Današnja kriza je vsaj na videz nerešljiva. Nakopičeni dolgovi so “zanka na vratu” posameznikov, podjetij in držav. Bolj, ko se trudimo z reševanjem krize, bolj zategujemo zanko. Povečujemo konkurenčnost, privatiziramo dobrine, rešujemo banke, zmanjšujemo stroške itd. - a z vsakim od teh ukrepov smo samo še na slabšem.
Propadanje “starega” ekonomskega sistema
Najprej si moramo priznati, da današnji prevladujoči ekonomski sistem preprosto ni več ustrezen. Na srečo se tega zaveda vedno več ljudi.
Konkurenčnost, ki je le druga beseda za tekmovanje, je morda res dobra v športu, v ekonomskem sistemu pa je strahovito destruktivna. Kako naj majhen afriški kmetovalec konkurira oziroma tekmuje z globalno korporacijo kot je na primer Monsanto (ena največjih svetovnih proizvajalk gnojil, škropiv, gensko spremenjenih semen itd.), ki ima armado pravnikov, ogromna finančna sredstva in izjemen politični vpliv. Ekonomska tekma je bolj destruktivna in povzroča več žrtev kot prava vojna s tanki, letali in drugo najsodobnejšo vojaško opremo. Poleg človeških žrtev pa ekonomska tekma uničuje naravne okoljske sistetme, ki podpirajo celotno življenje na planetu Zemlja.
Poleg vsesplošne tekmovalnosti je problem današnjega ekonomskega sistema njegova osrediščenost na denarju. Vendar denar ni bistvo ekonomskega sistema družbe. V središču ekonomskega sistema so oziroma morajo biti dobrine, ki omogočajo posameznikom in družbi kot celoti zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb. Denar je po svoji naravi zgolj pripomoček, ki omogoča lažje kroženje oziroma distribucijo dobrin med ljudmi - v ta namen je bil denar tudi ustvarjen, “izumljen”.
Ljudje pa smo denar postavili na “prestol” ne samo ekonomskega sistema, temveč celotne družbe. Denar danes ni samo sredstvo za bogatenje, temveč je postal končni cilj skorajda sleherne človekove dejavnosti. Ljudje večinoma ne delamo iz veselja, užitka ali za dobro drugih, temveč za denar. In pravimo, da tako pač je, da je družba takšna. Vendar smo takšno družbo ustvarili sami in jo ustvarjamo še naprej.
Nov ekonomski sistem
Nobenega resnega razloga ni, da še naprej delamo po starem. Ekonomski sistem ne izhaja iz nekih “naravnih” ali “božjih” zakonitosti, temveč je izključno rezultat človekovih aktivnosti. Kar pomeni, da ta sistem človek lahko spremeni; kadarkoli želi.
V središče ekonomskega sistema moramo postaviti dobrine in zagotoviti, da bodo te dobrine dosegle slehernega prebivalca planeta. Ne gre za to, da bi morali imeti vsi enako, temveč gre za vzpostavitev ekonomskega sistema, ki bo slehernemu prebivalcu planeta omogočil (vsaj) zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb (po hrani, pitni vodi, primernem prebivališču, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju). Gre za pravičnost, človečnost, za dostojanstvo slehernega človeka.
Namesto danes vsesplošno sprejetega tržnega mehanizma, ki temelji na tekmovanju in ki distribucijo (porazdelitev) dobrin pogojuje z denarjem, moramo v središče novega ekonomskega sistema postaviti medsebojno delitev (ang. share). Medsebojna delitev je ekonomski mehanizem, ki temelji na sodelovanju in inteligentnem ter sofisticiranem sistemu distribucije dobrin. Danes imamo infrastrukturo (informacijsko, komunikacijsko in transportno) ter tehnologijo, s katero lahko globalne dobrine hitro dosežejo sleherni kotiček planeta in slehernega prebivalca Zemlje. Nobenega razloga ni, da bi kdorkoli stradal ali umiral zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin kot so hrana, voda in zdravila.
Tržni mehanizem še vedno lahko obstane, vendar ne na področju distribucije ključnih dobrin, ki omogočajo preživetje oziroma blaginjo človeštva. Trg kozmetike je nekaj povsem drugega kot trg vode. Trg vode, osnovnih prehrambenih proizvodov, energetskih virov, gozdov, temeljnega človeškega znanja preprosto ne sme obstajati; tem trgom ne moremo in ne smemo prepustiti usode celotnega človeštva.
Medsebojna delitev, ki temelji na sodelovanju in sofisticirani porazdelitvi globalnih dobrin, je zato temelj nove ekonomske dobe. Drugače krize, na planetu s preko 7 milijardami ljudmi in omejenimi dobrinami, sploh ne moremo rešiti.
torek, 26. marec 2013
nedelja, 10. marec 2013
O ekonomiji delitve
Današnja kriza ni enostavno rešljiva. Varčevanje, ki je danes glavna politika zlasti v Evropi, se ni obneslo. Vendar, če uberemo nasprotno pot in z različnimi ekonomskimi ukrepi pospešimo potrošnjo, potem bomo le še bolj zaostrili grozečo ekološko krizo in še posebej proces segrevanja našega planeta.
Kako potem rešiti krizo, ohraniti blaginjo, pomagati revnim in hkrati rešiti okoljske probleme? Kako z manj dobrinami zadovoljiti enako ali še več potreb številnega Zemeljskega prebivalstva?
Bistveno moramo spremeniti naš odnos do dobrin. Dobrine niso namenjene kopičenju moči in bogastva, temveč zadovoljevanju potreb ljudi. Vsega, kar potrebujemo, nam ni potrebno imeti v lasti. Bolj pomembno je, da imamo dostop do dobrin, ko jih potrebujemo.
Zato moramo razmišljati o medsebojni delitvi dobrin, ki preprosto pomeni, da si na različne načine delimo, izmenjujemo, izposojamo ali kako drugače omogočamo pravičnejšo in trajnejšo porazdelitev dobrin.
Danes že poznamo celo vrsto ekonomskih oblik, ki temeljijo na medsebojni delitvi dobrin; s skupnim imenom jim rečemo ekonomija delitve.
Kako potem rešiti krizo, ohraniti blaginjo, pomagati revnim in hkrati rešiti okoljske probleme? Kako z manj dobrinami zadovoljiti enako ali še več potreb številnega Zemeljskega prebivalstva?
Bistveno moramo spremeniti naš odnos do dobrin. Dobrine niso namenjene kopičenju moči in bogastva, temveč zadovoljevanju potreb ljudi. Vsega, kar potrebujemo, nam ni potrebno imeti v lasti. Bolj pomembno je, da imamo dostop do dobrin, ko jih potrebujemo.
Zato moramo razmišljati o medsebojni delitvi dobrin, ki preprosto pomeni, da si na različne načine delimo, izmenjujemo, izposojamo ali kako drugače omogočamo pravičnejšo in trajnejšo porazdelitev dobrin.
Danes že poznamo celo vrsto ekonomskih oblik, ki temeljijo na medsebojni delitvi dobrin; s skupnim imenom jim rečemo ekonomija delitve.
petek, 22. februar 2013
Pravica do vode in drugih skupnih dobrin
Nedavno je številne prebivalce Evropske unije in znotraj nje številne Slovence vznemirila novica o predlogu Evropske unije, da sprejme direktivo, ki bi omogočala privatizacijo vode oziroma vodnih virov. Na srečo se je evropska civilna družba hitro zganila in pripravila peticijo, ki jo je doslej podpisalo krepko čez milijon Evropejcev.
Zakaj je privatizacija vode takšen problem. Poglejmo, do česa lahko pripelje? Leta 2000 se je v tretjem največjem bolivijskem mestu Cochabamba odvijala prava vojna za vodo. Bolivijska vlada je leto poprej, da bi poplačala svoje visoke dolgove, med drugim prodala tudi vse vodne pravice v tem mestu, vključno s pravicami do deževnice, ameriški korporaciji Bechtel (kako znano nam danes zveni ta zgodba).
Korporacija je drastično podražila vodo in večina prebivalcev, ki so že tako bili zelo revni, se je znašla pred strašnimi “izbirami”: voda ali šolanje otrok, voda ali hrana, voda ali izguba doma itd. Izbira med temi kategorijami je seveda nekaj nemogočega, saj preprosto ne moremo izbirati med dvema temeljnima človekovima potrebama. Se lahko odločite med dihanjem in uživanjem hrane ali pitjem vode?
Prebivalci Cochabambe so se uprli. Vlada je nadnje poslala policijo in vojsko. A šele, ko je umrl mladenič Victor Hugo Daza, je vlada popustila in vodo vrnila lokalni skupnosti. Prebivalci Latinske Amerike so se iz tega in podobnih primerov veliko naučili in večinoma danes ne dovoljujejo več tega početja. Kaj pa Evropa? Kaj nam pomeni ta izkušnja? Mar ne vidimo, kam nas takšna logika pripelje.
Podobna zgodba se je nedavno odvila v Bolgariji. Vlada je prav tako, v želji po odplačilu nemogočih dolžniških bremen, prodala državne sisteme za oskrbo z električno energijo. Posledice niso bile dosti drugačne, kot v Boliviji.
Pravica do skupnih dobrin in medsebojna delitev
Pravica do vode, osnovnih prehranskih izdelkov in zdravil, pravica do izobraževanja in osnovne zdravstvene oskrbe, pravica do energetskih virov in drugih ključnih dobrin so temeljne človekove pravice. Za te dobrine je odgovorna družba, ne pa zasebna podjetja. Eno je trg kozmetike in nakita, drugo je trg vode, energije, izobraževanja itd.
Trg preprosto ni mehanizem, ki bi lahko kdajkoli poskrbel za vsaj približno pravično porazdelitev skupnih dobrin, od katerih je odvisna ne samo prihodnost človeštva, temveč tudi celotnega planeta.
