V sredini 23. stoletja se Zemlji hitro približuje Veliko zlo (Great Evil) v obliki gigantske krogle črnega ognja, ki grozi, da bo uničila vse življenje na Zemlji. Na Veliko zlo Zemljani istrelijo vsa mogoča orožja, tudi jedrska, a vsak napad ga le še okrepi. Krogla ima svojo lastno inteligenco, katere končni cilj je zgolj in edino uničenje celotnega planeta; krogla uničuje vse pred seboj, tudi svoje najtesnejše in najzvestejše pomagače (na čelu z mogočnim in pohlepnim kapitalistom Zorgom). Edino orožje proti Velikemu zlu je Peti element, bitje v ženski podobi, ki lahko poveže vse štiri elemente - zrak, vodo, ogenj in zemljo - v Božansko luč (Divine Light), ki lahko uniči Veliko zlo. Toda Peti element lahko aktivira edino resnični dokaz, da je človeštvo zmožno ljubezni, edino v tem primeru se “orožje” aktivira in uniči ultimativno zlo.
Govorimo o filmu Peti element (The Fifth Element) iz leta 1997. Ogled filma bi koristil marsikomu, še zlasti pa politikom, ki ne razumejo, da smo sredi spopada z Velikim zlom v podobi globalnih finančnih trgov. Danes preprosto ne moremo drugače ponazoriti dogajanja, kot da vstopimo na polje metafizičnega. Globalni finančni trgi so Veliko zlo, ki uničuje vse pred seboj. Ta slepa sila - vsota človeškega pohlepa, sebičnosti, napuha in ločevanja - nima ne vizije, ne načrta in ne deluje niti malo racionalno oziroma razumsko.
Kdor misli, da lahko zadovolji globalne finančne trge, je globoko naiven. Finančni trgi ne bodo zadovoljni, če bomo prodali par podjetij ali pa kar vse ali, če bom o povsem ukinili javni sektor ali, če bomo razprodali vse naravne vire. Finančni trgi se preprosto pred ničemer ne ustavijo, ker se ne morejo; ko uničijo nekaj, gredo naprej. Ker v njihovem delovanju ni ničesar racionalnega, logičnega, empatičnega. Finančni globalni trgi so Veliko zlo, ki konzumira vse pred seboj. Veliko zlo z uničenjem vsega na koncu uniči tudi sebe, a s tem se niti malo ne ukvarja.
Slovenski politiki želijo sodelovati s finančnimi trgi, a tem je popolnoma vseeno za njihovo sodelovanje, saj ga izrabijo zgolj za svoje interese, ki nimajo ničesar skupnega z interesi človeštva. Politiki trgom ponujajo zlato pravilo, višji davek, “vitki” javni sektor, prodajo podjetij - a apetitov finančnih trgov se ne da nasititi, kot ni mogoče zadovoljiti želje.
Peti element
Peti element lahko uniči Veliko zlo v podobi finančnih trgov samo s povezavo štirih elementov, ki združujejo in povezujejo civilno družbo oziroma družbo nasploh; ti štirje elementi so: solidarnost, sodelovanje, medsebojna delitev in družbena angažiranost. Ti štirje elementi so izraz ljubezni do soljudi, do planeta in do življenja samega. Proti tem družbenim elementom Veliko zlo nima nobene moči.
ponedeljek, 27. maj 2013
nedelja, 19. maj 2013
Za drugačno prihodnost
Ključna sporočila Mednarodne nevladne organizacije Share The World’s Resources (Medsebojna delitev svetovnih virov; STWR), ki ima status posvetovalnega telesa pri Ekonomskem in socialnem svetu Združenih narodov (Economic and Social Council of the United Nations; ECOSOC) so (STWR):
Medsebojna delitev
Prihodnosti, v kateri bi ljudje živeli v miru in blaginji, si ne moremo predstavljati v vsesplošnem tekmovanju, ki še zlasti na ekonomskem področju predstavlja temeljno paradigmo sodobne družbe. Tekmovanje za naravne vire in družbene dobrine dokazano povzroča hude družbene konflikte ali vodi celo v razpad družbenih skupnosti, poleg seveda uničenja okolja v razsežnostih, ki so že skorajda nepovratne. Ključni viri in dobrine (voda, osnovni prehranski proizvodi, energija itd.) ne morejo in ne smejo biti blago s katerim se trguje in špekulira na svetovnih trgih.
Medsebojna delitev na različnih ravneh - lokalni, državni in globalni - bo omogočila, da bo imel sleherni prebivalec dostop do virov in dobrin, ki mu bodo omogočali življenje v blaginji. Danes že delujejo posamične pobude in konkretne oblike, ki delujejo po principih medsebojne delitve.
Združevanje, enotnost
Ne glede na vse razlike in pomanjkljivosti človeštvo danes že deluje kot skupnost, ki jo simbolizira Organizacija združenih narodov. Kar seveda ne pomeni, da moramo vsi govoriti en jezik, da moramo imeti eno samo politično ali ekonomsko ureditev, temveč da smo zmožni mirno živeti drug poleg drugega oziroma drug z drugim. V zadnjih letih nas je še posebej povezalo zavedanje, da je naše okolje celovit sistem, ki zahteva enoten in celovit pristop.
Enost človeštva ni enaka uniformiranosti, temveč zmožnost priznati drugačnost drugega, jo spoštovati in negovati. Namesto, da drug drugemu vsiljujemo lastno razmišljanje in lastne predstave o svetu, moramo opredeliti skupne cilje in si prizadevati za njihovo uresničitev. Med temi cilji morajo biti na prvem mestu vsekakor mir, blaginja vseh ljudi in ohranitev okolja.
Sodelovanje
Rešitev katergakoli ključnega problema sodobne družbe zahteva sodelovanje, nikakor ne tekmovanja. Reševanje globalne podnebne oziroma okoljske krize, odprava revščine, lakote, gospodarske krize in tako naprej, zahtevajo sodelovanje. Ni druge poti. Kam nas je pripeljalo tekmovanje, ki je temelj ekonomskega ustroja skorajda sleherne družbene skupnosti na planetu, vidimo vsak dan pred svojimi očmi.
Preprosto življenje
Preprosto življenje ne pomeni, da se odpovemo dobrinam sodobne družbe. Kljub super sodobnim mobilnim telefonom, računalnikom in drugim “čudesom” sodobne tehnologije lahko živimo preprosteje. Preprosto življenje med drugim pomeni: da smo se zmožni odpovedati kakšni nepotrebni vožnji z avtomobilom; da ne kupujemo vsega, kar potrebujemo (stvari si lahko na različne načine medsebojno delimo); da se kdaj odpovemo mesni prehrani (ki je izjemno obremenjujoča za naše okolje); da vsaj občasno več časa namenimo svojim bližnjim in tako naprej.
Aktivno delovanje za družbeno dobro
Nobena sprememba ne pride sama po sebi. Brez naše udeležbe se ne bo nič spremenilo. Še tako majhno dejanje v korist drugih in družbe kot celote ima velik učinek, še zlasti, ko se za to odloči mnogo ljudi.
- Share (deli z drugimi),
- Unite (združuj),
- Cooperate (sodeluj),
- Live Simply (živi preprosto) in
- Act Now (deluj zdaj).
