Hrana in voda da, finančne špekulacije ne

Eden od priljubljenih ukrepov, s katerim želijo vlade reševati dolgotrajno krizo, je uvedba novih ali zviševanje že obstoječih davkov. Pobiranje davkov je staro kot so stare države, saj gre za njihov temeljni “dohodek”, brez katerega praktično ne bi mogle obstajati. Koliko lahko države “privijejo” svoje državljane, je stvar modre presoje njenih voditeljev? Previsoki davki so zrušili že premnoge države, kraljestva in imperije. A ne gre samo za višino, temveč tudi za pravičnost.

Če revni in malo manj revni plačujejo veliko, bogati pa malo, bo nezadovoljstvo revnejših vedno večje. Nezadovoljstvo pa, še zlasti če je dolgotrajnejše, se slej ko prej manifestira - bodisi na individualni (bolezni, nasilje v družini itd.) bodisi na družbeni ravni (protesti, nemiri). So davčna bremena krize v Sloveniji pravično porazdeljena?

Z julijem letos se je na primer najbolj splošen davek v državi - davek na dodano vrednost (DDV) - dvignil na 22 %, po znižani stopnji pa na 9,5 %. Znižana stopnja davka se plačuje na primer za naslednje dobrine (vključno s storitvami) (glej: Zakon o davku na dodano vrednost):

• “hrana (vključno s pijačo, razen alkoholnih pijač) za ljudi in živali; žive živali, semena, rastline in primesi, ki so (običajno) namenjene za pripravo hrane; izdelki, ki se (običajno) uporabljajo kot dodatki k hrani ali kot njen nadomestek; priprava jedi;
• dobava vode;
• zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje in preprečevanje bolezni v humani in veterinarski medicini, vključno z izdelki za nadzorovanje rojstev in z izdelki za higiensko zaščito;
• medicinska oprema, pripomočki in druga sredstva, ki so namenjena za lajšanje ali zdravljenje okvare ali invalidnosti in so namenjena izključno za osebno uporabo, vključno z njihovim vzdrževanjem;...”

Vse našteto štejemo med dobrine, ki zadovoljujejo človekove osnovne potrebe. Kar pomeni, da so ključnega pomena ne samo za blaginjo, temveč za človekovo preživetje. OK, torej država je vsaj toliko pametna, da temeljne dobrine obdavči po znižani stopnji.

Če pa se še malo bolj poglobimo v davčno zakonodajo, pridemo do zelo zanimivih ugotovitev, na primer naslednje (glej Zakon o davku na finančne storitve - pojasnila, 3. člen):

“Predmet obdavčitve niso transakcije in posredovanje z delnicami, deleži v podjetjih ali združenjih, obveznicami in drugimi vrednostnimi papirji ter upravljanje investicijskih skladov, čeprav so te storitve tudi oproščene plačila DDV.”

Finančni “produkti” in storitve (transakcije in posredovanje z delnicami, deleži v podjetjih ali združenjih, obveznicami in drugimi vrednostnimi papirji ter upravljanje investicijskih skladov) so torej povsem oproščene plačila vseh davkov. Ravno te finančne storitve oziroma bolje rečeno finančne špekulacije so temeljni vzrok za današnjo krizo. Če bi bile te finančne špekulacije obdavčene, do krize verjetno sploh ne bi prišlo, vsaj ne v zdajšnjem obsegu, kajti finančnim špekulantom se preprosto ne bi splačalo večkrat dnevno kupovati in prodajati različnih finančnih “produktov” in “pokasirati” razlike v ceni (pri čemer seveda ne plačajo nikakršnega davka).

In finančne špekulacije so še vedno neobdavčene, medtem ko hrana, voda, medicinska oprema in podobno so, čedalje bolj. Česa torej država ne obdavči? Ozrimo se na Ljubljansko borzo in čeprav je danes obseg finančnega trgovanja na njej daleč manjši kot v predkriznih letih “cvetoče” gospodarske rasti, pa je še vedno precejšen. V obdobju 10. 9. 2012 - 10. 9. 2013 (Ljubljanska borza, 10. 9. 2013) je bil skupni obseg trgovanja na Ljubljanski borzi 380.849.350 € oziroma dobrih 380 milijonov €.

Če bi bila ta vsota obdavčena na primer s splošno stopnjo DDV (22 %), bi se v državno blagajno v zgoraj omenjenem obdobju steklo približno 83,6 milijona €, po znižani (9,5 %) pa 36,1 milijona €. Kar sploh ni malo. Seveda bodo ekonomisti takoj skočili “v luft”, češ da bi potem popolnoma uničili trg kapitala. Kar seveda sploh ne drži; kdor bi zares želel investirati v neko podjetje (z nakupom delnic), mu pač ne bi bilo odveč plačati davka. Saj ga plačamo tudi za nakup stanovanja, hiše, zobne ščetke, hrane, vode, za striženje las itd.

Finančni špekulanti tako še naprej s preprodajo finančnih “produktov” služijo bajne vsote in hkrati uničujejo realni sektor oziroma podjetja, ki morajo za njihove aktivnosti plačevati predvsem z nižanjem plač in odpuščanjem delavcev.

Davek na finančne transakcije?
In zdaj pridemo do najzanimivejšega. 11 evropskih držav na čelu z Nemčijo, med njimi je tudi Slovenija, želi uvesti davek na finančne transakcije. Vendar evropski pravniki zdaj ugotavljajo, da je takšen davek nezakonit (EU lawyers say transaction tax plan is illegal). Davek naj bi med drugim oviral svoboden pretok kapitala in naj bi bil celo diskriminatoren do držav, ki ga ne bi uvedle.

