Svet za vse

Današnji svet ni prijazen do vseh ljudi, za milijone, celo milijarde je planet Zemlja svet trpljenja, lakote, revščine, izključenosti, izkoriščanja in številnih drugih tegob. Pa ne zato, ker bi bil naš planet tako neprijazen kraj za bivanje, temveč ker smo ustvarili izjemno nepravičen družbeni sistem, predvsem njegov ekonomski del. Zemlja je planet obilja, mi pa smo ustvarili planet pomanjkanja in ga dodobra opustošili. A ni nujno, da je tako, vse možnosti in znanja imamo, da ustvarimo svet obilja, miru in radosti - za vse.

V svetu, kjer nas živi več kot sedem milijard, ni prostora za ekonomski sistem, ki temelji na tekmovalnosti (ekonomisti govorijo o konkurenčnosti), sebičnosti (politiki govorijo o nacionalnem interesu) in pohlepu (pojem gospodarske rasti, ki se nikoli ne sme ustaviti, je le drugo ime za pohlep).

Alternativa temu sistemu sta resnično mednarodno sodelovanje in medsebojna delitev dobrin, temeljni načeli, na podlagi katerih lahko ustvarimo svet, ki bo prijazen do vseh ljudi, prav vseh.

Medsebojna delitev dobrin je načelo, ki ga dobro poznamo v naših družinah. Starši delijo dobrine s svojimi otroki, s svojimi starši, morda tudi z drugimi sorodniki. Niti pomislijo ne, da bi z njimi tekmovali za dobrine, kot so hrana, voda, oblačila, stanovanje itd. Tudi v lokalnih in državnih skupnostih vsaj do neke mere poznamo načelo medsebojne delitve dobrin (na primer v obliki javnega šolstva, zdravstva in socialnega varstva; javnih knjižnic in drugih javnih prostorov itd.). Tudi dobrodelnost je ena od oblik medsebojne delitve dobrin.

V naši najširši družini, globalni človeški skupnosti, pa je neusmiljena tekma za dobrine skorajda samoumeven medsebojni odnos. Tekma za dobrine, ki se »rada« izteče v prave vojne med državami, povzroča brezmejno trpljenje milijonov ljudi, ki v tisočih vsakodnevno umirajo zaradi posledic lakote in revščine v svetu obilja.

Za prihodnost človeštva je ključnega pomena, da na globalni ravni vzpostavimo mehanizem medsebojne delitve dobrin, ki bo omogočil, da bo imel sleherni Zemljan dostop do dobrin, s katerimi lahko zadovoljuje svoje osnovne potrebe (hrana, neoporečna voda, primerno bivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje). Le tako si lahko zagotovimo življenje v miru in blaginji na planetu Zemlja, ki je naš skupni dom.

Ekonomija delitve

Ko govorimo o praktični uveljavitvi načela medsebojne delitve dobrin (principle of sharing), lahko uporabljamo izraz ekonomija delitve (sharing economy). Ekonomija delitve je skupni pojem, ki označuje različne oblike delitve dobrin (delitev, souporaba, izmenjava, »knjižnična« izposoja itd.), ki na različnih družbenih ravneh in v okviru različnih organizacijskih oblik (podjetja, društva, lokalne, državne in globalna skupnost) ljudem omogočajo dostop do dobrin takrat, ko jih potrebujejo.

Danes so se tako že uveljavile številne oblike ekonomije delitve za: kolesa, avtomobile, orodja in hišne pripomočke, oblačila in modne dodatke, hrano, obdelovalno zemljo in vrtičke; prevoze, hišna opravila itd.

A v prvi vrsti moramo v okviru mednarodne skupnosti poskrbeti za osnovne dobrine vseh ljudi na planetu in tako - z medsebojno delitvijo dobrin ustvarimo SVET ZA VSE

Prav to pa je tudi temeljni namen Društva SVET ZA VSE (s polnim imenom: SVET ZA VSE, društvo za uveljavljanje in razvoj medsebojne delitve dobrin). Več o načelu medsebojne delitve dobrin in ekonomiji delitve si lahko preberete na:

http://medsebojna-delitev.si/

in

https://www.facebook.com/svet.za.vse/

Tako praznujmo božič

Praznujmo božič. Vendar ne za preobloženimi mizami in z “darili”, ki naj bi bi bili del tega velikega praznika. Praznovanje božiča na takšen način je izraz našega samozadovoljstva in brezbrižnosti do soljudi in do sveta, katerega neločljivi del smo. V svetu, kjer 800 milijonov ljudi strada, kjer z divjim potrošništvom uničujemo našo krhko Zemljo, je takšno praznovanje božiča neprimerno.

Mohammed Mesbahi v prispevku Božič, sistem in jaz (odlomki v navednicah in v ležeči pisavi so iz tega članka) nam v razmislek ponudi drugačno praznovanje božiča: “V luči vsega trpljenja in kritičnih svetovnih problemov ni boljšega kot letos praznovati božič tako, da bi odšli na ulice in se mirno zavzemali za konec revščine in nepravičnosti. Reči bi morali: nič več sekanja dreves! Nič več kupovanja ekstravagantnih daril! Glasno bi zahtevali, da je vse ljudi na svetu treba nahraniti in poskrbeti zanje. Mar ne bi bil to najlepši božič, kar smo jih kdaj poznali, če upoštevamo dejstvo, da tisoče ljudi vsak dan umira zaradi vzrokov, povezanih z revščino? Kajti s tem ne bi izrazili samo svoje zvestobe in ljubezni do lastne družine in prijateljev, temveč bi se zavzeli tudi za ljubečo enotnost s celotnim svetom. Če bi Jezus danes hodil med nami, bi bila morda to aktivnost, h kateri bi nas pozival. Ne bi želel, da nadaljujemo z veseljaškimi svečanostmi, v katerih ni nobene prave ljubezni.”

Seveda zelo radi odvrnemo, da smo kot posamezniki nemočni, da je sistem pač takšen kot je: pokvarjen, nepravičen; da so krivi politiki, da so itak vsi pokvarjeni. Vedno najdemo izgovor, da ne storimo nič. “V resnici pa ne obstaja nič takšnega, kot je »sistem«, temveč samo vi in jaz v svojem omejenem in samozadovoljnem življenju, v katerem sleherni dan ne naredimo skorajda nič, da bi spremenili stanje v svetu.” Čakamo, da bo prišel nekdo, nek rešitelj in vse spremenil, dotlej pa še naprej kupujemo darila in praznujemo božič za bogato obloženimi mizami.

“Če razumemo psihološko dejstvo, da je družba podaljšek nas samih in da SMO MI VSI sistem, tako na državni kot na mednarodni ravni, potem ne bomo več izjavili, da je »bilo od nekdaj tako«, ko se bomo srečevali z revščino, nepravičnostjo in korupcijo. Celotna dinamika naše zavesti se bo temeljito spremenila, ko se bomo začeli zavedati, da nihče ni imun za probleme človeštva in se bomo končno pridružili demonstracijam za svobodo in pravičnost, ki so izbruhnile v sleherni državi.”

Sistem, ki ga krivimo za stanje v svetu, smo MI VSI. Hodimo oziroma vozimo se v trgovine in kupujemo božična darila ter obilico hrane, lažemo otrokom (in sebi) o nekem božičku (glej članek “Ubijmo” božička), ki nosi darila, potem pa se pritožujemo nad onesnaženim okoljem, pokvarjenim potrošniškim sistemom in izkoriščanjem otrok, ki v nemogočih pogojih izdelujejo naša božična darila, ali pa se pritožujemo nad našimi preveč razvajenimi otroki, ki jim celo darila nič ne pomenijo. Vendar smo mi sami tisti, ki ustvarjamo ta sistem; celo več - mi SMO ta sistem.

Prav božič je postal največji simbol “naše tihe sokrivde pri ohranjanju sistema”. Nakupovanje večinoma nepotrebnih in nesmiselnih daril, okraševanje, tone zavijalnega papirja, krediti (za darila), sprevodi božičkov, povsem bedasti božični filmi in tako naprej - vse to MI SAMI pomagamo ohranjati pri življenju. Ohranjamo komercializacijo, to temeljno ideologijo (izem) današnjega ekonomskega in tudi političnega sistema, ki nas uči, da je prav, če med seboj neusmiljeno tekmujemo; da je prav, če si prizadevamo postati boljši od drugih; da mora vsakdo poskrbeti zase, čeprav smo po svoji naravi sočutni, solidarni, pripravljeni pomagati drugim in si z njimi deliti dobrine.

“Ni je boljše podobe naše tihe sokrivde pri ohranjanju sistema, kot je praznovanje božiča, ko v nakupovalnih središčih v Jezusovem imenu kupujemo in kupujemo, s čimer ropamo krhko in nesrečno Zemljo. Koliko nas reciklira in spoštuje okoljske vrednote, potem pa 25. decembra pošlje k vragu vsa etična načela – ker moramo praznovati, ne glede na posledice. Potem pa si ne upamo priznati, da je toliko denarja za draga darila dejanje političnega konfromizma in da gre pravzaprav za zanikanje naše inteligence in svobode. Četudi nimamo dovolj denarja za preživetje, se zadolžimo za nakup daril za svoje prijatelje in sorodnike, saj moramo ohranjati podobo določenega življenjskega sloga. Milijoni ljudi iz sleherne države sveta se nezmerno zadolžujejo, tako v finančnem kot ekološkem smislu. Čeprav sami pri sebi poznamo žalostno resnico, da smo v tem času stresa in trpljenja med seboj psihološko ločeni, pa vendarle praznujemo v imenu izmuzljivega in bradatega očeta, ki sedi tam gori v nebesih; v imenu srečne družine, ki ima priložnost, da se njeni člani »znova srečajo«; v imenu zapolnitve svoje notranje praznine in pogojene eksistence; v imenu zavajanja svojih otrok z vsemi nepotrebnimi darili – do takšne mere, da vsak otrok na vsak božični večer postane primeren kandidat za Pavlov poskus. Potem pa se osmešimo z izjavami, da so za uničevanje Zemlje odgovorne naše vlade, korporacije ali sistem, čeprav smo v resnici soodgovorni za vsa dogajanja na planetu.”

Sistem, ki ga soustvarjamo, katerega neločljivi del smo, “proizvaja” strašno revščino in lakoto, kajti neusmiljena ekonomska tekma ima za posledico množično trpljenje in umiranje. Tudi to je naša tiha sokrivda. Vključeni smo dvakrat: kot tisti, ki ohranjamo takšen sistem in tisti, ki ga imamo moč spremeniti, pa ne naredimo prav ničesar.

“V resnici je 25. december žalosten in strašen dan, ker je takrat, ko praznujemo rojstvo Kristusa, več milijonov moških, žensk in otrok prikrajšanih za osnovne življenjske potrebščine, kaj šele za razkošje božičnih banketov. Ob polnoči 1. januarja drug drugemu zaželimo srečno novo leto, čeprav ravno takrat tisočim naših bratov in sester v oddaljenih državah bije smrtna ura – zdi se, kot da bi slavili vse te nepotrebne smrti zaradi lakote, podhranjenosti in bolezni. Morda porečemo, da je bilo od nekdaj tako; vendar ali bi navkljub smrti v svoji družini še vedno veselo praznovali božič in novo leto, bog ne daj? Zakaj potemtakem ne storimo ničesar, ko vsak dan 40.000 ljudi umre zaradi različnih z revščino povezanih vzrokov, ki bi se jim lahko izognili, pa tudi pomislimo ne na vse te ljudi?”

