Kriza v kateri smo se znašli je kompleksna in nikakor enostavno rešljiva. Kriza je tako ekonomska, družbena kot tudi ekološka. Ena stran krizo želi rešiti z drastičnimi varčevalnimi ukrepi; morda je to dobro za okolje (zaradi manjše porabe virov), ni pa dobro ne za ekonomijo, ne za večinski del družbe. Druga stran pravi, da je potrebno povečati porabo in tako pomagati gospodarstvu ter povečati blaginjo družbe; a to spet ni dobro za okolje.
Okolje je postalo žrtev krize. Koga sploh briga okolje, ko pa se ukvarjamo samo še z reševanjem ekonomske in družbene krize. Pa bi nas moralo, saj je v nasprotnem primeru povsem vseeno, če nam uspe rešiti gospodarstvo in blaginjo ljudi.
Neprestano se sučemo v začaranem krogu. A za resničen izhod iz krize ni rešitev niti pretirano varčevanje niti pretirana poraba. Kako potemtakem živeti dobro in hkrati porabiti manj dobrin? Kajti le tako lahko rešimo kompleksno krizo, ki ima tri "glave". Če odrežemo eno, se bosta preostali dve le še bolj okrepili.
Sodelovanje in medsebojna delitev kot univerzalni rešitvi
Največji problem reševanja krize je v tem, da vsaka država, vsako podjetje, vsaka skupnost in vsak posameznik razmišljajo le o tem, kako bodo rešili "svojo" krizo. A kriza ni od nikogar in hkrati je od vseh. Tudi najbogatejši ljudje se ne morejo izogniti posledicam krize; morda danes, ne pa tudi jutri ali pojutrišnjem.
Krizo lahko rešijo samo vse države skupaj, samo celotna človeška družina. Medsebojno tekmovanje oziroma konkurenčnost, kot temu rečejo ekonomisti, je sigurna pot v pogubo. Velika večina konfliktov v vseh časih je (bila) posledica tekmovanja oziroma vojne za dobrine.
Če pa države začnejo med seboj sodelovati in si deliti dobrine, potem jih bo dovolj za vse ljudi. Tudi posameznik ne potrebuje vsega zase, nekatere dobrine si lahko deli več ljudi, s čimer se bistveno zmanjša pritisk na okolje. Danes obstaja veliko dobrih rešitev, ko več ljudi redno ali občasno uporablja eno dobrino (npr. delitev avtomobilov, koles, stanovanj, zemlje, orodja itd. - glej: Ekonomija delitve).
Gre za enostavne in zelo učinkovite rešitve. Moramo začeti razmišljati o njih in jih uveljavljati v praksi. Na stare načine preprosto ne bo šlo. Ne bo.
petek, 30. marec 2012
četrtek, 1. marec 2012
Konec velikega, začetek boljšega
Obdobje, ko je bila celotna družbena in še zlasti ekonomska logika usmerjena k rasti, širjenju, večanju in tako naprej, nepreklicno prihaja h koncu. Prepoznavanje dejstva, da ima planet določene fizične omejitve, preko katerih ne smemo, če nočemo povzročiti trajnega uničenja, je ključnega pomena za začetek delovanja v smeri pravega trajnostnega razvoja. Trajnostni razvoj dejansko pomeni rast kvalitete, namesto rasti kvantitete (količine).
Če imamo več, še ne pomeni, da tudi živimo bolje. Inštitut z imenom The Post Growth Institute raziskuje in navdihuje "poti k globalni blaginji, ki ni osnovana na ekonomski rasti". Njihov glavni slogan je zato "Po rasti: konec velikega, začetek boljšega" (Post Growth: the end of bigger, the start of better".
Vse več ljudi se zaveda, da so današnji ekonomski načini in modeli destruktivni tako za večino ljudi kot tudi za okolje in za druga živa bitja, na žalost pa tega zavedanja (še) ni med politiki in ekonomisti. Še vedno namreč govorijo o nujnosti "povečanja konkurenčnosti", "povečanja produktivnosti" in "spodbujanju gospodarstva", pri čemer mislijo samo na vračanje k stari logiki rasti, brez upoštevanja njenih negativnih vidikov.
Fizične meje planeta (recognizing the physical limits of the earth) so “startne pozicije” za razmislek in delovanje, kajti:
1. Gospodarstva se ne morejo širiti in rasti v nedogled, saj ima planet zmožnosti, da le do določene mere lahko regenerira določene naravne vire oziroma prenese določene obremenitve (npr.izpuste toplogrednih plinov).
2. Prebivalstvo ne more naraščati v nedogled, saj vsak nov Zemljan predstavlja nov pritisk na naravne vire.
3. Tehnološki razvoj ne pomeni, da lahko v rastemo v nedogled. Nove tehnologije na nek način vzdržujejo našo “obsedenost z neomejeno rastjo na omejenem planetu”. Avtomobili morda res porabijo manj bencina in spustijo manj toplogrednih plinov na kilometer vožnje, a jih hkrati proizvedemo in pokupimo vedno več, kar pomeni, da se obremenitve okolja še vedno povečujejo. Spremeniti moramo osnovne vzorce našega obnašanja, šele potem nam razvoj tehnologij lahko koristi.
4. Živeti trajnostno pomeni, da moramo pravično porazdeliti vire in obremenitve okolja v mejah, ki jih postavlja naš planet.
Spremeniti moramo torej naše navade, ekonomske modele in naše medsebojne odnose. Naučiti se moramo večje skromnosti in zmernosti, kar ne pomeni, da moramo biti revni; ekonomija mora iskati najboljše in najučinkovitejše tehnologije za pridobivanje, proizvodnjo in distribucijo dobrin in namesto, da med seboj tekmujemo za vire in dobrine, si jih moramo pravično deliti in sodelovati pri določanju skrajnih količin, ki jih v določenem obdobju še lahko uporabimo, da ne presežemo meja, ki nam jih postavlja planetarno okolje.
Bolj pravični ekonomski odnosi in višja blaginja celotnega prebivalstva vodita tudi k zaustavljanju rasti števila Zemljanov, saj višji standard dejansko in dokazano vodi k manjši “potrebi” po več otrokih.
Bodočnost je torej v zmernosti, pravični delitvi virov in dobrin, ki jih podpirajo učinkovite tehnologije. Konec je torej velikega, začenja se boljše - življenje.
Če imamo več, še ne pomeni, da tudi živimo bolje. Inštitut z imenom The Post Growth Institute raziskuje in navdihuje "poti k globalni blaginji, ki ni osnovana na ekonomski rasti". Njihov glavni slogan je zato "Po rasti: konec velikega, začetek boljšega" (Post Growth: the end of bigger, the start of better".
