Investirajmo v mir – za vse, povsod, vsak dan

»Ob tem mednarodnem dnevu miru naj nas vse navdihuje pogum tistih, ki si prizadevajo za mir v soseskah, učilnicah in skupnostih. Svetovne voditelje pa pozovimo, naj investirajo v mirno prihodnost za vse ljudi.« (Generalni sekretar OZN António Guterres)

Včeraj, 21. septembra 2026, smo obeleževali mednarodni dan miru, katerega letošnja tema je Investirajmo v mir – za vse, povsod, vsak dan.

O miru pogosto razmišljamo predvsem kot o odsotnosti vojne. Vojne so strašna stvar. Ljudje, ki se znajdejo v njih, neizmerno trpijo. Toda velik del človeštva živi še v neki drugi obliki vojne – v ekonomski vojni.

Mahatma Gandhi je že leta 1926, torej pred natanko sto leti, v besedilu Non-Violence – The Greatest Force (Nenasilje – največja sila) zapisal:

»Oborožen spopad med narodi nas navdaja z grozo. Toda ekonomska vojna ni nič boljša od oboroženega spopada. […] Ekonomska vojna je dolgotrajno mučenje. Njeno opustošenje ni nič manj strašno od tistega, ki ga opisuje literatura o vojni v običajnem pomenu besede.«

Čeprav nikakor ne smemo zmanjševati groze vojaških konfliktov – njihove strašne posledice lahko danes najbolj nazorno vidimo v močno opustošeni Gazi – ekonomska vojna deluje tišje in počasneje. Njene žrtve niso vedno vidne na naslovnicah časopisov, a jih je ogromno.

Po najnovejšem poročilu OZN o prehranski varnosti je bilo leta 2025 lačnih približno 645 milijonov ljudi oziroma 7,8 odstotka svetovnega prebivalstva. Težko si je predstavljati tako veliko množico ljudi, ki jim niso zagotovljene niti najosnovnejše dobrine za življenje.

Še bolj pretresljiv je podatek iz najnovejšega poročila OZN o umrljivosti otrok. Leta 2024 je zaradi hude akutne podhranjenosti neposredno umrlo več kot 100.000 otrok, starih od enega do 59 mesecev. In to so samo smrti, pri katerih je bila huda akutna podhranjenost neposredni vzrok; številka ne vključuje njenih številnih posrednih posledic.

Tu se Gandijeva sto let stara misel pokaže v vsej svoji aktualnosti. Vojna ljudi ubija hitro in vidno. Ekonomska nepravičnost, revščina in pomanjkanje pa ubijajo počasi in pogosto daleč od naših oči.

Delovanje oboroženih vojsk in skupin je jasno vidno vsakomur, ekonomske »armade« pa delujejo z drugačnimi sredstvi: z dolgovi in obrestmi, kmetijskimi in drugimi subvencijami, finančnimi in borznimi špekulacijami, davčnimi oazami, nizko obdavčitvijo najbogatejših in številnimi drugimi ekonomskimi mehanizmi ter političnimi ukrepi. To so orožja, ki jih pogosto ne vidimo, njihove posledice pa občutijo ne le najrevnejši, temveč velik del človeštva.

Zato investirati v mir ne pomeni samo ustavljati vojn in zmanjševati oboroževanja. Pomeni tudi investirati v hrano, zdravje, izobraževanje, socialno varnost in dostojno življenje za vse ljudi. Prav to je v svojem letošnjem sporočilu ob mednarodnem dnevu miru poudaril tudi António Guterres.

Ob tem se odpira vprašanje, ki ga je pred skoraj stoletjem zastavil že Gandhi: Ali je sploh mogoče zgraditi trajen mir, dokler dopuščamo ekonomske odnose, v katerih imajo eni več, kot lahko porabijo, medtem ko drugi nimajo niti dovolj za preživetje?

Ekonomska nepravičnost lahko poleg tega ustvarja in poglablja napetosti, nezaupanje in konflikte, ki lahko prerastejo tudi v nasilje in oborožene spopade.

Če si torej iskreno želimo mir, se moramo poleg prizadevanj za prenehanje vojaških spopadov – z diplomacijo, dialogom, protesti in drugimi nenasilnimi oblikami delovanja – spoprijeti tudi z ekonomsko vojno, o kateri je govoril Gandhi.

V svetu imamo dovolj dobrin in znanja, da bi lahko slehernemu človeku omogočili zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb. Problem zato ni samo v pomanjkanju, temveč predvsem v dostopu do dobrin in njihovi porazdelitvi.

