»Po vsem svetu so moški, ženske in majhni otroci, ki ne premorejo niti najosnovnejšega za preživetje; prepolna so jih mesta mnogih najrevnejših držav sveta. Ta zločin me navdaja s sramom. Bratje moji, kako lahko gledate te ljudi umirati pred svojimi očmi in sebe imenujete ljudje?«
(Maitreja, sporočilo št. 11, 5. januar 1978)
Po najnovejših ocenah Združenih narodov je leta 2025 lakoto izkusilo približno 645 milijonov ljudi, kar predstavlja 7,8 odstotka svetovnega prebivalstva. Čeprav se je stanje na globalni ravni nekoliko izboljšalo, lakota še naprej narašča v velikem delu Afrike in zahodne Azije. (FAOHome)
Še širšo sliko pokaže podatek, da je bilo leta 2025 približno 2,1 milijarde ljudi, oziroma več kot četrtina svetovnega prebivalstva, zmerno ali hudo prehransko ogroženih. To pomeni, da niso imeli rednega dostopa do zadostne, varne in hranljive hrane. (FAOHome)
Ti podatki so še toliko težje razumljivi, ker svet že danes proizvede dovolj hrane za vse ljudi. Pogosto navajana raziskava, objavljena v reviji Journal of Sustainable Agriculture, je celo ocenila, da svetovno kmetijstvo proizvede dovolj hrane za približno deset milijard ljudi. Problem torej ni zgolj v količini hrane, temveč predvsem v dostopu do nje, revščini in neenakosti ter v velikih količinah hrane, ki se izgubijo ali zavržejo.
Podobno pretresljivi so podatki o pitni vodi in sanitarnih razmerah. Po zadnjih podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in UNICEF-a za leto 2024:
- 2,1 milijarde ljudi oziroma približno vsak četrti Zemljan nima dostopa do varno upravljane pitne vode;
- 3,4 milijarde ljudi nima ustrezno urejenih sanitarnih storitev;
- 1,7 milijarde ljudi doma nima niti osnovnih pogojev za higieno.
Med ljudmi brez varne pitne vode jih kar 106 milijonov še vedno pije neposredno iz neobdelanih površinskih vodnih virov. (Svetovna zdravstvena organizacija)
V svetu, kjer obstaja dovolj osnovnih dobrin za zadovoljitev potreb vseh ljudi, dejstvo, da milijarde nimajo zanesljivega dostopa do hrane, čiste vode in sanitarij, predstavlja globok družbeni, politični in moralni neuspeh. V tem smislu lahko razumemo, zakaj Maitreja govori o zločinu.
Pravica do hrane in vode
Dostop do hrane ni dobrodelnost, temveč človekova pravica. Že 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948 vsakomur priznava pravico do življenjske ravni, ki zagotavlja zdravje in blaginjo njega in njegove družine, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami.
Še pomembnejši s pravnega vidika je Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, sprejet leta 1966. Njegov 11. člen priznava pravico vsakogar do ustrezne življenjske ravni in temeljno pravico do svobode pred lakoto. Države se v njem zavezujejo tudi k mednarodnemu sodelovanju, da bi zagotovile pravično razdelitev svetovnih zalog hrane glede na potrebe.
Prav ta določba je izjemno pomembna z vidika ekonomije delitve. Priznava namreč, da lakote ni mogoče odpraviti samo z ukrepi posameznih držav, temveč sta potrebna mednarodno sodelovanje in pravičnejša delitev razpoložljivih dobrin glede na potrebe ljudi.
Pakt danes pravno zavezuje 173 držav. (ohchr.org)
Tudi voda je človekova pravica. Odbor ZN za ekonomske, socialne in kulturne pravice jo opredeljuje kot pravico vsakogar do zadostne, varne, sprejemljive, fizično dostopne in cenovno dosegljive vode za osebno in gospodinjsko uporabo. Generalna skupščina Združenih narodov pa je 28. julija 2010 izrecno priznala pravico do varne in čiste pitne vode ter sanitarij kot človekovo pravico, ki je bistvena za polno uživanje življenja in vseh drugih človekovih pravic. (Digital Library)
Vprašanje naše človečnosti
Dostop do hrane in čiste vode torej ni stvar dobrodelnosti. Je temeljna človekova pravica in osnovni pogoj človekovega dostojanstva.
Toda zakoni in mednarodni sporazumi izražajo le eno plat problema. Obstaja tudi njegova etična in moralna razsežnost – vprašanje naše človečnosti.
Kako lahko sprejemamo svet, v katerem je na stotine milijonov ljudi lačnih, več kot dve milijardi nimata varne pitne vode in milijarde nimajo ustreznih sanitarnih pogojev, čeprav ima človeštvo dovolj znanja, proizvodnih zmogljivosti, virov in tehnologije, da bi te potrebe zadovoljilo?
Lakota ni predvsem posledica pomanjkanja hrane. Tesno je povezana z revščino, neenakostjo, vojnami, podnebnimi spremembami, gospodarsko nestabilnostjo, neustreznimi javnimi storitvami in predvsem z našo nezmožnostjo, da bi razpoložljive vire in dobrine pravičneje delili.
Zato se velja vedno znova spomniti Maitrejevih besed:
»Bratje moji, kako lahko gledate te ljudi umirati pred svojimi očmi in sebe imenujete ljudje?« (Share International)
Te besede niso le obtožba. So predvsem poziv, da prebudimo sočutje, prepoznamo svojo skupno odgovornost in svetovne vire delimo tako, da bo vsak človek lahko živel dostojno življenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar