Izgubljeno desetletje in vedeževalka

Od velike finančne krize letos mineva 10 let. Krizo so leta 2007 povzročili predvsem tako imenovani derivativi oziroma izvedeni finančni instrumenti. Derivativi so finančni produkti, ki naj bi špekulatne zaščitili pred tveganji v prihodnosti (so kot nekakšna stava na rast ali padec vrednosti delnic, valut ali drugih finančnih papirjev v prihodnosti), a ker sploh nimajo realne podlage, se obseg trgovanja z njimi naglo povečuje. Kaj je danes drugače, kot pred desetimi leti? Samo to, da so vzroki za krizo zdaj še bistveno večji.

Poglejmo si nekaj številk, ki podkrepijo povedano. V času krize je bil obseg trga derivativov približno 596 bilijonov dolarjev (tu moramo opozoriti na različne zapise števil v ameriškem in evropskem prostoru) oziroma 596.000.000.000.000 dolarjev. Danes naj bi bil trg derivativov po nekaterih ocenah vreden že 1,5 bilijarde oziroma 1.500.000.000.000.000 dolarjev. Torej se je trg derivativov po začetku krize povečal skorajda za trikrat, čeprav se je gospodarska rast v tem času okrepila komajda za nekaj odstotkov.

Trg derivativov je finančna časovna bomba, mati vseh bomb, ki lahko eksplodira kadar koli. Danes smo še bolj ogroženi, kot pred desetimi leti. Politika si že deset let zatiska oči in reševanje krize prepušča finančnikom in bankirjem. Ti so se problema lotili na zelo enostaven način: finančnim ustanovam dajejo skorajda neomejene vsote denarja na račun držav, ki imajo zdaj gromozanske dolgove; države pa so račun izstavile svojim državljanom, tako da zmanjšujejo javne storitve (šolstvo, zdravstvo, javna infrastruktura, pokojnine itd.) ter zaostrujejo delovno in rahljajo korporacijsko zakonodajo. Vendar bankirji in finančniki niso rešili ničesar, dejansko so krizo le še zaostrili.

Kaj iz vsega povedanega lahko sklepamo? Kot že večkrat, lahko ponovno napovemo nov, še hujši finančni zlom, kot je bil tisti iz let 2007-2008. Ne zato, ker imamo preroške sposobnosti. Temveč, ker gre za preprosto vzorčno-posledično povezavo. Če poznamo vzroke, lahko napovemo posledice. Vzroki za finančno krizo niso odpravljeni, temveč so le še bolj grozeči. Zato je nov finančni zlom neizogiben! Vprašanje je le, kdaj bo izbruhnil? Odgovor na to pa lahko poiščete pri - vedeževalki. (Velika verjetnost je, da vam bo bolj natančno napovedala prihodnost, kot doktorji ekonomije.)

Obstoječi ekonomski sistem, ki temelji na finančnem špekuliranju, je obsojen na propad. Pravzaprav je že skorajda mrtev, pri življenju ga ohranjajo le še infuzije iz centralnih bank v obliki tisočih milijard dolarjev, evrov, jenov in drugih valut. Prav tako pa ga pri življenju ohranja trpljenje stotin milijonov ljudi, ki garajo in/ali stradajo, da bi finančni sistem lahko preživel. Ta sistem je ekonomsko, družbeno in okoljsko nevzdržen. Prej, ko bo šel k vragu, bolje bo za človeštvo in planet Zemljo.

Potrebujemo resnično nov ekonomski sistem, ki bo utemeljen na pravični delitvi dobrin in sodelovanju; takšen sistem lahko imenujemo ekonomija delitve. Denarja pač ne moremo jesti, hrano pač. Dobrine so tiste, ki nam v resnici koristijo in te si lahko delimo med seboj.


