Naše samozadovoljstvo in brezbrižnost

Zakaj so slabi politiki in pohlepni menedžerji danes tako zelo uspešni? Ne zato, ker so tako močni, temveč zato, ker je večina ljudi tako imenovanega srednjega sloja samozadovoljna s svojim življenjskim slogom in brezbrižna do drugih ljudi ter do okolja. Najrevnejši ljudje nimajo prave moči za spremembe, saj se ves čas borijo za preživetje, najbogatejši pa imajo od sedanjega stanja velikanske koristi, zato v resnici niso zainteresirani za drugačen svet. Ostane torej "sredina"; ljudje, ki so tako ali drugače izobraženi, ki imajo službe, soliden standard in prosti čas. To so ljudje, ki lahko spremenijo svet. Za to imajo čas, znanje in moč – a njihova moč je le v združevanju in sodelovanju.

Danes imamo tri glavne skupine oziroma razrede prebivalstva – najrevnejši, srednji in najbogatejši razred. To velja za celoten svet. Tako imenovani srednji razred je ključni potrošniški in hkrati ključni delavski razred sodobne družbe (inženirji, učitelji in profesorji, zdravniki, srednji in nižji menedžerji, uradniki, podjetniki in kmetovalci, novinarji ter še cela vrsta storitvenih in drugih poklicev, ki omogočajo delovanje sodobne družbe).

Čeprav se srednji razred manjša, ga še vedno tvori milijone ljudi po vsem svetu. V ta razred spada velik del Evropejcev, Američanov in drugih prebivalcev tako imenovanega razvitega sveta, medtem ko je v revnejših državah ta razred relativno majhen. Zaradi procesov avtomatizacije, robotizacije in drugih družbeno-ekonomskih vzrokov se manjša število in kakovost (prekarizacija) delovnih mest, posledično pa se krči tudi srednji razred, in čeprav so med njimi mnogi dobro izobraženi, se "selijo" med revne, in to še zlasti velja za mlade in starejše.

Srednji razred se, namesto da bi se boril proti tem procesom, prepušča samozadovoljstvu potrošniške družbe in je praviloma brezbrižen do ostalega sveta, ki trpi zaradi izkoriščanja naravnih virov in (poceni) delovne sile ter onesnaženja narave, ki so "stebri" potrošništva in komercializacije – temeljne ideologije današnje družbe. Komercializacija je v osnovi proces preobrazbe naravnih dobrin, dela in znanja v potrošniško blago, ki služi bogatenju najbogatejšega razreda in zaslepljevanju srednjega – s »poplavo« večinoma nepotrebnih izdelkov in storitev.

Posledično se revščina še poglablja, okoljske razmere se slabšajo, vse več je družbenih konfliktov in politika postaja vse bolj agresivna in nevarna. Zato sta brezbrižnost do drugih in do okolja ter samozadovoljstvo s svojim življenjskim slogom tako destruktivna. Če ne storimo nič, pa bi lahko, smo dejansko so-krivi za zdajšnje stanje sveta. Če ne storimo nič, v resnici nismo pasivni, ampak aktivno prispevamo k uničenju sveta, ki se vsak dan odvija pred našimi očmi.

Namesto, da bi se pripadniki srednjega razreda aktivno borili za bolj pravično družbo, ne samo zase in za svoje bližnje, ampak tudi za najrevnejše ljudi po vsem svetu, se osredotočajo zgolj na opravljanje svojih služb in ohranjanje življenjskega standarda ter na male užitke in privilegije, ki spadajo zraven (počitnice, potovanja, prostočasne aktivnosti, osebnostna rast, zdrava prehrana itd.) in upajo, da se jih družbeno-ekonomske ter okoljske spremembe ne bodo zares dotaknile. To je naivno razmišljanje.

Ni dovolj samo iti na volitve, narediti nekaj všečkov na družbenih omrežij in biti ogorčen med štirimi zidovi domov ali gostiln. Srednji razred ne sme vsega prepustiti peščici posameznikov, skupin in organizacij, ki se trudijo pomagati najrevnejšim, ohraniti okolje, ki se borijo za človekove pravice in za bolj pravično politiko ter ekonomijo. Ti posamezniki, skupine in organizacije ne morejo sami spremeniti vsega, saj imajo le omejene finančne in druge vire; premalo jih je, da bi se učinkovito borili proti premočnim nasprotnikom – skorumpiranim politikom in pokvarjenim menedžerjem ter bogataško elito v ozadju.

Brez naše aktivne udeležbe bomo na koncu prav vsi živeli slabše. Postanimo bolj aktivni. A ne nasedajmo slabim politikom, ki nas skušajo ločevati na podlagi videza, narodnosti, zgodovinskih "pravljic" in že preživetih ideologij. Prizadevati se moramo za drugačno družbo, ki bo zagotavljala blaginjo vsem ljudem in hkrati zagotavljala zdravo ter čisto okolje. Pa je to sploh mogoče?

Seveda je. Sprejeti moramo nekaj povsem novih rešitev, a hkrati ohraniti tisto, kar je že dobro. Univerzalni temeljni dohodek, univerzalne temeljne storitve, krajši delovni čas, ekonomija delitve, zaščita ključnih naravnih ekosistemov so le nekatere možnosti, ki nam niso neznane.