Je sploh mogoče zares doumenti trpljenje staršev, ki jim na rokah umirajo otroci, ker jim ne morejo ponuditi prav ničesar, ampak res prav ničesar? Se je izza preobložene božične mize sploh mogoče vživeti v strašnost lakote?

“Vsi vemo, da nekje na svetu ljudje umirajo zaradi revščine, ampak koliko izmed nas s tem v zvezi kaj naredi? Samo zelo redki. Tako ni nobene moralne razlike med našim praznovanjem božiča in med praznovanjem mafijske družine, ki ubije številne ljudi, nato pa na božični dan družinski člani obiščejo cerkev v spomin na Jezusa in njegovo sporočilo. Seveda je uživanje življenja naravni izraz radosti in lepote, ampak kakšna radost je lahko prisotna sredi milijonov revnih staršev, ki jim zaradi podhranjenosti v naročju umirajo otroci? In med toliko brezdomci in brezupno revnimi ljudmi, ki so med nami, ne glede na to, kje v svetu živimo?”

Zares doživeti prisotnost Kristusa ni mogoče s praznim besedičenjem, ob prenajedanju in opijanju. To je mogoče šele, ko aktivno delamo za dobro tistih, ki potrebujejo našo pomoč; ali pa ko si na demonstracijah skupaj prizadevamo za pravičnost, svobodo in za uveljavitev medsebojne delitve svetovnih virov. Resda smo kot posamezniki skorajda nemočni, a združeni predstavljamo izjemno moč; moč, ki lahko spremeni svet.

“Če želimo za božič doživeti prisotnost Kristusa in njegovo energijo, je gotovo ne bomo s praznim besedičenjem, medtem ko se prenajedamo in opijamo. Ker je, kot vsakdo ve, prava Kristusova narava brezpogojna ljubezen in nesebično služenje drugim. Številni čakajo veliki dan razglasitve, ko se bo Kristus vrnil v vsakdanje življenje človeštva, hkrati pa pozabljamo, da se vsakodnevno in vsepovsod pojavljajo brezštevilna znamenja Kristusove navzočnosti. Ko po dolgi odsotnosti srečate nekoga, ki ga v svojem življenju zelo cenite in pri tem občutite radost, je to znamenje Kristusa in njegove ljubezni. Ko zdravniki brez meja v vojnem območju rešijo hudo ranjenega, je v trenutku, ko ozdravljeni hvaležno objame roko svojega tujega zdravnika, prisotna Kristusova energija. Ali če nahranite nekoga, ki je obubožan in lačen in potem v njegovih očeh razberete hvaležnost, je to dokaz Kristusovega bdenja nad dvema človekoma. Si lahko predstavljate, kako velik planetarni dogodek bo združitev na ulicah za svobodo in pravičnost, ko bomo končno kot bratje in sestre v sebi sprejeli Kristusovo načelo in skupaj zahtevali od svojih vlad, da začnejo medsebojno deliti svetovne dobrine?”

Mohammed Mesbahi svoj izjemni članek Božič, sistem in jaz, ki bi ga moral v tem času vsakdo temeljito prebrati in ga udejaniti v praksi, zaključi z besedami:

“Naša skupna odgovornost je, ne glede na barvo naše kože, veroizpoved ali položaj v tem življenju, da sodelujemo pri ustvarjanju enotnega poziva k pravičnosti, da prepoznamo uničujoče učinke kulture pod popolnim vplivom komercializacije in da skupaj z milijoni drugih ljudi dvignemo glas proti svojim vladam. Tako imamo vse razloge za domnevo, da bo načelo medsebojne delitve kmalu priznano kot zadnja preostala rešitev svetovnih problemov.”

Tako praznujmo božič!


Slika: STWR

Domoljubje v 21. stoletju

Pred dnevi se je v Cankarjevem domu odvijal 4. festival slovenske domoljubne pesmi. Načeloma z domoljubljem ni nič narobe, le kdo ne “ljubi svojega doma”. Vendar moramo v 21. stoletju ponovno razmisliti, kaj pomeni “ljubezen do svojega doma”.

Stari Grki so s pojmom oikos poimenovali dom in hkrati tudi družino oziroma vse, ki so naseljevali dom (tudi sužnji, najemniki itd.). Za oikos bi lahko rekli, da je izvorno pomenil “družinsko posestvo”, torej stavbe, zemljo, domače živali in druge dobrine, vključno z vsemi ljudmi, ki so na tem posestvu živeli. Danes je oikosu v izvornem smislu najbližje pojem gospodinjstvo, torej “skupnost prebivalcev, ki skupaj stanujejo in skupaj porabljajo sredstva za osnovne življenjske potrebe (stanovanje, hrano, druge nujne življenjske potrebščine ipd.), oz. prebivalec, ki živi sam” (Statistični urad RS Slovenije).

Beseda oikos je del pojma ekonomija (oikos in nomos). Leta 1795 je znameniti filozof Jean Jeacques Rousseau v Razpravi o politični ekonomiji zapisal, da „ekonomija izhaja iz besede oikos - dom (gospodinjstvo) in besede nomos - zakon, kar je prvotno pomenilo modro, zakonito upravljanje doma za skupno dobro celotne družine. Pomen se je kasneje razširil na upravljanje te velike družine – države.” Oikos torej v širšem smislu predstavlja državo kot (ekonomsko) skupnost vseh njenih prebivalcev, ki živijo na določenem ozemlju.

Prav tako je oikos sestavni del pojma ekologija (oikos in logos), “znanstvene vede, ki preučuje porazdelitev in bogastvo živih organizmov in odnose med živimi bitji ter živim in neživim okoljem.” (Wikipedija) Torej oikos ni vezan samo na gospodinjstvo in državo, temveč predstavlja celotno planetarno okolje, kot “dom” vseh živih bitij. Pojem ekumenizem (oikos in menikos) pa v najširšem smislu pomeni “odprtost do vsesvetovne skupnosti”.