Slika: Charles Edward Hallé (1846-1914): Vedeževalka

Prekletstvo izbire

V začetku leta 2017 je bilo na spletnem velikanu Amazon.com mogoče kupiti 398.040.250 različnih izdelkov. Med temi izdelki jih je bilo največ v kategoriji elektronike (teh je bilo 91,8 milijona), sledijo kategorije: digitalna glasba (67,38 milijona), dom in kuhinja (60,94 milijona), knjige (31,93 milijona), avtomobilski deli in oprema (21,63 milijona), oprema za šport in zunanje aktivnosti (21,27 milijona) in tako naprej. Torej govorimo o več kot 398 milijonov RAZLIČNIH izdelkih, ki jih je preko globalnega trgovca Amazon.com mogoče kupiti na svetovnem spletu.

Seveda to niso vsi potrošniški izdelki, ki jih je mogoče kupiti na svetu, vsekakor pa nam ti podatki veliko povedo o potrošniški družbi, v kateri živimo. Da je mogoče kupiti skorajda 32 milijonov različnih knjig, človek nekako razume, saj se število objavljenih knjig z leti ves čas povečuje, a zakaj pri zdravi pameti potrebujemo skoraj 61 milijonov različnih izdelkov za dom in kuhinjo (v to kategorijo spadajo na primer stenske ure, okvirji za slike, svečke, namizne luči, košare za darila, dekorativni vzglavniki, okraski za otroško sobo, vaze, tapiserije, več kot 7 milijonov različnih pripomočkov za kuhanje in serviranje hrane ter še in še drugih stvari).

Smo zaradi vse te neizmerne izbire srečnejši in svobodnejši? Ne, ravno nasprotno. Pretirana izbira nas paralizira ali celo pahne v depresijo. O tem govori ameriški psiholog dr. Barry Schwartz v svoji knjigi The Paradox of Choice (Paradoks izbire, zakaj več pomeni manj, 2004) in v istoimenskem TED predavanju. Res velja prebrati to knjigo in si ogledati predavanje.

Barry Schwartz pod vprašaj postavi uradno dogmo Zahodnih industrializiranih družb, ki gre takole: če smo zainteresirani za povečanje blaginje svojih državljanov, je treba povečati individualno svobodo. Pot do večje svobode pa je večja izbira. Več ko ima človek izbire, bolj je svoboden, in več ko ima svobode, večja je njegova blaginja.

Možnost, da se človek odloča, izhaja iz njegove svobodne volje, tega edinstvenega daru, ki mu omogoča učenje in razvoj svojih potencialov. Vendar govorimo o nečem drugem: odločanje med neskončno izbiro potrošniških izdelkov in storitev nima nikakršne zveze s človekovo svobodo in blaginjo; prej je to obraten proces, ki človeka oropa svobodne volje in ga dobesedno paralizira. Govorimo o komercializaciji človekove svobodne volje, ki ga naredi nesrečnega, depresivnega in paraliziranega.

Danes smo priča pravi eksploziji izbire, pravi dr. Schwartz, in to v psihološkem smislu na nas deluje uničujoče ter nas dolgoročno lahko vodi v depresijo. Prevelika izbira sproža prevelika pričakovanja, čemur sledi razočaranje in občutek krivde zaradi napak, ki jih pri odločanju neizogibno naredimo – saj vendar vedno obstaja še boljša izbira. Kaj pa, če je za vogalom še boljši partner, če obstajajo še boljše počitnice, še boljši mobilni telefon in paket storitev, še boljši avto, zdravnik, frizer, tečaj tujega jezika, boljša sedežna garnitura, TV sprejemnik, božično darilo itd. Že majhne otroke navajamo na nemogočo izbiro in marsikateri doživi pravi živčni zlom pred prepolnimi policami skorajda enakih igrač, čokoladic, bonbonov ...