Famozna obrazložitev. Mirno lahko dodatno obdavčijo hrano, vodo in zdravila, ne pa finančnih transakcij, ki so pravi vzrok hude krize. Uvedba davka na finančne špekulacije naj bi bila celo nezakonita. Ali je potemtakem zakonito, da je 870 milijonov Zemljanov kronično podhranjenih, je zakonito da 10,9 milijona otrok vsako leto umre zaradi podhranjenosti ter ozdravljivih bolezni in tako naprej (2013 World Hunger and Poverty Facts and Statistics)?

Kaj pa, ko bi raje začeli govoriti o svobodnem pretoku oziroma medsebojni delitvi hrane, vode, zdravil, medicinskih storitev, izobraževanja, znanstvenih dosežkov itd. ter finančne špekulante končno pospremili na smetišče zgodovine. Kar je skrajno enostavno, samo obdavčiti je potrebno njihove umazane rabote. In to povsem zakonito.

Elizij in Marshallov načrt

Elizij (Elysium) je ameriški znanstveno-fantastični film z letnico 2013, ki ga je režiral Neill Blomkamp, v glavnih vlogah pa igrata Matt Damon in Jodie Foster. Zgodba se odvija v letu 2154 na planetu Zemlja, ki je onesnažena, prenaseljena; večina prebivalstva živi v revščini; bolnišnice so slabe in prenatrpane; kdor ima delo, gara v zelo slabih delovnih pogojih; “red” vzdržujejo roboti-policisti, ki se “do pike” natančno držijo drastičnih zakonov.

Najbogatejši del Zemljanov pa se je preprosto umaknil na umetni satelit Elizij, ki kroži okoli Zemlje. Elizij oziroma Elizejske poljane so v starogrški mitologiji (k)raj, kamor gredo po smrti junaki in božji izbranci (za razliko od ostalih, ki pristanejo v Hadu), kjer živijo srečno in blagoslovljeno posmrtno življenje.

A vrnimo se k filmu. Na Eliziju, za razliko od Zemlje, živijo v čudovitih vilah, kjer so roboti “prijazni in ustrežljivi”; imajo izjemno izpopolnjene medicinske naprave, ki prebivalcem omogočajo življenje brez bolezni. Na Eliziju ni tovarn, te so na Zemlji, a njihovi lastniki so državljani Elizija. Državljanstvo Elizija pomeni, da te imajo roboti “radi”, da imaš dostop do najboljše medicinske opreme in še številne druge ugodnosti.

Številni obupani Zemljani zberejo vse kar imajo, da si lahko kupijo ilegalno vozovnico za Elizij. Čeprav so na Eliziju uradno demokratični in “spoštujejo” človekove pravice, pa vseeno dopuščajo, da njihova obrambna ministrica Jessica Delacourt (Jodie Foster) uporablja “nezakonite” metode zaščite Elizija. Plačanec Kruger tako po njenih ukazih kar iz Zemlje sestreljuje ilegalne ladje in opravlja različna umazana dela na terenu (na Zemlji). Tisti pa, ki vendarle uspejo pripluti na Elizij, jih nemudoma vrnejo nazaj na Zemljo.

Mar zgodba ne spominja na današnji svet: na afriške prebežnike, ki umirajo v Sredozemskem morju, pred trdnjavo Evropo, ali na prebežnike na meji med Mehiko in ZDA? Ali pa na širšo podobo sveta, kjer peščica ultrabogatih živi v zastraženih vilah, hkrati pa imajo v lasti večino globalnih korporacij in naravnih virov, medtem ko večina Zemljanov živi v bedi in gara za prebivalce “elizija”. Sam scenarist in režiser Blomkamp pravi, da v filmu ne napoveduje prihodnosti, kajti “ta film ni znanstvena fantastika. To se dogaja danes. To se dogaja zdaj” (The Future is Now: “Elysium mega-trailer and two more clips).

Delavec in bivši zapornik Max da Costa (Matt Damon), zaradi nesreče v tovarni (izpostavljen je bil visoki dozi sevanja) želi na Elizij, kjer bi lahko ozdravel. Sklene kupčijo z računalniškim hekerjem in organizatorjem ilegalnih prevozov z imenom Spider (Wagner Moura). Spider (Pajek) vsekakor simbolizira sodobne aktiviste, ki se s pomočjo spleta (“pajkove” mreže) borijo proti totalnemu nadzoru in obvladovanju sodobne družbe (arabska pomlad, gibanje Okupirajmo; Wikileaks, ki sta ga s podatki oskrbela Edward Snowden in Bradley Manning; slovenska vstaja itd. - vsem je skupno aktivistično delovanja preko spletnih omrežij).

Po precej burnem razpletu Spider uspe preprogramirati glavni računalnik na Eliziju, tako, da vsi prebivalci Zemlje dobijo državljanstvo Elizija. Roboti, ki so programirani za pomoč državljanom Elizija, nemudoma, z najboljšimi medicinskimi napravami, odletijo na Zemljo in pomagajo Zemljanom.

Marshallov načrt

Po drugi svetovni vojni so Američani, namesto da bi razrušeno Evropo prepustili kaosu in bedi, z Marshallovim načrtom omogočili, da se je Evropa hitro postavila na svoje noge, vključno z Nemčijo (takratnim zahodnim delom). Evropejcem se ni bilo treba seliti, saj so prav dobro lahko zaživeli doma. Ni jim bilo (ponovno) bežati v Ameriko.