Medsebojna delitev
Prihodnosti, v kateri bi ljudje živeli v miru in blaginji, si ne moremo predstavljati v vsesplošnem tekmovanju, ki še zlasti na ekonomskem področju predstavlja temeljno paradigmo sodobne družbe. Tekmovanje za naravne vire in družbene dobrine dokazano povzroča hude družbene konflikte ali vodi celo v razpad družbenih skupnosti, poleg seveda uničenja okolja v razsežnostih, ki so že skorajda nepovratne. Ključni viri in dobrine (voda, osnovni prehranski proizvodi, energija itd.) ne morejo in ne smejo biti blago s katerim se trguje in špekulira na svetovnih trgih.
Medsebojna delitev na različnih ravneh - lokalni, državni in globalni - bo omogočila, da bo imel sleherni prebivalec dostop do virov in dobrin, ki mu bodo omogočali življenje v blaginji. Danes že delujejo posamične pobude in konkretne oblike, ki delujejo po principih medsebojne delitve.
Združevanje, enotnost
Ne glede na vse razlike in pomanjkljivosti človeštvo danes že deluje kot skupnost, ki jo simbolizira Organizacija združenih narodov. Kar seveda ne pomeni, da moramo vsi govoriti en jezik, da moramo imeti eno samo politično ali ekonomsko ureditev, temveč da smo zmožni mirno živeti drug poleg drugega oziroma drug z drugim. V zadnjih letih nas je še posebej povezalo zavedanje, da je naše okolje celovit sistem, ki zahteva enoten in celovit pristop.
Enost človeštva ni enaka uniformiranosti, temveč zmožnost priznati drugačnost drugega, jo spoštovati in negovati. Namesto, da drug drugemu vsiljujemo lastno razmišljanje in lastne predstave o svetu, moramo opredeliti skupne cilje in si prizadevati za njihovo uresničitev. Med temi cilji morajo biti na prvem mestu vsekakor mir, blaginja vseh ljudi in ohranitev okolja.
Sodelovanje
Rešitev katergakoli ključnega problema sodobne družbe zahteva sodelovanje, nikakor ne tekmovanja. Reševanje globalne podnebne oziroma okoljske krize, odprava revščine, lakote, gospodarske krize in tako naprej, zahtevajo sodelovanje. Ni druge poti. Kam nas je pripeljalo tekmovanje, ki je temelj ekonomskega ustroja skorajda sleherne družbene skupnosti na planetu, vidimo vsak dan pred svojimi očmi.
Preprosto življenje
Preprosto življenje ne pomeni, da se odpovemo dobrinam sodobne družbe. Kljub super sodobnim mobilnim telefonom, računalnikom in drugim “čudesom” sodobne tehnologije lahko živimo preprosteje. Preprosto življenje med drugim pomeni: da smo se zmožni odpovedati kakšni nepotrebni vožnji z avtomobilom; da ne kupujemo vsega, kar potrebujemo (stvari si lahko na različne načine medsebojno delimo); da se kdaj odpovemo mesni prehrani (ki je izjemno obremenjujoča za naše okolje); da vsaj občasno več časa namenimo svojim bližnjim in tako naprej.
Aktivno delovanje za družbeno dobro
Nobena sprememba ne pride sama po sebi. Brez naše udeležbe se ne bo nič spremenilo. Še tako majhno dejanje v korist drugih in družbe kot celote ima velik učinek, še zlasti, ko se za to odloči mnogo ljudi.
četrtek, 9. maj 2013
Zakaj je delitev prihodnost
Zakaj je medsebojna delitev edina prava pot v prihodnost? Prihodnost, v kateri bi ljudje živeli v miru, blaginji in v ravnovesju s svojim okoljem.
Medsebojna delitev omogoča razvoj, ob hkratnem zmanjšanju pritiska na naravne vire in manjših obremenitvah okolja.
Danes vemo, da neprestana gospodarska rast preprosto ni mogoča. Čeprav to vemo, pa načrtovalci politik in njihovi izvajalci v gospodarski rasti še vedno vidijo rešitev vseh današnjih problemov. Planet Zemlja nas jasno opozarja, da to ni mogoče. Stalna gospodarska rast se lahko izteče edino v totalno izčrpanje naravnih virov in končno uničenje planeta Zemlje.
Medsebojna delitev pomeni, da nam vseh dobrin, ki jih potrebujemo zgolj občasno, ni potrebno imeti v lasti ali samo v zasebni uporabi. Avtomobile, orodja, različne hišne pripomočke, zemljo, prostore in še številne druge stvari si lahko na različne načine delimo in s tem zmanjšamo pritisk na naravne vire in okolje. Z manj dobrinami lahko zadovoljimo več človeških potreb. Veliko odrekanje ni potrebno, spremeniti pa moramo načine proizvodnje, potrošnje in uporabe dobrin.
Ljudje dejansko nismo lastniki okolja in dobrin, smo le uporabniki planetarnih dobrin in skrbniki planetarnega okolja.
Medsebojna delitev spodbuja sodelovanje, ki je temelj zaupanja in resničnega razvoja.
Predpostavka, da je ekonomska tekma (ki ji rečemo konkurenčnost) nekaj dobrega in da spodbuja razvoj, je povsem zgrešena. V resnici je ekonomska tekma, ali bolje rečeno vojna, bolj destruktivna, kot prava vojna z orožjem, primerljiva je le še z orožji za množično uničevanje.
Konkurenčna ekonomska tekma med državami, podjetji, posamezniki za seboj pušča grozljivo opustošenje: lakoto, revščino, družbene nemire, vojne (vojna z orožjem je posledica in ne vzrok ekonomskih vojn), uničeno okolje.
Medsebojna delitev vedno temelji na sodelovanju. Sodelovanje in medsebojna delitev sta dve plati istega kovanca; ne moreta eden brez drugega. Ljudje živimo na enem planetu in edina možnost je, da sodelujemo in da si delimo dobrine, ki nam jih naš planet (zaenkrat še) ponuja v izobilju. Ima lahko 7 milijard ljudi, kolikor nas je danes na planetu, sploh kakršnokoli prihodnost, če se bomo še naprej borili za vodo, hrano, energetske vire itd.?
Medsebojna delitev pomeni konec lakote, revščine ter s tem povezanih problemov.
Medsebojna delitev ključnih dobrin na globalni ravni, kot so osnovni prehranski proizvodi, neoporečna voda, energetski viri, zdravila in drugo, lahko v zelo kratkem času odpravi dva daleč najhujša problema sodobnega človeštva - lakoto in revščino, ki sta primarna vira večine lokalnih in globalnih konfliktov.
Rešitev globoke krize človeštva nista večja konkurenčnost in brezkončna gospodarska rast, temveč sodelovanje in medsebojna delitev. Druge poti preprosto ni.
Medsebojna delitev omogoča razvoj, ob hkratnem zmanjšanju pritiska na naravne vire in manjših obremenitvah okolja.
Danes vemo, da neprestana gospodarska rast preprosto ni mogoča. Čeprav to vemo, pa načrtovalci politik in njihovi izvajalci v gospodarski rasti še vedno vidijo rešitev vseh današnjih problemov. Planet Zemlja nas jasno opozarja, da to ni mogoče. Stalna gospodarska rast se lahko izteče edino v totalno izčrpanje naravnih virov in končno uničenje planeta Zemlje.