Vendar nam tega ne bo nihče "podaril". Izstopiti moramo iz svojega samozadovoljstva in brezbrižnosti. Protestirajmo, zahtevajmo, pišimo, govorimo … Ne s sovraštvom do drugih ali strahom do raznih mogočnikov. Pomagajmo ali priključimo se že obstoječim skupinam ali organizacijam, ki si prizadevajo za reševanje največjih problemov človeštva. Lahko oblikujemo nove skupine in nove rešitve. Zelo pomembno pa je, če bomo to počeli v čim večjem številu, organizirani.

Skupaj lahko dosežemo veliko. Skupaj lahko dosežemo vse.



Slika: Pixabay

 

Koronakriza ali lakota?

V svetu je po zadnjih uradnih in revidiranih podatkih 690 milijonov ljudi kronično lačnih, kar je 10 milijonov več kot leto poprej in 60 milijonov več kot pred petimi leti. Zaradi ekonomskih posledic koronavirusa, pa naj bi se do konca leta 2020 tej najrevnejši in najbolj trpeči skupini Zemljanov "pridružilo" še 83 do 132 milijonov ljudi. Poročilo o stanju prehranske varnosti v svetu (State of Food Security and Nutrition in the World), ki so ga julija 2020 predstavile številne ugledne mednarodne organizacije, je najbolj verodostojen pregled prehranske situacije v svetu.

Danes nas v svetu živi 7,8 milijarde, med nami je torej 690 milijonov (celotna EU šteje 446 milijona prebivalcev) kronično podhranjenih oziroma 8,9 % prebivalcev planeta. Torej je kar 9 od stotih Zemljanov večino časa lačnih oziroma se prehranjujejo neredno in z neprimerno ter nezadostno hrano, kar ima za posledico celo vrsto nepotrebnih bolezni, različnih telesnih primanjkljajev in številne prezgodnje smrti. Najslabše stanje je v Afriki, kjer je kar 19,1 % prebivalstva podhranjenega. Je potemtakem res težko razumeti, zakaj se tako številni Afričani poskušajo prebiti v bogati svet, kamor gredo dobesedno "s trebuhom za kruhom"? Odgovor je jasen: da nahranijo sebe in da lahko pomagajo svojim domačim.

Poročilo nadalje navaja, da za zdravo prehrano ne zadošča niti 1,9 dolarja (1,6 evra) dnevno, kolikor je priznana svetovna meja revščine; seveda morajo najrevnejši poleg hrane kupovati in plačevati še marsikaj drugega (zdravila in zdravstvene storitve, oblačila, šolanje otrok itd.). Po ocenah iz poročila si vsaj tri milijarde Zemljanov ne more privoščiti zdrave vsakodnevne prehrane, v podsaharski Afriki celo 57 odstotka celotne populacije (in ravno od tam prihaja veliko migrantov v EU).

V skladu s poročilom je bilo v letu 2019 kar 191 milijona otrok, mlajših od pet let, zaradi nezadostne in neprimerne prehrane premajhnih ali presuhih, medtem ko jih je bilo 38 milijonov pretežkih (tudi debelost je lahko posledica neprimerne prehrane). Kaj to pomeni za njihovo prihodnost, si komajda lahko predstavljamo. Letno v svetu umre 5,3 milijona otrok, mlajših od pet let, oziroma 15.000 vsak dan, od tega skorajda polovica zaradi posledic podhranjenosti. Vsak dan torej v svetu zaradi podhranjenosti umre približno 7.000 otrok, mlajših od pet let.

A skrajna revščina ni posledica pomanjkanja dobrin. Poglejmo si samo primer hrane; že dlje časa je znano, da proizvodnja hrane celo presega vse človeške potrebe in naj bi že zdaj zadostovala za prehrano 10 milijard ljudi (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People - and Still Can't End Hunger). Ob tem, da letno zavržemo 1,3 milijarde ton oziroma eno tretjino vse pridelane hrane za človeško uporabo.

Nanizali smo celo vrsto številk. A zdi se, da se nas sploh ne dotaknejo, še manj pa naših politikov. Zdaj se vse vrti okoli koronavirusa. Seveda gre za velik problem, a verjetno predvsem zato, ker je prizadel tudi bogate države. Zaradi koronavirusa je letos (do 20. avgusta 2020) v svetu umrlo nekaj manj kot 800.000 ljudi, zaradi lakote pa doslej približno 5.700.000 (do konca leta naj bi ta številka narasla vsaj na 9 milijonov). 

A svet se je zaradi koronavirusa skorajda ustavil, zaradi lakote se ne zgodi skorajda nič. V obeh primerih gre za tragične smrti, a lakoto je možno enostavno odpraviti, saj imamo hrane v svetu več kot dovolj. Le distribuirati jo moramo tja, kjer jo nujno potrebujejo; ali z drugimi besedam: življenjsko pomembne dobrine moramo deliti z našimi brati in sestrami, pripadniki naše skupne človeške družine.

Koronakriza bo slej ko prej končana, zakaj ne bi izkoreninili še lakote in revščine. Potem bomo bolje živeli vsi. Sploh ni vprašanje kaj ima prednost: koronakriza ali lakota? Rešiti moramo obe krizi! 

Slika: Pixabay

Najpreprostejša rešitev

Živimo v zapletenih časih. Zdi se, da so se na človeštvo zgrnile vse nadloge tega sveta. Revščina, lakota, migracije, okoljska kriza in podnebne spremembe, politični, družbeni in ekonomski konflikti; za povrh pa še koronakriza, ki je zaostrila vse, kar smo ravnokar našteli. Seveda ne gre za nekakšne svetopisemske nadloge, temveč v največjem delu za posledice človeškega delovanja. Kar pomeni, da so tudi rešitve v človeških rokah. Zdi se nam, da vseh teh težav preprosto ne moremo rešiti. Pa vendar poskusimo razmisliti, kaj lahko storimo? Rešitev je bolj enostavna, kot si lahko zamislimo.