Danes ne bi bilo razpadajočih čolnov, v katerih plujejo obupani Afričani v (vse manj) obljubljeno deželo Evropo, če bi jim resnično pomagali tam, kjer živijo, ali jim vsaj dopustili, da imajo koristi od svojih ogromnih naravnih bogastev. Nemci bi se na primer lahko spomnili Marshallovega načrta in Grkom, Portugalcem in drugim delom Evrope, ki so v krizi, resnično pomagali, ne pa da se nad njimi dobesedno izživljajo (glej članek Ne dovolite prihoda trojke).

Danes je potreben nov, tokrat globalen Marshallov načrt, ne pa utrjevati stare in graditi nove meje, nadzorovati državljane, iskati “teroriste”. Ljudje želijo živeti v blaginji, ne pa pluti v razpadajočih ladjah v težko dostopni “elizij” ali iskati vsakršno delo v “obljubljeni” tujini.

Ubuntu

“Jaz sem to kar sem, zaradi tega kar smo vsi.” (Leymah Gbowee)

“Ubuntu je globok afriški občutek, da smo človeški le preko človeštva drugih ljudi” (Nelson Mandela)

Evropejci smo zelo ponosni na svoje civilizacijske dosežke, na svojo bogato kulturo, filozofijo in tradicijo. Dejansko pa smo še vedno zelo “evropocentrični” in na svet še vedno gledamo vsaj nekoliko zviška, saj je bila Evropa dolga stoletja svetovno politično, ekonomsko, kulturno in filozofsko središče.

Vendar se svet naglo spreminja in danes Evropa ni več “središče sveta”. Evropejci se moramo začeti učiti od drugih. Na primer od Afričanov. Od njih se na primer lahko naučimo, da smo vsi ljudje medsebojno povezani in da kot ljudje pravzaprav obstajamo le v okviru celotnega človeštva. Človek kot od družbe ločeni posameznik sploh ne more obstajati, niti ne more preživeti sam (s čimer smo se ukvarjali v prispevku Recipročni altruizem). Človeška bitja smo lahko samo v okviru človeške družine - človeštva. Tega se moramo vsi naučiti od Afričanov, ki tej filozofiji rečejo ubuntu.

V neprofitni organizaciji Ubuntu Africa, kjer skrbijo za zdravje in blaginjo otrok okuženih z virusom HIV, pravijo, da je “ubuntu afriška filozofija, ki temelji na povezanosti vseh ljudi. Jaz sem zato, ker smo mi (I am because we are) je fraza, ki je običajno povezana s to filozofijo. Ubuntu temelji na vzajemni podpori in medsebojni delitvi, da bi lahko pomagali drugim”.

Ljudje smo torej povezani in ne samo to: sploh ne moremo obstajati brez drugih. Potemtakem z drugimi ne moremo tekmovati in jim onemogočati preživetje. Razumevanje, da smo ljudje pripadniki velike človeške družine - človeštva, da smo povezani, da smo odvisni drug od drugega, je ključnega pomena za družbo prihodnosti. Danes, v času informacijske povezanosti in prepletenosti, počasi ugotavljamo, da imajo ljudje povsod po svetu podobne probleme, podobne želje in da v resnici niso niti naši sovražniki niti naši konkurenti. Prav tako kot mi želijo živeti, želijo mir, želijo blaginjo.

Ubuntu je posrečeno tudi ime računalniškega operacijskega sistema, ki razvija skupnost (Ubuntu Slovenija) oziroma, ki ga razvijajo ljudje za druge ljudi, ga brezplačno delijo z drugimi.

Ubuntu nas torej uči, da smo ljudje povezani in da je zato edino pravo ravnanje, da pomagamo drug drugemu in da si delimo dobrine, ki nam jih naš planet v obilju ponuja. Ko bo ubuntu postal del ekonomije in politike, bo svet postal bistveno prijetnejši kraj za bivanje - vseh ljudi.

Slika: UbuntuAge

Recipročni altruizem

Prepričanje, da je razvoj človeške družbe utemeljen na medsebojni tekmovalnosti (konkurenčnosti) in sebičnosti, je zgrešeno. Predvsem ekonomisti so prepričani, da je človeška ekonomija osnovana na “preživetju najsposobnejših”, kar naj bi bilo Darwinovo spoznanje (čeprav to sploh ne drži). Še stoletje prej, v 18. stoletju, je “oče” sodobne ekonomije Adam Smith v svojem znamenitem delu Bogastvo narodov zapisal, da sebičnost posameznika koristi dobrobiti celotne družbe. Na teh dveh predpostavkah - sebičnosti in tekmovalnosti - temelji današnji prevladujoči ekonomski model v skoraj vseh družbah sveta.

A dejansko sta resnična temelja človeške ekonomije sodelovanje (cooperation) in medsebojna delitev (sharing). Preučevanje ljudstev, ki so še ohranila prvotne odnose pred nastankom večjih družbenih skupnosti (držav), je pokazalo, da je njihova ekonomija slonela na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin.