Medsebojna delitev pomeni, da nam vseh dobrin, ki jih potrebujemo zgolj občasno, ni potrebno imeti v lasti ali samo v zasebni uporabi. Avtomobile, orodja, različne hišne pripomočke, zemljo, prostore in še številne druge stvari si lahko na različne načine delimo in s tem zmanjšamo pritisk na naravne vire in okolje. Z manj dobrinami lahko zadovoljimo več človeških potreb. Veliko odrekanje ni potrebno, spremeniti pa moramo načine proizvodnje, potrošnje in uporabe dobrin.
Ljudje dejansko nismo lastniki okolja in dobrin, smo le uporabniki planetarnih dobrin in skrbniki planetarnega okolja.
Medsebojna delitev spodbuja sodelovanje, ki je temelj zaupanja in resničnega razvoja.
Predpostavka, da je ekonomska tekma (ki ji rečemo konkurenčnost) nekaj dobrega in da spodbuja razvoj, je povsem zgrešena. V resnici je ekonomska tekma, ali bolje rečeno vojna, bolj destruktivna, kot prava vojna z orožjem, primerljiva je le še z orožji za množično uničevanje.
Konkurenčna ekonomska tekma med državami, podjetji, posamezniki za seboj pušča grozljivo opustošenje: lakoto, revščino, družbene nemire, vojne (vojna z orožjem je posledica in ne vzrok ekonomskih vojn), uničeno okolje.
Medsebojna delitev vedno temelji na sodelovanju. Sodelovanje in medsebojna delitev sta dve plati istega kovanca; ne moreta eden brez drugega. Ljudje živimo na enem planetu in edina možnost je, da sodelujemo in da si delimo dobrine, ki nam jih naš planet (zaenkrat še) ponuja v izobilju. Ima lahko 7 milijard ljudi, kolikor nas je danes na planetu, sploh kakršnokoli prihodnost, če se bomo še naprej borili za vodo, hrano, energetske vire itd.?
Medsebojna delitev pomeni konec lakote, revščine ter s tem povezanih problemov.
Medsebojna delitev ključnih dobrin na globalni ravni, kot so osnovni prehranski proizvodi, neoporečna voda, energetski viri, zdravila in drugo, lahko v zelo kratkem času odpravi dva daleč najhujša problema sodobnega človeštva - lakoto in revščino, ki sta primarna vira večine lokalnih in globalnih konfliktov.
Rešitev globoke krize človeštva nista večja konkurenčnost in brezkončna gospodarska rast, temveč sodelovanje in medsebojna delitev. Druge poti preprosto ni.
torek, 23. april 2013
Ekološka ekonomija
Britanec Brian Davey je ekološki ekonomist. Čeprav pri nas ne poznamo “poklica” ekološkega ekonomista, pa bi danes moral sleherni ekonomist delovati ekološko oziroma trajnostno. Današnja ključna ekonomska paradigma - “večna” gospodarska rast, preprosto ni možna. Ni možna, ker slej ko prej pripelje do uničenja - okolja, gospodarstva in nazadnje družbe kot celote. Razen, če je to naš cilj.
Je mogoče brez neprestane rasti živeti dobro? Brian Davey pravi, “da bi si nekatere potrebščine lahko delili in da bi obstajale tudi institucije, ki bi tako izmenjavo omogočale. Gre za zmanjšanje posameznikovih potreb po lastnih, novih orodjih in potrebščinah. Mar res vsak od nas potrebuje avto? Mora imeti vsak svoj gospodinjski ali vrtni pripomoček? Z razširitvijo in okrepitvijo javnega dobrega bi lahko zmanjšali naše potrebe po materialnih dobrinah, ki jih redko uporabljamo. Hkrati bi lahko bila ta skupna orodja preko lokalnega centra mnogo bolje izrabljena in uporabljena. To bi pocenilo življenja vseh nas.”
Ideja medsebojne delitve je preprosta; ni nam potrebno vseh stvari imeti samo zase. Številne stvari, ki jih ne uporabljamo vsak dan, bi si lahko delili. Imamo čudovite tehnološke pripomočke, ki nam to omogočajo - internet, mobilna tehnologija, socialna omrežja.
Si predstavljate “trgovino” z orodji, hišnimi pripomočki in številnimi drugimi potrebščinami, kjer te stvari ne kupiš, temveč si jih izposodiš za čas, ko jih zares potrebuješ - podobno kot v knjižnici. V številnih mestih po svetu je že uveljavljena delitev koles in avtomobilov (v Ljubljani BicikeLJ). Teh oblik je vedno več, a še vedno predstavljajo le majhen del ekonomije, ki še vedno “deluje” na podlagi nuje po neprestani rasti.
Na širši, globalni ravni, se mora medsebojna delitev osredotočiti na delitev ključnih dobrin - hrane, vode, energetskih virov itd. Teh je povsem zadosti za vse ljudi, a so izjemno neenakomerno in nepravično porazdeljene. Noben problem ni ustanoviti mednarodne institucije, ki bi koordinirala delitev ključnih dobrin na mednarodni ravni.
Preprosto moramo zamenjati ekonomsko paradigmo. Namesto rasti moramo govoriti o trajnostni ali ekološki ekonomiji, katere “hrbtenica” mora postati medsebojna delitev.
Je mogoče brez neprestane rasti živeti dobro? Brian Davey pravi, “da bi si nekatere potrebščine lahko delili in da bi obstajale tudi institucije, ki bi tako izmenjavo omogočale. Gre za zmanjšanje posameznikovih potreb po lastnih, novih orodjih in potrebščinah. Mar res vsak od nas potrebuje avto? Mora imeti vsak svoj gospodinjski ali vrtni pripomoček? Z razširitvijo in okrepitvijo javnega dobrega bi lahko zmanjšali naše potrebe po materialnih dobrinah, ki jih redko uporabljamo. Hkrati bi lahko bila ta skupna orodja preko lokalnega centra mnogo bolje izrabljena in uporabljena. To bi pocenilo življenja vseh nas.”
Ideja medsebojne delitve je preprosta; ni nam potrebno vseh stvari imeti samo zase. Številne stvari, ki jih ne uporabljamo vsak dan, bi si lahko delili. Imamo čudovite tehnološke pripomočke, ki nam to omogočajo - internet, mobilna tehnologija, socialna omrežja.
Si predstavljate “trgovino” z orodji, hišnimi pripomočki in številnimi drugimi potrebščinami, kjer te stvari ne kupiš, temveč si jih izposodiš za čas, ko jih zares potrebuješ - podobno kot v knjižnici. V številnih mestih po svetu je že uveljavljena delitev koles in avtomobilov (v Ljubljani BicikeLJ). Teh oblik je vedno več, a še vedno predstavljajo le majhen del ekonomije, ki še vedno “deluje” na podlagi nuje po neprestani rasti.
Na širši, globalni ravni, se mora medsebojna delitev osredotočiti na delitev ključnih dobrin - hrane, vode, energetskih virov itd. Teh je povsem zadosti za vse ljudi, a so izjemno neenakomerno in nepravično porazdeljene. Noben problem ni ustanoviti mednarodne institucije, ki bi koordinirala delitev ključnih dobrin na mednarodni ravni.