Razvoj pojma oikos se je torej z ožjega pojmovanje družine, ki živi na posestvu z vsemi pripadajočimi dobrinami (gospodinjstvo) razširil na državo in danes na planet kot skupni dom celotne človeške družine. Planet pa ni samo dom vseh ljudi, temveč tudi drugih živih bitij. Planetarne dobrine so namenjene celotni planetarni družini in človek se mora naučiti upravljati s temi dobrinami za skupno dobro vseh ljudi in v ravnovesju z vsemi drugimi živimi bitji oziroma s celotnim planetarnim okoljem (kar je prava naloga globalne ekonomije in ekologije). Medsebojna delitev dobrin pa je edina možna pot, da bi zaživeli v skladu s takšnim najširšim razumevanjem oikosa - človeške družine, ki živi na skupnem domu, planetu Zemlja.

Domoljubje v 21. stoletju torej pridobi povsem nov pomen: domoljubje pomeni ljubiti svoj edini pravi dom - planet Zemljo in celotno človeško družino, ki naseljuje ta dom. Prav tako pomeni živeti v ravnovesju z vsemi drugimi živimi bitji in s celotnim planetarnim okoljem. Domoljubje v praksi pa pomeni, da izkazujemo spoštovanje do vseh drugih ljudi, s katerimi delimo svoj skupni planetarni dom, ter z njimi delimo skupne planetarne dobrine, ne da bi pri tem porušili ravnovesje v okolju in uničili druga živa bitja.

Bodimo torej pravi domoljubi 21. stoletja.

Črni finančni oblaki

Čeprav je napovedovanje ekonomskih kriz zelo nehvaležno opravilo, je o tem vendarle potrebno spregovoriti. Medtem ko v Sloveniji večino svoje energije vlagamo v zakonodajni referendum o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (tako in nič drugače se namreč referendum imenuje), ki ga sploh ne bi smelo biti, bi bilo mnogo bolje pripraviti scenarije morebitnega novega globalnega finančnega zloma. To je zelo resna stvar, daleč bolj kot nedeljski referendum, in napovedi ni dobro preprosto ignorirati.

Pred dobrim tednom dni je bila v medijih komajda opažena novica, da je propadel obvezniški vzajemni sklad (bond mutual fund) The Third Avenue Focused Credit Fund, vlagatelji pa sploh niso mogli do svojega denarja (CEO exits after mutual fund implodes). Vse kaže, da se nakazuje širši pojav, ki lahko sproži krizo najmanj podobnih razsežnosti, kot je bila tista v letu 2008 (Is the junk bond crisis the start of another 2008?), od katere si še zdaj nismo opomogli.

Celo bivši predsednik ameriških Zveznih rezerv (FED, ameriška centralna banka) znameniti Alan Greenspan je pred časom posvaril pred borznim zlomom v letu 2016, saj je izjemno poceni denar “napihnil finančne balone” (Bond Market: Alan Greenspan Warns of a 2016 Market Crash). Še zlasti se napihuje obvezniški trg, kar je posledica reševanje krize iz leta 2008.

Vlade so z izdajo obveznic prišle do ogromnih vsot denarja za reševanje bank. Zdaj pa bi prenapihnjen obvezniški trg lahko počil in za sabo potegnil celotni finančni sektor. “Kralj obveznic” Jeffrey Gundlach prav tako opozarja na propadanje finančnih trgov ('Markets are falling apart,' says Jeff Gundlach). Tudi številni drugi kazalniki kažejo, da je ravno v letu 2016 velika verjetnost finančnega zloma (These Economic Indicators Point to a Possible Stock Market Crash in 2016).

Situacijo še zaostruje izjemen padec cen nafte in drugih surovin. Junija 2014 je bila cena sodčka nafte približno 108 ameriških dolarjev ($), zdaj pa se giblje okoli 36 $. Veliko podjetij že na veliko odpušča delavce ali pa so preprosto zaprla vrata, za njimi pa ostajajo visoki dolgovi, kar bodo še dodatno destabilizirali obvezniške trge; pod vprašajem je kar 180 milijard $ dolgov (Warning: Half of oil junk bonds could default).

Prav tako so se znašle v težavah številne države, ki svoje proračune polnijo z zaslužki od izvoza nafte, na primer Venezuela, Iran, Nigerija, Ekvador, Brazilija in Rusija. Z dvigom temeljnih obrestnih mer v ZDA (16. 12. 2015) pa se bodo nekatere države prav tako (oziroma še dodatno) znašle v težavah, predvsem Brazilija, Turčija in Južna Afrika, pa tudi Rusija, Venezuela in Nigerija, saj se bodo njihovi zaslužki zaradi močnega dolarja še bolj znižali (These countries are most at risk from a U.S. rate hike).

Torej, nakopičili so se številni problemi, ki globalni finančni sistem lahko ponovno pahnejo v hudo krizo. In medtem ko mi trošimo energijo za povsem nepotreben referendum in postavljamo ograje proti imaginarni imigrantski grožnji, se nad nami kopičijo temni oblaki prihajajoče nove krize, na katero so politiki povsem nepripravljeni. Pa vendar novica ni nujno slaba. Tokratna kriza pomeni konec nekega dolgega obdobja, obdobja, ko so svetu vladali pohlep, sebičnost in samovšečnost, kajti starega sistema preprosto ne bo več mogoče “ohraniti pri življenju”. Končno bo nastopil čas medsebojne delitve dobrin in resničnega sodelovanja.

Pismo hrvaškim prijateljem

Dragi hrvaški prijatelji!

Najprej se vam iskreno opravičujem. Za grozno ograjo, ki jo naša vlada gradi na meji z vašo spoštovano državo. To ni naša ograja, mnogi slovenski državljani se s to ograjo ne strinjamo.

Tako z vaše kot tudi z naše strani meje je pogled na ograjo strašljiv. Kot bi bili na fronti iz prve svetovne vojne ali v koncentracijskem taborišču druge svetovne vojne. Je to res Evropa 21. stoletja?