Mehanizem, ki ga moramo vzpostaviti, ni ne privatizacija in ne komercializacija vode ter drugih ključnih dobrin, temveč njihova medsebojna delitev. Ne samo, da moramo ohraniti družbeni nadzor nad skupnimi dobrinami, narediti moramo še korak naprej in poleg tega vzpostaviti mehanizme medsebojne delitve na lokalni, državni in globalni ravni.
(Evropska peticija za preprečitev privatizacije vode).
Zakaj je privatizacija vode takšen problem. Poglejmo, do česa lahko pripelje? Leta 2000 se je v tretjem največjem bolivijskem mestu Cochabamba odvijala prava vojna za vodo. Bolivijska vlada je leto poprej, da bi poplačala svoje visoke dolgove, med drugim prodala tudi vse vodne pravice v tem mestu, vključno s pravicami do deževnice, ameriški korporaciji Bechtel (kako znano nam danes zveni ta zgodba).
Korporacija je drastično podražila vodo in večina prebivalcev, ki so že tako bili zelo revni, se je znašla pred strašnimi “izbirami”: voda ali šolanje otrok, voda ali hrana, voda ali izguba doma itd. Izbira med temi kategorijami je seveda nekaj nemogočega, saj preprosto ne moremo izbirati med dvema temeljnima človekovima potrebama. Se lahko odločite med dihanjem in uživanjem hrane ali pitjem vode?
Prebivalci Cochabambe so se uprli. Vlada je nadnje poslala policijo in vojsko. A šele, ko je umrl mladenič Victor Hugo Daza, je vlada popustila in vodo vrnila lokalni skupnosti. Prebivalci Latinske Amerike so se iz tega in podobnih primerov veliko naučili in večinoma danes ne dovoljujejo več tega početja. Kaj pa Evropa? Kaj nam pomeni ta izkušnja? Mar ne vidimo, kam nas takšna logika pripelje.
Podobna zgodba se je nedavno odvila v Bolgariji. Vlada je prav tako, v želji po odplačilu nemogočih dolžniških bremen, prodala državne sisteme za oskrbo z električno energijo. Posledice niso bile dosti drugačne, kot v Boliviji.
Pravica do skupnih dobrin in medsebojna delitev
Pravica do vode, osnovnih prehranskih izdelkov in zdravil, pravica do izobraževanja in osnovne zdravstvene oskrbe, pravica do energetskih virov in drugih ključnih dobrin so temeljne človekove pravice. Za te dobrine je odgovorna družba, ne pa zasebna podjetja. Eno je trg kozmetike in nakita, drugo je trg vode, energije, izobraževanja itd.
Trg preprosto ni mehanizem, ki bi lahko kdajkoli poskrbel za vsaj približno pravično porazdelitev skupnih dobrin, od katerih je odvisna ne samo prihodnost človeštva, temveč tudi celotnega planeta.
Mehanizem, ki ga moramo vzpostaviti, ni ne privatizacija in ne komercializacija vode ter drugih ključnih dobrin, temveč njihova medsebojna delitev. Ne samo, da moramo ohraniti družbeni nadzor nad skupnimi dobrinami, narediti moramo še korak naprej in poleg tega vzpostaviti mehanizme medsebojne delitve na lokalni, državni in globalni ravni.
(Evropska peticija za preprečitev privatizacije vode).
nedelja, 3. februar 2013
Deliti je lepo
Delitev nam je dejansko mnogo bliže kot trgovanje. Prve človeške družbe so temeljile na medsebojni delitvi. Naši daljni predniki so si delili vse svoje dobrine: orodje, hrano, bivališča. Tudi kasneje, ko so človeške skupnosti postale večje in kompleksnejše, so si ljudje večino dobrin še naprej delili. Čeprav je trgovina postajala vse pomembnejša, pa se je znotraj družin in majhnih skupnosti medsebojna delitev ohranila vse do današnjih dni.
Industrijsko - potrošniška revolucija
V zadnjih dveh stoletjih (ali malo več) hitrega industrijskega razvoja, še zlasti pa v zadnjih nekaj desetletjih, so se družbeno-ekonomski odnosi dodobra spremenili. Vse bolj cenjeni sta postali individualna lastnina in individualna potrošnja. Z njima so se začeli medsebojni odnosi postopno razkrajati. Postali smo odtujeni, tujci drug drugemu, medsebojno ločeni.
“Imeti vse zase” in “uporabljati vse sam” (ali morda še znotraj družine) sta postali zapovedi našega časa. Skupni prostori, skupne dobrine, souporaba ali delitev dobrin so nam postali tuji.
E-volucija medsebojne delitve
Vendar ljudje vse bolj spoznavamo, da si radi delimo, da smo povezani, da imamo mnogo skupnega. Pri tem so se največje spremembe zgodile z uvajanjem novih tehnologij (računalniki, mobilni telefoni, internet), ki nam omogočajo komunikacijo, kakršne ni bilo nikoli prej v zgodovini človeštva.
Vsak dan si izmenjamo brez števila informacij, sporočil, slik, glasbe in drugih vsebin. Še posebej pa se je komunikacija razmahnila v okviru spletnih socialnih omrežij, kot so na primer Facebook, Twitter, Google+. Sploh mlajšim se zdi delitev izkušenj, slik, dogodkov, doživetij, mnenj in drugega nekaj samoumevnega in naravnega.
Če bi imeli prave možnosti, bi si lahko delili še marsikaj drugega: kolesa, orodja, hrano, vrtičke, avtomobile, športne rekvizite, hišne pripomočke, različne prostore, celo delovna mesta in še marsikaj drugega. V svetu, še zlasti v ZDA, takšne oblike pospešeno nastajajo, pri nas smo verjetno malo preveč obremenjeni s svojo lastnino. A tudi to se počasi spreminja, še posebej med mladimi.
Na sodoben način se vračamo k svojim koreninam: k povezanosti, sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin.
Industrijsko - potrošniška revolucija
V zadnjih dveh stoletjih (ali malo več) hitrega industrijskega razvoja, še zlasti pa v zadnjih nekaj desetletjih, so se družbeno-ekonomski odnosi dodobra spremenili. Vse bolj cenjeni sta postali individualna lastnina in individualna potrošnja. Z njima so se začeli medsebojni odnosi postopno razkrajati. Postali smo odtujeni, tujci drug drugemu, medsebojno ločeni.
“Imeti vse zase” in “uporabljati vse sam” (ali morda še znotraj družine) sta postali zapovedi našega časa. Skupni prostori, skupne dobrine, souporaba ali delitev dobrin so nam postali tuji.
E-volucija medsebojne delitve
Vendar ljudje vse bolj spoznavamo, da si radi delimo, da smo povezani, da imamo mnogo skupnega. Pri tem so se največje spremembe zgodile z uvajanjem novih tehnologij (računalniki, mobilni telefoni, internet), ki nam omogočajo komunikacijo, kakršne ni bilo nikoli prej v zgodovini človeštva.
Vsak dan si izmenjamo brez števila informacij, sporočil, slik, glasbe in drugih vsebin. Še posebej pa se je komunikacija razmahnila v okviru spletnih socialnih omrežij, kot so na primer Facebook, Twitter, Google+. Sploh mlajšim se zdi delitev izkušenj, slik, dogodkov, doživetij, mnenj in drugega nekaj samoumevnega in naravnega.
Če bi imeli prave možnosti, bi si lahko delili še marsikaj drugega: kolesa, orodja, hrano, vrtičke, avtomobile, športne rekvizite, hišne pripomočke, različne prostore, celo delovna mesta in še marsikaj drugega. V svetu, še zlasti v ZDA, takšne oblike pospešeno nastajajo, pri nas smo verjetno malo preveč obremenjeni s svojo lastnino. A tudi to se počasi spreminja, še posebej med mladimi.
Na sodoben način se vračamo k svojim koreninam: k povezanosti, sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin.
torek, 22. januar 2013
Korak naprej
Odločitve, ki jih moramo sprejeti v zdajšnjih, prelomnih časih, še posebej na področju ekonomije, so nujno potrebne, če želimo kot človeštvo zaživeti v blaginji. Blaginja ter življenje v zdravem in mirnem okolju so oziroma bi morali postati naši skupni cilji – cilji celotne človeške skupnosti. Narediti moramo pomemben korak naprej, korak, ki se imenuje medsebojna delitev.
Vzorci ravnanja iz preteklosti resnično ne ustrezajo več človeški družbi 21. stoletja; od tod toliko problemov in tako velika neučinkovitost politike in ekonomije. Neprestana in divja gospodarska rast, konkurenčnost (tekmovalnost), nestabilni trgi kot osrednji element družbene pozornosti preprosto ne morejo rešiti nakopičenih težav, kvečjemu so vzroki zanje. Naša polna pozornost se mora usmeriti na ljudi in na njihove potrebe ter na kvaliteto okolja, v katerem bivamo. Ne moremo preživeti brez hrane in vode, brez oblačil in primernega bivališča, v današnjem kompleksnem okolju pa tudi ne brez osnovnega zdravstvenega varstva in osnovnega izobraževanja.
Brez možnosti, da lahko zadovoljujemo te osnovne potrebe, ne moremo živeti kot človeška bitja in ne moremo izraziti svojih potencialov. Brez dobrin ni mogoče zadovoljiti osnovnih človeških potreb in današnji problem sploh ni pomanjkanje le-teh, temveč njihova neustrezna in nepravična porazdelitev. Pravičnejša porazdelitev svetovnih dobrin je zato ključ za blaginjo človeštva, ta pa je ključ za mir, ki odpira vrata prihodnosti. Samo z medsebojno delitvijo bomo naredili korak naprej. Stopicanje na mestu namreč ne pomeni, da se nikamor ne premaknemo, temveč da nazadujemo. Naredimo torej korak naprej.
Skupni in celostni pristop
Brez skupnega delovanja oziroma sodelovanja, ki pa ne sme biti zgolj na deklarativni ravni, ne moremo rešiti nobenega pravega globalnega problema: revščine in lakote, globalnega segrevanja ozračja in onesnaževanja planeta, ozdravljivih bolezni; če naštejemo samo največje probleme sodobnosti. Zato ne smemo mimo najpomembnejše organizacije, ki je danes sicer relativno šibka (in to zgolj zato, ker smo jo samo naredili takšno), a ima izjemen potencial za prihodnost – Organizacije Združenih narodov.