Preprosto moramo zamenjati ekonomsko paradigmo. Namesto rasti moramo govoriti o trajnostni ali ekološki ekonomiji, katere “hrbtenica” mora postati medsebojna delitev.
torek, 16. april 2013
Ekonomski “eksperiment”
Kaj pomeni konkurenčnost v ekonomiji? Je to res gibalo razvoja? Kaj pomeni tako imenovana svobodna oziroma ekonomija, ki jo opredeljuje odsotnost družbenih pravil? Je “svobodna” ekonomija res gibalo razvoja? Poskusimo narediti eksperiment oziroma si ga vsaj zamislimo.
V dva ločena zaprta prostora oziroma ograjena območja (nekako tako, kot da bi šlo za resničnostni šov) postavimo za določeno obdobje dve skupini ljudi, ki jim damo dovolj hrane, pijače, zdravil, oblačil in drugih virov za preživetje.
1. poskusna skupina: Poskusne osebe iz te skupine prepričamo, da je preživetje odvisno zgolj od njihove lastne iznajdljivosti (inovativnosti) in da je virov za normalne potrebe vseh v skupini premalo (temu bi ekonomisti rekli redkost virov oziroma dobrin). Dovolimo jim svobodni pristop oziroma jim ne postavimo nobenih omejitev in pravil, kako (pre)živeti. V tem “ekonomskem resničnostnem šovu” bo za zmagovalca razglašen tisti, ki si bo pridobil največ virov (šteje se seveda tudi, če jih konzumira oziroma poje).
2. poskusna skupina: Poskusne osebe vnaprej informiramo, da je virov povsem dovolj za vse. Postavimo jim jasne omejitve; prvenstveno, da se škodljivo ravnanje do drugih (fizično nasilje, preprečevanje dostopa do virov itd.), takoj kaznuje z izločitvijo iz “igre”. Zmagovalec oziroma zmagovalci so tisti, ki ravnajo najbolj etično oziroma pravično in pošteno.
Kaj se bo zgodilo v prvi skupini ni težko napovedati, saj takšen eksperiment že dolgo poteka pred našimi očmi - vsakodnevno in na mnogo širšem prostoru, na celotnem planetu. Ljudje se medsebojno uničujemo in borimo za planetarne vire, ki jih je sicer povsem dovolj za vse. Temu sicer olepšano rečemo konkurenčnost in svobodna ekonomija. Zmagovalcev je čisto malo (simbolični 1 %), poražencev pa zelo veliko (99 %). Poleg ljudi so poraženci tudi druga bitja, ki z nami delijo planet, in okolje.
V prvi skupini bi dobili le enega zmagovalca ali kvečjemu majhno skupinico. Zmagal bi najagresivnejši, najmočnejši, najbolj zvit in pokvarjen posameznik ali skupina. Prostor bi bil precej razdejan, saj bi se med člani skupine vnel ogorčen boj za vire. Natanko takšen ekonomski eksperiment poteka v okviru “sodobne konkurenčne in inovativne” globalne ekonomije. In posledice vidimo vsak dan: revščina, lakota, onesnaženo okolje in družbena razkrojenost.
V drugi skupini bi bili rezultati verjetno bistveno drugačni. Ljudje, ki jim je jasno, da je virov dovolj, ob tem, da so postavljena jasna pravila ravnanja z njimi in do soljudmi, se sploh ne bi borili zanje, temveč bi se preprosto dogovorili za njihovo pravično in pošteno delitev.
Bi lahko prestavili drugi del eksperimenta na širšo - državno in globalno raven?
Globalni “eksperiment” - medsebojna delitev dobrin
Najprej moramo zrušiti ekonomski mit o redkosti virov. Kljub gosti poseljenosti planeta Zemlja (7 milijard prebivalcev), je ključnih virov (voda, hrana, energetski viri itd.) dovolj za vse. Mar ni podatek, da skorajda polovica pridelane hrane konča v smeteh, več kot zgovoren. Ni problem v količini hrane, ki je prebivalcem Zemlje na voljo, temveč v njeni porazdelitvi oziroma distribuciji. Podobno je z drugimi viri - dobrinami. Morda je zlato redek vir, a mar zlato jemo? Ekonomisti naj povedo resnico: redkosti virov ni; redkost virov je ustvarjena umetno, da bi lahko upravičili konkurenčnost oziroma tekmo zanje.
S tehnologijami, ki jih imamo - informacijsko-komunikacijske, transportne - bi z lahkoto prerazdelili ključne globalne vire tako, da nihče ne bi trpel pomanjkanja osnovnih dobrin. Medsebojna delitev lahko postane nova globalna paradigma, le odločiti se moramo zanjo. V resnici medsebojna delitev sploh ni eksperiment, temveč logična posledica zdravega razuma. Za tega pa se zdi, v teh časih, da je res redka dobrina.
V dva ločena zaprta prostora oziroma ograjena območja (nekako tako, kot da bi šlo za resničnostni šov) postavimo za določeno obdobje dve skupini ljudi, ki jim damo dovolj hrane, pijače, zdravil, oblačil in drugih virov za preživetje.
1. poskusna skupina: Poskusne osebe iz te skupine prepričamo, da je preživetje odvisno zgolj od njihove lastne iznajdljivosti (inovativnosti) in da je virov za normalne potrebe vseh v skupini premalo (temu bi ekonomisti rekli redkost virov oziroma dobrin). Dovolimo jim svobodni pristop oziroma jim ne postavimo nobenih omejitev in pravil, kako (pre)živeti. V tem “ekonomskem resničnostnem šovu” bo za zmagovalca razglašen tisti, ki si bo pridobil največ virov (šteje se seveda tudi, če jih konzumira oziroma poje).
2. poskusna skupina: Poskusne osebe vnaprej informiramo, da je virov povsem dovolj za vse. Postavimo jim jasne omejitve; prvenstveno, da se škodljivo ravnanje do drugih (fizično nasilje, preprečevanje dostopa do virov itd.), takoj kaznuje z izločitvijo iz “igre”. Zmagovalec oziroma zmagovalci so tisti, ki ravnajo najbolj etično oziroma pravično in pošteno.
Kaj se bo zgodilo v prvi skupini ni težko napovedati, saj takšen eksperiment že dolgo poteka pred našimi očmi - vsakodnevno in na mnogo širšem prostoru, na celotnem planetu. Ljudje se medsebojno uničujemo in borimo za planetarne vire, ki jih je sicer povsem dovolj za vse. Temu sicer olepšano rečemo konkurenčnost in svobodna ekonomija. Zmagovalcev je čisto malo (simbolični 1 %), poražencev pa zelo veliko (99 %). Poleg ljudi so poraženci tudi druga bitja, ki z nami delijo planet, in okolje.
V prvi skupini bi dobili le enega zmagovalca ali kvečjemu majhno skupinico. Zmagal bi najagresivnejši, najmočnejši, najbolj zvit in pokvarjen posameznik ali skupina. Prostor bi bil precej razdejan, saj bi se med člani skupine vnel ogorčen boj za vire. Natanko takšen ekonomski eksperiment poteka v okviru “sodobne konkurenčne in inovativne” globalne ekonomije. In posledice vidimo vsak dan: revščina, lakota, onesnaženo okolje in družbena razkrojenost.
V drugi skupini bi bili rezultati verjetno bistveno drugačni. Ljudje, ki jim je jasno, da je virov dovolj, ob tem, da so postavljena jasna pravila ravnanja z njimi in do soljudmi, se sploh ne bi borili zanje, temveč bi se preprosto dogovorili za njihovo pravično in pošteno delitev.
