ker nimajo finančnih sredstev. Ta sredstva imajo v rokah oziroma jih nadzorujejo globalne finančne elite, ki dejansko odločajo o življenju in smrti stotin milijonov ljudi. Z medsebojno delitvijo dobrin človeštvo odvzame moč tem elitam, zato se o medsebojni delitvi v glavnih medijih sploh ne piše ali govori (glavne medije seveda obvladujejo zelo bogati in močni ljudje). Medsebojna delitev je najmočnejše orožje množic in držav, ki v resnici želijo blaginjo svojega prebivalstva.

Medsebojna delitev torej predstavlja celosten pristop, ki se hkrati sooča s vsemi tremi ključnimi področji današnje globoke krize človeštva.

2012

2011 - leto prebujenja

Ozrimo se najprej v iztekajoče leto. Leto 2011 je predvsem leto prebujenja človeštva. To leto sta najbolj zaznamovala dva dogodka oziroma procesa: arabska pomlad in gibanje Okupirajmo ali Mi smo 99%. Eno in drugo bo imelo velik vpliv na našo prihodnost.

Sporočilo arabske pomladi je jasno: noben, še tako okruten diktatorski režim nima prihodnosti, ljudje so za svojo svobodo pripravljeni storiti vse, tudi žrtvovati svojo življenja. Ne gre samo za diktature, sporočilo je namenjeno vsem politikom, ki delujejo ali bodo delovali proti interesom svojih državljanov. Ključno sporočilo in zahteva arabske pomladi je: svoboda za vse.

Drugi ključni dogodek leta 2011 je gibanje Okupirajmo oziroma Mi smo 99%. Gibanje se je začelo že maja v Španiji, a pravo obliko je dobilo z septembersko zasedbo Wall Streeta (Occupy Wall Street), kjer se je tudi oblikovalo glavno sporočilo - Mi smo 99%. Simbolno in dejansko sporočilo gibanja je, da se človeštvo zaveda, da mu (dejansko že tisočletja) vladajo elite (1%), ki vedno poskrbijo predvsem zase in da so stare poti, ki prinašajo korist samo tem elitam - ekonomsko tekmovanje, izkoriščanje drugih ljudi in okolja, špekulativno poslovanje, neprestana gospodarska rast - za človeštvo kot celoto povsem neustrezne in preživete. Ključno sporočilo in zahteva gibanja Okupirajmo je: blaginja za vse.

Rečemo torej lahko, da se je v letu 2011 jasno oblikovalo sporočilo in zahteva človeštva: svoboda in blaginja za vse. A tokrat ne gre samo za željo prosvetljenih posameznikov, temveč za jasno sporočilo milijonov in milijonov ljudi po vsem svetu. Tega sporočila ne bo smel preslišati noben resen politik, ki bo želel delovati na dolgi rok.


2012 - leto uveljavljanja novega

Ključno vprašanje leta 2012 bo, kako do “svobode in blaginje za vse”? Če pozorno preučimo dogodke v letu 2011, so nove poti že začrtane, še zlasti v okviru gibanja Okupirajmo. Gibanje skuša doseči širšo vključenost v procese odločanja in uveljavlja nove ekonomske oblike.

Širša vključenost v procese odločanja

Demokracija sicer zagotavlja, da imajo ljudje vpliv na izbiro svojih voditeljev, a ti so demokracijo uspeli zožiti na volitve, medtem ko vse ostalo poteka bolj ali manj v okviru različnih interesnih združenj oziroma političnih strank. Dejansko nove informacijsko-komunikacijske tehnologije omogočajo, da bi ljudje lahko bolj sodelovali pri različnih odločitvah, ki se neposredno tičejo njihovega vsakdanjega življenja. A ne gre samo za politične odločitve na vseh nivojih, temveč tudi za ekonomske odločitve. Večina podjetij danes deluje kot najbolj skrajna oblika diktatur s povsem togo hirearhično strukturo, brez možnosti soodločaja drugih udeležencev v procesu poslovanja (zaposleni, lokalne skupnosti, zastopniki interesov okolja itd.).

Nove ekonomske oblike

Nova gibanja uspešno uveljavljajo nove ekonomske oblike, ki “delujejo” po principih pravičnosti, solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve. Ekonomije ne dojemajo več kot ločenega družbenega področja, temveč kot družbeno-ekonomsko celoto, kajti blaginja posameznika in posamezne ekonomske organizacije je odvisna od blaginje celotne skupnosti. Nove družbeno-ekonomske oblike dajejo prednost dostopu pred lastništvom dobrin, skupni uporabi ali so-uporabi nekaterih dobrin, oblikovanju skladov iz katerih se zadovoljuje potrebe vseh in tako naprej. Seveda bodo današnje ekonomske oblike preživele, tudi individualna potrošnja in lastnina, spremembe na številnih področjih pa bodo neizogibne, če želimo ohraniti planetarno okolje in hkrati vsem ljudem zagotoviti blaginjo.

Leto 2012 bo torej začetek dolgotrajnega obdobja družbeno-ekonomskih sprememb in uveljavljanja novih političnih in ekonomskih oblik v smeri “svobode in blaginje za vse”. Če s temi spremembami ne bomo odlašali, bodo postopne oziroma evolutivne, če bomo probleme sveta skušali reševati na stare načine, pa bodo spremembe nenadne oziroma revolucionarne. Vsekakor je boljša prva pot.

Srečno 2012.