Radikalni premik, ki ga moramo najprej narediti, je premik v našem mišljenju in naših prioritetah; da smo najprej pripadniki človeštva in šele potem pripadniki narodov, religij, strank itd. Zatorej morajo biti tudi naše prioritete (prednostne naloge) usmerjene k interesom celotne človeške skupnosti. Za to pa moramo temeljito spremeniti naš popolnoma neustrezen globalni ekonomski sistem, ki temelji na pohlepu, sebičnosti, tekmovalnosti, na korupciji in špekulacijah. In samo znotraj Združenih narodov lahko razmišljamo o pravičnejši globalni delitvi dobrin.
A spremeniti moramo tudi naš pogled na ekonomijo, ki je lahko samo celosten, kar pomeni, da morajo naše ekonomske odločitve vedno vsebovati tudi komponento etike in ekologije.
Družbena pravičnost (etika), skrb za ravnovesje med potrebami ljudi in zmožnostmi planetarnega okolja (ekologija) ter skrbno upravljanje z viri in dobrinami, ki omogoča zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi in blaginjo človeštva (ekonomija) so zato nedeljiva celota, ki jo lahko poimenujemo kar 3E (iz njihovih začetnic). Vsa tri področja skupaj pa se zrcalijo v medsebojni delitvi, kot temeljnemu principu novih družbenih odnosov.
Onkraj ideologij
A še preden začnemo razmišljati o praktičnih rešitvah, ki bodo temeljile na medsebojni delitvi, se moramo »povzpeti« nad ozko ideološko razmišljanje, ki je pomembno oblikovalo zadnjih nekaj stoletij človeškega razvoja. Predvsem moramo stopiti onkraj ideologij oziroma -izmov; kapitalizma, neoliberalizma, socializma itd.
Da lahko preprosto ukinemo kapitalizem, je naivno razmišljanje in še bolj, da lahko preprosto uvedemo socializem. Kapitalizem in socializem sta dve strani istega kovanca. Če je kapitalizem v svoji osnovi svobodna gospodarska pobuda ljudi, potem je socializem njegova »uzda«. Kapitalizem in socializem lahko obstajata samo skupaj, vsakič, ko kateri izmed njiju začne prevladovati, imamo hude težave. Mnogo pomembnejši od ideoloških vprašanj so naši skupni cilji, ki jih moramo kot človeštvo doseči: zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu, ohranitev okolja in miru – skratka doseči moramo blaginjo človeštva. Zato ne potrebujemo nobene ideologije temveč pragmatično družbeno-ekonomsko politiko, ki temelji na:
Da bi naredili korak naprej moramo torej razmišljati in ravnati v okviru skupnega delovanja oziroma sodelovanja na globalni ravni (v okviru OZN); področje ekonomije moramo »oplemenititi« tako z etiko kot ekologijo (celostni pristop) in preseči moramo številne in destruktivne ideologije. Štejejo samo naši skupni cilji: blaginja človeštva in življenje v mirnem in zdravem okolju. In medsebojna delitev je pot k tem vzvišenim ciljem človeštva in v sebi zajema vse naštete elemente.
Vzorci ravnanja iz preteklosti resnično ne ustrezajo več človeški družbi 21. stoletja; od tod toliko problemov in tako velika neučinkovitost politike in ekonomije. Neprestana in divja gospodarska rast, konkurenčnost (tekmovalnost), nestabilni trgi kot osrednji element družbene pozornosti preprosto ne morejo rešiti nakopičenih težav, kvečjemu so vzroki zanje. Naša polna pozornost se mora usmeriti na ljudi in na njihove potrebe ter na kvaliteto okolja, v katerem bivamo. Ne moremo preživeti brez hrane in vode, brez oblačil in primernega bivališča, v današnjem kompleksnem okolju pa tudi ne brez osnovnega zdravstvenega varstva in osnovnega izobraževanja.
Brez možnosti, da lahko zadovoljujemo te osnovne potrebe, ne moremo živeti kot človeška bitja in ne moremo izraziti svojih potencialov. Brez dobrin ni mogoče zadovoljiti osnovnih človeških potreb in današnji problem sploh ni pomanjkanje le-teh, temveč njihova neustrezna in nepravična porazdelitev. Pravičnejša porazdelitev svetovnih dobrin je zato ključ za blaginjo človeštva, ta pa je ključ za mir, ki odpira vrata prihodnosti. Samo z medsebojno delitvijo bomo naredili korak naprej. Stopicanje na mestu namreč ne pomeni, da se nikamor ne premaknemo, temveč da nazadujemo. Naredimo torej korak naprej.
Skupni in celostni pristop
Brez skupnega delovanja oziroma sodelovanja, ki pa ne sme biti zgolj na deklarativni ravni, ne moremo rešiti nobenega pravega globalnega problema: revščine in lakote, globalnega segrevanja ozračja in onesnaževanja planeta, ozdravljivih bolezni; če naštejemo samo največje probleme sodobnosti. Zato ne smemo mimo najpomembnejše organizacije, ki je danes sicer relativno šibka (in to zgolj zato, ker smo jo samo naredili takšno), a ima izjemen potencial za prihodnost – Organizacije Združenih narodov.
Radikalni premik, ki ga moramo najprej narediti, je premik v našem mišljenju in naših prioritetah; da smo najprej pripadniki človeštva in šele potem pripadniki narodov, religij, strank itd. Zatorej morajo biti tudi naše prioritete (prednostne naloge) usmerjene k interesom celotne človeške skupnosti. Za to pa moramo temeljito spremeniti naš popolnoma neustrezen globalni ekonomski sistem, ki temelji na pohlepu, sebičnosti, tekmovalnosti, na korupciji in špekulacijah. In samo znotraj Združenih narodov lahko razmišljamo o pravičnejši globalni delitvi dobrin.
A spremeniti moramo tudi naš pogled na ekonomijo, ki je lahko samo celosten, kar pomeni, da morajo naše ekonomske odločitve vedno vsebovati tudi komponento etike in ekologije.
Družbena pravičnost (etika), skrb za ravnovesje med potrebami ljudi in zmožnostmi planetarnega okolja (ekologija) ter skrbno upravljanje z viri in dobrinami, ki omogoča zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi in blaginjo človeštva (ekonomija) so zato nedeljiva celota, ki jo lahko poimenujemo kar 3E (iz njihovih začetnic). Vsa tri področja skupaj pa se zrcalijo v medsebojni delitvi, kot temeljnemu principu novih družbenih odnosov.
Onkraj ideologij
A še preden začnemo razmišljati o praktičnih rešitvah, ki bodo temeljile na medsebojni delitvi, se moramo »povzpeti« nad ozko ideološko razmišljanje, ki je pomembno oblikovalo zadnjih nekaj stoletij človeškega razvoja. Predvsem moramo stopiti onkraj ideologij oziroma -izmov; kapitalizma, neoliberalizma, socializma itd.
Da lahko preprosto ukinemo kapitalizem, je naivno razmišljanje in še bolj, da lahko preprosto uvedemo socializem. Kapitalizem in socializem sta dve strani istega kovanca. Če je kapitalizem v svoji osnovi svobodna gospodarska pobuda ljudi, potem je socializem njegova »uzda«. Kapitalizem in socializem lahko obstajata samo skupaj, vsakič, ko kateri izmed njiju začne prevladovati, imamo hude težave. Mnogo pomembnejši od ideoloških vprašanj so naši skupni cilji, ki jih moramo kot človeštvo doseči: zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu, ohranitev okolja in miru – skratka doseči moramo blaginjo človeštva. Zato ne potrebujemo nobene ideologije temveč pragmatično družbeno-ekonomsko politiko, ki temelji na:
- globalni medsebojni delitvi ključnih dobrin človeštva, ki je podlaga za zadovoljevanja osnovnih potreb vseh ljudi na planetu;
- nadzoru in regulaciji finančnih in ekonomskih tokov ter ustanov;
- pravični trgovini s poudarkom na lokalni samooskrbi (brez subvencij, visokih zaščitnih carin …);
- podjetjih, v katerih so poleg zasebnih in državnih, zastopani tudi interesi delavcev, okoljskih in drugih nevladnih organizacij itd.
Da bi naredili korak naprej moramo torej razmišljati in ravnati v okviru skupnega delovanja oziroma sodelovanja na globalni ravni (v okviru OZN); področje ekonomije moramo »oplemenititi« tako z etiko kot ekologijo (celostni pristop) in preseči moramo številne in destruktivne ideologije. Štejejo samo naši skupni cilji: blaginja človeštva in življenje v mirnem in zdravem okolju. In medsebojna delitev je pot k tem vzvišenim ciljem človeštva in v sebi zajema vse naštete elemente.
petek, 11. januar 2013
Modrost preteklosti za boljšo prihodnost
Ko se obračamo po novih ekonomskih principih, vrednotah in pristopih, drugačnih od današnjih, ki so nas pripeljali v globoko gospodarsko, okoljsko in družbeno krizo, se pogosto znajdemo v praznem prostoru - staro je neustrezno, novega še ne (u)vidimo. Po nasvete in navdih pa se lahko obrnemo k modrecem preteklosti, nenazadnje modrost nima časovne dimenzije, je univerzalna in brezčasna.
Tisto, kar bistveno ločuje antične in srednjeveške ekonomiste od današnjih, je njihova zavezanost etiki, ki je predstavljala osnovo slehernemu ekonomskemu vprašanju. Kasneje, z rojstvom industrije in kapitalizma, se je ta naravna vez med ekonomijo in etiko pretrgala. Zgodnji ekonomisti so bili pravzaprav filozofi, ki jih je vodila ljubezen (philos) do modrosti (sophia) in pravičnosti oziroma etike. Poglejmo si nekaj biserov antične in srednjeveške (ekonomske) modrosti, ki bi nam lahko služili kot kažipot v drugačno, boljšo prihodnost.