Vse več ljudi se zaveda, da so današnji ekonomski načini in modeli destruktivni tako za večino ljudi kot tudi za okolje in za druga živa bitja, na žalost pa tega zavedanja (še) ni med politiki in ekonomisti. Še vedno namreč govorijo o nujnosti "povečanja konkurenčnosti", "povečanja produktivnosti" in "spodbujanju gospodarstva", pri čemer mislijo samo na vračanje k stari logiki rasti, brez upoštevanja njenih negativnih vidikov.
Fizične meje planeta (recognizing the physical limits of the earth) so “startne pozicije” za razmislek in delovanje, kajti:
1. Gospodarstva se ne morejo širiti in rasti v nedogled, saj ima planet zmožnosti, da le do določene mere lahko regenerira določene naravne vire oziroma prenese določene obremenitve (npr.izpuste toplogrednih plinov).
2. Prebivalstvo ne more naraščati v nedogled, saj vsak nov Zemljan predstavlja nov pritisk na naravne vire.
3. Tehnološki razvoj ne pomeni, da lahko v rastemo v nedogled. Nove tehnologije na nek način vzdržujejo našo “obsedenost z neomejeno rastjo na omejenem planetu”. Avtomobili morda res porabijo manj bencina in spustijo manj toplogrednih plinov na kilometer vožnje, a jih hkrati proizvedemo in pokupimo vedno več, kar pomeni, da se obremenitve okolja še vedno povečujejo. Spremeniti moramo osnovne vzorce našega obnašanja, šele potem nam razvoj tehnologij lahko koristi.
4. Živeti trajnostno pomeni, da moramo pravično porazdeliti vire in obremenitve okolja v mejah, ki jih postavlja naš planet.
Spremeniti moramo torej naše navade, ekonomske modele in naše medsebojne odnose. Naučiti se moramo večje skromnosti in zmernosti, kar ne pomeni, da moramo biti revni; ekonomija mora iskati najboljše in najučinkovitejše tehnologije za pridobivanje, proizvodnjo in distribucijo dobrin in namesto, da med seboj tekmujemo za vire in dobrine, si jih moramo pravično deliti in sodelovati pri določanju skrajnih količin, ki jih v določenem obdobju še lahko uporabimo, da ne presežemo meja, ki nam jih postavlja planetarno okolje.
Bolj pravični ekonomski odnosi in višja blaginja celotnega prebivalstva vodita tudi k zaustavljanju rasti števila Zemljanov, saj višji standard dejansko in dokazano vodi k manjši “potrebi” po več otrokih.
Bodočnost je torej v zmernosti, pravični delitvi virov in dobrin, ki jih podpirajo učinkovite tehnologije. Konec je torej velikega, začenja se boljše - življenje.
torek, 7. februar 2012
Razvoj za 21. stoletje
Vsakršna kriza, osebna, ekonomska ali družbena, pomeni, da smo dosegli konec nekega obdobja. Stare navade, stari miselni vzorci, medsebojni odnosi in naša ravnanja ne ustreza več novim okoliščinam ali novi razvojni stopnji. Beseda kriza izhaja iz starogrške besede krinein, ki pomeni “odločiti se”. Odločiti se moramo, ali bomo ravnali po starem, kar vodi samo še v globljo krizo ali se bomo odločili za novo oziroma za tisto, kar je bolj ustrezno novim okoliščinam ali novi razvojni stopnji. Kriza je točka odločitve.
In natanko na tej točki smo danes: stari miselni in družbeno-ekonomski vzorci po katerih delujejo posamezniki, lokalne skupnosti, podjetja in druge organizacije ter celotna družba ne ustrezajo več novim okoliščinam in doseženemu razvoju celotne človeške družbe. V zadnjih dveh stoletjih smo dosegli izjemen tehnološki napredek, a naši vzorci mišljenja, obnašanja in naši medsebojni odnosi so “obtičali” na razvojni stopnji iz preteklih stoletij ali celo tisočletij. Kar je izjemno nevarno: bi dali Neronu v roke atomsko bombo ali neandrtalcem bombe (mogoče gre za malo pretirane primerjave, a v resnici pojasnujejo bistvo problema).
Z novimi tehnologijami delamo tako kot v starem, srednjem in zgodnjem kapitalističnem veku: “tepemo” se za dobrine, izkoriščamo in uničujemo druge ljudi, z naravo ravnamo kot bi nam bila največji sovražnik. Smo zgolj sofisticirana oblika staroveških in srednjeveških zavojevalcev na eni in sužnjev ter hlapcev na drugi strani. Nove tehnologije ter stari odnosi so skrajno nevarna in eksplozivna mešanica, ki lahko pripelje do (samo)uničenja človeštva. Kar smo nekoč počeli s sabljami, lahko danes počnemo z jedrskim orožjem in to po povsem istih “načelih” uničevanja in izkoriščanja drugih ljudi ter prilaščanja njihovih virov.
Danes razvojni poudarek ne sme biti toliko osredotočen na področje gospodarstva in tehnologij, čeprav je seveda tudi to področje pomembno, temveč na razvoj družbeno-ekonomskih odnosov in vrednot. Tekmovanje (konkurenčnost) za naravne vire in dobrine, sebičnost in brezmejni pohlep, moramo nadomestiti s pravičnostjo, sodelovanjem in medsebojno delitvijo.
A ne smemo pristati zgolj na prazne besede oziroma nedosegljive ideale, te resnično univerzalne človeške vrednote moramo “vgraditi v” sleherno področje ekonomskega in družbenega življenja. Če bodo visoke tehnologije “delale” za vse ljudi po načelih oziroma principih pravičnosti, sodelovanja in medsebojne delitve, potem bo človeška družba “zažarela” v povsem novi luči. Svet bo zaživel v blaginji, medsebojnemu spoštovanju in končno - po toliko tisočletjih - v miru.
Vse to nam je na dosegu roke. Samo narediti moramo prvi korak in vzpostaviti družbene in ekonomske odnose, ki bodo temeljili na pravičnosti, sodelovanju in medsebojni delitvi.
In natanko na tej točki smo danes: stari miselni in družbeno-ekonomski vzorci po katerih delujejo posamezniki, lokalne skupnosti, podjetja in druge organizacije ter celotna družba ne ustrezajo več novim okoliščinam in doseženemu razvoju celotne človeške družbe. V zadnjih dveh stoletjih smo dosegli izjemen tehnološki napredek, a naši vzorci mišljenja, obnašanja in naši medsebojni odnosi so “obtičali” na razvojni stopnji iz preteklih stoletij ali celo tisočletij. Kar je izjemno nevarno: bi dali Neronu v roke atomsko bombo ali neandrtalcem bombe (mogoče gre za malo pretirane primerjave, a v resnici pojasnujejo bistvo problema).