Vzroki za probleme

Najprej pa moramo poznati ključne vzroke za današnje nakopičene probleme človeštva. Zakaj danes toliko ljudi trpi? Zakaj tako hitro uničujemo svoje okolje? Zakaj toliko ljudi beži iz svojih držav? Zakaj toliko ljudi protestira? Odgovor na ta in podobna vprašanja je: zaradi pošastno nepravičnega ekonomskega sistema, ki smo ga ustvarili.

Prevladujoči ekonomski sistem je utemeljen na gospodarski rasti, ki je le izgovor za velike dobičke najbogatejših Zemljanov. V imenu dobička se uničuje okolje, izkorišča ljudi in razdira skupne družbene sisteme kot so zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo in tako naprej. Za večje dobičke je treba privatizirati skupne dobrine in tržiti vse, kar je le mogoče – čemur z drugimi besedami rečemo komercializacija. Komercializacija pomeni, da svet postaja velika trgovina, kjer je vse, celo življenje samo, le še tržno blago.

Zato ima manjši del sveta veliko, večji del sveta pa zelo malo ali nič. Ta velikanska neenakost je temeljni problem današnjega sveta, ki generira krizo za krizo.

Medsebojna delitev dobrin 

Navkljub temu, da je Zemlja relativno gosto naseljena, je osnovnih dobrin (hrana, pitna voda, oblačila, zdravila itd.) za vse ljudi dovolj. Problem ni pomanjkanje dobrin (neprestana gospodarska rast sploh ni potrebna), temveč njihova izjemno nepravična porazdelitev. S pravičnejšo delitvijo osnovnih dobrin na globalni ravni bi hitro rešili največji problem človeštva in vsem ljudem zagotovili zadovoljevanje osnovnih potreb; s tem pa jim omogočili blaginjo in dostojanstvo.

Na tej osnovi pa bi se hitro in učinkovito lahko lotili reševanja še drugih ključnih problemov človeštva – okoljske krize, migracij, konfliktov itd.

Več o tem v knjigi Predlog za globalno delitev dobrin.



Slika: Pixabay

Kitajci niso naši sovražniki

Pred kratkim sta ameriški in slovenski zunanji minister podpisala izjavo o varnosti telekomunikacijskih omrežij 5G. Nihče si ne dela utvar, da je ta izjava pravzaprav usmerjena proti Kitajski, ki naj bi celo predstavljala grožnjo evropskim idejam in na splošno tako imenovani zahodni civilizaciji.

Spomnimo se, kako je bila še ne tako dolgo nazaj Kitajska »dobra država«, saj je proizvajala poceni izdelke za razvite zahodne države in od tam kupovala visokotehnološke izdelke. Politiki in ekonomisti so takrat »ljubili« Kitajsko, saj je predstavljala velikanski trg za njihove proizvode, tudi odpadke.

Zdaj je Kitajska naredila velik tehnološki preskok. Ker so zahodne države zaspale na svojih lovorikah, jih je Kitajska prehitela v tehnološkem razvoju, na marsikaterem področju. In to boli.

A s sovražnostjo in z ekonomsko vojno ni mogoče zaustaviti kitajskega razvoja. Takšen pristop ni dober, saj na nek način spet »gradi« blokovsko delitev sveta. Spet se je treba opredeljevati. Vemo, da je v prejšnjem stoletju blokovska delitev sveta povzročila tako imenovano hladno vojno, ki je skorajda pripeljala do totalnega jedrskega uničenja sveta.

Ekonomska vojna je še vedno vojna in vojna vedno povzroča uničenje, smrt. Ekonomsko tekmovanje (konkurenčnost) je vojna, le da v tem primeru ne ubija orožje, temveč pomanjkanje dobrin. Kajti vojna za dobrine, kar je v resnici ekonomska vojna, stotine milijonov ljudi prikrajša za najosnovnejše dobrine – hrano, pitno vodo, zdravila itd. Ko se borijo močni, so žrtve ne-močni.

Korak naprej bomo naredili z resničnim sodelovanjem in medsebojno delitvijo – ne samo najbolj osnovnih dobrin, temveč tudi znanja in tehnologij. Ne moremo naprej, če smo sovražni do velikega dela sveta. Ne moremo naprej, če povzročamo pomanjkanje, revščino, lakoto.

Naučiti se moramo živeti z raznolikostjo sveta. Naučiti se moramo sodelovanja in medsebojne delitve dobrin v okviru celotne človeške družine.

Kitajci so naši prijatelji, prav tako Američani, prav tako Rusi, Hrvati, Nemci, Kenijci, Sirci, Iranci, Brazilci, Vietnamci …



Slika: Pixabay

Družbeni razvoj, ne gospodarska rast

Zadnji podatki kažejo, da so se največja svetovna gospodarstva močno skrčila. Zaradi zastoja potrošnje, ki je posledica ukrepov za zajezitev pandemije, se je ekonomski model gospodarske rasti močno zamajal. Politiki in ekonomisti so v paniki, kajti njihov svet se podira. Vendar pa smo vsi ostali lahko vsaj malo zadovoljni. Zakaj? Prvič, čeprav sta se proizvodnja in potrošnja zmanjšala, nam ničesar zares ne manjka, kar je dokaz, da proizvajamo in trošimo preveč stvari in drugič, to je dobro za okolje.