Odgovor je pravičnejša medsebojna delitev dobrin, ki bi vsem ljudem omogočila dostop do hrane, neoporečne vode, primernega bivališča, zdravstvenega varstva in izobraževanja.

Ekonomija delitve pomeni oblikovanje ekonomskih odnosov, katerih temeljni cilj je zagotavljanje blaginje vseh ljudi.

Zato lahko ekonomijo delitve razumemo tudi kot investicijo v mir.

Investicijo v svet, v katerem nihče ne umira zaradi pomanjkanja sredi obilja.

Investicijo v svet, v katerem sodelovanje postopoma nadomešča uničujoče tekmovanje.

Investicijo v svet, v katerem mir ni samo odsotnost vojne, temveč način našega skupnega življenja.

Investirajmo v mir – za vse, povsod, vsak dan.

 

 
Viri:
OZN – International Day of Peace 2026: Invest in Peace – For Everyone, Everywhere, Every Day
OZN – Sporočilo Antónia Guterresa ob mednarodnem dnevu miru 2026
Collected Works of Mahatma Gandhi, zv. 36 – izvirnik Gandijevega odlomka
FAO – SOFI 2026: podatki o 645 milijonih lačnih v letu 2025
UNICEF – več kot 100.000 smrti otrok zaradi hude akutne podhranjenosti leta 2024
OCHA – Humanitarian Situation Report, Gaza, 7. avgust 2026

Slika ustvarjena z UI

V neoliberalizmu smo vsi migranti

V sredo, 16. septembra 2026, ob 17. uri, bo na Trgu republike pred Državnim zborom v Ljubljani shod proti izgonu delavskih družin. Organizirata ga Delavska svetovalnica in Ambasada Rog, ki opozarjata na posledice predlaganih sprememb Zakona o tujcih za tuje delavce in njihove družine.

Predlog novele ZTuj-2J med drugim predvideva podvojitev zahtevanega dohodkovnega praga, podaljšanje čakanja na združitev družine z enega na tri leta ter strožje pogoje glede znanja slovenskega jezika.

Po izračunih Delavske svetovalnice in Ambasade Rog bi morala štiričlanska družina za začasno prebivanje izkazovati približno 2.791 evrov mesečnih prihodkov, za stalno prebivanje pa kar 4.060 evrov. Organizatorji opozarjajo, da bi takšni pogoji številnim delavskim družinam močno otežili skupno življenje v Sloveniji.

 
Neoliberalizem proti ljudem

Na prvi pogled se zdi, da se večine prebivalcev to ne tiče neposredno. Navsezadnje gre za tujce. A v resnici stvari niso tako preproste. Poglejmo si širšo sliko.

V neoliberalizmu, ki je danes prevladujoč ekonomski model, je človek vse bolj obravnavan predvsem kot delovna sila, ki jo lastniki kapitala potrebujejo za ustvarjanje dobička. Razlike med delavci so predvsem v stopnji njihove zaščite – ta pa je v veliki meri dediščina preteklih – pogosto krvavih – bojev, v katerih so si delavci izborili številne socialne, državljanske in delavske pravice.

Toda krog ljudi, ki lahko v polni meri uživajo te pravice in tudi širše državljanske pravice, se vse bolj oži. Najprej so na udaru tisti, ki imajo najmanj politične moči in najšibkejši pravni položaj: tuji delavci, migranti, prekarni delavci, revni in drugi ranljivi deli prebivalstva.

Pri tem ima pomembno vlogo politika. Čeprav je neoliberalni logiki v dobršni meri podrejen tudi levi politični pol, jo praviloma odločneje zagovarja desnica, ki pogosto daje prednost interesom kapitala, konkurenčnosti in trga pred socialno varnostjo ter pravicami ljudi.

Ena od pogostih političnih metod je preusmerjanje pozornosti: spodbujanje predsodkov in konfliktov med različnimi skupinami prebivalstva, na primer med »domačimi« in »tujimi« delavci, ali odpiranje kulturnih in identitetnih vprašanj, kot so splav, opredelitev družine ter vedno znova obujene zgodovinske delitve iz časa druge svetovne vojne ali osamosvojitve.

Pozornost in energija ljudi se tako usmerjata v medsebojne spore, medtem ko se lahko v ozadju neopaženo krčijo delavske, socialne in druge pravice ter povečuje moč kapitala.