Razlogi za ograjo naj bi bili varnostni, a v resnici se ne počutimo nič bolj varne. Morda še manj, saj morda zdaj izgubljamo prijatelje. Če sosed drugemu sosedu postavi ograjo z ostrimi rezili, mu s tem ne izkazuje ne prijateljstva ne spoštovanja, še zlasti če ni povsem prepričan, kje ta meja zares poteka. Za mene in za mnoge moje sodržavljane ste Hrvati prijatelji, zato nam je res težko pri srcu; vsak nov meter ograje nam povzroča bolečino.

Naši voditelji pozabljajo besedilo slovenske himne, čeprav jo najdemo na straneh vlade (http://www.vlada.si/o_sloveniji/politicni_sistem/drzavni_simboli/france_preseren_zdravljica/):

“Žive naj vsi narodi
ki hrepene dočakat' dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!”

Mar se tako gradi svet brez prepirov, kjer bomo drug drugemu dobri sosedje?

Varnost se gradi na zaupanju, spoštovanju in prijateljstvu, še zlasti do najbližjih sosedov. Ograje pa vedno ločujejo in netijo nove spore, konflikte in celo vojne.

Na žalost naši politiki nočejo poslušati niti glasov svojih državljanov. Ne zanima jih peticija Žica ob Kolpi-MI SMO PROTI (http://www.pravapeticija.com/ica_ob_kolpi-kostel_je_proti), ne zanima jih Zahteva za presojo ustavnosti oziroma zakonitosti dela zakona o nadzoru državne meje (http://www.dolenjskanews.com/foto-britvice-v-pokolpju-na-ustavno-sodisce/), ne zanimajo jih protesti proti žicam, sovraštvu in vojnam (http://www.mladina.si/171368/okoli-dva-tisoc-ljudi-na-protivojni-demonstraciji/), ne zanimajo jih niti druge pobude državljanov Slovenije, da takoj prenehajo s postavitvijo ograje oziroma jo nemudoma odstranijo.

Zdaj nam predsednik naše vlade celo zagotavlja, da “stopnja ogroženosti v Sloveniji ostaja nizka” (http://www.delo.si/novice/politika/cerar-ogrozenost-ostaja-nizka.html), a postavitev ograje se nemoteno nadaljuje. Pravzaprav niti nam ni več jasno, komu koristi ta ograja. Če nismo ogroženi, zakaj potem postavljamo to grozljivo past za divje živali? Bo morda kdo z ograjo dobro zaslužil?

Dragi hrvaški prijatelji vedite, da na drugi strani ograje nismo vaši sovražniki. Sovraštvo in strah nikoli ne bosta zmagala! Ne želimo te ograje. Prijateljev nikoli ne bodo ločevale ograje. Vedite, da smo na drugi strani te grozne ograje vaši dobri prijatelji.


S spoštovanjen,

državljan vaše sosedske, prijateljske države Slovenije

Strategija velikodušnosti

V mesecu dni od pariških napadov, ki so pretresli svet, je reakcija ljudi vendarle drugačna, kot so si želeli ekstremisti - na obeh straneh konflikta. Čeprav so se politiki zavezali k nadaljevanju brezupne in brezkončne vojne proti terorizmu, ki vedno “rojeva” le še več terorizma, pa številni ljudje vidijo drugačne rešitve. Tako napredni ameriški politični aktivist Michael Lerner (rabin) na primer poziva, da bi morali k “domovinski varnosti” pristopiti na nov način in sicer “s strategijo velikodušnosti” (Strategy of Generosity) v obliki globalnega Marshallovega načrta. (After Paris: Say No to the Militarists and Fear-Mongers, Yes to a Strategy of Generosity; Po Parizu: recite ne militaristom in sejalcem strahu, recite da strategiji velikodušnosti)

Michael Lerner “poziva ZDA, da skupaj z drugimi razvitimi državami prevzamejo pobudo in vsako leto v naslednjih 20 letih namenijo 1-2 % svojega bruto domačega proizvoda in enkrat za vselej izkoreninijo (ne samo ublažijo) domačo in globalno revščino, brezdomstvo, lakoto, pomanjkljivo izobraževanje in zdravstveno varstvo.” Po napadih v Parizu smo lahko uzrli, kot pravi napredni rabin Lerner, “novo zavest, ki nas vodi do razumevanja naše vzajemne soodvisnosti in enosti”, kar bo “v prihodnjih desetletjih vse bolj resničnost”.

Vendar “bolj ko nas je strah “drugih”, večjo zamero in jezo bodo ti drugi gojili do nas in bolj bo krog nasilja postal del vsakdanjega življenja, ne le tam, kjer je že zdaj (predvsem v državah globalnega juga in vzhoda), temveč tudi v razvitih industrijskih državah. Z rastjo strahu fašistične in rasistične desničarske sile pridobivajo na popularnosti, njihove proti-imigrantske politike pa se prikazujejo kot “zdrava pamet”,” opozarja rabin Lerner.

Odločimo se lahko za dve poti: ena je pot strahu, ki nas le še bolj zapleta v začarani krog ločenosti, sovraštva in nasilja, druga pa je pot velikodušnosti, ki izhaja iz “nove zavesti, ki nas vodi do razumevanja naše vzajemne soodvisnosti in enosti”. Če bomo nadaljevali po prvi poti, bomo navkljub vsem ograjam in orožju živeli v čedalje bolj nevarnem svetu, kjer bodo napadi, kakršen se je prejšnji mesec zgodil v Parizu, naš vsakdanjik. Druga pot nas vodi k medsebojnemu zaupanju in velikodušni delitvi dobrin, kar je edina pot k blaginji in miru v svetu.