Zdajšnji globalni ekonomski sistem zadnja desetletja deluje na podlagi stalne rasti proizvodnje in potrošnje, kar zagotavlja več zasebnih dobičkov, na drugi pa vse višje družbene in okoljske stroške (neenakost, migracije, podnebne spremembe itd.). Lahko rečemo, da sodobni svet poganja ideologija gospodarske rasti. Gospodarska rast pa seveda potrebuje tudi rast potrošnje.

Gospodarska rast se meri s kazalnikom BDP (bruto družbeni proizvod), ki pomeni seštevek celotne ekonomske aktivnosti države v določenem obdobju. To pomeni, da so v denarju izraženi vsi končni izdelki in vse opravljene storitve vseh podjetij, trgovin, kmetovalcev, samostojnih podjetnikov itd. Ta skupna vsota se primerja s prejšnjim letom ali četrtletjem. Če je bila gospodarska aktivnost večja, so politiki in ekonomisti zadovoljni. Na podlagi kazalnika BDP se oblikujejo tudi vse politike; npr. ekonomska, zdravstvena, izobraževalna.

Kazalnik BDP pa je dejansko neustrezno merilo družbenega razvoja, saj: 1) ne upošteva negativnih stroškov gospodarske rasti in 2) skupaj »meče« vse aktivnosti – družbeno koristne in škodljive.

Poglejmo primer. Recimo, da posekate veliko (preveč) dreves v nekem gozdu. Sečnja gozda, prevoz, prodaja lesa, predelava v končne izdelke (papir, WC papir, pohištvo …), prodaja končnih izdelkov, marketing – vsa ta aktivnost se posredno ali neposredno izrazi v povečanju BDP. Za ekonomiste in politike je ta »račun« pozitiven. Kaj pa degradacija gozdne površine, zmanjšanje biotske raznovrstnosti, zmanjšanje zmožnosti »predelave« ogljikovega dioksida v kisik in tako naprej?

Tega v končnem izračunu BDP ne vidimo. Če bi vse to upoštevali, smo s pretiranim posekom gozda morda celo ustvarili negativno vrednost, saj se znižuje kakovost našega bivanja, poslabša se mikroklima, poveča se »prispevek« k podnebnim spremembam itd. Seveda les do neke mere lahko izkoriščamo. A razlika je v tem, koliko lesa zares potrebujemo, in koliko lesa »potrebujemo« zaradi večjih dobičkov. Problem kazalnika BDP je, da vse meče v isti koš. Tisto kar povzroča uničenje in tisto, kar je koristno, je z vidika BDP oziroma gospodarske rasti eno in isto. Pa ni.

Če bi na primer veliko sredstev vložili v zdravstvo, izobraževanje, v domove za ostarele, znanost (tako v stavbe, opremo kot v ljudi – zaposlene); če bi sredstva vlagali v zelene tehnologije, ekološko kmetijstvo; bistveno izboljšali javni promet in tako naprej, potem bi bila to rast, ki bi povečala kakovost življenja ljudi in prispevala tudi k zdravju okolja. Temu lahko rečemo resnični družbeni razvoj.

Namesto tega pa še vedno vlagamo v fosilna goriva in v avtoceste; v proizvodnjo izdelkov, ki jih sploh ne potrebujemo; v orožje in vojsko; pretirano sekamo gozdove; vlagamo v draga stanovanja, velike avtomobile in v intenzivno kmetijstvo.

V tako imenovani koronakrizi smo lahko videli, da svet ni propadel, ker se je gospodarstvo skrčilo. Lahko živimo z manj dobrin. Vendarle lahko rečemo: »Imamo dovolj. Ne potrebujemo še več in več in več.«

Zdaj imamo priložnost za spremembo naših prioritet in za spremembo našega ekonomskega modela, ki ne sme sloneti na gospodarski rasti, temveč na resničnem družbenem razvoju. Merilo razvoja pa mora biti sreča in zadovoljstvo ljudi ter kakovost okolja.

Slika: Pixabay

Medena dežela

Dokumentarni film Medena dežela (Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov; Severna Makedonija, 2019) je več kot vreden ogleda. Čeprav se večinoma odvija v odročni in skorajda povsem nenaseljeni (severno)makedonski vasici, kjer se je čas dobesedno ustavil, nam veliko pove o svetu, v katerem živimo. Predvsem o našem odnosu do narave. O občutljivem okoljskem ravnovesju in o pohlepu, ki to ravnovesje vrže iz tira. O zvestobi. O kljubovanju. O lepoti.

Hatidža živi s svojo ostarelo in bolno materjo v zapuščeni vasici, brez elektrike in drugih »udobnosti« modernega potrošniškega sveta. Preživlja se z nabiranjem medu divjih čebel. Svoj pridelek, ki je pri kupcih zelo cenjen, občasno prodaja v oddaljenem Skopju, kjer mimogrede nakupi še nekaj malega dobrin zase in za bolno mater.

Do čebel ima izjemno spoštljiv odnos. Vedno se drži pravila: pol meni, pol ostane čebelam. Zdi se, da s čebelami živi v sozvočju, v ravnovesju. Nikoli je ne napadejo. Z njimi na svojstven način komunicira. Ne dela podjetniško, a je zelo delavna. Ni inovativna, a je zelo ustvarjalna. Ne želi več in več in več. Ve kdaj je dovolj.