Z novimi tehnologijami delamo tako kot v starem, srednjem in zgodnjem kapitalističnem veku: “tepemo” se za dobrine, izkoriščamo in uničujemo druge ljudi, z naravo ravnamo kot bi nam bila največji sovražnik. Smo zgolj sofisticirana oblika staroveških in srednjeveških zavojevalcev na eni in sužnjev ter hlapcev na drugi strani. Nove tehnologije ter stari odnosi so skrajno nevarna in eksplozivna mešanica, ki lahko pripelje do (samo)uničenja človeštva. Kar smo nekoč počeli s sabljami, lahko danes počnemo z jedrskim orožjem in to po povsem istih “načelih” uničevanja in izkoriščanja drugih ljudi ter prilaščanja njihovih virov.
Danes razvojni poudarek ne sme biti toliko osredotočen na področje gospodarstva in tehnologij, čeprav je seveda tudi to področje pomembno, temveč na razvoj družbeno-ekonomskih odnosov in vrednot. Tekmovanje (konkurenčnost) za naravne vire in dobrine, sebičnost in brezmejni pohlep, moramo nadomestiti s pravičnostjo, sodelovanjem in medsebojno delitvijo.
A ne smemo pristati zgolj na prazne besede oziroma nedosegljive ideale, te resnično univerzalne človeške vrednote moramo “vgraditi v” sleherno področje ekonomskega in družbenega življenja. Če bodo visoke tehnologije “delale” za vse ljudi po načelih oziroma principih pravičnosti, sodelovanja in medsebojne delitve, potem bo človeška družba “zažarela” v povsem novi luči. Svet bo zaživel v blaginji, medsebojnemu spoštovanju in končno - po toliko tisočletjih - v miru.
Vse to nam je na dosegu roke. Samo narediti moramo prvi korak in vzpostaviti družbene in ekonomske odnose, ki bodo temeljili na pravičnosti, sodelovanju in medsebojni delitvi.
sreda, 1. februar 2012
Ta zemlja je tvoja in moja
“Ta zemlja je tvoja zemlja, ta zemlja je moja zemlja
Od Kalifornije do New Yorka
Od gozda Redwood do voda Zalivskega toka
Ta zemlja je ustvarjena zate in zame.”
Znameniti ameriški folk pevec Woody Guthrie je zgornje verze zapisal v pesmi This Land Is Your Land daljnega leta 1944. Sporočilo teh verzov je izjemno, o njih bi morali temeljito razmisliti. Čigava je pravzaprav zemlja in Zemlja (kot planet)?
Prenehati moramo z razmišljanjem, da je Zemlja oziroma kateri koli del Zemlje v absolutni lasti kogarkoli. Zemlja je od vseh, a to ne pomeni, da vsakdo z njo počne, kar se mu zazdi. Vendar, če rečemo, da je Zemlja od vseh, kaj je potem z odgovornostjo? Preseči moramo idejo skupne lastnine, kot je bila mišljena v socializmu: “če je vse od vseh, potem kot posamezniki nismo za nič odgovorni”. Če je Zemlja last vseh, potem to pomeni veliko odgovornost - prav od vsakega posameznika in vsake skupnosti.
Če je Zemlja last vseh, to hkrati še ne pomeni, da ne moremo biti lastniki njenih posameznih delov - parcel (ang. beseda parcel pomeni “del zemlje”). Lastništvo je dejansko zgolj ekonomska in pravna kategorija (torej stvar dogovora med ljudmi), ki nam začasno podeljuje določene pravice. A nad temi pravicami je še ena kategorija pravic - pravice Matere Zemlje. Te pravice so univerzalne in veljajo za vse.
V Boliviji so kot v prvi državi na svetu uzakonili pravice Zemlje, kar so poimenovali kot Pravice Matere Zemlje. V zakonu so med drugim opredelili, da je Mati Zemlja "dinamičen živ sistem, ki ga sestavlja nedeljiva skupnost vseh življenjskih sistemov in živih bitij, ki so medsebojno povezani, soodvisni, se dopolnjujejo in si delijo skupno usodo." Pravice Matere Zemlje je bolivijski predsednik Evo Morales ponudil v sprejem tudi Organizaciji združenih narodov, da bi veljale povsod po svetu.
Torej nov koncept, ki ga moramo sprejeti je, da je Zemlja od vseh - “moja in tvoja”, kar pomeni, da se moramo do nje obnašati skrajno odgovorno. Kljub temu smo lahko lastniki njenih posameznih delov, a naše (posamično) ravnanje mora biti vedno v skladu s pravicami na širši ravni, ki so jih Bolivijci poimenovali Pravice Matere Zemlje. In najpomembnejše pri tem je, da se med seboj naučimo deliti: skupno usodo, odgovornost, blaginjo, dobrine, znanje itd. Šele takrat bomo zares spoštovali Pravice Matere Zemlje.
In verze Woodya Guthriija moramo zapisati nekoliko drugače (z vsem dolžnim spoštovanjem do avtorja):
Ta zemlja je tvoja zemlja, ta zemlja je moja zemlja
Od Kalifornije (preko Azije, Afrike in Evrope) do New Yorka
Od južnega do severnega tečaja
Ta zemlja je ustvarjena zate in zame.
sobota, 14. januar 2012
Medsebojna delitev je revolucija
"Nekateri moji kolegi menijo, da je medsebojna delitev avtomobila nekaj, kar meji na komunizem. Če je tako, 'viva la revolucion' (živela revolucija)." (Vir: Dnevnik)
To niso besede revolucionarja, socialnega aktivista, socialista, komunista ali kogar koli podobnega, to so besede Dietera Zetscheja, predsednika uprave Mercedes-Benza.
Predsednik uprave ene izmed največjih avtomobilskih korporacij na svetu torej pravi, da je medsebojna delitev (avtomobilov) revolucija. Dieter Zeche je govoril o delitvi sedežev v avtomobilu oziroma o “vzajemnem potovanju z avtomobilom”, kar je le ena od oblik delitve avtomobilov, le-ta pa je le ena od oblik hitro rastočega sektorja ekonomije delitve.
Princip medsebojne delitve, ki predstavlja temeljno podlago vsem tem novim družbeno-ekonomskim oblikam, dejansko vnaša revolucionarne spremembe na ekonomsko področje in v družbo kot celoto.
Doslej je ekonomija temeljila na “mojem” in “našem” v ožjem smislu (npr. na ravni “naše” države), kar je pomenilo, da smo z drugimi tekmovali ali se borili za dobrine in lastnino. Celotna ekonomija še danes temelji na logiki “vse moramo imeti zase” in “imamo vso pravico, da si za vsako ceno in na vsakršen način pridobimo dobrine bodisi iz narave bodisi od drugih”. Ekonomija je zato tekma, konkurenca, vojna - in tako je že tisočletja. Posledice so opazne tako v družbi kot v okolju.