Odnos do denarja
Osrednjo vlogo v ekonomskem sistemu družbe vsekakor igra denar, zato je še kako pomemben naš odnos do tega, zaenkrat neizbežnega spremljevalca naših življenj. Njegova temeljna naloga je olajšati medsebojno izmenjavo dobrin, ki jih potrebujemo za naše osnovne potrebe in v širšem smislu za družbeno blaginjo. To pa je mogoče, ker "denar vzpostavlja sorazmerje med vsemi stvarmi, kajti vse lahko razmerimo z denarjem", pravi grški filozof Aristotel (384 - 322 pr. Kr.) v Nikomahovi etiki. Ravno zmožnost denarja, da odslikava oziroma odmerja vrednost vseh drugih materialnih dobrin (tudi denar je v nekem smislu samo dobrina), omogoča njihovo izmenjavo.
Vendar je denar mogoče uporabljati tudi za druge namene, ki so človeštvu prinesli toliko gorja, nasilja in vojn: "Čisto po pravici pa je najbolj osovražena oblika pridobivanja bogastva oderuštvo, ker je v njem vir pridobivanja denar sam in se ne uporablja zato, za kar so ga iznašli. Kajti nastal je za menjavo dobrin, obresti pa delajo iz denarja več denarja. Kajti rojeni so podobni tistim, ki so jih rodili. Obresti pa so denar od denarja, tako da je od vseh pridobitvenih panog ta najbolj protinaravna," pravi Aristotel v Politiki. Mar nismo ravno zdaj v časih, ko se mnogi ukvarjajo zgolj z ustvarjanjem "denarja od denarja"?
Tisočletje in pol kasneje je veliki srednjeveški filozof, mistik in teolog Tomaž Akvinski (1225 - 1274) v svojem monumentalnem delu Summa Theologica razmišljal o pravični ceni, ki izhaja iz Aristotlovega pojmovanja denarja. "Kvaliteta stvari, ki jih uporablja človek, je merjena z njeno dogovorjeno ceno, kajti za ta namen je bil iznajden denar, izhaja iz Etike. Zatorej, če bodisi cena presega vrednost stvari bodisi nasprotno, če vrednost stvari presega ceno, potem ne moremo govoriti o enakosti in pravičnosti, posledično pa: prodati stvar za več, kot je vredna, ali kupiti jo za manj, kot je vredna, je samo po sebi nepravično in nezakonito."
Cena stvari (materialnih dobrin) se zato ne more oblikovati na abstraktnih trgih, kjer ceno določata zgolj ponudba in povpraševanje ali celo špekulacije. Pravična cena se lahko določa edino v okviru dogovora med ljudmi, saj, kot pravi Aristotel, se denar "zato tudi imenuje nomisima (denar), ker ni nastal po naravi, ampak po dogovoru (nomos)." Denar je torej nastal kot dogovor med ljudmi in zato je tudi cena oziroma vrednost, ki jo denar podeljuje posamezni dobrini, vprašanje dogovora, ta pa pravičnosti - etike.
Sužnost želje
Tudi rimski kronist, zgodovinar in filozof Plutarh (48 - 127) je v svojem delu Moralne zadeve razmišljal o slabi plati denarja in se postavil "proti življenju z dolgovi ali pridobivanju denarja s posojanjem po oderuških obrestih". Kajti tisti, ki posoja na takšen način, se "polasti tvoje svobode in tvojo čast rani z omejevanjem". Pri služenju denarja z oderuštvom je prisotno "veliko sramote in suženjstva, izhaja pa iz skrajne neumnosti, lenobe in mehkužnosti srca". Je danes kaj drugače? Danes vlogo oderuhov igrajo finančne institucije in borzni špekulantje, ki ne verjamejo starim modrecem, da "se iz ničesar ne da ustvariti nič".
"Ne zadolžujemo se za kruh in vino, temveč za nakup državnih služb, številnih sužnjev, dobrih mul, dragih banketnih dvoran, obloženih miz in za vse tiste neumne in odvečne izdatke, ki si jih pogosto privoščimo, da bi se pokazali ljudem ali zaradi bedastih ambicij, od katerih nimamo večinoma nič drugega kot nehvaležnost," pravi Plutarh. Zveni znano, samo, da danes ne kupujemo sužnjev in mul, pač pa drage avtomobile, (pre)velika stanovanja in neskončno veliko "neumnih in odvečnih" izdelkov. Kar je nedvomno glavna značilnost potrošniške miselnosti, ki (še vedno) obvladuje našo civilizacijo.
Vsak greh, pravi Tomaž Akvinski, "izhaja iz želje po določeni dobrini". A vendarle to ne pomeni, da si ne smemo ničesar želeti. "Naravno je, da si človek želi zunanjih stvari kot sredstev s končnim namenom: zakaj ta želja je brez greha vse do takrat, dokler je v skladu s tem pravilom, ki izhaja iz narave namena. Pohlep pa to pravilo presega, zatorej je greh." Pohlep torej ni nič drugega kot želja za zunanjimi stvarmi, ki presegajo nek končni namen. Ta končni namen je nedvomno povezan s človekovo blaginjo.
Pravičnost in blaginja
"Zato lahko v nekem smislu trdimo, da je pravično to, kar ustvarja in ohranja blaginjo ali sestavine blaginje v državljanski skupnosti," je zapisal Aristotel. Naše ravnanje je pravično oziroma etično takrat, kadar je usmerjeno k blaginji celotne skupnosti. Kar je še posebej pomembno z vidika ekonomije, ki je zadolžena za materialni vidik človeške blaginje. Edino ekonomski sistem, ki deluje v smeri blaginje vseh njenih pripadnikov in za splošno blaginjo človeštva, je torej pravičen. V pravem pomenu je torej ekonomija zavezana etiki, ki je prizadevanje za "dobro, in sicer najvišje dobro".
"Katero je najvišje dobro, ki ga s svojimi dejanji lahko dosežemo," se sprašuje Aristotel in odgovarja: srečnost, ki označuje človekove najžlahtnejše dejavnosti in vrline. Srečnost je torej povezana z našimi dejanji oziroma našo zmožnostjo "dobro delati". A naše razmišljanje ne bomo nadaljevali v tej smeri, temveč o pogojih, da človek lahko uresniči najvišje dobro. "Za dosego srečnosti pa so, kot rečeno, vendarle potrebne tudi zunanje dobrine; zakaj ni mogoče ali vsaj ni lahko ustvariti kaj lepega brez sredstev." Zunanje dobrine pa so povezane z blaginjo. "Kot rečeno: zdi se, da je za srečnost potrebna tudi zunanja blaginja; zato nekateri srečnost tudi enačijo z blaginjo, kot jo nekateri drugi enačijo z vrlino."
Vendarle nas Aristotel opozarja, da ne obstaja povezava - na kar nas opozarjajo tudi nekateri sodobni raziskovalci - med količino zunanjih dobrin in človekovo srečnostjo: "Toda četudi je res, da človek ne more doseči srečnosti brez zunanjih dobrin, vendar ne smemo misliti, da jih mora imeti mnogo in ogromno." Če bomo imeli več dobrin, to še ne pomeni, da bomo bolj srečni. Potrebujemo pa dovolj dobrin oziroma njihovo zmerno uporabo.
Srednja pot in širokosrčnost
"Dejali smo, da se je treba odločiti za sredino, ne pa za preveč ali za premalo, in da je sredina takšna, kot jo narekuje zdrava pamet," pravi Aristotel. O kraljevski srednji poti med nasprotji pa nas je učil že Buda, česar bi se morali še posebej zavedati, ko gre za ekonomsko področje. Ne bogastvo in ne revščina; ne preveč in ne premalo dobrin; ne preveč in ne premalo denarja itd. Saj to nam vendar narekuje zdrava pamet, ne moremo imeti v nedogled več in več in več - pa naj gre za posameznike, podjetja ali države. Tega ne prenese ne družba in ne naravno okolje. Mar ne bi bili končno zadovoljni s tistim, kar dejansko potrebujemo za življenje ali kot pravi Plutarh: "Če bomo zadovoljni s stvarmi, ki so potrebne za naše življenje, bodo oderuhi v svetu redkejši od kentavrov in Gorgon."
A ne samo nase, misliti moramo tudi na druge, "saj zato tudi pravijo, da je pravičnost dobro za druge," je zapisal Aristotel v Etiki. "Zatorej, da bi bili svobodni, moramo vzeti denar namenjen služenju z obrestmi in ga nameniti za osnovne potrebe in za zasužnjene ljudi, s katerimi moramo lepo ravnati, jim dajati darila, jim plačati pokojnine; in če bomo to naredili, ne bodo prisiljeni v revščino (kajti noben oderuh ne posoja denarja revežem), ampak nam bodo hvaležni za naše obilje," pravi Plutarh. Ekonomija ima lahko, pravzaprav mora imeti plemenito poslanstvo. Uporabiti dobrine ali denar (kot njihov ekvivalent) za dobro drugih je plemenito dejanje, kajti kot pravi Aristotel: "dober človek razda tudi svoje bogastvo, samo da bi ga imeli prijatelji več: prijateljem denar, sebi pa plemenitost."
Ekonomija torej ni tekma za bogastvom, kopičenje dobrin in boj za obstanek. Poslanstvo ekonomije je lahko plemenito, v kolikor so naša (ekonomska) dejanja usmerjena k blaginji skupnosti. Takšna dejanja nas osrečujejo in izpolnjujejo naša življenja. Zato so pravičnost (etika), sodelovanje, solidarnost, medsebojna delitev dobrin neločljivi elementi ekonomije. Resnično veliko se lahko naučimo od modrecev preteklosti. Za življenje v boljši prihodnosti.