Zaradi specifičnih značilnosti (v primerjavi z drugimi bitji, človek potrebuje zelo dolgo časa, da se lahko samostojno preživlja; posameznik v naravnem okolju sam praktično ne more preživeti itd.) je človek moral razviti posebne strategije, da je lahko preživel. Tako med lovci-nabiralci (vsaj 2 milijona let dolgo obdobje v zgodovini človeštva), kot kasneje med kmetovalci (približno 10.000 let naše zgodovine) sta bila sodelovanje in medsebojna delitev dobrin nujno potrebna za preživetje.

“Čisti” menjalni oziroma trgovski (tržni) odnosi so se razvili šele v obdobju civilizacij (pred nekaj tisoč leti) in še to v manjšem obsegu; šele v zadnjih dveh stoletjih pa so postali prevladujoči v ekonomiji družbe. A celo danes ostajata medsebojna delitev in sodelovanje trden temelj družinske ekonomije (tako v ožjih kot širših družinah) ter vsaj deloma v ekonomiji lokalnih skupnosti in tudi v širših skupnosti (tako imenovana socialna država do neke mere deluje po principih sodelovanja in medsebojne delitve).

Hillard Kaplan in Michael Gurven iz Oddelka za antropologijo Univerze v Novi Mehiki v svojem prispevku z naslovom The Natural History of Human Food Sharing and Cooperation: A Review and a New Multi-Individual Approach to the Negotiation of Norms (Naravna zgodovina človeške medsebojne delitve hrane in sodelovanja: pregled in nov multi-individualni pristop k pogajanjem o normah) pravita, da “ljudje delimo hrano, za razliko od vseh drugih bitij”. Čeprav si tudi nekatera druga bitja delijo hrano (na primer čebele, mravlje, volkovi, divji psi, nekatere ptice), pa sta “način in kompleksnost medsebojne delitve hrane med ljudmi v resnici unikatna”, pravita Kaplan in Gurven.

Avtorja sta raziskala šest različnih teorij, ki razlagajo obstoj in načine medsebojne delitve hrane in prišla do ugotovitve, “da je neka vrsta recipročnega altruizma podlaga velikemu delu medsebojne delitve hrane”. Recipročni altruizem bi lahko označili kot vzajemno skrb za dobrobit drugega oziroma zmožnost žrtvovati lastni interes v korist drugega in obratno, ali povedano še bolj preprosto: dati svoje dobrine drugim, ko jih le-ti potrebujejo, s čimer si “zagotovimo”, da bomo tudi sami dobili od drugih dobrine, ko jih bomo potrebovali.

Uspeh človeštva je dobesedno zgrajen na medsebojni delitvi dobrin oziroma na recipročnem altruizmu ter sodelovanju, ne pa, kot nas skušajo prepričati še zlasti ekonomisti, na sebičnosti in tekmovanju. Ko sebičnost in tekmovanje (konkurenčnost) začenjata prevladovati, kar se dogaja še zlasti v zadnjih desetletjih, se človeška družba začenja razkrajati in razvojno nazadovati.

Ko bomo medsebojno delitev dobrin (recipročni altruizem) in sodelovanje ponovno postavili v ospredje našega ekonomskega in družbenega življenja in to na vseh ravneh - lokalni, državni in globalni - bo človeška družba ponovno stopila na pot svojega resničnega razvoja.

“Lažja” civilizacija

Deloma zaradi globoke družbeno-ekonomsko-ekološke krize, deloma pa zaradi sprememb, ki izhajajo iz novih informacijsko-komunikacijskih tehnologij (internet, mobilna tehnologija, spletna socialna omrežja), se prav zdaj odvija izjemno pomembna preobrazba ekonomskega in s tem celotnega družbenega sistema. Pred našimi očmi počasi nastaja tako imenovana lažja civilizacija, v kateri se bistveno spreminja naš odnos do materialnih dobrin.

Ne-lastništvo (disownership)

Nov koncept se imenuje “ne-lastništvo” oziroma angleško “disownership”, ki pomeni, da ljudje vse bolj zavračajo lastništvo nekaterih dobrin in iščejo alternativne načine, kako priti do njih. Lastništvo dobrin je povezano s številnimi stroški, kot so nakup, zavarovanje, vzdrževanje, hramba itd. Nekatere dobrine potrebujemo le občasno, morda le nekajkrat letno ali mesečno, stroški njihovega lastništva (in še prej nakupa) pa so pogosto izjemno visoki.

V svetu, deloma pa tudi pri nas, se porajajo nove družbeno-ekonomske oblike, ki ponujajo enostaven in ekonomičen dostop do dobrin. Avtomobili, kolesa, bivalni in drugi prostori, obdelovalna zemlja in vrtički, medijske vsebine, hišni pripomočki, orodja, so med stvarmi, ki jih je mogoče deliti oziroma do njih dostopati na različne načine: z delitvijo, najemom, izposojo, zamenjavo, odstopanjem, podaritvijo. Z novimi informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami je to zelo enostavno.

Uporabništvo

Danes smo kot družba še vedno “potopljeni” v potrošništvo, ki nakupovanje postavlja v središče ekonomskega sistema družbe. Celotna ekonomija je utemeljena na kupovanju. Podjetja ves svoj “uspeh” gradijo na prodaji večinoma novih izdelkov in storitev. Pozabili pa smo, da so dobrine (izdelki in storitve) zgolj sredstva za zadovoljevanje človekovih potreb, ne pa sredstvo za pridobivanje moči ali prestiža ali uspeha. Prihodnja ekonomija bo temeljila na uporabništvu, kar pomeni, da bomo ljudje uporabljali dobrine le takrat, ko jih bomo potrebovali. Zato ne bo nobene potrebe, da bomo vse, kar potrebujemo, kupili oziroma imeli v lasti.