Medsebojna delitev v resnici ni nekaj povsem novega, saj jo že dolgo poznamo znotraj družin in manjših skupnosti, a na širšem nivoju šele v zadnjem času počasi vstopa v prvi plan. Spremembe, ki jih prinaša medsebojna delitev bodo daljnosežne in resnično revolucionarne. V ekonomiji bo postalo pomembno “skupno”, “vzajemno” in “naše” v najširšem - globalnem smislu.
Veliko dobrin si bomo delili, jih uporabljali skupaj in sodelovali pri skrbi za njihovo ohranitev. Ekonomija bo temeljila pretežno na sodelovanju (ne več na tekmovanju oziroma konkurenčnosti), dobrine bodo postale samo sredstvo za zadovoljevanje človekovih potreb (ne pa za bogatenje, oblast in moč) in z njimi se bo ravnalo skrbno in odgovorno. Posledično bodo številni največji problemi človeštva (lakota in skrajna revščina, družbeni konflikti, onesnaženje planeta) postali zgolj neprijeten spomin na preteklost.
Medsebojna delitev je res revolucija. “Viva la revolucion”.
To niso besede revolucionarja, socialnega aktivista, socialista, komunista ali kogar koli podobnega, to so besede Dietera Zetscheja, predsednika uprave Mercedes-Benza.
Predsednik uprave ene izmed največjih avtomobilskih korporacij na svetu torej pravi, da je medsebojna delitev (avtomobilov) revolucija. Dieter Zeche je govoril o delitvi sedežev v avtomobilu oziroma o “vzajemnem potovanju z avtomobilom”, kar je le ena od oblik delitve avtomobilov, le-ta pa je le ena od oblik hitro rastočega sektorja ekonomije delitve.
Princip medsebojne delitve, ki predstavlja temeljno podlago vsem tem novim družbeno-ekonomskim oblikam, dejansko vnaša revolucionarne spremembe na ekonomsko področje in v družbo kot celoto.
Doslej je ekonomija temeljila na “mojem” in “našem” v ožjem smislu (npr. na ravni “naše” države), kar je pomenilo, da smo z drugimi tekmovali ali se borili za dobrine in lastnino. Celotna ekonomija še danes temelji na logiki “vse moramo imeti zase” in “imamo vso pravico, da si za vsako ceno in na vsakršen način pridobimo dobrine bodisi iz narave bodisi od drugih”. Ekonomija je zato tekma, konkurenca, vojna - in tako je že tisočletja. Posledice so opazne tako v družbi kot v okolju.
Medsebojna delitev v resnici ni nekaj povsem novega, saj jo že dolgo poznamo znotraj družin in manjših skupnosti, a na širšem nivoju šele v zadnjem času počasi vstopa v prvi plan. Spremembe, ki jih prinaša medsebojna delitev bodo daljnosežne in resnično revolucionarne. V ekonomiji bo postalo pomembno “skupno”, “vzajemno” in “naše” v najširšem - globalnem smislu.
Veliko dobrin si bomo delili, jih uporabljali skupaj in sodelovali pri skrbi za njihovo ohranitev. Ekonomija bo temeljila pretežno na sodelovanju (ne več na tekmovanju oziroma konkurenčnosti), dobrine bodo postale samo sredstvo za zadovoljevanje človekovih potreb (ne pa za bogatenje, oblast in moč) in z njimi se bo ravnalo skrbno in odgovorno. Posledično bodo številni največji problemi človeštva (lakota in skrajna revščina, družbeni konflikti, onesnaženje planeta) postali zgolj neprijeten spomin na preteklost.
Medsebojna delitev je res revolucija. “Viva la revolucion”.
sobota, 7. januar 2012
Celosten pristop k reševanju krize
Za današnjo globoko krizo človeštva lahko rečemo, da je ekonomska, družbena in okoljska. Nobenega od teh področjih ne smemo obravnavati ločeno, kajti resnična rešitev krize je lahko samo celostna.
Danes se skorajda vsa svetovna politika ukvarja pretežno z reševanjem ekonomske krize in to z ukrepi, ki dodatno zaostrujejo družbeno in okoljsko krizo. Ključni in splošno sprejeti ukrepi za rešitev ekonomske krize so: krepitev konkurenčnosti oziroma ekonomske tekme, povečanje gospodarske rasti, hkrati pa drastično varčevanje pri javnih izdatkih. Ti ukrepi še poglabljajo družbeno (večanje razlik med bogatimi in revnimi in “podhranjenost” javnih storitev) ko tudi okoljsko krizo (dodatne obremenitve naravnega okolja), a hkrati ne rešujejo niti ekonomske krize, ki jo neprestano podpihuje špekulativen in kaotičen finančni sistem.
Dejansko pa moramo z ekonomičnejšo izrabo naravnih virov doseči razbremenitev škodljivega pritiska na okolje in hkrati zagotoviti splošno blaginjo družbe. Je kaj takega sploh mogoče? Lahko porabimo manj naravnih virov in zadovoljimo potrebe več oziroma vseh ljudi? Kako z manj doseči več?
Celosten pristop 3E (Ekonomija, Ekologija in Etika)
Medsebojna delitev je rešitev, ki predstavlja hkratno soočenje z vsemi tremi področji, ki so v krizi - z ekonomijo, družbo in okoljem. Ta področja “pokrivajo” trije vidiki medsebojne delitve.
Ekonomski in ekološki vidik medsebojne delitve
Princip medsebojne delitve se na ožjem ekonomskem oziroma gospodarskem področju izraža kot ekonomija delitve, ki daje prednost dostopu (npr. souporaba, izmenjava dobrin) pred lastništvom dobrin. To pomeni, da so nekatere dobrine lahko na voljo več ljudem, zato ni nujno, da jih ima vsakdo v lasti (npr. avtomobile, kolesa, nekatere hišne pripomočke, zemljo …), kar je izjemno potratno tako z ekonomskega (visoki stroški, neekonomična izraba dobrin in naravnih virov) kot z okoljskega oziroma ekološkega vidika (velike obremenitve naravnega okolja).
Etični vidik medsebojne delitve
Princip medsebojne delitve pa se na širši družbeni ravni izraža kot pravična delitev dobrin. To pomeni da družbena skupnost na različnih nivojih (lokalni, državni, globalni) oblikuje takšne mehanizme, ki zagotavljajo, da ključne dobrine za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (hrana, neoporečna voda, zdravila itd.) dosežejo slehernega člana te skupnosti. Praktično to pomeni, da družbena skupnost oblikuje posebne sklade, ki omogočajo, da presežne dobrine dosežejo ljudi oziroma območja, kjer jih primanjkuje.