Po napadih v Parizu so številni ljudje po vsem svetu izrazili neverjetne simpatije in solidarnost z izrazi kot so “Vsi smo Francija”, zdaj pa bi morali bolj kot kdaj koli prej svoje simpatije in solidarnost izraziti z “Vsi smo svet”. (After the Paris attacks: affirming our common humanity through a global call for sharing)

Rabin Michael Lerner pravi (Fear and Response After Paris…):

“… Čas je za morje sprememb in mi, ljudstvo, smo edini, ki jih lahko naredimo.

… Ne bomo varni, dokler ne bo varen vsakdo na planetu. Dokler vsako življenje ne bo pomembno. Dokler vsakdo ne bo imel virov, ki jih potrebuje, da bi živel v miru in varnosti, imel na voljo kvalitetno hrano in vodo, izobraževanje, delujočo skupnost, zdravstveno varstvo itd. Dvigniti se moramo na ljubeč, sočuten, mogočen in nenasilen način ter od naših voditeljev zahtevati, da naredijo, kar je treba, da bi izgradili varnejši svet zase in za vse druge na planetu in da si pridejo na jasno, da več orožja in nasilja ni prava pot.

... [Moramo] mobilizirati ljudi, da gredo na ulice in z množično, nenasilno državljansko nepokorščino zahtevajo, da se tisti, ki podpirajo nenehne vojne in tisti, ki podpirajo orožarsko industrijo bodisi umaknejo bodisi jim odtegnemo svoje volilne glasove. Zahtevati, da se iz domovinske varnosti, politike moči, prevlade in podrejanja usmerimo k strategiji velikodušnosti in prijaznosti. Zahtevati, da naši voditelji dejansko poskrbijo za ljudi, ki jih zastopajo, ne pa samo za najbogatejše posameznike in korporacije. Zahtevati, da se korporacije obnašajo družbeno in okoljsko odgovorno. To je ključni trenutek v zgodovini. Postanimo del teh aktivnosti, namesto da igro prepustimo vojnim hujskačem, čeprav vemo, kakšne bodo posledice njihovih dejanj. Z velikim ljudskim gibanjem se lahko usmerimo k svetlobi, proč od teme, ampak za to je potreben vsakdo med nami, da stopi iz pisarne, hiše, šole, skupnosti, da izstopi iz svojega ugodja in se poda na ulice.

Kaj pravite?”

Rešimo naš planet! Save Our Planet!

V resnici gre za reševanje našega planeta. In seveda vseh živih bitij na Zemlji. Podnebne spremembe niso stvar nekaj znanstvenikov in aktivistov, temveč nas vseh. Danes, 29. novembra 2015, se je na več kot 2500 dogodkih po svetu, tudi v Ljubljani, zbralo več milijonov ljudi, da bi svetovnim voditeljem ob začetku podnebnega vrha v Parizu sporočili, da gre zares, da ne gre (več) samo za poziranje fotografom. In da gre v resnici za otroke, vse otroke sveta.

Pred dnevi je papež Frančišek v Keniji, nekaj dni pred podnebnih vrhom poudaril, da “obstaja jasna povezava med varovanjem narave in ustvarjanjem poštene in pravične družbene ureditve” (Pope Francis: To Address 'Grave Environmental Crisis,' Build Social Justice). Bolj se ne bi mogli strinjati z njim. Okoljska problematika, še posebej podnebne spremembe, in družbena nepravičnost sta medsebojno povezana problema. Uspemo lahko samo z reševanjem obeh hkrati.

Vemo, da so stopnje rasti prebivalstva najvišje v revnih državah (UNFPA), kar povečuje pritiske na naravne vire; hkrati pa so revni ljudje prisiljeni uporabljati okoljsko škodljive prakse, kot so kurjenje z ogljem, premogom in petrolejem ter izsekavanje gozdov za nova polja ali les. Po drugi strani pa bogati del sveta z nezmerno uporabo globalnih virov še vedno največ prispeva k podnebnim spremembam, ki najbolj prizadanejo ravno najrevnejše države. Krog je tako sklenjen.

Četudi bi se v bogatejšem delu sveta vsi začeli voziti z električnimi avtomobili in bi “kurili” zeleno energijo, bi nereševanje globalne revščine povsem izničilo še tako visokotehnološke rešitve. Revni ljudje, ki se soočajo z vprašanjem preživetja, ne razmišljajo o zaščiti okolja. Preprosto ne morejo. Živeti v skrajni revščini, pomeni narediti karkoli, da preživite. Za kuhanje uporabite oglje, petrolej, premog; za boren zaslužek posekate gozd in tako naprej.

Samo s pravično delitvijo dobrin na globalni ravni se lahko soočimo z obema problemoma hkrati - z reševanjem podnebnih sprememb in revščine. Ko bodo imeli vsi ljudje dovolj dobrin za zadovoljevanje svojih osnovnih potreb, se bo rast svetovne populacije stabilizirala in postopno začela upadati. Če bodo tudi najrevnejši ljudje imeli na voljo zelene tehnologije (poleg hrane, vode in drugih osnovnih dobrin seveda), bodo hitro opustili škodljive okoljske prakse, kar bo imelo izjemno dobrodejen vpliv na naše okolje.

Nedolgo tega so na razvojnem vrhu Združenih narodov, ki je potekal med 25. in 27. septembrom v New Yorku, svetovni voditelji sprejeli “Agendo 2030 za trajnostni razvoj”. Med sedemnajstimi cilji trajnostnega razvoja, ki jih vsebuje agenda so tudi: odpraviti vse oblike revščine povsod po svetu (1. cilj); odpraviti lakoto, zagotoviti prehransko varnost in boljšo prehrano ter spodbujati trajnostno kmetijstvo (2. cilj) in poskrbeti za zdravo življenje in spodbujati splošno dobro počutje v vseh življenjskih obdobjih (3. cilj).