Bi lahko prestavili drugi del eksperimenta na širšo - državno in globalno raven?
Globalni “eksperiment” - medsebojna delitev dobrin
Najprej moramo zrušiti ekonomski mit o redkosti virov. Kljub gosti poseljenosti planeta Zemlja (7 milijard prebivalcev), je ključnih virov (voda, hrana, energetski viri itd.) dovolj za vse. Mar ni podatek, da skorajda polovica pridelane hrane konča v smeteh, več kot zgovoren. Ni problem v količini hrane, ki je prebivalcem Zemlje na voljo, temveč v njeni porazdelitvi oziroma distribuciji. Podobno je z drugimi viri - dobrinami. Morda je zlato redek vir, a mar zlato jemo? Ekonomisti naj povedo resnico: redkosti virov ni; redkost virov je ustvarjena umetno, da bi lahko upravičili konkurenčnost oziroma tekmo zanje.
S tehnologijami, ki jih imamo - informacijsko-komunikacijske, transportne - bi z lahkoto prerazdelili ključne globalne vire tako, da nihče ne bi trpel pomanjkanja osnovnih dobrin. Medsebojna delitev lahko postane nova globalna paradigma, le odločiti se moramo zanjo. V resnici medsebojna delitev sploh ni eksperiment, temveč logična posledica zdravega razuma. Za tega pa se zdi, v teh časih, da je res redka dobrina.
nedelja, 7. april 2013
Prihodnost je (lahko) dobra
V svetu, kjer nas je že več kot 7 milijard; v svetu, v katerem je večina naravnih virov omejenih in kjer okolje brez škode prenese le določeno količino odpadkov in izpustov, moramo najti nove družbene in ekonomske oblike, ki bodo omogočili blaginjo in trajnostni razvoj človeštva ter celotnega planeta.
Ključni problem sodobnega sveta je: kako z omejenimi naravnimi viri in v okviru meja, ki nam jih postavlja planetarno okolje, zagotoviti blaginjo vseh Zemljanov. Če je globalno bogastvo razporejeno nepravično, potem imamo trajen vir konfliktov in vojn, ki slej ko prej lahko prerastejo do nepredvidljivih in neobvladljivih razsežnosti. Ekonomska nepravičnost je danes največji vir konfliktov in vojn.
Današnja ekonomija temelji na individualni potrošnji, kjer vsak posameznik kupuje “svoje” izdelke in storitve, da zadovoljuje svoje potrebe in želje. Kar ima za posledico izjemno potratnost. Ker svetovni potrošniški razred skokovito raste (Kitajska, Brazilija, Indija itd.), se nam obeta črni scenarij zaostrovanja ekonomske vojne za naravne vire (tudi pri nas; na primer za vodo) in še večja obremenjenost globalnega okolja.
Zato je prav, da razmislimo o novih ekonomskih oblikah, ki temeljijo na medsebojni delitvi dobrin. Delitev dobrin ima več oblik, glavne možnosti pa so naslednje:
Seveda se bo še naprej ohranila individualna potrošnja dobrin, saj nekatere dobrine preprosto potrebujemo zase, a mnoge dobrine dejansko potrebujemo samo občasno in zato ni nobene potrebe, da jih imamo samo zase. Do dobrin moramo začeti pristopati z vidika njihove uporabnosti, ne pa, da z njimi zadovoljujemo svoje »potrebe« po družbenem statusu in svoje brezštevilne želje.
Delitev dobrin ter vse številčnejša gibanja za počasnejše in preprostejše življenje (npr. Slow Food, Slow Travel) so torej ključne dimenzije nove ekonomije – ekonomije delitve. Če zraven prištejemo še tako imenovane zelene tehnologije, lahko z optimizmom zremo v prihodnost. A dela je še veliko, še posebej zato, ker mnogi še vedno verjamejo, da je mogoče na stare načine delovati v svetu, ki se je v zadnjih letih zelo spremenil.
Princip medsebojne delitve in v ožjem smislu ekonomija delitve sta vsekakor možnosti, o katerih je vredno razmisliti. Lahko ustvarimo boljšo prihodnost, če jo le želimo.
Vir: Ekonomija delitve
Ključni problem sodobnega sveta je: kako z omejenimi naravnimi viri in v okviru meja, ki nam jih postavlja planetarno okolje, zagotoviti blaginjo vseh Zemljanov. Če je globalno bogastvo razporejeno nepravično, potem imamo trajen vir konfliktov in vojn, ki slej ko prej lahko prerastejo do nepredvidljivih in neobvladljivih razsežnosti. Ekonomska nepravičnost je danes največji vir konfliktov in vojn.
Današnja ekonomija temelji na individualni potrošnji, kjer vsak posameznik kupuje “svoje” izdelke in storitve, da zadovoljuje svoje potrebe in želje. Kar ima za posledico izjemno potratnost. Ker svetovni potrošniški razred skokovito raste (Kitajska, Brazilija, Indija itd.), se nam obeta črni scenarij zaostrovanja ekonomske vojne za naravne vire (tudi pri nas; na primer za vodo) in še večja obremenjenost globalnega okolja.
Zato je prav, da razmislimo o novih ekonomskih oblikah, ki temeljijo na medsebojni delitvi dobrin. Delitev dobrin ima več oblik, glavne možnosti pa so naslednje:
- posamezno dobrino lahko uporablja več ljudi (npr. avto, kolo);
- dobrine, ki jih začasno ne potrebujemo, lahko uporabljajo drugi ljudje (npr. stanovanje, zemljo);
- dobrine se na različne načine lahko izmenjujejo med uporabniki (npr. oblačila, knjige, DVD-ji);
- oblikujejo se lahko posebni »skladi dobrin«, kjer so na voljo dobrine, ki jih imajo nekateri preveč, drugi pa jih nujno potrebujejo (to je še zlasti pomembno na globalni ravni).
Seveda se bo še naprej ohranila individualna potrošnja dobrin, saj nekatere dobrine preprosto potrebujemo zase, a mnoge dobrine dejansko potrebujemo samo občasno in zato ni nobene potrebe, da jih imamo samo zase. Do dobrin moramo začeti pristopati z vidika njihove uporabnosti, ne pa, da z njimi zadovoljujemo svoje »potrebe« po družbenem statusu in svoje brezštevilne želje.
Delitev dobrin ter vse številčnejša gibanja za počasnejše in preprostejše življenje (npr. Slow Food, Slow Travel) so torej ključne dimenzije nove ekonomije – ekonomije delitve. Če zraven prištejemo še tako imenovane zelene tehnologije, lahko z optimizmom zremo v prihodnost. A dela je še veliko, še posebej zato, ker mnogi še vedno verjamejo, da je mogoče na stare načine delovati v svetu, ki se je v zadnjih letih zelo spremenil.
Princip medsebojne delitve in v ožjem smislu ekonomija delitve sta vsekakor možnosti, o katerih je vredno razmisliti. Lahko ustvarimo boljšo prihodnost, če jo le želimo.