Tisto, kar bistveno ločuje antične in srednjeveške ekonomiste od današnjih, je njihova zavezanost etiki, ki je predstavljala osnovo slehernemu ekonomskemu vprašanju. Kasneje, z rojstvom industrije in kapitalizma, se je ta naravna vez med ekonomijo in etiko pretrgala. Zgodnji ekonomisti so bili pravzaprav filozofi, ki jih je vodila ljubezen (philos) do modrosti (sophia) in pravičnosti oziroma etike. Poglejmo si nekaj biserov antične in srednjeveške (ekonomske) modrosti, ki bi nam lahko služili kot kažipot v drugačno, boljšo prihodnost.
Odnos do denarja
Osrednjo vlogo v ekonomskem sistemu družbe vsekakor igra denar, zato je še kako pomemben naš odnos do tega, zaenkrat neizbežnega spremljevalca naših življenj. Njegova temeljna naloga je olajšati medsebojno izmenjavo dobrin, ki jih potrebujemo za naše osnovne potrebe in v širšem smislu za družbeno blaginjo. To pa je mogoče, ker "denar vzpostavlja sorazmerje med vsemi stvarmi, kajti vse lahko razmerimo z denarjem", pravi grški filozof Aristotel (384 - 322 pr. Kr.) v Nikomahovi etiki. Ravno zmožnost denarja, da odslikava oziroma odmerja vrednost vseh drugih materialnih dobrin (tudi denar je v nekem smislu samo dobrina), omogoča njihovo izmenjavo.
Vendar je denar mogoče uporabljati tudi za druge namene, ki so človeštvu prinesli toliko gorja, nasilja in vojn: "Čisto po pravici pa je najbolj osovražena oblika pridobivanja bogastva oderuštvo, ker je v njem vir pridobivanja denar sam in se ne uporablja zato, za kar so ga iznašli. Kajti nastal je za menjavo dobrin, obresti pa delajo iz denarja več denarja. Kajti rojeni so podobni tistim, ki so jih rodili. Obresti pa so denar od denarja, tako da je od vseh pridobitvenih panog ta najbolj protinaravna," pravi Aristotel v Politiki. Mar nismo ravno zdaj v časih, ko se mnogi ukvarjajo zgolj z ustvarjanjem "denarja od denarja"?
Tisočletje in pol kasneje je veliki srednjeveški filozof, mistik in teolog Tomaž Akvinski (1225 - 1274) v svojem monumentalnem delu Summa Theologica razmišljal o pravični ceni, ki izhaja iz Aristotlovega pojmovanja denarja. "Kvaliteta stvari, ki jih uporablja človek, je merjena z njeno dogovorjeno ceno, kajti za ta namen je bil iznajden denar, izhaja iz Etike. Zatorej, če bodisi cena presega vrednost stvari bodisi nasprotno, če vrednost stvari presega ceno, potem ne moremo govoriti o enakosti in pravičnosti, posledično pa: prodati stvar za več, kot je vredna, ali kupiti jo za manj, kot je vredna, je samo po sebi nepravično in nezakonito."
Cena stvari (materialnih dobrin) se zato ne more oblikovati na abstraktnih trgih, kjer ceno določata zgolj ponudba in povpraševanje ali celo špekulacije. Pravična cena se lahko določa edino v okviru dogovora med ljudmi, saj, kot pravi Aristotel, se denar "zato tudi imenuje nomisima (denar), ker ni nastal po naravi, ampak po dogovoru (nomos)." Denar je torej nastal kot dogovor med ljudmi in zato je tudi cena oziroma vrednost, ki jo denar podeljuje posamezni dobrini, vprašanje dogovora, ta pa pravičnosti - etike.
Sužnost želje
Tudi rimski kronist, zgodovinar in filozof Plutarh (48 - 127) je v svojem delu Moralne zadeve razmišljal o slabi plati denarja in se postavil "proti življenju z dolgovi ali pridobivanju denarja s posojanjem po oderuških obrestih". Kajti tisti, ki posoja na takšen način, se "polasti tvoje svobode in tvojo čast rani z omejevanjem". Pri služenju denarja z oderuštvom je prisotno "veliko sramote in suženjstva, izhaja pa iz skrajne neumnosti, lenobe in mehkužnosti srca". Je danes kaj drugače? Danes vlogo oderuhov igrajo finančne institucije in borzni špekulantje, ki ne verjamejo starim modrecem, da "se iz ničesar ne da ustvariti nič".
"Ne zadolžujemo se za kruh in vino, temveč za nakup državnih služb, številnih sužnjev, dobrih mul, dragih banketnih dvoran, obloženih miz in za vse tiste neumne in odvečne izdatke, ki si jih pogosto privoščimo, da bi se pokazali ljudem ali zaradi bedastih ambicij, od katerih nimamo večinoma nič drugega kot nehvaležnost," pravi Plutarh. Zveni znano, samo, da danes ne kupujemo sužnjev in mul, pač pa drage avtomobile, (pre)velika stanovanja in neskončno veliko "neumnih in odvečnih" izdelkov. Kar je nedvomno glavna značilnost potrošniške miselnosti, ki (še vedno) obvladuje našo civilizacijo.
Vsak greh, pravi Tomaž Akvinski, "izhaja iz želje po določeni dobrini". A vendarle to ne pomeni, da si ne smemo ničesar želeti. "Naravno je, da si človek želi zunanjih stvari kot sredstev s končnim namenom: zakaj ta želja je brez greha vse do takrat, dokler je v skladu s tem pravilom, ki izhaja iz narave namena. Pohlep pa to pravilo presega, zatorej je greh." Pohlep torej ni nič drugega kot želja za zunanjimi stvarmi, ki presegajo nek končni namen. Ta končni namen je nedvomno povezan s človekovo blaginjo.
Pravičnost in blaginja
"Zato lahko v nekem smislu trdimo, da je pravično to, kar ustvarja in ohranja blaginjo ali sestavine blaginje v državljanski skupnosti," je zapisal Aristotel. Naše ravnanje je pravično oziroma etično takrat, kadar je usmerjeno k blaginji celotne skupnosti. Kar je še posebej pomembno z vidika ekonomije, ki je zadolžena za materialni vidik človeške blaginje. Edino ekonomski sistem, ki deluje v smeri blaginje vseh njenih pripadnikov in za splošno blaginjo človeštva, je torej pravičen. V pravem pomenu je torej ekonomija zavezana etiki, ki je prizadevanje za "dobro, in sicer najvišje dobro".
"Katero je najvišje dobro, ki ga s svojimi dejanji lahko dosežemo," se sprašuje Aristotel in odgovarja: srečnost, ki označuje človekove najžlahtnejše dejavnosti in vrline. Srečnost je torej povezana z našimi dejanji oziroma našo zmožnostjo "dobro delati". A naše razmišljanje ne bomo nadaljevali v tej smeri, temveč o pogojih, da človek lahko uresniči najvišje dobro. "Za dosego srečnosti pa so, kot rečeno, vendarle potrebne tudi zunanje dobrine; zakaj ni mogoče ali vsaj ni lahko ustvariti kaj lepega brez sredstev." Zunanje dobrine pa so povezane z blaginjo. "Kot rečeno: zdi se, da je za srečnost potrebna tudi zunanja blaginja; zato nekateri srečnost tudi enačijo z blaginjo, kot jo nekateri drugi enačijo z vrlino."
Vendarle nas Aristotel opozarja, da ne obstaja povezava - na kar nas opozarjajo tudi nekateri sodobni raziskovalci - med količino zunanjih dobrin in človekovo srečnostjo: "Toda četudi je res, da človek ne more doseči srečnosti brez zunanjih dobrin, vendar ne smemo misliti, da jih mora imeti mnogo in ogromno." Če bomo imeli več dobrin, to še ne pomeni, da bomo bolj srečni. Potrebujemo pa dovolj dobrin oziroma njihovo zmerno uporabo.
Srednja pot in širokosrčnost
"Dejali smo, da se je treba odločiti za sredino, ne pa za preveč ali za premalo, in da je sredina takšna, kot jo narekuje zdrava pamet," pravi Aristotel. O kraljevski srednji poti med nasprotji pa nas je učil že Buda, česar bi se morali še posebej zavedati, ko gre za ekonomsko področje. Ne bogastvo in ne revščina; ne preveč in ne premalo dobrin; ne preveč in ne premalo denarja itd. Saj to nam vendar narekuje zdrava pamet, ne moremo imeti v nedogled več in več in več - pa naj gre za posameznike, podjetja ali države. Tega ne prenese ne družba in ne naravno okolje. Mar ne bi bili končno zadovoljni s tistim, kar dejansko potrebujemo za življenje ali kot pravi Plutarh: "Če bomo zadovoljni s stvarmi, ki so potrebne za naše življenje, bodo oderuhi v svetu redkejši od kentavrov in Gorgon."
A ne samo nase, misliti moramo tudi na druge, "saj zato tudi pravijo, da je pravičnost dobro za druge," je zapisal Aristotel v Etiki. "Zatorej, da bi bili svobodni, moramo vzeti denar namenjen služenju z obrestmi in ga nameniti za osnovne potrebe in za zasužnjene ljudi, s katerimi moramo lepo ravnati, jim dajati darila, jim plačati pokojnine; in če bomo to naredili, ne bodo prisiljeni v revščino (kajti noben oderuh ne posoja denarja revežem), ampak nam bodo hvaležni za naše obilje," pravi Plutarh. Ekonomija ima lahko, pravzaprav mora imeti plemenito poslanstvo. Uporabiti dobrine ali denar (kot njihov ekvivalent) za dobro drugih je plemenito dejanje, kajti kot pravi Aristotel: "dober človek razda tudi svoje bogastvo, samo da bi ga imeli prijatelji več: prijateljem denar, sebi pa plemenitost."