Končno bomo morali doumenti, tako svetovni voditelji kot običajni ljudje, da se tako septembrsko srečanje v New Yorku kot tudi novembrsko-decembrsko v Parizu ukvarjata z enim samim problemom, ki ima dva “obraza” - podnebne spremembe in revščino. Podnebnih sprememb ne bomo rešili brez odprave revščine oziroma globoke družbene nepravičnosti. Prihodnost naših otrok in prihodnjih generacij je v naših rokah. Tukaj in zdaj. Torej:

Rešimo naš planet! Save Our Planet!

Združimo se in spremenimo svet

Družabna omrežja, časopisi, blogi, TV dnevniki in drugi mediji dobesedno tekmujejo v slikanju kar najbolj črnih podob sveta. Propad Evrope, propad civilizacije, propad sveta, 3. svetovna vojna, podnebne kataklizme in tako naprej. Pa je res vse tako črno, brezupno, brezizhodno? Situacija res ni rožnata, a prikazovanje najslabšega je pravzaprav enako ustvarjanju najslabšega. Ko ljudem pokažeš svet v najslabši luči, večina začne ravnati, kot da je res vse tako slabo, brezupno, črno.

Mediji ne poročajo o svetu, kakršen je, temveč ustvarjajo svet, kakršnega želijo politiki in globalne elite. Podobe ogroženosti, kaosa in brezupa omogočajo globalnim elitam in politikom, ki delajo v njihovem imenu, da ohranjajo izjemno nepravično stanje v svetu. Ljudje, ki so med seboj ločeni in sovražni, čeprav za to nimajo nikakršnega posebnega razloga, seveda ne bodo sodelovali, se združevali in ne bodo zahtevali pravičnejšega sveta.

Zdaj nenadoma kristjani sovražijo muslimane in muslimani kristjane, sosedi se gledajo čez kot britev ostre ograje, večina sovraži istospolne, invalide, ljudi drugih narodnosti - sovraštvo vsepovprek. Saj že prej vsi ljudje niso bili strpni do drugih oziroma drugačnih, a v zadnjih mesecih se je iz predsodkov razvil hud strah, iz njega pa otipljivo sovraštvo.

Mediji so pri tem odigrali pomembno vlogo in mnogi politiki so si z njihovo pomočjo na krilih predsodkov, strahu in sovraštva (ti so vselej povezani) pridobili politične točke, globalne elite pa si v ozadju manejo roke. Orožje in različna varnostna sredstva se prodajajo kot že dolgo ne; poceni prekerne delovne sile je na pretek in skoraj nihče se ne upira njihovim nevarnim projektom, med katerimi vsekakor izstopajo prostotrgovinski sporazumi (TTIP, CETA itd.).

Z njimi bodo svetovne dobrine dokončno privatizirane, prehranski in okoljski standardi povoženi, delavci brezpravni, demokracija le mrtva črka na papirju, dobički korporacij pa bodo poleteli v nebo. Sprti, skregani, ločeni, nestrpni, sovražni - takšni smo korporacijam in elitam najljubši. Strpni, sodelujoči, prijateljski, solidarni - takšnih si nas zagotovo ne želijo.

Nobene potrebe ni, da bi sovražili muslimane, kristjane ali pripadnike katerekoli druge vere; nobene potrebe ni, da bi sovražili istospolne, invalide ali kakršnekoli ljudi pač. Vsi smo samo ljudje. S sodelovanjem, z medsebojno delitvijo dobrin, s spoštovanjem drug drugega, s strpnostjo in solidarnostjo lahko ustvarimo svet blaginje in miru. Če le hočemo.

Ne pozabite: nas je veliko, več milijard, simboličnih 99 %; njih pa malo, nekaj tisoč, simboličnih 1 %, in njihova edina prava moč je naša ločenost, sprtost, nestrpnost in medsebojno sovraštvo.

Združimo se in spremenimo svet.

Delitev hrane nas naredi boljše

Kaj nas bolj osreči, kaj nas naredi bolj nesebične? Ko se zapremo v svoje stanovanje, si pripravimo obrok hrane in ga sami pojemo? Ali ko si hrano delimo z drugimi? Delitev obeda z drugimi nas naredi boljše ljudi, izhaja iz študije, ki jo je vodila Charlotte De Backer iz Univerze v Antwerpnu, v Belgiji. (Time: How Sharing Food Makes You a Better Person)

Raziskovalci so anketirali 466 belgijskih študentov, pri čemer jih je zanimalo, kako pogosto so v otroštvu jedli doma pripravljene družinske obroke in kakšno je njihovo sedanje prosocialno (družbeno odgovorno in empatično) vedenje oziroma altruistično (nesebično) ravnanje do drugih. Tisti, ki so v otroštvu hrano pogosteje delili z drugimi, so bolj nesebični, na primer pri usmerjanju tujcev na želene lokacije, pri odstopanju sedeža v javnem transportu, pri pomoči prijateljem pri selitvah, prav tako so pogosteje prostovoljci.

“Mislim, da imajo naše zahodne individualizirane družbe lahko bolj kot kdajkoli prej koristi od delitve hrane,” je za revijo Time dejala De Backerjeva, ki je vodila študijo. “Delitev hrane pripravi ljudi k razmišljanju o pravičnosti (Ali dobim toliko kot vsi ostali pri mizi?), avtoriteti (Kdo je prvi dobil hrano?) in pohlepu (Včasih ne morem vzeti toliko, kot bi si želel.).”

Vendar obstaja razlika med “delitvijo obroka” in delitvijo hrane. Preprosto iti na večerjo s prijatelji in naročiti vsak svojo jed nima enakega povezovalnega učinka. Ko pa je hrana postrežena v “družinskem načinu”, v skupni posodi oziroma na plošči ali pladnju, delitev hrane v večji meri vključi naš prosocialni jaz.

Ko boste naslednjič srečali prijatelje, izberite vrsto kuhinje, za katero je bolj značilna delitev obrokov. “Azijske države imajo močno tradicijo delitve hrane,” pravi De Backerjeva. “Tudi v zahodnih državah v večini azijskih restavracij še vedno strežejo na pladnjih oziroma večjih krožnikih, tako da si vsi, ki sedijo za mizo, hrano delijo.”