Vir: Ekonomija delitve
torek, 26. marec 2013
Nova ekonomska doba
Današnja kriza je vsaj na videz nerešljiva. Nakopičeni dolgovi so “zanka na vratu” posameznikov, podjetij in držav. Bolj, ko se trudimo z reševanjem krize, bolj zategujemo zanko. Povečujemo konkurenčnost, privatiziramo dobrine, rešujemo banke, zmanjšujemo stroške itd. - a z vsakim od teh ukrepov smo samo še na slabšem.
Propadanje “starega” ekonomskega sistema
Najprej si moramo priznati, da današnji prevladujoči ekonomski sistem preprosto ni več ustrezen. Na srečo se tega zaveda vedno več ljudi.
Konkurenčnost, ki je le druga beseda za tekmovanje, je morda res dobra v športu, v ekonomskem sistemu pa je strahovito destruktivna. Kako naj majhen afriški kmetovalec konkurira oziroma tekmuje z globalno korporacijo kot je na primer Monsanto (ena največjih svetovnih proizvajalk gnojil, škropiv, gensko spremenjenih semen itd.), ki ima armado pravnikov, ogromna finančna sredstva in izjemen politični vpliv. Ekonomska tekma je bolj destruktivna in povzroča več žrtev kot prava vojna s tanki, letali in drugo najsodobnejšo vojaško opremo. Poleg človeških žrtev pa ekonomska tekma uničuje naravne okoljske sistetme, ki podpirajo celotno življenje na planetu Zemlja.
Poleg vsesplošne tekmovalnosti je problem današnjega ekonomskega sistema njegova osrediščenost na denarju. Vendar denar ni bistvo ekonomskega sistema družbe. V središču ekonomskega sistema so oziroma morajo biti dobrine, ki omogočajo posameznikom in družbi kot celoti zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb. Denar je po svoji naravi zgolj pripomoček, ki omogoča lažje kroženje oziroma distribucijo dobrin med ljudmi - v ta namen je bil denar tudi ustvarjen, “izumljen”.
Ljudje pa smo denar postavili na “prestol” ne samo ekonomskega sistema, temveč celotne družbe. Denar danes ni samo sredstvo za bogatenje, temveč je postal končni cilj skorajda sleherne človekove dejavnosti. Ljudje večinoma ne delamo iz veselja, užitka ali za dobro drugih, temveč za denar. In pravimo, da tako pač je, da je družba takšna. Vendar smo takšno družbo ustvarili sami in jo ustvarjamo še naprej.
Nov ekonomski sistem
Nobenega resnega razloga ni, da še naprej delamo po starem. Ekonomski sistem ne izhaja iz nekih “naravnih” ali “božjih” zakonitosti, temveč je izključno rezultat človekovih aktivnosti. Kar pomeni, da ta sistem človek lahko spremeni; kadarkoli želi.
V središče ekonomskega sistema moramo postaviti dobrine in zagotoviti, da bodo te dobrine dosegle slehernega prebivalca planeta. Ne gre za to, da bi morali imeti vsi enako, temveč gre za vzpostavitev ekonomskega sistema, ki bo slehernemu prebivalcu planeta omogočil (vsaj) zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb (po hrani, pitni vodi, primernem prebivališču, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju). Gre za pravičnost, človečnost, za dostojanstvo slehernega človeka.
Namesto danes vsesplošno sprejetega tržnega mehanizma, ki temelji na tekmovanju in ki distribucijo (porazdelitev) dobrin pogojuje z denarjem, moramo v središče novega ekonomskega sistema postaviti medsebojno delitev (ang. share). Medsebojna delitev je ekonomski mehanizem, ki temelji na sodelovanju in inteligentnem ter sofisticiranem sistemu distribucije dobrin. Danes imamo infrastrukturo (informacijsko, komunikacijsko in transportno) ter tehnologijo, s katero lahko globalne dobrine hitro dosežejo sleherni kotiček planeta in slehernega prebivalca Zemlje. Nobenega razloga ni, da bi kdorkoli stradal ali umiral zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin kot so hrana, voda in zdravila.
Tržni mehanizem še vedno lahko obstane, vendar ne na področju distribucije ključnih dobrin, ki omogočajo preživetje oziroma blaginjo človeštva. Trg kozmetike je nekaj povsem drugega kot trg vode. Trg vode, osnovnih prehrambenih proizvodov, energetskih virov, gozdov, temeljnega človeškega znanja preprosto ne sme obstajati; tem trgom ne moremo in ne smemo prepustiti usode celotnega človeštva.
Medsebojna delitev, ki temelji na sodelovanju in sofisticirani porazdelitvi globalnih dobrin, je zato temelj nove ekonomske dobe. Drugače krize, na planetu s preko 7 milijardami ljudmi in omejenimi dobrinami, sploh ne moremo rešiti.
Propadanje “starega” ekonomskega sistema
Najprej si moramo priznati, da današnji prevladujoči ekonomski sistem preprosto ni več ustrezen. Na srečo se tega zaveda vedno več ljudi.
Konkurenčnost, ki je le druga beseda za tekmovanje, je morda res dobra v športu, v ekonomskem sistemu pa je strahovito destruktivna. Kako naj majhen afriški kmetovalec konkurira oziroma tekmuje z globalno korporacijo kot je na primer Monsanto (ena največjih svetovnih proizvajalk gnojil, škropiv, gensko spremenjenih semen itd.), ki ima armado pravnikov, ogromna finančna sredstva in izjemen politični vpliv. Ekonomska tekma je bolj destruktivna in povzroča več žrtev kot prava vojna s tanki, letali in drugo najsodobnejšo vojaško opremo. Poleg človeških žrtev pa ekonomska tekma uničuje naravne okoljske sistetme, ki podpirajo celotno življenje na planetu Zemlja.
Poleg vsesplošne tekmovalnosti je problem današnjega ekonomskega sistema njegova osrediščenost na denarju. Vendar denar ni bistvo ekonomskega sistema družbe. V središču ekonomskega sistema so oziroma morajo biti dobrine, ki omogočajo posameznikom in družbi kot celoti zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb. Denar je po svoji naravi zgolj pripomoček, ki omogoča lažje kroženje oziroma distribucijo dobrin med ljudmi - v ta namen je bil denar tudi ustvarjen, “izumljen”.
Ljudje pa smo denar postavili na “prestol” ne samo ekonomskega sistema, temveč celotne družbe. Denar danes ni samo sredstvo za bogatenje, temveč je postal končni cilj skorajda sleherne človekove dejavnosti. Ljudje večinoma ne delamo iz veselja, užitka ali za dobro drugih, temveč za denar. In pravimo, da tako pač je, da je družba takšna. Vendar smo takšno družbo ustvarili sami in jo ustvarjamo še naprej.
Nov ekonomski sistem
Nobenega resnega razloga ni, da še naprej delamo po starem. Ekonomski sistem ne izhaja iz nekih “naravnih” ali “božjih” zakonitosti, temveč je izključno rezultat človekovih aktivnosti. Kar pomeni, da ta sistem človek lahko spremeni; kadarkoli želi.
V središče ekonomskega sistema moramo postaviti dobrine in zagotoviti, da bodo te dobrine dosegle slehernega prebivalca planeta. Ne gre za to, da bi morali imeti vsi enako, temveč gre za vzpostavitev ekonomskega sistema, ki bo slehernemu prebivalcu planeta omogočil (vsaj) zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb (po hrani, pitni vodi, primernem prebivališču, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju). Gre za pravičnost, človečnost, za dostojanstvo slehernega človeka.