Nekega dne pa se v vasi naseli nomadska družina, s sedmimi otroki. Dobesedno prihrumijo s starim tovornjakom, prikolico, čredo živine. Hatidža se jih sprva razveseli, jim nesebično pomaga z nasveti, igra se z otroki. Uživa v družbi. Z njimi deli svoje skromne dobrine in svoje bogate izkušnje, znanje.

Tudi družina se loti čebelarstva, k čemur jih spodbuja lokalni »prijatelj«, mali trgovec ali preprodajalec. Hoče več medu. Družina postane žrtev »gospodarske rasti«. Trudijo se. Čebelam vzamejo več, kot lahko, in te postanejo agresivne, celo do Hatidžinih čebel. Skromno okolje ima svoje meje. Tudi živina jim zboleva. Mali raj se spremeni v pekel, tudi za Hatidžo. Nazadnje se družina odseli. Hatidžina mati umre. A Hatidža vztraja. Živi dalje. S čebelami si deli obilje sveta.

Z ekonomskega vidika je Hatidža revna, saj nima ne televizije, ne avta, ne računalnika, ne hladilnika, ne hodi na počitnice; nima tisoč in ene potrošniške krame. Za moderni svet je nezanimiva, saj skorajda nič ne troši in ne ustvarja dodane vrednosti (oziroma dobičkov za lastnike in podjetnike). A vendarle ni videti, da bi trpela v revščini, saj najde tisoč in eno malo radost v svojem skromnem okolju. Nesebično skrbi za bolehno mater.

Seveda ni potrebno, da bi tudi mi odšli v odročne in odmaknjene kraje, da bi poiskali Hatidžin način življenja Lahko pa se od nje naučimo skromnosti, spoštovanja čebel in drugih živih bitij ter narave nasploh. Hatidža zares živi v medeni deželi. Med je prispodoba obilja. A od tega obilja Hatidža potrebuje le del. Ve, da je dobrine treba deliti. Z ljudmi in z drugimi bitji. Potem je za vse dovolj. Potem je svet medena dežela.

Kar nas združuje

Zdi se, da tonemo vse globlje v močvaro ločevanja. Ni konca in kraja stvari, ki nas ločujejo: spomeniki, zgodovinski dogodki, simboli, ideologije; kulturne, jezikovne in politične razlike; videz, kraj rojstva itd. Preteklost – celo zelo oddaljena – nam "ponuja" neskončno možnosti, da se skregamo, žalimo, sovražimo, vkopljemo na različne bregove in se obstreljujemo z besedami ali v končni fazi tudi s pravim orožjem. Še zlasti politiki so tisti, ki ločevanje izkoriščajo za utrjevanje svoje moči.

Dobro vemo, kaj vse nas ločuje. Kaj pa je tisto, kar nas združuje, povezuje? Kaj je tisto, kar celi rane ločevanja, ki jih vedno znova in znova odpiramo – po desetletjih ali celo stoletjih? Zakaj se ne bi raje osredotočili na tisto, kar nas združuje in povezuje?

Naš skupni izvor

Po zadnjih podatkih je na Zemlji 1,74 milijona različnih rastlinskih in živalskih vrst (Global biodiversity), še bistveno več pa je še neodkritih. Vsi ljudje smo pripadniki samo ene vrste – Homo sapiens. S komurkoli na Zemlji smo si v genetskem smislu 99,9-odstotno podobni; vsega 3.000 generacij oziroma 100.000 let v preteklosti pa imamo vsi ljudje skupne prednike (Human genetic variation). V biološkem in genetskem smislu smo si mnogo bolj podobni, kot pogosto izražamo v medsebojnih odnosih; razlike med nami so tako rekoč samo kozmetične – malo drugačni odtenki kože, oči; malo drugačna konstitucija telesa itd. Ko vidite katerega koli človeka na Zemlji, vidite pripadnika iste vrste. V bistvu smo vsi ljudje člani ene velike družine – človeštva.

Skupna dediščina človeštva

Ko nas prevzame čudovita glasba, se običajno ne oziramo na avtorjevo narodnost. Glasba nas združuje in povezuje. Glasba "govori" v univerzalnem jeziku, ki ga vsi razumemo. Podobno je z drugimi umetniškimi deli – s slikami, kipi, z gradbenimi podvigi, s plesi, filmi itd. Preprosto radi jih imamo.

Naš skupni dom in naše skupne dobrine

Zagotovo nas povezuje naš skupni dom – planet Zemlja. Zemlja je celovit in soodvisen sistem: zrak, voda, podnebje niso ločeni z mejami. Dihamo isti zrak, pijemo isto vodo – oba ves čas krožita oziroma se pretakata po planetu. V resnici lahko govorimo o skupnih planetarnih dobrinah, ki pripadajo vsem ljudem.

Kaj ko bi končno ponosno rekli, da smo Zemljani, šele potem Slovenci, Hrvati, Italijani, Nigerijci, Argentinci, Tajci itd. Kaj ko bi s svojim planetom resnično ravnali kot s svojim domom. Kar nenazadnje tudi je.

"Zamrznimo" zgodovino in prepovejmo njeno zlorabo

Ker nas zgodovina tako razdvaja, še zlasti, ko jo "v roke vzamejo" politiki, bi jo morali na nek način zamrzniti. Recimo, da bi sprejeli zakon, ki bi politikom popolnoma prepovedal obisk vseh spomenikov in obeleževanje zgodovinskih obletnic ter praznikov. Poleg tega pa ne bi smeli komentirati zgodovinskih dogodkov in osebnosti.