De Backerjeva poudarja, da ni nikoli prezgodaj učiti otroke, da hrano ni treba servirati ločeno. Na primer, ko gre za rojstnodnevno zabavo. “Če na mizo postavite torto, se bodo otroci samodejno skušali obnašati pošteno,” je dejala De Backerjeva. Pustiti jih je treba, da sami presodijo, če so kosi enaki in jim tako pomagati k altruističnemu vedenju - medtem ko jim zgolj serviranje kosov torte v ničemer ne koristi.

Mar ni Zemlja dejansko velik pladenj, na katerem je dovolj hrane in drugih dobrin za vse ljudi na planetu. Le kaj daje pravice posameznikom, podjetjem in državam, da si prigrabijo tako veliko, da drugim ne ostane niti za preživetje? Navkljub izjemnemu tehnološkemu razvoju, smo Zemljani v 21. stoletju še vedno razvajeni in sebični otroci, ki hočemo vse zase. Čas je, da si začnemo deliti hrano in druge dobrine sveta; da znamo presoditi, kakšen je naš pravični delež. Potem bo Zemlja mnogo prijaznejši kraj za bivanje, naš skupni dom.


Slika: Time

“Ubijmo” Božička

Vstopamo v praznično obdobje, ki ga v naši krajih zaznamujejo predvsem miklavž, božič in novo leto, drugje pa še zahvalni dan (ZDA) ter drugi večji in manjši prazniki. A ti prazniki so že nekaj časa popolnoma pod vplivom sil komercializacije, ki so iz njih naredile praznike materializma oziroma potrošništva, ponižujoče tako za potrošnike same, kot tudi za milijone revnih ljudi, ki za minimalne plače v nemogočih pogojih izdelujejo večinoma nepotrebna “božična darila”; da o uničevalnih posledicah teh procesov za okolje niti ne govorimo.

Najprej razščistimo nekatere pojme in predvsem ne poneumljajmo svojih otrokov do skrajnosti: ne obstaja nobena oseba ali bitje, ki bi se mu lahko reklo Božiček in ki bi 24. ali 25. decembra prinašal darila - večinoma nepotrebno potrošniško kramo. Kajti s tem ne poneumljamo samo svojih otrok, ampak predvsem sami sebe in družbo kot celoto. Še zlasti pa tega ne bi smeli početi tisti, ki se deklarirajo za verne kristjane, kajti njihova laž je v nebo vpijoča.

Božič je praznik Kristusovega principa in je eden največjih krščanskih praznikov, a dejstvo je, da ta praznik nima popolnoma nobene zveze z Božičkom, ki nosi potrošniške darove. Božiček “je novodobna mitološka osebnost” (Wikipedija), ki je kot taka nastala leta 1823 v pesmi The Night before Christmas (Noč pred božičem) oziroma A Visit from St. Nicholas (Obisk Sv. Nikolaja). V tej pesmi naj bi se v noči pred božičem (“Twas the night before Christmas”; “Bila je noč pred božičem”) pojavil Sveti Nikolaj oziroma Sveti Miklavž (“In hopes that St. Nicholas soon would be there”; “v upanju, da kmalu pride Sv. Nikolaj”).

Torej je Sv. Nikolaj (St. Nicholas ali Santa Claus, slovensko pa Sv. Miklavž), ki je krščanski svetnik in ki goduje 6. decembra, pred manj kot 200 leti nenadoma postal del božiča. Miklavž postopno postane Božiček. Tu pa leta 1931 vstopi risar Haddon Sundblom in mu v reklamni akciji podjetja Coca-Cola vdihne današnjo komercialno podobo (Wikipedija), ki “živi” v neskončno številnih filmih, risankah, reklamah, glasbenih “uspešnicah”, plakatih in se vsako leto “uteleša” v trgovskih centrih in trgovinah po vsem svetu.

Danes je Božiček nedvomno največja blagovna znamka potrošniške družbe in simbol materializma ter brezglavega trošenja naravnih virov in uničevanja okolja. V tem smislu je Božiček popolno nasprotje Kristusovega principa, katerega rojstvo se obeležuje 25. decembra, torej na božič. Božiček, simbol sil komercializacije in materializma, pa nasprotno predstavlja sile uničevanja in destrukcije.

Četudi ostanemo zgolj pri Sv. Nikolaju oziroma Sv. Miklavžu, škofu iz Mire iz 3. stoletja, potem ta nima nikakršne zveze z darili za tiste, ki že imajo dovolj dobrin, temveč ga lahko povežemo s pomočjo tistim, ki jih zares potrebujejo. Med drugim naj bi zgodovinski Sv. Nikolaj pomagal revnemu možu, da je prišel do dote za svoje tri hčere, ki bi sicer končale v bordelu. Danes je na svetu več sto milijonov ljudi, ki potrebujejo našo velikodušnost oziroma darežljivost v obliki hrane, vode, oblačil in drugih osnovnih dobrin; številni drugi pa vsaj našo strpnost in razumevanje ali pa kar našo brezpogojno ljubezen, ki je samo bistvo Kristusovega principa.

V pojavu Božička se dejansko poosebljajo destruktivne sile komercializacije, ki človeško družbo ponižujejo na raven sebičnih posameznikov, brezbrižnih potrošnikov zemeljskih dobrin, ob tem da milijoni njihovih bratov in sester umirajo, ker nimajo niti “za kruh”. V resnici Božička ne moremo ubiti, ker je popolnoma izmišljeno bitje, lahko pa zapečatimo moč sil komercializacije, tako da nehamo častiti praznike materializma oziroma potrošništva in raje udejanimo Kristusov princip tako, da pomagamo tistim, ki potrebujejo pomoč in pravično delimo dobrine tega darežljivega planeta.



Vir: Mirror