Namesto danes vsesplošno sprejetega tržnega mehanizma, ki temelji na tekmovanju in ki distribucijo (porazdelitev) dobrin pogojuje z denarjem, moramo v središče novega ekonomskega sistema postaviti medsebojno delitev (ang. share). Medsebojna delitev je ekonomski mehanizem, ki temelji na sodelovanju in inteligentnem ter sofisticiranem sistemu distribucije dobrin. Danes imamo infrastrukturo (informacijsko, komunikacijsko in transportno) ter tehnologijo, s katero lahko globalne dobrine hitro dosežejo sleherni kotiček planeta in slehernega prebivalca Zemlje. Nobenega razloga ni, da bi kdorkoli stradal ali umiral zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin kot so hrana, voda in zdravila.
Tržni mehanizem še vedno lahko obstane, vendar ne na področju distribucije ključnih dobrin, ki omogočajo preživetje oziroma blaginjo človeštva. Trg kozmetike je nekaj povsem drugega kot trg vode. Trg vode, osnovnih prehrambenih proizvodov, energetskih virov, gozdov, temeljnega človeškega znanja preprosto ne sme obstajati; tem trgom ne moremo in ne smemo prepustiti usode celotnega človeštva.
Medsebojna delitev, ki temelji na sodelovanju in sofisticirani porazdelitvi globalnih dobrin, je zato temelj nove ekonomske dobe. Drugače krize, na planetu s preko 7 milijardami ljudmi in omejenimi dobrinami, sploh ne moremo rešiti.
nedelja, 10. marec 2013
O ekonomiji delitve
Današnja kriza ni enostavno rešljiva. Varčevanje, ki je danes glavna politika zlasti v Evropi, se ni obneslo. Vendar, če uberemo nasprotno pot in z različnimi ekonomskimi ukrepi pospešimo potrošnjo, potem bomo le še bolj zaostrili grozečo ekološko krizo in še posebej proces segrevanja našega planeta.
Kako potem rešiti krizo, ohraniti blaginjo, pomagati revnim in hkrati rešiti okoljske probleme? Kako z manj dobrinami zadovoljiti enako ali še več potreb številnega Zemeljskega prebivalstva?
Bistveno moramo spremeniti naš odnos do dobrin. Dobrine niso namenjene kopičenju moči in bogastva, temveč zadovoljevanju potreb ljudi. Vsega, kar potrebujemo, nam ni potrebno imeti v lasti. Bolj pomembno je, da imamo dostop do dobrin, ko jih potrebujemo.
Zato moramo razmišljati o medsebojni delitvi dobrin, ki preprosto pomeni, da si na različne načine delimo, izmenjujemo, izposojamo ali kako drugače omogočamo pravičnejšo in trajnejšo porazdelitev dobrin.
Danes že poznamo celo vrsto ekonomskih oblik, ki temeljijo na medsebojni delitvi dobrin; s skupnim imenom jim rečemo ekonomija delitve.
Kako potem rešiti krizo, ohraniti blaginjo, pomagati revnim in hkrati rešiti okoljske probleme? Kako z manj dobrinami zadovoljiti enako ali še več potreb številnega Zemeljskega prebivalstva?
Bistveno moramo spremeniti naš odnos do dobrin. Dobrine niso namenjene kopičenju moči in bogastva, temveč zadovoljevanju potreb ljudi. Vsega, kar potrebujemo, nam ni potrebno imeti v lasti. Bolj pomembno je, da imamo dostop do dobrin, ko jih potrebujemo.
Zato moramo razmišljati o medsebojni delitvi dobrin, ki preprosto pomeni, da si na različne načine delimo, izmenjujemo, izposojamo ali kako drugače omogočamo pravičnejšo in trajnejšo porazdelitev dobrin.
Danes že poznamo celo vrsto ekonomskih oblik, ki temeljijo na medsebojni delitvi dobrin; s skupnim imenom jim rečemo ekonomija delitve.
petek, 22. februar 2013
Pravica do vode in drugih skupnih dobrin
Nedavno je številne prebivalce Evropske unije in znotraj nje številne Slovence vznemirila novica o predlogu Evropske unije, da sprejme direktivo, ki bi omogočala privatizacijo vode oziroma vodnih virov. Na srečo se je evropska civilna družba hitro zganila in pripravila peticijo, ki jo je doslej podpisalo krepko čez milijon Evropejcev.
Zakaj je privatizacija vode takšen problem. Poglejmo, do česa lahko pripelje? Leta 2000 se je v tretjem največjem bolivijskem mestu Cochabamba odvijala prava vojna za vodo. Bolivijska vlada je leto poprej, da bi poplačala svoje visoke dolgove, med drugim prodala tudi vse vodne pravice v tem mestu, vključno s pravicami do deževnice, ameriški korporaciji Bechtel (kako znano nam danes zveni ta zgodba).
Korporacija je drastično podražila vodo in večina prebivalcev, ki so že tako bili zelo revni, se je znašla pred strašnimi “izbirami”: voda ali šolanje otrok, voda ali hrana, voda ali izguba doma itd. Izbira med temi kategorijami je seveda nekaj nemogočega, saj preprosto ne moremo izbirati med dvema temeljnima človekovima potrebama. Se lahko odločite med dihanjem in uživanjem hrane ali pitjem vode?
Prebivalci Cochabambe so se uprli. Vlada je nadnje poslala policijo in vojsko. A šele, ko je umrl mladenič Victor Hugo Daza, je vlada popustila in vodo vrnila lokalni skupnosti. Prebivalci Latinske Amerike so se iz tega in podobnih primerov veliko naučili in večinoma danes ne dovoljujejo več tega početja. Kaj pa Evropa? Kaj nam pomeni ta izkušnja? Mar ne vidimo, kam nas takšna logika pripelje.
Podobna zgodba se je nedavno odvila v Bolgariji. Vlada je prav tako, v želji po odplačilu nemogočih dolžniških bremen, prodala državne sisteme za oskrbo z električno energijo. Posledice niso bile dosti drugačne, kot v Boliviji.
Pravica do skupnih dobrin in medsebojna delitev
Pravica do vode, osnovnih prehranskih izdelkov in zdravil, pravica do izobraževanja in osnovne zdravstvene oskrbe, pravica do energetskih virov in drugih ključnih dobrin so temeljne človekove pravice. Za te dobrine je odgovorna družba, ne pa zasebna podjetja. Eno je trg kozmetike in nakita, drugo je trg vode, energije, izobraževanja itd.
Trg preprosto ni mehanizem, ki bi lahko kdajkoli poskrbel za vsaj približno pravično porazdelitev skupnih dobrin, od katerih je odvisna ne samo prihodnost človeštva, temveč tudi celotnega planeta.
Mehanizem, ki ga moramo vzpostaviti, ni ne privatizacija in ne komercializacija vode ter drugih ključnih dobrin, temveč njihova medsebojna delitev. Ne samo, da moramo ohraniti družbeni nadzor nad skupnimi dobrinami, narediti moramo še korak naprej in poleg tega vzpostaviti mehanizme medsebojne delitve na lokalni, državni in globalni ravni.
(Evropska peticija za preprečitev privatizacije vode).