Z medsebojno delitvijo bi tudi v dobršni meri odvzeli moč finančnemu sistemu, ki predstavlja eno od glavnih motenj za pravičnejšo porazdelitev globalnih dobrin. Danes v svetu ne primanjkuje dobrin, veliko ljudi si jih preprosto ne more kupiti, ker nimajo finančnih sredstev. Ta sredstva imajo v rokah oziroma jih nadzorujejo globalne finančne elite, ki dejansko odločajo o življenju in smrti stotin milijonov ljudi. Z medsebojno delitvijo dobrin človeštvo odvzame moč tem elitam, zato se o medsebojni delitvi v glavnih medijih sploh ne piše ali govori (glavne medije seveda obvladujejo zelo bogati in močni ljudje). Medsebojna delitev je najmočnejše orožje množic in držav, ki v resnici želijo blaginjo svojega prebivalstva.
Medsebojna delitev torej predstavlja celosten pristop, ki se hkrati sooča s vsemi tremi ključnimi področji današnje globoke krize človeštva.
petek, 30. december 2011
2012
2011 - leto prebujenja
Ozrimo se najprej v iztekajoče leto. Leto 2011 je predvsem leto prebujenja človeštva. To leto sta najbolj zaznamovala dva dogodka oziroma procesa: arabska pomlad in gibanje Okupirajmo ali Mi smo 99%. Eno in drugo bo imelo velik vpliv na našo prihodnost.
Sporočilo arabske pomladi je jasno: noben, še tako okruten diktatorski režim nima prihodnosti, ljudje so za svojo svobodo pripravljeni storiti vse, tudi žrtvovati svojo življenja. Ne gre samo za diktature, sporočilo je namenjeno vsem politikom, ki delujejo ali bodo delovali proti interesom svojih državljanov. Ključno sporočilo in zahteva arabske pomladi je: svoboda za vse.
Drugi ključni dogodek leta 2011 je gibanje Okupirajmo oziroma Mi smo 99%. Gibanje se je začelo že maja v Španiji, a pravo obliko je dobilo z septembersko zasedbo Wall Streeta (Occupy Wall Street), kjer se je tudi oblikovalo glavno sporočilo - Mi smo 99%. Simbolno in dejansko sporočilo gibanja je, da se človeštvo zaveda, da mu (dejansko že tisočletja) vladajo elite (1%), ki vedno poskrbijo predvsem zase in da so stare poti, ki prinašajo korist samo tem elitam - ekonomsko tekmovanje, izkoriščanje drugih ljudi in okolja, špekulativno poslovanje, neprestana gospodarska rast - za človeštvo kot celoto povsem neustrezne in preživete. Ključno sporočilo in zahteva gibanja Okupirajmo je: blaginja za vse.
Rečemo torej lahko, da se je v letu 2011 jasno oblikovalo sporočilo in zahteva človeštva: svoboda in blaginja za vse. A tokrat ne gre samo za željo prosvetljenih posameznikov, temveč za jasno sporočilo milijonov in milijonov ljudi po vsem svetu. Tega sporočila ne bo smel preslišati noben resen politik, ki bo želel delovati na dolgi rok.
2012 - leto uveljavljanja novega
Ključno vprašanje leta 2012 bo, kako do “svobode in blaginje za vse”? Če pozorno preučimo dogodke v letu 2011, so nove poti že začrtane, še zlasti v okviru gibanja Okupirajmo. Gibanje skuša doseči širšo vključenost v procese odločanja in uveljavlja nove ekonomske oblike.
Širša vključenost v procese odločanja
Demokracija sicer zagotavlja, da imajo ljudje vpliv na izbiro svojih voditeljev, a ti so demokracijo uspeli zožiti na volitve, medtem ko vse ostalo poteka bolj ali manj v okviru različnih interesnih združenj oziroma političnih strank. Dejansko nove informacijsko-komunikacijske tehnologije omogočajo, da bi ljudje lahko bolj sodelovali pri različnih odločitvah, ki se neposredno tičejo njihovega vsakdanjega življenja. A ne gre samo za politične odločitve na vseh nivojih, temveč tudi za ekonomske odločitve. Večina podjetij danes deluje kot najbolj skrajna oblika diktatur s povsem togo hirearhično strukturo, brez možnosti soodločaja drugih udeležencev v procesu poslovanja (zaposleni, lokalne skupnosti, zastopniki interesov okolja itd.).
Nove ekonomske oblike
Nova gibanja uspešno uveljavljajo nove ekonomske oblike, ki “delujejo” po principih pravičnosti, solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve. Ekonomije ne dojemajo več kot ločenega družbenega področja, temveč kot družbeno-ekonomsko celoto, kajti blaginja posameznika in posamezne ekonomske organizacije je odvisna od blaginje celotne skupnosti. Nove družbeno-ekonomske oblike dajejo prednost dostopu pred lastništvom dobrin, skupni uporabi ali so-uporabi nekaterih dobrin, oblikovanju skladov iz katerih se zadovoljuje potrebe vseh in tako naprej. Seveda bodo današnje ekonomske oblike preživele, tudi individualna potrošnja in lastnina, spremembe na številnih področjih pa bodo neizogibne, če želimo ohraniti planetarno okolje in hkrati vsem ljudem zagotoviti blaginjo.
Leto 2012 bo torej začetek dolgotrajnega obdobja družbeno-ekonomskih sprememb in uveljavljanja novih političnih in ekonomskih oblik v smeri “svobode in blaginje za vse”. Če s temi spremembami ne bomo odlašali, bodo postopne oziroma evolutivne, če bomo probleme sveta skušali reševati na stare načine, pa bodo spremembe nenadne oziroma revolucionarne. Vsekakor je boljša prva pot.
Srečno 2012.
Ozrimo se najprej v iztekajoče leto. Leto 2011 je predvsem leto prebujenja človeštva. To leto sta najbolj zaznamovala dva dogodka oziroma procesa: arabska pomlad in gibanje Okupirajmo ali Mi smo 99%. Eno in drugo bo imelo velik vpliv na našo prihodnost.
Sporočilo arabske pomladi je jasno: noben, še tako okruten diktatorski režim nima prihodnosti, ljudje so za svojo svobodo pripravljeni storiti vse, tudi žrtvovati svojo življenja. Ne gre samo za diktature, sporočilo je namenjeno vsem politikom, ki delujejo ali bodo delovali proti interesom svojih državljanov. Ključno sporočilo in zahteva arabske pomladi je: svoboda za vse.