Zgodovino bi prepustili zgodovinarjem, šolam, univerzam, pisateljem, umetnikom. Samo politikom ne. Ti iz nje vedno naredijo predmet spora, ločevanja. Ločevanje je seme zla.

Naša skupna prihodnost

Bolj kot na preteklost, se moramo osredotočiti na prihodnost. Reševanje podnebja, okolja, revščine, lakote, migracij in drugih globalnih problemov naj postanejo cilji, ki nas povezujejo in združujejo. 

Slika: Pixabay

Ekonomija delitve za pokoronsko prihodnost

Pandemija koronavirusa je na plano potegnila številne probleme tako v posameznih državah, povezavah kot je Evropska unija, kot tudi na širši, mednarodni ravni. Zdi se, kot da so se na človeštvo naenkrat zgrnile vse tegobe tega sveta: zdravstvena kriza, podnebne spremembe in onesnaženje okolja, migrantska kriza, lakota in revščina, brezposelnost, rastoče družbene napetosti, erozija demokracije ter mednarodnega sodelovanja in še bi lahko naštevali. Človeštvo kot da je v krču. Zadnjih nekaj mesecev so tudi prej najmočnejše in najbogatejše države postale ranljive, nenadoma je prihodnost tudi zanje negotova. Ne samo za državljane revnejših predelov sveta, ki v negotovosti živijo že dolga leta, tako zdaj čutimo tudi v "obljubljenih deželah" sveta kot so EU, ZDA, Japonska, Avstralija, Kanada in v še nekaterih drugih »otočkih bogastva v morju" revščine in obupa.

Vendar stanja, ki ga doživljamo praktično po vsem planetu, ni povzročila neka zunanja sila ali "zla usoda". Smo v situaciji, ki smo jo sami povzročili. Kar je v seriji slabih vendarle tudi dobra novica. Kajti to pomeni, da lahko sami spremenimo razmere, ki ogrožajo našo prihodnost. Ni še prepozno. Koronavirus nas je na nenavaden način povezal in nam dal neke vrste lekcijo, ki se glasi: spremeniti morate svoj način življenja, medsebojne odnose ter odnos do okolja in do drugih živih bitij. Vse to pravzaprav že vemo, a smo ves čas ravnali po načelu: "Bo že nekako." Pač ne bo. Ne brez naše angažiranosti in resnične pripravljenosti za spremembe.

Katero področje danes predstavlja presečišče vseh največjih problemov človeštva? Zakaj imamo tako obsežno revščino, podnebne spremembe in uničeno okolje, toliko migracij in družbenih konfliktov? V središču vseh teh problemov je obstoječi ekonomski sistem. Vseeno je, kako ga imenujemo – kapitalističen, neoliberalen ali kako drugače – pomembneje je, da razumemo, kako deluje in kaj povzroča.

Ekonomija izkoriščanja, sebičnosti in pohlepa

Čeprav se nam zdi, da je današnji ekonomski sistem izjemno razvit, saj ga "poganjajo" zelo sofisticirane tehnologije, pa se je v resnici zelo zastarel, neučinkovit in nevaren. Pri tem je nujno treba ločiti med tehnološkim razvojem in razvojem ekonomskih odnosov. Medtem ko so tehnologije (digitalne, transportne, proizvodne itd.) resnično del 21. stoletja, pa so ekonomski odnosi obstali v 18., 19., 20. stoletju in še dlje v preteklosti. Čeprav ločimo več glavnih ekonomskih zgodovinskih obdobij – sužnjelastništvo, fevdalizem in kapitalizem – pa imajo vsa nekaj skupnih značilnosti, ki jih lahko označimo z besedami: izkoriščanje, sebičnost in pohlep.

Ekonomski sistem je ves čas v rokah elit. Izkoriščanje ljudi, drugih živih bitij in narave je vselej služilo sebičnim interesom posameznikov, skupin in držav, ki jih vodi pohlep po bogastvu oziroma moči; ekonomska moč pa se vedno prelije tudi v politično moč. Te starodavne ekonomske "vrednote" pa se vedno prelivajo tudi navzdol – v vse družbene strukture in odnose – zato smo jih v dolgih stoletjih dobesedno ponotranjili. Posledično se nam zdi normalno in naravno: da tekmujemo z vsemi drugimi in temu rečemo konkurenčnost, da brez slabe vesti izkoriščamo ljudi in naravo, da druge goljufamo in temu rečemo poslovna spretnost, da izdelujemo ter prodajamo povsem nepotrebne stvari in temu rečemo gospodarska rast itd.

Osnovna ekonomska ideologija človeške družbe 21. stoletja je komercializacija, ki v sebi združuje vse najslabše iz preteklosti in močno zavira resnični razvoj človeštva. Komercializacija je proces preobrazbe naravnih virov, človeškega dela in tehnologij v tržno blago, ki zato niso več v "službi" vseh ljudi, temveč so zgolj orodje za kopičenje dobičkov in s tem ekonomske in politične moči elit. Trg je tako postal "vrhovni razsodnik" življenja na Zemlji, denar pa dobesedno odloča, kdo ima dostop do dobrin, ki mu omogočajo preživetje, in kdo ne.

Milijoni danes ne umirajo zato, ker na svetu ni dovolj hrane in drugih nujno potrebnih dobrin, temveč zato, ker nimajo denarja, da bi do njih prišli. Revščina ni posledica lenobe, temveč smole, da se rodite v družino oziroma državo, ki je povsem na obrobju izključujoče globalne ekonomije. Zato revnim preostane zgolj počasno umiranje, kriminal ali migracije. Če pa ste se "srečno" rodili v bogatejši del sveta, boste skorajda zagotovo postali del potrošniške družbe, ki je tako močno medijsko indoktrinirana in družbeno pogojevana, da se sploh ne boste zavedali, kako uničevalen je vaš potrošniški način življenja – do soljudi, do okolja in do drugih živih bitij, s katerimi si delimo Zemljo.