Ekonomija torej ni tekma za bogastvom, kopičenje dobrin in boj za obstanek. Poslanstvo ekonomije je lahko plemenito, v kolikor so naša (ekonomska) dejanja usmerjena k blaginji skupnosti. Takšna dejanja nas osrečujejo in izpolnjujejo naša življenja. Zato so pravičnost (etika), sodelovanje, solidarnost, medsebojna delitev dobrin neločljivi elementi ekonomije. Resnično veliko se lahko naučimo od modrecev preteklosti. Za življenje v boljši prihodnosti.
torek, 25. december 2012
Ekonomija, ki združuje
Celo po vsem tem času Sonce nikoli ne reče Zemlji: »Dolžna si mi.«
Poglejte, kaj se zgodi z ljubeznijo, kot je ta – osvetljuje celo nebo. (Hafis)
Sodobna multidisciplinarna znanost – pri tem še posebej velja omeniti
Jamesa Lovelocka in njegovo hipotezo
o Gaji, ki na Zemljo gleda kot na celovit in soodvisen sistem – spoznava, da vsak
organizem pomembno prispeva k »celoti življenja na Zemlji«. Prispevek vsakega
organizma – alge, mravlje, drevesa ali človeka – se ne odraža nujno neposredno
in takoj, temveč vsakdo prispeva svoj delež k stanju celotnega planetarnega
sistema, ki »v zameno« vsakemu »posamičnemu« organizmu zagotavlja optimalne
življenjske pogoje. Mikroskopske alge s svojo aktivnostjo pomembno sooblikujejo
planetarno ozračje, prav tako kot sleherno drevo ali druga rastlina. Njihov
prispevek se jim povrne bodisi v obliki dežja bodisi primerne temperature ali
kako drugače. Vsi dajejo in vsi dobivajo; narava je v resnici »mreža darov«
(web of gifts), ki ponuja obilje, ne pa redkosti in pomanjkanja. Mreža darov je
ekonomski sistem narave.
Natanko nasproten sistem je ustvaril človek. Ustvaril je neko drugo mrežo – mrežo dolgov (The Web of Debt), kakor je tudi naslov izjemne knjige Ellen Brown, ki opisuje destruktivno naravo današnjega, na dolgovih utemeljenega finančnega (denarnega) sistema. Ustvarili smo denarni sistem, ki je nekaj povsem protinaravnega. V naravi vsi dajejo in vsi dobijo, medtem ko danes v človeški družbi večinoma drug drugemu dolgujemo – dolgujemo bankam, podjetjem, državi; podjetja dolgujejo bankam, države dolgujejo bankam, banke dolgujejo bankam itd. Zato smo tako nezadovoljni, jezni, sovražni, prestrašeni in si sebično prizadevamo samo za lastno preživetje, večinoma na račun drugih, namesto, da bi vsi skupaj živeli v obilju in blaginji.
Zaradi dolgov dobrine v ekonomskem sistemu, ki ga je ustvaril človek, ne krožijo tako, kot v naravi, temveč se akumulirajo in ustvarjajo umetno pomanjkanje, ki mu ekonomisti pravijo redkost naravnih virov in dobrin. Ni odveč primerjava z akumulacijskim jezerom, ki nastane z zajezitvijo reke. Takšno jezero se lahko polni več let in s tem se začasno ali trajno zmanjšata tok in dinamika reke, kar ima katastrofalne posledice za ekosistem in za vsa bitja, ki jim reka daje življenje.
Dobrine so v prvih človeških skupnostih krožile kot darovi. Danes poznamo linearni ekonomski razvoj, kar pomeni, da se mora proizvodnja neprestano samo povečevati in da tok dobrin teče samo v eno smer (prodaja-nakup). Ekonomija prvih skupnosti pa je temeljila na kroženju dobrin – »krog daril« je zagotavljal, da nihče v skupnosti ni trpel pomanjkanja, hkrati z darovi pa so se krepile tudi vezi med člani skupnosti. Denar je nastal šele v večjih skupnostih, ko se je ta krog razširil tudi na druge ljudi, ki med seboj niso nujno imeli osebnega stika.
Denar – človekov služabnik ali gospodar?
»Če ti denar ni služabnik, ti bo gospodar.« Angleški pregovor
Denar je prvotno predstavljal sredstvo, ki je darilo povezalo s človekovimi potrebami in omogočalo kroženje dobrin v širših skupnostih. A denar se že kmalu ni več uporabljal samo »za to, za kar so ga iznašli«, je že pred več kot 2300 leti ugotovil Aristotel, »kajti nastal je za menjavo dobrin«. V naravi je sleherna stvar minljiva, začasna, le denarju smo ljudje dodali neko posebno lastnost, ki se ji reče obresti. Denar zato s časom pridobiva na vrednosti, dlje ko ga imamo naloženega v banki ali kje drugje, več je vreden. Njegova osnovna funkcija kot sredstva za menjavo oziroma pretok dobrin (človekov »služabnik«) se je tako spremenila v sredstvo za pridobivanje bogastva, moči – in s tem je denar postal »gospodar«, ki bistveno oblikuje družbo, v kakršni živimo.
Aristotel je že davno opozarjal, da so »obresti denar od denarja« in zato je za oderuštvo (posojanje denarja za obresti) rekel, da je od vseh ekonomskih dejavnosti »najbolj protinaravno«. Denar tako namesto posredovalne vloge v izmenjavi oziroma pretoku dobrin služi kot sredstvo za akumulacijo bogastva, za izkoriščanje drugih in za ohranjanje globoke ločenosti med ljudmi. Zato v svetu obilja mnogi trpijo pomanjkanje in vsi smo prisiljeni v tekmo za »redke« dobrine. Ločenost, redkost dobrin, revščina in bogastvo, pohlep ter tekmovalnost so zato postale osnovne značilnost ekonomije (in z njo družbe kot celote).
Ekonomija, ki združuje
Vendar lahko spremenimo to kulturo, ki je izključno človeška stvaritev. Na srečo vse več ljudi vidi svet kot celoto in sebe doživlja kot del matrice življenja, ki jo vzdržuje mreža darov. »Vsaka institucija naše civilizacije, ne glede na to, kako grda in pokvarjena je, v sebi nosi nekaj lepega: enako noto na višji oktavi. Denar ni izjema. Njegov originalni namen je bil povezati človekove darove s človekovimi potrebami, da bi tako vsi lahko živeli v obilju.« Pa vendar, ali lahko z denarjem ravnamo tako, da bo skladen z novo kulturo? Je mogoče vzpostaviti takšen ekonomski sistem, ki bo spodbujal kroženje dobrin na širši ravni – na državni in globalni ravni?
Banka lahko na primer mladi družini posodi denar, ki ga le-ta potrebuje za rešitev stanovanjskega vprašanja, z ničelnimi ali celo negativnimi obrestmi. Prav tako tistim, ki denar potrebujejo za izobraževanje, zdravje ali za druge podobne potrebe. Nasprotno pa se lahko denar za luksuzne dobrine ali za nakup ekološko problematične tehnologije posoja po visokih obrestnih merah. Denarni sistem je mogočen sistem, ki je lahko namenjen za blaginjo ljudi in narave ali v njihovo škodo. Bančni sistem lahko deluje kot kompleksen mehanizem, ki podpira kroženje dobrin v dobro celotne družbene skupnosti in zavira družbeno škodljive aktivnosti (na primer onesnaževanje okolja in vojne).
Denar in denarni sistem, ki ju predstavljajo banke ter druge finančne ustanove, nista pokvarjena ali slaba sama po sebi. Denar ni končni namen človekovih aktivnost, temveč le sredstvo – pripomoček, ki omogoča kroženje dobrin v celotni človeški skupnosti. Bančni sistem, ki je odgovoren za kreiranje in pretok denarja, ni namenjen ustvarjanju lastnega bogastva, temveč predstavlja podporo ekonomskemu sistemu in preko njega celotni družbeni skupnosti. Tako je ravnanje bankirja lahko sveto, prav tako kot duhovnikova molitev. Ekonomija sicer ne more temeljiti samo na darovanju, a darovanje je lahko del ekonomskega sistema, ki tako omogoča, da se človekovi darovi »srečajo« s človekovimi potrebami. Obstaja cela vrsta oblik in načinov darovanja: miloščina, pomoč in posojanje (ne za denar), izmenjava dobrin in še posebej medsebojna delitev, ki zagotavlja resnično in trajno kroženje dobrin v celotni človeški skupnosti.
Ko se zavemo, da smo edinstveni in dragoceni, a hkrati tudi, da so prav takšni vsi drugi ljudje, s katerimi skupaj tvorimo veliko človeško družino; ko se zavemo, da smo edinstveni in dragoceni, a hkrati tudi, da so prav takšni vsi drugi organizmi, s katerimi si delimo ta edinstveni in dragoceni planet, potem preprosto ne moremo ravnati drugače, kot da darujemo – da dajemo in delimo darove Zemlje z drugimi v matrici življenja in s tem pletemo mrežo darov, ki nam vsem omogoča bivanje v obilju in blaginji.
Viri:
Natanko nasproten sistem je ustvaril človek. Ustvaril je neko drugo mrežo – mrežo dolgov (The Web of Debt), kakor je tudi naslov izjemne knjige Ellen Brown, ki opisuje destruktivno naravo današnjega, na dolgovih utemeljenega finančnega (denarnega) sistema. Ustvarili smo denarni sistem, ki je nekaj povsem protinaravnega. V naravi vsi dajejo in vsi dobijo, medtem ko danes v človeški družbi večinoma drug drugemu dolgujemo – dolgujemo bankam, podjetjem, državi; podjetja dolgujejo bankam, države dolgujejo bankam, banke dolgujejo bankam itd. Zato smo tako nezadovoljni, jezni, sovražni, prestrašeni in si sebično prizadevamo samo za lastno preživetje, večinoma na račun drugih, namesto, da bi vsi skupaj živeli v obilju in blaginji.
Zaradi dolgov dobrine v ekonomskem sistemu, ki ga je ustvaril človek, ne krožijo tako, kot v naravi, temveč se akumulirajo in ustvarjajo umetno pomanjkanje, ki mu ekonomisti pravijo redkost naravnih virov in dobrin. Ni odveč primerjava z akumulacijskim jezerom, ki nastane z zajezitvijo reke. Takšno jezero se lahko polni več let in s tem se začasno ali trajno zmanjšata tok in dinamika reke, kar ima katastrofalne posledice za ekosistem in za vsa bitja, ki jim reka daje življenje.