Dostop-nost

Za mnoge dobrine, ki jih uporabljamo zgolj občasno, bo dovolj vedeti, da do njih lahko dostopamo, kadarkoli jih potrebujemo. To nam omogočajo sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije, s pomočjo katerih v vsakem trenutku lahko poiščemo dobrine, ki jih potrebujemo in si jih bodisi sposodimo, najamemo ali jih na kakšen drug način delimo z drugimi.

Poseben primer so ključne dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih temeljnih potreb in tudi pravic (voda, hrana itd.). Tako imenovani tržni mehanizem ne more in ne sme “odločati”, kdo ima in kdo nima dostopa do vode, hrane in drugih ključnih dobrin. Ne moremo prepustiti, da trgi odločajo o življenju in smrti ljudi. To je nedopustno.

Vsaka država lahko vspostavi takšen sistem delitve dobrin, ki bo slehernemu prebivalcu omogočal (vsaj) zadovoljevanje njegovih temeljnih potreb.Prav tako lahko takšen sistem vzpostavimo na globalni ravni, ki bi omogočal delitev najpomembnejših dobrin med državami.

Medsebojna delitev

Krizo še vedno skušamo reševati s starimi in nič več učinkovitimi “zdravili” - s spodbujanjem potrošništva, z neprestano gospodarsko rastjo in s tekmovalnostjo (konkurenčnostjo). Mar ne bomo tako le še poslabšali okoljske krize in le še povečali razlik med ljudmi (in s tem zaostrili družbene krize).

Resnično je čas za velike spremembe in te se začnejo pri nas. Od temeljev navzgor začnimo graditi “lažjo” in bolj pravično civilizacijo, ki nikogar ne bo (za)pustila, da trpi zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin.

Čas je za “lažjo” civilizacijo, ki bo temeljila na medsebojni delitvi, na dostopnosti in uporabnosti dobrin.

Zahteve so jasne: politična in ekonomska pravičnost

Kaj je pravzaprav osrednje sporočilo zahtev protestnikov od Brazilije do Turčije, od Bolgarije do Španije, od Grčije do arabskih držav, od Slovenije do Kanade, od kairskega trga Tahrir, parka Zuccotti v New Yorku do istanbulskega trga Taksim in tako naprej. Bi lahko izluščili bistvene poudarke teh protestov in pisane palete gibanj, ki se skorajda dnevno porajajo po vsem svetu?

V središče zahtev protestnikov bi vsekakor lahko postavili pravičnost, a ne samo kot abstraktne ideje, temveč gre za jasne zahteve za pravičnost, ki se mora manifestira v vsakdanjem življenju ljudi. Pravičnost v politiki in še zlasti v ekonomiji sta ključni zahtevi protestnikov po vsem svetu.


Pravičnost v politiki

Ko se politiki odločajo povsem sami, mimo volje ljudi, kar je danes praksa skorajda vseh svetovnih držav, ravnajo nepravično. Če politiki kupujejo orožje, namesto, da bi vlagali v šolstvo in zdravstvo, potem jasno delujejo mimo volje ljudi. Če zraven poberejo še provizijo, je njihov “greh dvojen”. Samo sodelovanje ljudi pri političnem odločanju (za to je v današnjem času sodobnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij veliko možnosti) in ne samo udeležba na volitvah, lahko zagotovi pravičnost v politiki.


Pravičnost v ekonomiji

A še večji problem kot politična nepravičnost, je ekonomska pravičnost, ki gre pogosto z roko v roki s politično nepravičnostjo.

Vsekakor ni pravično:

• da vsak dan v svetu z velikimi presežki hrane 25.000 ljudi umre zaradi lakote,
• da v svetu 3 milijarde ljudi (od sedmih) živi v skrajni revščini oziroma na meji preživetja,
• da ima najbogatejših 50 milijonov prebivalcev Evrope in ZDA višje prihodke kot 2,7 milijarde revnih ljudi po svetu,
• da imajo 3 najbogatejši Zemljani večje premoženje kot 600 milijonov ljudi v najrevnejših državah sveta (Share The World's Resources).

A to so samo najbolj izpostavljeni podatki, nepravičnost je danes sistemska in v večji ali manjši meri prisotna v sleherni svetovni državi. Vzrok za globoke razlike med ljudmi je obstoječi ekonomski sistem in znotraj njega še posebej finančni sistem, ki na legalen način omogoča ustvarjanje velikanskih razlik med ljudmi.

Ekonomska nepravičnost je danes glavni vzrok za vojne, konflikte, proteste, za družbeno nestabilnost in predstavlja najhujšo grožnjo naši prihodnosti. Ekonomski sistem, ki je utemeljen na medsebojni tekmovalnosti (konkurenčnosti), je vzrok za daleč več smrti kot vsi vojaški konflikti skupaj.

So planetarni viri res namenjeni samo manjšemu delu svetovnega prebivalstva? Imajo samo nekateri ljudje pravico do spodobnega življenja?

Je pravičnost v ekonomiji možna? Je. Pot do pravičnosti na ekonomskem področju, ki je temelj pravičnosti v celotni družbi, je medsebojna delitev. Medsebojna delitev dobrin je pot ekonomske in družbene pravičnosti ter edini pravi temelj mirnega sobivanja tako znotraj držav kot med državami.

Zahteve ljudi so torej jasne:

Hočemo politično in ekonomsko pravičnost.