Drugi ključni dogodek leta 2011 je gibanje Okupirajmo oziroma Mi smo 99%. Gibanje se je začelo že maja v Španiji, a pravo obliko je dobilo z septembersko zasedbo Wall Streeta (Occupy Wall Street), kjer se je tudi oblikovalo glavno sporočilo - Mi smo 99%. Simbolno in dejansko sporočilo gibanja je, da se človeštvo zaveda, da mu (dejansko že tisočletja) vladajo elite (1%), ki vedno poskrbijo predvsem zase in da so stare poti, ki prinašajo korist samo tem elitam - ekonomsko tekmovanje, izkoriščanje drugih ljudi in okolja, špekulativno poslovanje, neprestana gospodarska rast - za človeštvo kot celoto povsem neustrezne in preživete. Ključno sporočilo in zahteva gibanja Okupirajmo je: blaginja za vse.
Rečemo torej lahko, da se je v letu 2011 jasno oblikovalo sporočilo in zahteva človeštva: svoboda in blaginja za vse. A tokrat ne gre samo za željo prosvetljenih posameznikov, temveč za jasno sporočilo milijonov in milijonov ljudi po vsem svetu. Tega sporočila ne bo smel preslišati noben resen politik, ki bo želel delovati na dolgi rok.
2012 - leto uveljavljanja novega
Ključno vprašanje leta 2012 bo, kako do “svobode in blaginje za vse”? Če pozorno preučimo dogodke v letu 2011, so nove poti že začrtane, še zlasti v okviru gibanja Okupirajmo. Gibanje skuša doseči širšo vključenost v procese odločanja in uveljavlja nove ekonomske oblike.
Širša vključenost v procese odločanja
Demokracija sicer zagotavlja, da imajo ljudje vpliv na izbiro svojih voditeljev, a ti so demokracijo uspeli zožiti na volitve, medtem ko vse ostalo poteka bolj ali manj v okviru različnih interesnih združenj oziroma političnih strank. Dejansko nove informacijsko-komunikacijske tehnologije omogočajo, da bi ljudje lahko bolj sodelovali pri različnih odločitvah, ki se neposredno tičejo njihovega vsakdanjega življenja. A ne gre samo za politične odločitve na vseh nivojih, temveč tudi za ekonomske odločitve. Večina podjetij danes deluje kot najbolj skrajna oblika diktatur s povsem togo hirearhično strukturo, brez možnosti soodločaja drugih udeležencev v procesu poslovanja (zaposleni, lokalne skupnosti, zastopniki interesov okolja itd.).
Nove ekonomske oblike
Nova gibanja uspešno uveljavljajo nove ekonomske oblike, ki “delujejo” po principih pravičnosti, solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve. Ekonomije ne dojemajo več kot ločenega družbenega področja, temveč kot družbeno-ekonomsko celoto, kajti blaginja posameznika in posamezne ekonomske organizacije je odvisna od blaginje celotne skupnosti. Nove družbeno-ekonomske oblike dajejo prednost dostopu pred lastništvom dobrin, skupni uporabi ali so-uporabi nekaterih dobrin, oblikovanju skladov iz katerih se zadovoljuje potrebe vseh in tako naprej. Seveda bodo današnje ekonomske oblike preživele, tudi individualna potrošnja in lastnina, spremembe na številnih področjih pa bodo neizogibne, če želimo ohraniti planetarno okolje in hkrati vsem ljudem zagotoviti blaginjo.
Leto 2012 bo torej začetek dolgotrajnega obdobja družbeno-ekonomskih sprememb in uveljavljanja novih političnih in ekonomskih oblik v smeri “svobode in blaginje za vse”. Če s temi spremembami ne bomo odlašali, bodo postopne oziroma evolutivne, če bomo probleme sveta skušali reševati na stare načine, pa bodo spremembe nenadne oziroma revolucionarne. Vsekakor je boljša prva pot.
Srečno 2012.
nedelja, 18. december 2011
Zbogom gospodarska rast
Kar številni aktivisti in strokovnjaki poudarjajo že dlje časa, je zdaj končno izrekel tudi visok politik in to celo - nemški finančni minister. Minister Wolfgang Schäuble je za tednik Die Zeit zapisal: "Tako kot se moramo boriti proti lakoti v svetu, moramo tudi omejiti gospodarsko rast v naših zahodnih državah." Vir: Dnevnik (in tudi vse drugo, kar je v navednicah)
Kdor samo malo logično razmišlja, ve, da gospodarska rast v nedogled ni mogoča. Te namreč planetarno okolje preprosto ne more preživeti in posledično je ne more preživeti niti človeštvo. Gospodarska rast je smiselna do neke meje, ki jo določata blaginja neke družbe in zmožnost planetarnega okolja.
Razvite države - večina evropskih držav, ZDA, Japonska in še nekaj držav - so kot celota že dosegle in celo presegle blaginjo, ki omogoča njenim prebivalcem kvalitetno življenje (visok standard, visoka raven storitev kot sta zdravstvo in izobraževanje, razvita infrastruktura itd.). Problem je, da te blaginjo ne uživajo vsi prebivalci teh držav in kar je še huje: razlike med bogatimi in revnimi se drastično povečujejo.
"Zahodna gospodarstva so dosegla določeno raven nasičenosti. V teh razmerah so naši cilji in naloge predvsem nadzor nad neenakostjo in napetostmi, ki bi bile njene posledice," pravi minister Schäuble. Torej ne potrebujemo gospodarske rasti, potrebujemo pa soočenje z vse večjo neenakostjo in njenimi vse hujšimi posledicami (nezadovoljstvo, frustracije, revščina, brezposelnost, ki se izražajo skozi številne družbene konflikte). Z drugimi besedami: v materialnem smislu imamo vsega dovolj (in celo preveč), a le kot celotna družba, medtem ko so znotraj družbe razlike (pre)velike in te povzročajo največje probleme.
Razvite države poleg tega že dolgo preobremenjujejo planetarno okolje in se še vedno obnašajo, kot da niso ničesar krive in za nič odgovorne (zadnji primer je Kanada, ki je zaradi lastnih - predvsem naftnih - interesov preprosto izstopila iz Kjotskega protokola o omejitvah izpustov toplogrednih plinov v ozračje).
Če nimamo gospodarske rasti, pravi nemški finančni minister, to še “ne pomeni, da je naša gospodarska politika neuspešna, ampak da smo dosegli visoko raven blaginje za večji del prebivalstva, kar morajo drugi šele doseči. To moramo sprejeti."
Zdaj moramo torej najti nove politične in ekonomske poti, ki ne bodo slonele na neprestani gospodarski rasti, temveč na trajnostnem razvoju (kvaliteta pred kvantiteto) in na pravičnejši porazdelitvi rezultatov tega razvoja. Nove, okoljsko sprejemljive tehnologije in novi odnosi, ki temeljijo na sodelovanju, solidarnosti in medsebojni delitvi, so edina prava pot v prihodnost.