Dobrine so v prvih človeških skupnostih krožile kot darovi. Danes poznamo linearni ekonomski razvoj, kar pomeni, da se mora proizvodnja neprestano samo povečevati in da tok dobrin teče samo v eno smer (prodaja-nakup). Ekonomija prvih skupnosti pa je temeljila na kroženju dobrin – »krog daril« je zagotavljal, da nihče v skupnosti ni trpel pomanjkanja, hkrati z darovi pa so se krepile tudi vezi med člani skupnosti. Denar je nastal šele v večjih skupnostih, ko se je ta krog razširil tudi na druge ljudi, ki med seboj niso nujno imeli osebnega stika.
Denar – človekov služabnik ali gospodar?
»Če ti denar ni služabnik, ti bo gospodar.« Angleški pregovor
Denar je prvotno predstavljal sredstvo, ki je darilo povezalo s človekovimi potrebami in omogočalo kroženje dobrin v širših skupnostih. A denar se že kmalu ni več uporabljal samo »za to, za kar so ga iznašli«, je že pred več kot 2300 leti ugotovil Aristotel, »kajti nastal je za menjavo dobrin«. V naravi je sleherna stvar minljiva, začasna, le denarju smo ljudje dodali neko posebno lastnost, ki se ji reče obresti. Denar zato s časom pridobiva na vrednosti, dlje ko ga imamo naloženega v banki ali kje drugje, več je vreden. Njegova osnovna funkcija kot sredstva za menjavo oziroma pretok dobrin (človekov »služabnik«) se je tako spremenila v sredstvo za pridobivanje bogastva, moči – in s tem je denar postal »gospodar«, ki bistveno oblikuje družbo, v kakršni živimo.
Aristotel je že davno opozarjal, da so »obresti denar od denarja« in zato je za oderuštvo (posojanje denarja za obresti) rekel, da je od vseh ekonomskih dejavnosti »najbolj protinaravno«. Denar tako namesto posredovalne vloge v izmenjavi oziroma pretoku dobrin služi kot sredstvo za akumulacijo bogastva, za izkoriščanje drugih in za ohranjanje globoke ločenosti med ljudmi. Zato v svetu obilja mnogi trpijo pomanjkanje in vsi smo prisiljeni v tekmo za »redke« dobrine. Ločenost, redkost dobrin, revščina in bogastvo, pohlep ter tekmovalnost so zato postale osnovne značilnost ekonomije (in z njo družbe kot celote).
Ekonomija, ki združuje
Vendar lahko spremenimo to kulturo, ki je izključno človeška stvaritev. Na srečo vse več ljudi vidi svet kot celoto in sebe doživlja kot del matrice življenja, ki jo vzdržuje mreža darov. »Vsaka institucija naše civilizacije, ne glede na to, kako grda in pokvarjena je, v sebi nosi nekaj lepega: enako noto na višji oktavi. Denar ni izjema. Njegov originalni namen je bil povezati človekove darove s človekovimi potrebami, da bi tako vsi lahko živeli v obilju.« Pa vendar, ali lahko z denarjem ravnamo tako, da bo skladen z novo kulturo? Je mogoče vzpostaviti takšen ekonomski sistem, ki bo spodbujal kroženje dobrin na širši ravni – na državni in globalni ravni?
Banka lahko na primer mladi družini posodi denar, ki ga le-ta potrebuje za rešitev stanovanjskega vprašanja, z ničelnimi ali celo negativnimi obrestmi. Prav tako tistim, ki denar potrebujejo za izobraževanje, zdravje ali za druge podobne potrebe. Nasprotno pa se lahko denar za luksuzne dobrine ali za nakup ekološko problematične tehnologije posoja po visokih obrestnih merah. Denarni sistem je mogočen sistem, ki je lahko namenjen za blaginjo ljudi in narave ali v njihovo škodo. Bančni sistem lahko deluje kot kompleksen mehanizem, ki podpira kroženje dobrin v dobro celotne družbene skupnosti in zavira družbeno škodljive aktivnosti (na primer onesnaževanje okolja in vojne).
Denar in denarni sistem, ki ju predstavljajo banke ter druge finančne ustanove, nista pokvarjena ali slaba sama po sebi. Denar ni končni namen človekovih aktivnost, temveč le sredstvo – pripomoček, ki omogoča kroženje dobrin v celotni človeški skupnosti. Bančni sistem, ki je odgovoren za kreiranje in pretok denarja, ni namenjen ustvarjanju lastnega bogastva, temveč predstavlja podporo ekonomskemu sistemu in preko njega celotni družbeni skupnosti. Tako je ravnanje bankirja lahko sveto, prav tako kot duhovnikova molitev. Ekonomija sicer ne more temeljiti samo na darovanju, a darovanje je lahko del ekonomskega sistema, ki tako omogoča, da se človekovi darovi »srečajo« s človekovimi potrebami. Obstaja cela vrsta oblik in načinov darovanja: miloščina, pomoč in posojanje (ne za denar), izmenjava dobrin in še posebej medsebojna delitev, ki zagotavlja resnično in trajno kroženje dobrin v celotni človeški skupnosti.
Ko se zavemo, da smo edinstveni in dragoceni, a hkrati tudi, da so prav takšni vsi drugi ljudje, s katerimi skupaj tvorimo veliko človeško družino; ko se zavemo, da smo edinstveni in dragoceni, a hkrati tudi, da so prav takšni vsi drugi organizmi, s katerimi si delimo ta edinstveni in dragoceni planet, potem preprosto ne moremo ravnati drugače, kot da darujemo – da dajemo in delimo darove Zemlje z drugimi v matrici življenja in s tem pletemo mrežo darov, ki nam vsem omogoča bivanje v obilju in blaginji.
Viri:
- Charles Eisenstein (2011) Sacred Economics, Money, Gift and Society in the Age
of Transition (besedilo v navednicah)
- Soutripanje (originalna, daljša objava)
ponedeljek, 10. december 2012
Skrbniški skladi skupnih dobrin in medsebojna delitev
Kljub krizi, ki jo doživljamo kot posamezniki in kot družba, nam še vedno “vlada” močno prepričanje, da so najboljši upravljalci skupnih dobrin zasebniki oziroma zasebna podjetja. Praksa temu ne pritrjuje; nedavno umrla Nobelova nagrajenka za ekonomijo Elinor Ostrom je v svojem “življenjskem delu” dokazala, da s skupnimi dobrinami mnogo učinkoviteje in skrbneje upravljajo uporabniki le-teh.
Poleg tega trgi niso edini možni in najboljši mehanizem distribucije dobrin (porazdelitve oziroma razporeditve dobrin med ljudi). Trgi so sicer do neke mere učinkoviti, saj pospešujejo produkcijo številnih koristnih (in veliko nekoristnih) izdelkov in storitev, vendar je njihova glavna slabost, da ne omogočajo pravične porazdelitve dobrin med vse ljudi. Seveda ne gre za to, da bi imeli vsi ljudje enako, pomembno pa je, da ima sleherni človek možnost, da zadovoljuje (vsaj) svoje osnovne potrebe, kar pomeni, da ima na voljo:
- primerno hrano in pijačo
- primerno bivališče
- zagotovljen dostop do (vsaj) osnovnih zdravstvenih storitev
- zagotovljen dostop do (vsaj) osnovnega izobraževanja
Poleg tega trgi pospešujejo prakse - v hlastanju zasebnih lastnikov za dobičkom - netrajnostnega in negospodarnega ravnanja z dobrinami. Zato je prav, da razmislimo o drugačnih načinih upravljanja s skupnimi dobrinami in o drugačni distribuciji skupnih dobrin. To še ne pomeni, da moramo trge preprosto ukiniti, a na področju zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb in trajnostnega upravljanja s skupnimi dobrinami, trgi preprosto ne smejo igrati ključne oz. prevladujoče vloge. Razmislimo torej o drugačnih načinih - alternativah.
Skupne dobrine človeštva
Kaj sploh so skupne dobrine (ang. commons)? Skupne dobrine so tiste dobrine, brez katerih ljudje ne bi mogli preživeti in se (normalno) razvijati. Te dobrine smo bodisi podedovali (prejeli v skrbništvo od preteklih generacij) bodisi smo jih sami ustvarili. Obstaja več vrst skupnih dobrin (glej The Commons):
- družbene, kulturne in intelektualne (kultura, tradicija, zdravstveno varstvo, izobraževanje, znanje, internet, muzeji, knjižnice, univerze, denar itd.)
- sončne, naravne in genetske (sončna in vetrna energija, oceani, jezera, izviri, kmetijstvo, gozdovi, ekosistemi, zemlja, DNK, živa bitja itd.)
- materialne (elementi, kamnine, atmosfera, ozonski plašč itd.).
Kako upravljati s temi dobrinami in skrbeti zanje? Ena od idej je ustanovitev tako imenovanih skrbniških skladov skupnih dobrin, ki v nekaterih lokalnih skupnostih že uspešno delujejo.
Skrbniški skladi skupnih dobrin
Pravica vseh ljudi je, da imajo dostop do skupnih dobrin in da imajo možnosti soupravljanja z njimi. Danes so si to pravico prisvojili zasebniki, ki skupne dobrine izkoriščajo v svojo korist in drugim onemogočajo dostop do njih ter hkrati z njimi ravnajo negospodarno in netrajnostno. Seveda je to področje potrebno urediti in se upravljanja lotiti na pregleden in odgovoren način - skrbniški skladi skupnih dobrin predstavljajo razmislek v tej smeri.
Skrbniški skladi skupnih dobrin (truseeships) se lahko ustanovijo na različnih ravneh - lokalni, državni, globalni - in se praviloma ukvarjajo s posamezno dobrino; na primer: skrbniški sklad za zaščito in upravljanje gozdov na državni ravni, kar ne izključuje tudi hkratno ustanovitev takšnih skladov na lokalni ravni in širši, regionalni ravni; njihovo delo se lahko dopolnjuje. Seveda se skrbništvo nad gozdovi razlikuje od skrbništva nad ozonskim plaščem; pri slednjem je edino smiselna globalna zaščita.