Zakaj je privatizacija vode takšen problem. Poglejmo, do česa lahko pripelje? Leta 2000 se je v tretjem največjem bolivijskem mestu Cochabamba odvijala prava vojna za vodo. Bolivijska vlada je leto poprej, da bi poplačala svoje visoke dolgove, med drugim prodala tudi vse vodne pravice v tem mestu, vključno s pravicami do deževnice, ameriški korporaciji Bechtel (kako znano nam danes zveni ta zgodba).
Korporacija je drastično podražila vodo in večina prebivalcev, ki so že tako bili zelo revni, se je znašla pred strašnimi “izbirami”: voda ali šolanje otrok, voda ali hrana, voda ali izguba doma itd. Izbira med temi kategorijami je seveda nekaj nemogočega, saj preprosto ne moremo izbirati med dvema temeljnima človekovima potrebama. Se lahko odločite med dihanjem in uživanjem hrane ali pitjem vode?
Prebivalci Cochabambe so se uprli. Vlada je nadnje poslala policijo in vojsko. A šele, ko je umrl mladenič Victor Hugo Daza, je vlada popustila in vodo vrnila lokalni skupnosti. Prebivalci Latinske Amerike so se iz tega in podobnih primerov veliko naučili in večinoma danes ne dovoljujejo več tega početja. Kaj pa Evropa? Kaj nam pomeni ta izkušnja? Mar ne vidimo, kam nas takšna logika pripelje.
Podobna zgodba se je nedavno odvila v Bolgariji. Vlada je prav tako, v želji po odplačilu nemogočih dolžniških bremen, prodala državne sisteme za oskrbo z električno energijo. Posledice niso bile dosti drugačne, kot v Boliviji.
Pravica do skupnih dobrin in medsebojna delitev
Pravica do vode, osnovnih prehranskih izdelkov in zdravil, pravica do izobraževanja in osnovne zdravstvene oskrbe, pravica do energetskih virov in drugih ključnih dobrin so temeljne človekove pravice. Za te dobrine je odgovorna družba, ne pa zasebna podjetja. Eno je trg kozmetike in nakita, drugo je trg vode, energije, izobraževanja itd.
Trg preprosto ni mehanizem, ki bi lahko kdajkoli poskrbel za vsaj približno pravično porazdelitev skupnih dobrin, od katerih je odvisna ne samo prihodnost človeštva, temveč tudi celotnega planeta.
Mehanizem, ki ga moramo vzpostaviti, ni ne privatizacija in ne komercializacija vode ter drugih ključnih dobrin, temveč njihova medsebojna delitev. Ne samo, da moramo ohraniti družbeni nadzor nad skupnimi dobrinami, narediti moramo še korak naprej in poleg tega vzpostaviti mehanizme medsebojne delitve na lokalni, državni in globalni ravni.
(Evropska peticija za preprečitev privatizacije vode).
nedelja, 3. februar 2013
Deliti je lepo
Delitev nam je dejansko mnogo bliže kot trgovanje. Prve človeške družbe so temeljile na medsebojni delitvi. Naši daljni predniki so si delili vse svoje dobrine: orodje, hrano, bivališča. Tudi kasneje, ko so človeške skupnosti postale večje in kompleksnejše, so si ljudje večino dobrin še naprej delili. Čeprav je trgovina postajala vse pomembnejša, pa se je znotraj družin in majhnih skupnosti medsebojna delitev ohranila vse do današnjih dni.
Industrijsko - potrošniška revolucija
V zadnjih dveh stoletjih (ali malo več) hitrega industrijskega razvoja, še zlasti pa v zadnjih nekaj desetletjih, so se družbeno-ekonomski odnosi dodobra spremenili. Vse bolj cenjeni sta postali individualna lastnina in individualna potrošnja. Z njima so se začeli medsebojni odnosi postopno razkrajati. Postali smo odtujeni, tujci drug drugemu, medsebojno ločeni.
“Imeti vse zase” in “uporabljati vse sam” (ali morda še znotraj družine) sta postali zapovedi našega časa. Skupni prostori, skupne dobrine, souporaba ali delitev dobrin so nam postali tuji.
E-volucija medsebojne delitve
Vendar ljudje vse bolj spoznavamo, da si radi delimo, da smo povezani, da imamo mnogo skupnega. Pri tem so se največje spremembe zgodile z uvajanjem novih tehnologij (računalniki, mobilni telefoni, internet), ki nam omogočajo komunikacijo, kakršne ni bilo nikoli prej v zgodovini človeštva.
Vsak dan si izmenjamo brez števila informacij, sporočil, slik, glasbe in drugih vsebin. Še posebej pa se je komunikacija razmahnila v okviru spletnih socialnih omrežij, kot so na primer Facebook, Twitter, Google+. Sploh mlajšim se zdi delitev izkušenj, slik, dogodkov, doživetij, mnenj in drugega nekaj samoumevnega in naravnega.
Če bi imeli prave možnosti, bi si lahko delili še marsikaj drugega: kolesa, orodja, hrano, vrtičke, avtomobile, športne rekvizite, hišne pripomočke, različne prostore, celo delovna mesta in še marsikaj drugega. V svetu, še zlasti v ZDA, takšne oblike pospešeno nastajajo, pri nas smo verjetno malo preveč obremenjeni s svojo lastnino. A tudi to se počasi spreminja, še posebej med mladimi.
Na sodoben način se vračamo k svojim koreninam: k povezanosti, sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin.
Industrijsko - potrošniška revolucija
V zadnjih dveh stoletjih (ali malo več) hitrega industrijskega razvoja, še zlasti pa v zadnjih nekaj desetletjih, so se družbeno-ekonomski odnosi dodobra spremenili. Vse bolj cenjeni sta postali individualna lastnina in individualna potrošnja. Z njima so se začeli medsebojni odnosi postopno razkrajati. Postali smo odtujeni, tujci drug drugemu, medsebojno ločeni.
“Imeti vse zase” in “uporabljati vse sam” (ali morda še znotraj družine) sta postali zapovedi našega časa. Skupni prostori, skupne dobrine, souporaba ali delitev dobrin so nam postali tuji.
E-volucija medsebojne delitve
Vendar ljudje vse bolj spoznavamo, da si radi delimo, da smo povezani, da imamo mnogo skupnega. Pri tem so se največje spremembe zgodile z uvajanjem novih tehnologij (računalniki, mobilni telefoni, internet), ki nam omogočajo komunikacijo, kakršne ni bilo nikoli prej v zgodovini človeštva.
Vsak dan si izmenjamo brez števila informacij, sporočil, slik, glasbe in drugih vsebin. Še posebej pa se je komunikacija razmahnila v okviru spletnih socialnih omrežij, kot so na primer Facebook, Twitter, Google+. Sploh mlajšim se zdi delitev izkušenj, slik, dogodkov, doživetij, mnenj in drugega nekaj samoumevnega in naravnega.
Če bi imeli prave možnosti, bi si lahko delili še marsikaj drugega: kolesa, orodja, hrano, vrtičke, avtomobile, športne rekvizite, hišne pripomočke, različne prostore, celo delovna mesta in še marsikaj drugega. V svetu, še zlasti v ZDA, takšne oblike pospešeno nastajajo, pri nas smo verjetno malo preveč obremenjeni s svojo lastnino. A tudi to se počasi spreminja, še posebej med mladimi.
Na sodoben način se vračamo k svojim koreninam: k povezanosti, sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin.
Naročite se na:
Objave (Atom)