Kdor samo malo logično razmišlja, ve, da gospodarska rast v nedogled ni mogoča. Te namreč planetarno okolje preprosto ne more preživeti in posledično je ne more preživeti niti človeštvo. Gospodarska rast je smiselna do neke meje, ki jo določata blaginja neke družbe in zmožnost planetarnega okolja.
Razvite države - večina evropskih držav, ZDA, Japonska in še nekaj držav - so kot celota že dosegle in celo presegle blaginjo, ki omogoča njenim prebivalcem kvalitetno življenje (visok standard, visoka raven storitev kot sta zdravstvo in izobraževanje, razvita infrastruktura itd.). Problem je, da te blaginjo ne uživajo vsi prebivalci teh držav in kar je še huje: razlike med bogatimi in revnimi se drastično povečujejo.
"Zahodna gospodarstva so dosegla določeno raven nasičenosti. V teh razmerah so naši cilji in naloge predvsem nadzor nad neenakostjo in napetostmi, ki bi bile njene posledice," pravi minister Schäuble. Torej ne potrebujemo gospodarske rasti, potrebujemo pa soočenje z vse večjo neenakostjo in njenimi vse hujšimi posledicami (nezadovoljstvo, frustracije, revščina, brezposelnost, ki se izražajo skozi številne družbene konflikte). Z drugimi besedami: v materialnem smislu imamo vsega dovolj (in celo preveč), a le kot celotna družba, medtem ko so znotraj družbe razlike (pre)velike in te povzročajo največje probleme.
Razvite države poleg tega že dolgo preobremenjujejo planetarno okolje in se še vedno obnašajo, kot da niso ničesar krive in za nič odgovorne (zadnji primer je Kanada, ki je zaradi lastnih - predvsem naftnih - interesov preprosto izstopila iz Kjotskega protokola o omejitvah izpustov toplogrednih plinov v ozračje).
Če nimamo gospodarske rasti, pravi nemški finančni minister, to še “ne pomeni, da je naša gospodarska politika neuspešna, ampak da smo dosegli visoko raven blaginje za večji del prebivalstva, kar morajo drugi šele doseči. To moramo sprejeti."
Zdaj moramo torej najti nove politične in ekonomske poti, ki ne bodo slonele na neprestani gospodarski rasti, temveč na trajnostnem razvoju (kvaliteta pred kvantiteto) in na pravičnejši porazdelitvi rezultatov tega razvoja. Nove, okoljsko sprejemljive tehnologije in novi odnosi, ki temeljijo na sodelovanju, solidarnosti in medsebojni delitvi, so edina prava pot v prihodnost.
torek, 13. december 2011
Ljudje, ki delijo
“Mi delamo delitev zabavno, poceni, zeleno in enostavno.
Mi dokazujemo, da je delitev rešitev za naše globalne probleme.
Mi smo ljudje, ki delimo.
Mi mislimo, da je delitev smiselna, kaj pa vi?”
V Veliki Britaniji obstaja zanimivo gibanje, ki se imenuje The People Who Share (Ljudje, ki delijo). Pravzaprav gre hkrati za gibanje in za spodbujanje socialnega podjetništva (social enterprise). Posvečajo se cilju, da bi “izgradili svet, v katerem bodo ljudje delili svoje spretnosti, čas, vire, znanje, odgovornost, priložnosti, ideje, dobrine, storitve in stvari.” Cilj gibanja je spodbuditi 10 milijonov Britancev, da bi delili v svoji lokalni skupnosti in tudi širše.
Delitev se je že tako prijela, da se danes že govori o novi vrsti ekonomije, ki se imenuje ekonomija delitve (Sharing Economy), o novem sektorju - sektor delitve (sharing sector) in o ljudeh, ki delijo (sharers).
Sektor delitve
Sektor delitve je nov hitro rastoč družbeno-ekonomski sektor, ki vključuje: delitev avtomobilov (npr. Zipcar), prodajno izmenjavo stvari (swap trading; npr. Swap.com) in spretnosti (skill swapping; npr. Swapaskill.com, glej Guardian), časovno bančništvo (time banking; npr. TimeBanks USA, prosto kroženje dobrin (freecycling; npr. Freecycle.org), recikliranje, prodajo že rabljenih stvari (shwopping), začasno oddajo/najem stvari (peer2peer rental; npr. Zilok), delitev zemlje (npr. Landshare), delitev sedeža v avtu (liftshare), delitev znanja itd.
Sektor delitve se naglo veča in imel bo pomemben vpliv na ekonomijo prihodnosti. Nekatera velika podjetja so že zaznala pomen delitve, tako na primer ameriška avtomobilska korporacija General Motors podjetju za sosedsko delitev avtomobilov RelayRides omogoča enostavno odklepanje in zaklepanje avtomobilov z mobilno storitvijo OnStar. S tem se možnost delitve avtomobilov zelo poveča; dejstvo je, da so takšen podjetniški način delitve prepoznale tudi velike firme.
Ekonomija delitve
“Delitev je učinkovitejši način uporabe planetarnih virov; ekonomija delitve omogoča, da ljudje in planet živimo v sozvočju; pri ekonomiji delitve je dostop je pomembnejši kot lastništvo, izkušnje so pomembnejše od posedovanja in premoženje, ki ga imamo, ima večjo vrednost,” med drugim pravijo pri svoji viziji v gibanju The People Who Share (Our Vision).
Kaj pa pri nas
Tudi pri nas lahko opazimo premike v smeri ekonomije delitve:
Zmenek z drugo obleko je primer izmenjave starih, a še uporabnih oblačil. Dogodek je bil zabaven, koristen in “zelen”, saj so s tem dogodkom po ocenah organizatorjev prihranili oziroma "ohranili 900.000 litrov vode, 6000 kWh električne energije in 1,5 kilograma pesticidov."
Mi dokazujemo, da je delitev rešitev za naše globalne probleme.
Mi smo ljudje, ki delimo.
Mi mislimo, da je delitev smiselna, kaj pa vi?”
V Veliki Britaniji obstaja zanimivo gibanje, ki se imenuje The People Who Share (Ljudje, ki delijo). Pravzaprav gre hkrati za gibanje in za spodbujanje socialnega podjetništva (social enterprise). Posvečajo se cilju, da bi “izgradili svet, v katerem bodo ljudje delili svoje spretnosti, čas, vire, znanje, odgovornost, priložnosti, ideje, dobrine, storitve in stvari.” Cilj gibanja je spodbuditi 10 milijonov Britancev, da bi delili v svoji lokalni skupnosti in tudi širše.
Delitev se je že tako prijela, da se danes že govori o novi vrsti ekonomije, ki se imenuje ekonomija delitve (Sharing Economy), o novem sektorju - sektor delitve (sharing sector) in o ljudeh, ki delijo (sharers).