Hočemo sodelovati pri političnem odločanju o naših skupnih zadevah in hočemo pravično delitev dobrin.

Preživetje najprijaznejših

Pred več kot stoletjem so veliki industrialci, kot je bil na primer Andrew Carnegie, takrat eden najbogatejših Zemljanov, verjeli, da Darwinova teorija o izvoru vrst opravičuje neusmiljeno tekmovanje in neenakost med ljudmi. Osnove njihovega prepričanja so izhajale iz tako imenovanega socialnega darvinizma, ideologije, ki je Darwinovo teorijo biološke evolucije skušala prenesti v sociologijo, ekonomijo in politiko. Socialni darvinizem je dejansko ideološki temelj današnje kapitalistične ekonomije, v preteklosti pa je navdihoval tudi naciste in še marsikoga, ki je v “preživetju najsposobnejših” našel opravičilo tako za svoja razmišljanja kot tudi dejanja.

Čeprav je Darwin v poznejših delih resda tudi sam uporabil izraz “preživetje najsposobnejših” (survival of the fittest), pa ga je dejansko uvedel angleški filozof Herbert Spencer, dober prijatelj in industrialca Carnegia. Spencer je Darwinov koncept “naravne selekcije” (natural selection) “preimenoval” v pojem “preživetje najsposobnejših”. Leta 1864 je v svojem delu Principles of Biology zapisal:

“Preživetje najsposobnejših, ki ga tukaj skušam izraziti v tehničnem smislu, je to, kar g. Darwin imenuje “naravna selekcija” ali ohranjanje prednostnih ras v boju za preživetje” (beseda za raso, v originalu “race”, ima več pomenov - pomeni tudi pasmo, vrsto, rod; v prevodu sem uporabil zadnji slovenski prevod Darwinove knjige O nastanku vrst).

Spencer je pojem preživetje najsposobnejših razumel v obliki “zakona, po katerem mora bitje, ki ni dovolj energično umreti”. Bil je tudi velik nasprotnik plačevanja davkov, kajti s plačevanjem davkov “ne boste več svobodni, saj bomo mi trošili vaš del v skupno dobro”. V svoji knjigi Man Versus the State (Človek proti državi), ki je izšla leta 1884, je zapisal, da je funkcija liberalizma “omejiti moč parlamenta”. Spencer je bil pravi pionir neoliberalizma.

“Preživetje najsposobnejših” je postal temelj številnih ideologij, ki še danes okupirajo misli številnih politikov, še zlasti pa ekonomistov. Preživetje najsposobnejših je pravzaprav natanko tisto, kar ekonomisti mislijo s konkurenčnostjo. Samo konkurenčna podjetja naj bi preživela na trgu, ki je za ekonomiste edina prava “narava”. Vendar je celo industrialec Carnegie, navkljub temu, da je izjemno cenil Spencerja, “kršil” njegove “zakone”, saj je bil velik človekoljub; med drugim je začel s sistematično izgradnjo javnih knjižnic.


Preživetje najprijaznejših

A vrnimo se k Darwinu, ki je leta 1871 v knjigi The Descent of Man (Izvor človeka) zapisal, da "tiste skupnosti, ki vključujejo največje število najbolj sočutnih članov najbolje uspevajo in ustvarijo največje število potomcev."

Moderna znanost pritrjuje tem Darwinovim zgodnjim ugotovitvam. Michael Tomasello, sopredsednik Inštituta Max Plancka za evolutivno antropologijo iz nemškega Leipziga je združil tri desetletja raziskav o razvoju celovite evolutivne teorije o človekovem sodelovanju. Da so pred približno dvemi milijoni let naši predniki lahko preživeli na širokih afriških planjavah (zaradi spreminjajočega okolja) so se znašli pred popolnoma novimi izzivi: “posamezniki so morali uskladiti svoje obnašanje, delati skupaj in se naučiti, kako si medsebojno deliti” (Survival of the ... Nicest? Check Out the Other Theory of Evolution; Preživetje … najprijaznejših? Preveriti druge teorije evolucije).

"Posameznike, ki so si poskušali prisvojiti vso nalovljeno hrano, so drugi odgnali," pravi Tomasello, "in se jih prav tako morda izogibali tudi na druge načine." Globoke spremembe so zahtevale kompleksnejše sporazumevanje ter psihološke prilagoditve, ki so jim dovoljevale hitrejše prepoznavanje članov njihove skupine in razvoj kulturne identitete ter prepoznavanje skupnih ciljev.

Tomasello pravi, da je bil rezultat teh procesov “nova vrsta skupinske miselnosti, ki je šla preko skupne naravnanosti sodelovanja v majhnih skupinah, k vrsti skupne naravnanosti na ravni celotne družbe.” Številne raziskave kažejo, tudi med majhnimi otroki, da imamo ljudje predispozicijo za skupno delo in sodelovanje.

Vse te ugotovitve pa niso v skladu z uveljavljeno ekonomsko doktrino, ki temelji na medsebojnem tekmovanju oziroma konkurenčnosti. Ekonomski sistem je bil večji del človeške zgodovine utemeljen na sodelovanju in medsebojni delitvi, celo danes velik del ekonomije poteka na takšen način - na primer v družinah in manjših skupnostih.

Na širši ravni pa smo še vedno ujeti v ideološke koncepte preživetja najsposobnejših, čeprav je resnica nasprotna: pravi razvoj je mogoč samo na podlagi solidarnosti, sočutja, razumevanja drugega, sodelovanja in medsebojne delitve.