V neoliberalizmu smo vsi migranti

Migrant je človek, ki zaradi dela, življenjskih razmer ali drugih razlogov zapusti kraj svojega bivanja in se preseli drugam. Danes je migrant morda najbolj očiten primer človeka, katerega življenje je najbolj podrejeno neusmiljenim zahtevam trga dela. Toda mar ne postajamo na neki način migranti vsi?

Selimo se tja, kjer je delo, sprejemamo začasne pogodbe ter menjamo poklice in kraje bivanja. Mladi odhajajo v tujino, ker doma težko pridejo do stanovanja ali spodobno plačane zaposlitve, številni delavci pa živijo v stalni negotovosti.

Neoliberalni ideal delavca je človek brez korenin: mobilen, fleksibilen oziroma prilagodljiv, dosegljiv in pripravljen iti tja, kjer ga potrebuje kapital. Za čim nižje plačilo, seveda. Družina, prosti čas, solidarnost in pripadnost skupnosti tako hitro postanejo ovire za »fleksibilnost trga dela«.

Tujim delavcem je mogoče najlažje vsiliti takšen položaj. Toda če družba takšne razmere sprejme kot normalne, se lahko postopoma razširijo na vse.

Zato pravice tujih delavcev niso v nasprotju s pravicami domačih delavcev. Nasprotno: bolj ko je mogoče izkoriščati tuje delavce, večji je pritisk na plače, delovne pogoje in socialne pravice vseh.

Če torej sprejmemo, da so za eno skupino ljudi normalni negotovost, slabe nastanitve in popolna odvisnost od delodajalca, smo bliže temu, da takšne razmere postanejo sprejemljive tudi za druge.

Zato solidarnost s tujimi delavci ni dobrodelnost, temveč resnična solidarnost med delavci.

Podprimo torej pravice tujih delavcev. S tem ne branimo le njihovih pravic, ampak tudi pravice drugih skupin – in navsezadnje tudi svoje.


Shod
Sreda, 16. september 2026, ob 17. uri
Trg republike, Ljubljana – pred Državnim zborom
Več informacij o shodu in poziv organizatorjev

Viri:
eUprava – predlog novele Zakona o tujcih ZTuj-2J
Dnevnik – Zakon o tujcih: plačaj, opravi izpit in čakaj
PISRS – veljavni Zakon o tujcih
Poziv proti izgonu delavskih družin

Slika: ustvarjena z UI

Mir in blaginja na Zemlji

Ko poslušamo politike, še posebej v predvolilnem času, skoraj vsi poudarjajo pomen blaginje ljudi – ne glede na svojo politično usmeritev ali ideologijo. Prav tako pogosto govorijo o miru. Vendar ga skušajo zagotavljali predvsem z »obrambo«, ki pa se v praksi enači z oboroževanjem, ne pa z diplomacijo, sodelovanjem in odpravljanjem vzrokov konfliktov.

Toda obsežno oboroževanje že samo po sebi, tudi če orožje nikoli ni uporabljeno, spodkopava blaginjo ljudi. Za nakup, razvoj in vzdrževanje orožja so namreč potrebna ogromna finančna sredstva ter naravni, tehnološki in človeški viri, ki bi jih lahko namenili zdravstvu, izobraževanju, stanovanjem, socialni varnosti, odpravljanju revščine in drugim področjem, ki neposredno izboljšujejo življenje ljudi.

Tako se znajdemo pred očitnim paradoksom: želimo si blaginje, hkrati pa jo spodkopavamo z enormnimi vlaganji v oborožitev. Če je nato vsaj del tega orožja tudi dejansko uporabljen, so posledice še mnogo hujše. Uničenje, izguba življenj, migracije, revščina ter razdejanje infrastrukture in okolja ne prizadenejo le ljudi na območjih neposrednih konfliktov, temveč imajo ekonomske, socialne in politične posledice tudi drugod po svetu.

Za proizvodnjo orožja in njegovo uporabo se porabljajo izjemne količine naravnih virov, denarja, energije, znanja in človeškega dela. Vse to so viri, ki bi lahko bili uporabljeni za izboljšanje življenja ljudi in reševanje skupnih problemov človeštva.

Vemo tudi, da takšen sistem nekaterim prinaša izjemne dobičke. Skoraj odveč pa je poudarjati, koliko ljudi zaradi njega trpi – bodisi zato, ker so neposredno žrtve vojn in nasilja, bodisi zato, ker so prikrajšani za sredstva in vire, ki bi lahko služili njihovi blaginji.

Mir in blaginja nista ločena cilja. Resnična in trajna blaginja je mogoča le v miru, trajen mir pa težko gradimo na nenehnem oboroževanju in pripravljanju na nove vojne.