Sektor delitve
Sektor delitve je nov hitro rastoč družbeno-ekonomski sektor, ki vključuje: delitev avtomobilov (npr. Zipcar), prodajno izmenjavo stvari (swap trading; npr. Swap.com) in spretnosti (skill swapping; npr. Swapaskill.com, glej Guardian), časovno bančništvo (time banking; npr. TimeBanks USA, prosto kroženje dobrin (freecycling; npr. Freecycle.org), recikliranje, prodajo že rabljenih stvari (shwopping), začasno oddajo/najem stvari (peer2peer rental; npr. Zilok), delitev zemlje (npr. Landshare), delitev sedeža v avtu (liftshare), delitev znanja itd.
Sektor delitve se naglo veča in imel bo pomemben vpliv na ekonomijo prihodnosti. Nekatera velika podjetja so že zaznala pomen delitve, tako na primer ameriška avtomobilska korporacija General Motors podjetju za sosedsko delitev avtomobilov RelayRides omogoča enostavno odklepanje in zaklepanje avtomobilov z mobilno storitvijo OnStar. S tem se možnost delitve avtomobilov zelo poveča; dejstvo je, da so takšen podjetniški način delitve prepoznale tudi velike firme.
Ekonomija delitve
“Delitev je učinkovitejši način uporabe planetarnih virov; ekonomija delitve omogoča, da ljudje in planet živimo v sozvočju; pri ekonomiji delitve je dostop je pomembnejši kot lastništvo, izkušnje so pomembnejše od posedovanja in premoženje, ki ga imamo, ima večjo vrednost,” med drugim pravijo pri svoji viziji v gibanju The People Who Share (Our Vision).
Kaj pa pri nas
Tudi pri nas lahko opazimo premike v smeri ekonomije delitve:
Zmenek z drugo obleko je primer izmenjave starih, a še uporabnih oblačil. Dogodek je bil zabaven, koristen in “zelen”, saj so s tem dogodkom po ocenah organizatorjev prihranili oziroma "ohranili 900.000 litrov vode, 6000 kWh električne energije in 1,5 kilograma pesticidov."
PosodiAvto je slovenska različica sistema sosedske delitve avtomobilov.
BicikeLJ je sistem delitve koles, ki so ga organizirali v Ljubljani.
Sejem medsebojne delitve je enostavna oblika izmenjave različnih stvari.
Skratka možnosti, priložnosti in idej je veliko. Samo uresničiti jih je treba.
petek, 2. december 2011
Zakaj je delitev tako pomembna
Ekonomisti in politiki so naravnost fascinirani nad državami, ki imajo visoko gospodarsko rast. Kitajska (trenutno ima več kot 10% gospodarsko rast - Wikipedia), Indija (več kot 11% rast), Brazilija in še nekatere druge države se skokovito razvijajo, ljudem se viša standard in vsa podjetja drvijo na te trge, saj stare gospodarske sile kot so ZDA, Evropa in Japonska vse bolj pešajo in se spopadajo z recesijo. Razvijajoči trgi so trgi z več sto milijoni novih potrošnikov. Pa je to res tako dobro?
Primer avto
Brez avtomobila si komajda lahko predstavljamo sodobno življenje. Imeti avto pa je hkrati tudi statusni simbol. In milijoni Kitajcev, Indijcev in drugih Zemljanov prihaja do standarda, ki jim bo omogočil dostop do novega avtomobila. Imajo pravico do njega? Seveda, zakaj pa ne. So kaj drugačni kot mi? A kaj to pomeni za naš planet?
Avto je eden najbolj kompleksnih izdelkov za široko potrošnjo na svetu. Že izdelava avta pomeni veliko uporabo naravnih virov in že v fazi izdelave so pritiski na okolje zelo veliki. Izdelava novega avta - še preden naredimo prve kilometre - pomeni izpuste od 6 ton CO2 v ozračje za majhne avtomobile do 35 ton CO2 za velike avtomobile (The Guardian). Medtem, pa povprečen avto na 10.000 km vožnje izpusti v ozračje še približno 1,6 tone CO2 (Green Options). Vemo kam nas to vodi.
Koliko motornih vozil (poleg osebnih avtomobilov se v to kategorijo štejejo še manjša dostavna vozila in kombiji - uporabljali bomo izraz avtomobili, ker le-ti daleč prevladujejo) imajo posamezne države na prebivalca? Na prvem mestu je Monako z 863 avtomobili na 1000 prebivalcev (Wikipedia) na 2. mestu so ZDA z 828 avtomobili na 1000 prebivalcev, Slovenci smo na 18. mestu s 562 avtomobila na 1000 prebivalcev (torej ima vsak drugi Slovenec avto, vključno z dojenčki).
Kitajska je na 115. mestu s 37 avtomobili na 1000 prebivalcev, Indija je s 15 avtomobili na 1000 prebivalci na 127 mestu. Indija ima že več kot 1,2 milijardi prebivalcev, Kitajska pa preko 1,3 milijarde. Kaj bo torej z našim ubogim planetom, če bodo Kitajci in Indijci dosegli naš standard in želeli toliko avtomobilov kot mi. V letu 2007 je bilo na svetu dobrih 800 milijonov avtomobilov (Wikipedia).
Če bi samo Kitajci in Indijci imeli 500 avtomobilov na 1000 prebivalcev, bi samo to zneslo več kot 1,2 milijarde vozil, pa sploh nismo upoštevali Brazilije in vseh drugih hitro rastočih držav. Ali še drugače: če bi bilo na vsem planetu 500 avtomobilov na 1000 prebivalcev (torej manj kot jih je trenutno v Sloveniji), bi po Zemlji vozilo 3,5 milijarde avtomobilov.
A kako rešiti ta problem? Se voziti z avti in ohraniti planet pri življenju?
Ena rešitev so zagotovo avtomobili na alternativni pogon, a še vedno bi porabili izjemno veliko naravnih virov. Druga rešitev (oziroma kombinacija obeh) je v delitvi avtomobilov (Zakaj bi vozili svoj avto) oziroma na splošno - v ekonomiji delitve.
V ZDA že sedaj deluje več oblik delitve avtomobilov (npr. Zipcar, Relay Rides, Zimride), ki postajajo vse bolj priljubljene, prav tako tudi drugje po svetu (Car Sharing). Z delitvijo avtomobilov se zmanjša število novih avtomobilov (14 do 18 avtomobilov manj na cesti na en avto v sistemu delitve - Springwise.com), znatni pa so tudi finančni prihranki in manj je skupaj prevoženih kilometrov.
Torej namesto, da imamo vsak svoj avto, si lahko več ljudi deli en avto, s tem se znižajo stroški posameznikov in obremenitve okolja.
A ne gre samo za avtomobile, podobno si je mogoče deliti še številne druge stvari. Drugače preprosto ne bo šlo.
Več na: Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe
Naročite se na:
Objave (Atom)