S skrbniškimi skladi skupnih dobrin upravljajo zainteresirani deležniki (predstavniki uporabnikov, strokovnih institucij, organizacij za zaščito okolja, lokalnih oz. širših skupnosti itd.). Njihove ključne naloge so:
- zaščita skupnih dobrin, njihova obnova ter oplemenitenje,
- oddaja presežnih skupnih dobrin zasebnemu sektorju za določeno odškodnino ali plačilo za njihovo izrabo ali uporabo;
- zbrana sredstva iz oddaje presežnih dobrin zasebnemu sektorju se namenijo ohranjanju in oplemenitenju skupnih dobrin, del zbranih sredstev pa se izplača prebivalstvu.
Več na: The Commons Trusts
Medsebojna delitev skupnih dobrin
Ker vemo, da skupne dobrine že v osnovi niso enakomerno porazdeljene (nekatere skupnosti jih imajo več kot druge), kar še dodatno zaostrujejo trgi, bi morali ključne dobrine za zadovoljevanje osnovnih potreb ljudi pravično deliti.
V ta namen bi morali ustanoviti posebne institucije - agencije oziroma sklade za delitev dobrin, ki bi usklajevale medsebojno delitev dobrin. V prvi vrsti bi takšno agencijo (sklad) potrebovali na globalni ravni. Poglejmo primer hrane, te najosnovnejše dobrine; praksa kaže, da del držav zavrže na milijone ton hrane, medtem ko v nekaterih državah ljudje stradajo in umirajo zaradi pomanjkanja osnovnih prehranskih izdelkov. Posebna agencija (na primer v okviru OZN) bi koordinirala delitev dobrin med državami s presežki in državami s primanjkljaji hrane.
Vsaka država, tudi najrevnejše imajo presežne dobrine in dobrine, ki jim jih primanjkuje. Zato bi bila delitev teh dobrin na dolgi rok lahko vsaj približno uravnotežena (Več na: Medsebojna delitev na globalni ravni, Kako deliti dobrine). Podobno je mogoče razmišljati o delitvi na državni in na lokalni ravni.
Zaključek
Ustanovitev skrbiških skladov skupnih dobrin bi v prvi vrsti omogočala zaščito najpomembnejših skupnih dobrin, kar je nujno potrebno za prihodnost človeštva in planeta kot celote. Poleg tega skrbniški skladi skupnih dobrin omogočajo, da imajo korist od skupnih dobrin vsi ljudje in ne samo posamezniki ali zasebne institucije.
Porazdelitev (distribucija) skupnih dobrin, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, ne sme biti prepuščena nepravičnim trgom, temveč si jih moramo medsebojno deliti (na primer hrano, vodo itd.). Na tem področju moramo ustanoviti posebne agencije (sklade) - na lokalni, državni in globalni ravni - ki bodo koordinirale medsebojno delitev teh dobrin.
Le tako bomo zagotovili prihodnost, v kateri bomo ljudje živeli v blaginji in miru.
sreda, 21. november 2012
Naša skupna prihodnost
Na svetu nas je že preko 7 milijard.
Čeprav tako različni, smo vendarle ena družina - človeštvo, ki ima skupni dom - Zemljo. To pomembno spoznanje mora odzvanjati v celotni človeški družbi in na vseh njenih področjih.
Prišli smo do točke, ko moramo spoznati, da skupno življenje na planetu ni več mogoče z medsebojnim vojskovanjem in z uničujočo ekonomsko tekmo za globalne dobrine.
Voda, ozračje, zemlja, gozdovi, energetski viri; biotska in genska raznovrstnost ter drugo bogastvo narave; izobraževalni, zdravstveni in socialni sistemi, internet in kulturna dediščina ter drugo bogastvo družbe, ki mu z eno besedo rečemo skupne dobrine, pripadajo vsem, ne samo posameznikom, skupinam ali posameznim narodom.
Za uničevalno ekonomsko tekmo za dobrine, ki ji radi rečemo konkurenčnost in svobodni trg, se skrivajo sebični interesi posameznikov in posameznih skupin, ki zase želijo ogromno bogastvo in s tem velikansko moč - ekonomsko in politično, tudi za ceno uničenja našega planeta.
Ljudje si ne moremo lastiti ne Zemlje in ne njenih dobrin, lahko pa smo njeni skrbniki. Skrbno upravljanje dobrin, v skupno dobro vseh ljudi, je žlahtna naloga družbenega področja, ki mu rečemo ekonomija.
Namesto destruktivnih ekonomskih modelov sodobne družbe, lahko ravnamo povsem drugače. Medsebojna delitev je ključni princip novih ekonomskih modelov in odnosov. Kar pomeni, da si na različne načine delimo naravne in družbene dobrine, ki so ključnega pomena za naše preživetje in za našo blaginjo.
Z medsebojno delitvijo bomo ljudje drug drugemu zaupali, nobene potrebe ne bo, da bi se vojskovali ali se sovražili. Medsebojna delitev je pot miru in blaginje, razumevanja in empatije med ljudmi.
Takšna je naša skupna prihodnost.
Čeprav tako različni, smo vendarle ena družina - človeštvo, ki ima skupni dom - Zemljo. To pomembno spoznanje mora odzvanjati v celotni človeški družbi in na vseh njenih področjih.
Prišli smo do točke, ko moramo spoznati, da skupno življenje na planetu ni več mogoče z medsebojnim vojskovanjem in z uničujočo ekonomsko tekmo za globalne dobrine.
Voda, ozračje, zemlja, gozdovi, energetski viri; biotska in genska raznovrstnost ter drugo bogastvo narave; izobraževalni, zdravstveni in socialni sistemi, internet in kulturna dediščina ter drugo bogastvo družbe, ki mu z eno besedo rečemo skupne dobrine, pripadajo vsem, ne samo posameznikom, skupinam ali posameznim narodom.
Za uničevalno ekonomsko tekmo za dobrine, ki ji radi rečemo konkurenčnost in svobodni trg, se skrivajo sebični interesi posameznikov in posameznih skupin, ki zase želijo ogromno bogastvo in s tem velikansko moč - ekonomsko in politično, tudi za ceno uničenja našega planeta.
Ljudje si ne moremo lastiti ne Zemlje in ne njenih dobrin, lahko pa smo njeni skrbniki. Skrbno upravljanje dobrin, v skupno dobro vseh ljudi, je žlahtna naloga družbenega področja, ki mu rečemo ekonomija.
Namesto destruktivnih ekonomskih modelov sodobne družbe, lahko ravnamo povsem drugače. Medsebojna delitev je ključni princip novih ekonomskih modelov in odnosov. Kar pomeni, da si na različne načine delimo naravne in družbene dobrine, ki so ključnega pomena za naše preživetje in za našo blaginjo.
Z medsebojno delitvijo bomo ljudje drug drugemu zaupali, nobene potrebe ne bo, da bi se vojskovali ali se sovražili. Medsebojna delitev je pot miru in blaginje, razumevanja in empatije med ljudmi.
Takšna je naša skupna prihodnost.
ponedeljek, 19. november 2012
Organizirajte sejem medsebojne delitve
Meseca november in še zlasti december sta, navkljub vse hujši ekonomski krizi, še vedno meseca (pretiranega) potrošništva. Res pa je, da si ljudje radi izmenjujemo ali podarjamo stvari in ta želja je daleč starejša kot sodobno potrošništvo. Vendar, ali morajo biti darila vedno nova? Mar ni to okoljsko in ekonomsko potratno in obremenjujoče.
Doma imamo marsikaj lepega, dobrega, uporabnega, kar bi prišlo drugim prav; drugi pa imajo stvari, ki bi jih mi z veseljem imeli - zase ali za darila drugim. Namesto nakupovanja vedno novih stvari, lahko do stvari pridemo na mnogo zanimivejše in bolj družabne načine. Lahko na primer organiziramo menjalni sejem oziroma sejem medsebojne delitve.
Za takšen sejem so še zlasti primerne manjše skupnosti (blok, soseska, lokalne skupnosti), društva, šole, vrtci, delovne organizacije itd.
Takšen sejem je zelo enostavno organizirati:
- Potrebujete primeren prostor in nekaj prostovoljcev.
- Dogovorite se za vrsto “denarja”. Na računalniku lahko oblikujete potdila in jih natisnete ter izrežete, lahko izdelate žetone, uporabite gumbe ali kakšno drugo posebno stvar (dobro je, da ima “denar” svoje ime, ni pa nujno).
- Določite vrsto stvari, ki se bo “menjala”: igrače, oblačila, knjige ali pa mešane stvari.
- Najboljši način menjave je, da je vsaka stvar vredna natanko eno “denarno” enoto, ki ste jo izbrali. Prav pa je tudi, da se dogovorite, kaj je sprejemljivo in kaj ne (da na primer stvari ne smejo biti pokvarjene, raztrgane itd.).
- Na dan sejma (ali pa že prej) najprej sprejmite vse stvari in za vsako stvar prinositelju “plačajte” po eno “denarno” enoto.
- Razpostavite vse stvari na mize, police, obešalnike ali na tla.
- Ob dogovorjeni uri se lahko začne “nakupovanje”, kar pomeni, da vsakdo za eno “denarno” enoto lahko “kupi” eno stvar. Prostovoljci poskrbijo za red in “plačilo”.
Poskusite, zelo enostavno je. Takšen način bo všeč še zlasti otrokom, a tudi starejši se ga ne bodo branili. Takšen sejem je koristen iz ekonomskih, ekoloških (stvari so dlje v uporabi, manj kupujemo novih in posledično manj stvari vržemo proč in zato porabimo manj naravnih virov) in iz družabnih razlogov.
Primera:
Naročite se na:
Objave (Atom)