Peti element

V sredini 23. stoletja se Zemlji hitro približuje Veliko zlo (Great Evil) v obliki gigantske krogle črnega ognja, ki grozi, da bo uničila vse življenje na Zemlji. Na Veliko zlo Zemljani istrelijo vsa mogoča orožja, tudi jedrska, a vsak napad ga le še okrepi. Krogla ima svojo lastno inteligenco, katere končni cilj je zgolj in edino uničenje celotnega planeta; krogla uničuje vse pred seboj, tudi svoje najtesnejše in najzvestejše pomagače (na čelu z mogočnim in pohlepnim kapitalistom Zorgom). Edino orožje proti Velikemu zlu je Peti element, bitje v ženski podobi, ki lahko poveže vse štiri elemente - zrak, vodo, ogenj in zemljo - v Božansko luč (Divine Light), ki lahko uniči Veliko zlo. Toda Peti element lahko aktivira edino resnični dokaz, da je človeštvo zmožno ljubezni, edino v tem primeru se “orožje” aktivira in uniči ultimativno zlo.

Govorimo o filmu Peti element (The Fifth Element) iz leta 1997. Ogled filma bi koristil marsikomu, še zlasti pa politikom, ki ne razumejo, da smo sredi spopada z Velikim zlom v podobi globalnih finančnih trgov. Danes preprosto ne moremo drugače ponazoriti dogajanja, kot da vstopimo na polje metafizičnega. Globalni finančni trgi so Veliko zlo, ki uničuje vse pred seboj. Ta slepa sila - vsota človeškega pohlepa, sebičnosti, napuha in ločevanja - nima ne vizije, ne načrta in ne deluje niti malo racionalno oziroma razumsko.

Kdor misli, da lahko zadovolji globalne finančne trge, je globoko naiven. Finančni trgi ne bodo zadovoljni, če bomo prodali par podjetij ali pa kar vse ali, če bom o povsem ukinili javni sektor ali, če bomo razprodali vse naravne vire. Finančni trgi se preprosto pred ničemer ne ustavijo, ker se ne morejo; ko uničijo nekaj, gredo naprej. Ker v njihovem delovanju ni ničesar racionalnega, logičnega, empatičnega. Finančni globalni trgi so Veliko zlo, ki konzumira vse pred seboj. Veliko zlo z uničenjem vsega na koncu uniči tudi sebe, a s tem se niti malo ne ukvarja.

Slovenski politiki želijo sodelovati s finančnimi trgi, a tem je popolnoma vseeno za njihovo sodelovanje, saj ga izrabijo zgolj za svoje interese, ki nimajo ničesar skupnega z interesi človeštva. Politiki trgom ponujajo zlato pravilo, višji davek, “vitki” javni sektor, prodajo podjetij - a apetitov finančnih trgov se ne da nasititi, kot ni mogoče zadovoljiti želje.

Peti element

Peti element lahko uniči Veliko zlo v podobi finančnih trgov samo s povezavo štirih elementov, ki združujejo in povezujejo civilno družbo oziroma družbo nasploh; ti štirje elementi so: solidarnost, sodelovanje, medsebojna delitev in družbena angažiranost. Ti štirje elementi so izraz ljubezni do soljudi, do planeta in do življenja samega. Proti tem družbenim elementom Veliko zlo nima nobene moči.

Za drugačno prihodnost

Ključna sporočila Mednarodne nevladne organizacije Share The World’s Resources (Medsebojna delitev svetovnih virov; STWR), ki ima status posvetovalnega telesa pri Ekonomskem in socialnem svetu Združenih narodov (Economic and Social Council of the United Nations; ECOSOC) so (STWR):

• Share (deli z drugimi), 
• Unite (združuj), 
• Cooperate (sodeluj), 
• Live Simply (živi preprosto) in 
• Act Now (deluj zdaj).

V teh petih kratkih besedah oziroma besednih zvezah je zajeta globoka sporočilnost za kompleksno družbo 21. stoletja. Vsekakor je vredno, da o teh besedah razmislimo.

Medsebojna delitev

Prihodnosti, v kateri bi ljudje živeli v miru in blaginji, si ne moremo predstavljati v vsesplošnem tekmovanju, ki še zlasti na ekonomskem področju predstavlja temeljno paradigmo sodobne družbe. Tekmovanje za naravne vire in družbene dobrine dokazano povzroča hude družbene konflikte ali vodi celo v razpad družbenih skupnosti, poleg seveda uničenja okolja v razsežnostih, ki so že skorajda nepovratne. Ključni viri in dobrine (voda, osnovni prehranski proizvodi, energija itd.) ne morejo in ne smejo biti blago s katerim se trguje in špekulira na svetovnih trgih.

Medsebojna delitev na različnih ravneh - lokalni, državni in globalni - bo omogočila, da bo imel sleherni prebivalec dostop do virov in dobrin, ki mu bodo omogočali življenje v blaginji. Danes že delujejo posamične pobude in konkretne oblike, ki delujejo po principih medsebojne delitve.

Združevanje, enotnost

Ne glede na vse razlike in pomanjkljivosti človeštvo danes že deluje kot skupnost, ki jo simbolizira Organizacija združenih narodov. Kar seveda ne pomeni, da moramo vsi govoriti en jezik, da moramo imeti eno samo politično ali ekonomsko ureditev, temveč da smo zmožni mirno živeti drug poleg drugega oziroma drug z drugim. V zadnjih letih nas je še posebej povezalo zavedanje, da je naše okolje celovit sistem, ki zahteva enoten in celovit pristop.