Ekonomija delitve – sodelovanje, pravičnost in skrb za ljudi ter okolje

Ključne spremembe, ki jih moramo storiti, so torej ekonomske. Vendar teh zagotovo ni lahko storiti, kajti stoletja stare ekonomske vzorce izkoriščanja, pohlepa, sebičnosti, tekmovalnosti imamo dobesedno v krvi. Čeprav vemo, da delamo narobe, vseeno vztrajamo na starih poteh. Celo zdaj, ko nas je koronavirus za nekaj časa prizemljil in ustavil, se na vsak način želimo vrnitve nazaj, kjer smo že bili, ko smo brezglavo trošili zemeljske vire, ko smo pretirano potovali, ko smo se v službah gnali do popolne izgorelosti in si grabili materialne ter nematerialne dobrine. Ves čas več in več in več, čeprav smo hkrati vedeli, da milijoni umirajo, zaradi pomanjkanja hrane, čiste vode, zdravil in drugih stvari, ki pri nas pogosto končajo v smeteh.

Koronavirus je globalni (zdravstveni) problem, tako kot so podnebne spremembe, onesnaženje okolja, migracije in tako naprej. Vsaka država se reševanja problemov loteva po svoje, čeprav bi se jih učinkovito lotili samo skupaj, z resničnim mednarodnim sodelovanjem. Zdaj imamo priložnost in odgovornost, predvsem razvitejši del sveta, da z vsemi drugimi pravičneje delimo Zemeljsko bogastvo oziroma dobrine, ki smo si ga pogosto na zvite in pokvarjene načine prisvojili ravno od držav, kjer danes trpi največ ljudi, in to ne zaradi koronavirusa, temveč zaradi revščine, lakote, podnebnih sprememb, brezposelnosti in brezperspektivnosti predvsem mladih, ki jih z orožjem odganjamo od svojih mej.

Pravičnejša delitev dobrin je prvi korak k reševanju ključnih problemov človeštva. Ko bodo brezštevilni ljudje rešeni neizmernega trpljenja lakote in osvobojeni stalne negotovosti skrajne revščine lahko začnemo z reševanjem še drugih velikih problemov človeštva. Hkrati pa se moramo prebivalci bogatejšega dela sveta zavedati, da je naš način življenja bolj problematičen, kot si v svojem samozadovoljstvu in brezbrižnosti do problemov sveta priznavamo sami. Prostovoljna preprostost je koncept, ki ga moramo osvojiti in posvojiti. Obdobje karantene nam je pokazalo, da je to mogoče; da lahko povsem kakovostno živimo tudi brez potrošniške mrzlice, stalnih potovanj, hitrega življenjskega tempa in kopičenja bogastva.

Ekonomija delitve, sodelovanje in preprostejši način življenja so torej v središču reševanja največjih problemov človeštva. Pri tem ne gre samo za delitev dobrin, temveč tudi tehnologij in znanja. Preprosto ni prav, da se del ljudi sprehaja po vesolju, medtem ko mnogi drugi nimajo niti primerne hrane, vode, zdravil, sanitarnih pogojev, elektrike, niti niso pismeni. Ekonomija delitve je v osnovi stvar naše temeljne človečnosti; skrbi za vse ljudi in okolje. Je enostavna stvar, ki v prvi vrsti zahteva našo pripravljenost za sodelovanje – na mednarodni ravni.

Ne recite takoj, da to ni mogoče. Norost je povratek v predkoronske čase. Naredimo vendarle že korak naprej. Nenazadnje, kaj drugega pa nam sploh preostane.


(Priporočljivo branje: Predlog za globalno delitev dobrin) 

Slika: Pixabay

Zemlja domovina, človeštvo družina

"Zemlja je moja domovina, človeštvo pa moja družina", je zapisal znameniti libanonski pisatelj in pesnik Kahlil Gibran (1883 - 1931). Danes je še kako pomembno, da razmišljamo o teh besedah in jih tudi uresničujemo. Res je, da smo pripadniki različnih narodov, etničnih skupin, veroizpovedi, političnih in drugih prepričanj. Res je, da smo si po videzu in jeziku različni, a dejstvo je, da smo prav vsi ljudje del človeške družine, ki si deli skupni dom – planet Zemljo.

Ločevanje je zlo

Danes imamo še vedno celo vrsto politikov, vplivnežev in običajnih ljudi, ki ljudi ločujejo bodisi po narodni, etnični, politični pripadnosti bodisi po videzu, jeziku, prepričanju, spolni usmerjenosti itd. Ločevanje je največje zlo našega časa. Ločevanje se začne z besedami (od "nedolžnih" šal do sovražnega govora v medijih), a slej ko prej se izrazi tudi z dejanji, ki v organizirani obliki lahko prerastejo tudi v vojne. Skrajna oblika ločevanja med ljudmi pa je fašizem.

Sodelovanje in združevanje kot sila dobrega

Nasprotni proces je sodelovanje in združevanje ne glede na različnost med ljudmi. Če v drugemu vidimo najprej človeka, kot smo tudi mi sami, potem ni razloga, da ne bi z njim sodelovali. Prav tako smo lahko navkljub raznolikosti lahko združeni v širše skupnosti. Moto Evropske unije je na primer "Združena v raznolikosti", kar je velik napredek za celino, ki je bila stoletja zapletena v medsebojne konflikte in vojne.