Obstaja rešitev iz tega začaranega kroga?

Vselej. Vendar zahteva drugačen pogled oziroma drugačno perspektivo. Naravne, finančne in človeške vire moramo »zaposliti« za resnično blaginjo ljudi – ne le nekaterih, temveč vseh. Kako lahko to dosežemo? Z bolj pravično delitvijo teh virov in dobrin!

To je prvi korak k blaginji, hkrati pa tudi pomemben korak k miru. Blaginja namreč krepi občutek varnosti, zmanjšuje stiske in ustvarja več zaupanja med ljudmi, skupnostmi in narodi. Prav zaupanje pa je eden ključnih pogojev za trajen mir.

Zato lahko rečemo, da je blaginja predpogoj miru. Pot do večje blaginje in miru pa vodi prek pravičnejše medsebojne delitve dobrin oziroma ekonomije delitve.

To je prava formula prihodnosti: ne nenehno oboroževanje, stopnjevanje konfliktov in podpora agresivnim politikam, temveč sodelovanje, pravičnejša porazdelitev virov ter zagotavljanje osnovnih dobrin za vse ljudi.

Ekonomija delitve je zato pot k blaginji človeštva in miru na Zemlji.

273 milijonov otrok in mladih ne obiskuje šole

Danes je prvi šolski dan, ki je vselej nekaj posebnega, še zlasti za tiste, ki prvič prestopajo šolski prag. Letos bodo slovenski prvošolci ob začetku šolskega leta prejeli tudi izvod Ustave Republike Slovenije in slovensko zastavico, dijaki prvih letnikov srednjih šol pa izvod ustave.

Pustimo ob strani vprašanje, koliko lahko prvošolci tako zahtevno besedilo sploh razumejo oziroma, da ga še prebrati večinoma ne zmorejo. Morda bi bilo pomembneje, da bi ustavo dobro poznali in spoštovali predvsem odrasli, še zlasti tisti, ki sprejemajo politične odločitve. Ob njej pa je treba dobro poznati tudi Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki med univerzalnimi temeljnimi pravicami posebej izpostavlja pravico do izobraževanja.

26. člen Splošne deklaracije človekovih pravic določa, da ima vsakdo pravico do izobraževanja, da mora biti izobraževanje vsaj na osnovni stopnji brezplačno in da mora biti osnovno izobraževanje obvezno.

Toda resničnost je precej drugačna. Po najnovejših podatkih Unescovega poročila Global Education Monitoring Report 2026 je bilo leta 2024 po svetu kar 273 milijonov otrok in mladih šolske starosti zunaj šolskega sistema – približno vsak šesti.

Število otrok in mladih, ki ne obiskujejo šole, se povečuje že sedmo leto zapored. Med pomembnimi vzroki UNESCO izpostavlja rast prebivalstva, krize, oborožene konflikte ter zmanjševanje sredstev za izobraževanje. Še posebej ranljivi so otroci, ki živijo na konfliktnih območjih.

Morda se nam zdi, da otroci, ki nekje daleč ne morejo obiskovati šole, niso naš problem. Toda svet je danes tesno povezan in prepleten. Kjer ljudem niso zagotovljene temeljne pravice, se povečujejo revščina, negotovost, konflikti in razseljevanje ter migracije. 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic govori o pravici do življenjske ravni, ki vsem omogoča zdravje in blaginjo – med drugim do hrane, obleke, bivališča, zdravstvene oskrbe in socialnih storitev.

Zato dolgoročnih posledic revščine, vojn in razseljevanja ni mogoče reševati zgolj z represijo in zapiranjem meja. Veliko pomembneje je ustvarjati razmere, v katerih lahko ljudje živijo varno in dostojno – z dostopom do hrane, zdravstvenega varstva, izobraževanja in drugih osnovnih dobrin. Tako bo manj tveganih prečkanj Sredozemlja, kriz, kakršna je bila nedavna v Ceuti, ter histeričnih odzivov skrajnih gibanj in politikov.

Ob začetku novega šolskega leta zaželimo vsem otrokom veliko novega znanja, prijetnih doživetij in dobrih odnosov. Šola je eno najlepših obdobij življenja. Potrudimo se, da bi jo lahko obiskovali vsi – prav vsi otroci in mladi sveta.


Viri:

UNESCO – More children out of school for the 7th year in a row
UNESCO – Global Education Monitoring Report
ZN – Splošna deklaracija človekovih pravic
GOV.SI – Ustava za prvošolce in dijake prvih letnikov

Slika je ustvarjena z umetno inteligenco.