Enost človeštva ni enaka uniformiranosti, temveč zmožnost priznati drugačnost drugega, jo spoštovati in negovati. Namesto, da drug drugemu vsiljujemo lastno razmišljanje in lastne predstave o svetu, moramo opredeliti skupne cilje in si prizadevati za njihovo uresničitev. Med temi cilji morajo biti na prvem mestu vsekakor mir, blaginja vseh ljudi in ohranitev okolja.

Sodelovanje

Rešitev katergakoli ključnega problema sodobne družbe zahteva sodelovanje, nikakor ne tekmovanja. Reševanje globalne podnebne oziroma okoljske krize, odprava revščine, lakote, gospodarske krize in tako naprej, zahtevajo sodelovanje. Ni druge poti. Kam nas je pripeljalo tekmovanje, ki je temelj ekonomskega ustroja skorajda sleherne družbene skupnosti na planetu, vidimo vsak dan pred svojimi očmi.

Preprosto življenje

Preprosto življenje ne pomeni, da se odpovemo dobrinam sodobne družbe. Kljub super sodobnim mobilnim telefonom, računalnikom in drugim “čudesom” sodobne tehnologije lahko živimo preprosteje. Preprosto življenje med drugim pomeni: da smo se zmožni odpovedati kakšni nepotrebni vožnji z avtomobilom; da ne kupujemo vsega, kar potrebujemo (stvari si lahko na različne načine medsebojno delimo); da se kdaj odpovemo mesni prehrani (ki je izjemno obremenjujoča za naše okolje); da vsaj občasno več časa namenimo svojim bližnjim in tako naprej.

Aktivno delovanje za družbeno dobro

Nobena sprememba ne pride sama po sebi. Brez naše udeležbe se  ne bo nič spremenilo. Še tako majhno dejanje v korist drugih in družbe kot celote ima velik učinek, še zlasti, ko se za to odloči mnogo ljudi.

Zakaj je delitev prihodnost

Zakaj je medsebojna delitev edina prava pot v prihodnost? Prihodnost, v kateri bi ljudje živeli v miru, blaginji in v ravnovesju s svojim okoljem.

Medsebojna delitev omogoča razvoj, ob hkratnem zmanjšanju pritiska na naravne vire in manjših obremenitvah okolja.

Danes vemo, da neprestana gospodarska rast preprosto ni mogoča. Čeprav to vemo, pa načrtovalci politik in njihovi izvajalci v gospodarski rasti še vedno vidijo rešitev vseh današnjih problemov. Planet Zemlja nas jasno opozarja, da to ni mogoče. Stalna gospodarska rast se lahko izteče edino v totalno izčrpanje naravnih virov in končno uničenje planeta Zemlje.

Medsebojna delitev pomeni, da nam vseh dobrin, ki jih potrebujemo zgolj občasno, ni potrebno imeti v lasti ali samo v zasebni uporabi. Avtomobile, orodja, različne hišne pripomočke, zemljo, prostore in še številne druge stvari si lahko na različne načine delimo in s tem zmanjšamo pritisk na naravne vire in okolje. Z manj dobrinami lahko zadovoljimo več človeških potreb. Veliko odrekanje ni potrebno, spremeniti pa moramo načine proizvodnje, potrošnje in uporabe dobrin.

Ljudje dejansko nismo lastniki okolja in dobrin, smo le uporabniki planetarnih dobrin in skrbniki planetarnega okolja.

Medsebojna delitev spodbuja sodelovanje, ki je temelj zaupanja in resničnega razvoja.

Predpostavka, da je ekonomska tekma (ki ji rečemo konkurenčnost) nekaj dobrega in da spodbuja razvoj, je povsem zgrešena. V resnici je ekonomska tekma, ali bolje rečeno vojna, bolj destruktivna, kot prava vojna z orožjem, primerljiva je le še z orožji za množično uničevanje.

Konkurenčna ekonomska tekma med državami, podjetji, posamezniki za seboj pušča grozljivo opustošenje: lakoto, revščino, družbene nemire, vojne (vojna z orožjem je posledica in ne vzrok ekonomskih vojn), uničeno okolje.

Medsebojna delitev vedno temelji na sodelovanju. Sodelovanje in medsebojna delitev sta dve plati istega kovanca; ne moreta eden brez drugega. Ljudje živimo na enem planetu in edina možnost je, da sodelujemo in da si delimo dobrine, ki nam jih naš planet (zaenkrat še) ponuja v izobilju. Ima lahko 7 milijard ljudi, kolikor nas je danes na planetu, sploh kakršnokoli prihodnost, če se bomo še naprej borili za vodo, hrano, energetske vire itd.?

Medsebojna delitev pomeni konec lakote, revščine ter s tem povezanih problemov.

Medsebojna delitev ključnih dobrin na globalni ravni, kot so osnovni prehranski proizvodi, neoporečna voda, energetski viri, zdravila in drugo, lahko v zelo kratkem času odpravi dva daleč najhujša problema sodobnega človeštva - lakoto in revščino, ki sta primarna vira večine lokalnih in globalnih konfliktov.

Rešitev globoke krize človeštva nista večja konkurenčnost in brezkončna gospodarska rast, temveč sodelovanje in medsebojna delitev. Druge poti preprosto ni.