Združeni v raznolikosti bi morali biti pravzaprav vsi Zemljani. V ta namen smo po drugi svetovni vojni ustanovili Organizacijo združenih narodov. Ime samo izraža pravi namen organizacije – združevanje.

Zdaj je čas, da resnično začnemo uresničevati velike ideale, ki smo si jih nekoč postavili. Morda pa bi si za svoj moto lahko izbrali kar Gibranovo misel: "Zemlja je moja domovina, človeštvo pa moja družina".

Če je Zemlja zares naša domovina, potem se bomo resno lotili reševanja podnebnih sprememb in okoljskih problemov nasploh. Če je človeštvo zares naša družina, potem ne bomo dopustili, da stotine milijonov naših "bratov in sester" živi v strahovitem pomanjkanju. Z njimi si bomo zares začeli deliti naše skupne planetarne dobrine.

Slika: Pixabay

Petkovi protesti, za kaj

Veliko ljudi se sprašuje, zakaj se odvijajo tako imenovani petkovi protesti v Ljubljani in drugih slovenskih mestih, oziroma za kaj si protestniki sploh prizadevajo. Če se prepustite zgolj interpretacijam v medijih, boste težko razumeli njihovo bistvo, če pa se jih udeležite, vam je lahko bolj jasno za kaj gre. Poglejmo si nekaj bistvenih značilnosti tako imenovanih petkovih protestov.

Gibanje. Bistveno je razumeti, da gre za gibanje. Pa ne mislimo dobesedno gibanja v smislu kolesarjenja, hoje, risanja itd. Struktura protestnikov je izjemno raznolika: srečate lahko ljudi prav vseh starosti in zelo raznolikih prepričanj, še posebej veliko pa je mladih, kar vsekakor kaže na to, da jim ni vseeno za njihovo in našo skupno prihodnost. Mnogi trdijo, da je takšen način izražanja brezploden in neučinkovit, saj nima jasne politične strukture in natančno formuliranih zahtev. Vendar ni naloga gibanja, da vedno znova vodi v ustanovitev politične stranke. Bistvo gibanja je, da vpliva na politiko in na javno mnenje kot celoto. In ni res, da to gibanje nima jasnih zahtev. Naj naštejemo nekaj najbolj opaznih.

Boj proti korupciji. Kaj je pravzaprav korupcija? V prvi vrsti korupcija pomeni krajo javnih sredstev in dodeljevanje javnih naročil in dejavnosti (javnega denarja) na podlagi sorodstvenih, prijateljskih in strankarskih povezav. Javna sredstva se zbirajo bodisi preko davkov, zadolževanja, evropskih sredstev bodisi iz drugih virov. Javna sredstva so premoženje vseh državljanov in ne last politikov. Korupcija je zato drugo ime za krajo javnega denarja. Če se torej zaradi korupcije močno preplača nakup zaščitne opreme ali česar koli drugega, bo zaradi tega zmanjkalo denarja za druge namene – za zdravstvo, socialno varstvo, kulturo itd. Korupcija je kraja! In že samo sum na korupcijo državljane zelo razjezi, še zlasti, ker vse težje živijo.

Boj proti fašizmu. Kaj je fašizem ni vedno enostavno in enoznačno opredeliti; kajti fašizem ni samo "korakanje v črnih uniformah". Zagotovo pa so sovražni govor, žaljenje in preganjanje novinarjev ter drugače mislečih, militarizacija družbe, nasilno vedenje do migrantov ter kriminalizacija protestnikov znamenja fašizacije družbe. Petkovi protesti so upor proti tem procesom.

Zavzemanje za ekonomsko in družbeno pravičnost. Vse globlje ekonomske razlike so vzrok za večino največjih družbenih problemov tako v naši državi kot tudi na globalni ravni. Pravičnejša delitev dobrin (javnih sredstev, naravnih virov, družbenih dobrin), univerzalni temeljni dohodek, vlaganje v šolstvo, zdravstvo in socialno varstvo so zahteve velikega dela protestnikov. Zagotovo pa novi nakupi orožja niso pot k večji ekonomski in družbeni pravičnosti.

Zavzemanje za okolje. Ohranitev okolja je še ena od pomembnih točk nenapisanega programa petkovih protestov. Zdajšnja politika se žal obrača povsem v drugo smer. Narava nima političnega glasu. Tega ji dajo lahko okoljevarstveniki in ljudje z voljo za dobro. Politika je naravi odvzela glas.

Izpostavili smo nekaj značilnosti in usmeritev širokega civilno-družbenega gibanja, ki se izraža predvsem v protestih, ki se odvijajo ob petkih (nekateri tudi ob drugih dnevih) v Ljubljani in drugih slovenskih krajih. Nobene potrebe ni, da gibanje preraste v politično stranko. Zagotovo pa mora politika prisluhniti zahtevam in marsikaj spremeniti. Tisti politiki, ki pa vztrajno zanikajo sporočila široke palete civilno-družbenih pobud, društev, organizacij in posameznikov, pa pač sodijo na smetišče zgodovine.

Demokracija še zdaleč ni samo udeležba na volitvah (čeprav je to pomemben del demokratičnih procesov), temveč vsakodnevni proces, ki ima za cilj blaginjo celotne družbe, ohranitev okolja, svobodo in mir.