Ko danes razmišljamo o ekonomiji, se naš pogled pogosto zoži na kazalnike, kot so BDP, gospodarska rast, produktivnost, dobiček in podobno. Ob tem pa se vse premalo sprašujemo, kaj ekonomske politike in ukrepi pomenijo za ljudi, dostojanstvo, pravičnost, okolje ter druge vidike, povezane s človekovimi pravicami.
Visoki komisar OZN za človekove pravice Volker Türk je aprila 2023 uradno predstavil koncept ekonomije človekovih pravic (human rights economy). Pri tem je med drugim poudaril:
»Ekonomija človekovih pravic bo prinesla boljše rezultate za ljudi in planet, saj presega ozko logiko dobička in temelji na pravicah vseh ljudi. Njene politike usmerjajo močno energijo v uresničevanje Agende za trajnostni razvoj, ki je hkrati agenda človekovih pravic, ter usklajeno obravnavajo družbena in okoljska vprašanja, ki so ključnega pomena za vsakega človeka na Zemlji.« (UN High Commissioner for Human Rights)
Kako opredeliti ekonomijo človekovih pravic?
»Ekonomija človekovih pravic postavlja ljudi in planet v središče ekonomskih, družbenih in okoljskih politik, načrtov in programov. Njen cilj je zagotoviti, da vse gospodarske, industrijske in trgovinske politike, investicijske odločitve, varstvo potrošnikov, potrošniške izbire ter poslovni modeli trdno temeljijo na normah in standardih človekovih pravic.« (Share the Worlds Resources)
V prispevku Human rights economy: Seeding change for an economy that enhances human rights (Ekonomija človekovih pravic: sejanje sprememb za ekonomijo, ki krepi človekove pravice) je predstavljenih nekaj poti za uresničevanje ekonomije človekovih pravic.
Na nacionalni ravni takšna ekonomija zahteva pravičnejše javne proračune in davčne politike, ki omogočajo financiranje osnovnih javnih storitev. Države naj bi največji možni obseg razpoložljivih sredstev namenile zdravstvu, socialni zaščiti, kakovostnemu izobraževanju, stanovanjem, vodi in drugim temeljnim pravicam. Pomembno je tudi, da ohranijo dovolj proračunskega prostora za uresničevanje človekovih pravic tudi v času dolžniških stisk. Poleg tega naj bi razvijale sisteme skrbi in podpore, človekove pravice vključile v trgovinske sporazume ter gospodarski uspeh merile širše kot zgolj z BDP.
Na globalni ravni pa ekonomija človekovih pravic poudarja, da spremembe niso potrebne samo znotraj posameznih držav, temveč tudi v mednarodni finančni ureditvi in globalnem ekonomskem upravljanju. Potrebna je reforma mednarodne finančne ureditve, zlasti na področju dolgov, delovanja mednarodnih finančnih institucij in mednarodnega davčnega sodelovanja. Cilj je preprečevati izogibanje davkom, povečati sredstva držav za uresničevanje človekovih pravic ter zagotoviti, da gospodarske politike ne spodkopavajo družbenih in razvojnih ciljev.
Pobuda Surge Initiative
Posebno vlogo pri uresničevanju ekonomije človekovih pravic ima pobuda Surge Initiative, ki deluje v okviru Urada visokega komisarja ZN za človekove pravice oziroma OHCHR. Ustanovljena je bila leta 2019 kot odgovor na naraščajoče ekonomske in druge neenakosti, počasno uresničevanje Agende 2030 in ciljev trajnostnega razvoja ter vse večje družbene napetosti. Njen namen je okrepiti uresničevanje ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic ter tesneje povezati človekove pravice z ekonomskimi politikami.
Od leta 2019 je pobuda podprla več kot 80 projektov po svetu, med drugim v Severni Makedoniji, Esvatiniju, Keniji, Zambiji, Jordaniji, Čadu, Gvineji Bissau in Srbiji. Ti primeri kažejo, kako je mogoče načelo »nikogar ne pustiti ob strani« uresničevati v proračunih, zakonodaji in socialnih politikah ter na področjih, kot so pravica do hrane, izobraževanja, vode in zaščite ranljivih skupnosti.
Vsaka skupnost, lokalna, državna in globalna, bi morala svojo ekonomsko ureditev in politike usmerjati v uresničevanje človekovih pravic. Te so zapisane v številnih mednarodnih dokumentih, predvsem v Splošni deklaraciji človekovih pravic, na bolj konkretni ravni pa se odražajo tudi v Agendi 2030 oziroma ciljih trajnostnega razvoja. Naj gre za davčni sistem, proračunsko financiranje šolstva, zdravstva in drugih javnih sistemov, mednarodne trgovinske sporazume ali dolgove, vselej bi morali izhajati iz človekovih pravic in jim tudi slediti.
Ekonomija človekovih pravic in ekonomija delitve
Ekonomija človekovih pravic se ukvarja s tem, kako naj bo urejen ekonomski sistem, da bo vsak človek lahko dostojno živel in uresničeval svoje temeljne pravice. Zato poudarja pravico do hrane, stanovanja, vode, zdravstva, izobraževanja, socialne varnosti in dostojnega dela.
Ekonomija delitve pa na zelo podobno vprašanje odgovarja z drugega vidika: kako naj dobrine in vire pravičneje delimo, da bo vsak človek imel dostop do osnovnih pogojev za dostojno življenje.
Zato lahko rečemo, da je ekonomija delitve v svojem bistvu tudi ekonomija človekovih pravic: njen cilj je pravičnejša delitev dobrin in virov, da bi vsak človek lahko dostojno živel in uresničeval svoje temeljne pravice.
Ekonomija delitve pa na zelo podobno vprašanje odgovarja z drugega vidika: kako naj dobrine in vire pravičneje delimo, da bo vsak človek imel dostop do osnovnih pogojev za dostojno življenje.
Zato lahko rečemo, da je ekonomija delitve v svojem bistvu tudi ekonomija človekovih pravic: njen cilj je pravičnejša delitev dobrin in virov, da bi vsak človek lahko dostojno živel in uresničeval svoje temeljne pravice.
Ni komentarjev:
Objavite komentar