Danes se moramo odločati tudi o svojem zdravju (če nismo zadovoljni z uradno medicino, lahko izbiramo med številnimi zdravilci, instant internetnimi recepti itd.), o najboljši vrsti prehrane (mediteranska, številne različice vegetarijanske, veganske, paleolitske, itd.), o izobrazbi, zavarovanju, potovanjih, celo o najboljših partnerjih. Izbira, izbira, izbira! Na nek način lahko razumemo mlade starše, ki zavračajo cepljenje svojih otrok, saj imajo na voljo strahovito ponudbo: zdravniki pravijo, da je cepljenje dobra stvar, a stotine spletnih strokovnjakov jim slika najbolj črne scenarije o posledicah cepljenja. Kako se torej prav odločiti? Nič drugače ni v politiki. Ko gre za izbiro političnega izdelka, se vse bolj odločamo na podlagi zunanje podobe in nastopa, vse manj pa na podlagi političnih programov in izkušenj. Danes imajo politiki zato najete marketinške svetovalce, ki oblikujejo njihovo podobo, ne pa njihove vsebine. Politiki so postali izdelki na trgovskih policah.


Redistribucija bogastva in zmernost

Ali sploh pomislimo, kakšna izbiro pa ima več sto milijonov najrevnejših ljudi na svetu? Njihova izbira je: jesti ali ne jesti. A to sploh ni izbira. Vse izbire smo jim dobesedno ukradli, saj si veš čas prisvajamo njihova bogastva, bodisi neposredno bodisi preko zapletenih finančnih mehanizmov (dolgov, davčnih oaz, finančnih špekulacij itd.). Potem pa sami zbolevamo, ker ne vemo, kako izbrati najboljše med več sto milijoni potrošniških izdelkov in storitev.

Če bi vsaj nekaj tistega, kar nam je omogočeno v naših potrošniško bogatih družbah, prenesli k ljudem, ki imajo premalo možnosti, ne bi le izboljšali njihovih življenj, ampak tudi svoja, pravi dr. Schwartz. Pravičnejša porazdelitev globalnega bogastva bi bila najboljše zdravilo za naše depresivne industrializirane družbe, hkrati pa bi rešili milijone ljudi strašnega trpljenja, ker nimajo možnosti niti za najosnovnejše dobrine – hrano, vodo, primerna bivališča, zdravstveno varstvo in izobraževanje.

Na podlagi povedanega lahko naredimo nekaj preprostih sklepov:

– nehajmo sebe in svoje otroke mučiti z neskončnim izbiranjem med milijoni izdelkov in storitev;

– premislimo, kaj zares potrebujemo, in ugotovimo, ali je nakup res edina opcija, da do tega pridemo;

– ko se odločimo za izdelek ali storitev, bodimo z njim zadovoljni, pa če je še toliko še boljših izbir (razen če je morda pokvarjen);

– zaupajmo strokovnjakom, ki vedo, kaj je najboljši način zdravljenja, prehranjevanja, izobraževanja itd. (čeprav se tudi oni, kot vsi ljudje, kdaj narobe odločijo);

– svojo energijo raje usmerimo v spreminjanje sveta, v katerem bodo vsi ljudje imeli dovolj možnosti za blaginjo in dostojno življenje.

Krajše povedano: s pravičnejšo delitvijo globalnih dobrin in zmernostjo bomo vsi živeli v blaginji in postali srečnejši – kot posamezniki in kot celotna družba.



Slika: The Real Problem Millennials Face: We Have Too Many Choices

The Circle ali total(itar)na vključenost

Mae je odprla zbirno spletno stran podjetja in jo začela pregledovati. Odločila se je, da se bo čez noč prebila skozi celoten zbir informacij iz notranjih in zunanjih virov. Tam so bila obvestila podjetja o dnevnih menijih, vremenu, vsakodnevne modre misli – prejšnji teden so bile Gandijeve, Salkove, Matere Tereze in Steva Jobsa. Objavljena so bila obvestila o obiskih v kampusu: predstavnika agencije za posvojitev hišnih ljubljenčkov, senatorja, kongresnika iz Tennesseeja, direktorja Zdravnikov brez meja. Mae je z obžalovanjem ugotovila, da je zamudila jutranji obisk Nobelovega nagrajenca Muhammada Yunusa. Prebijala se je skozi goro sporočil in iskala tiste, za katere se ji je upravičeno zdelo, da se od nje pričakuje odgovor. Našla je vsaj 50 anket, ki so ocenjevale mnenja zaposlenih o različnih usmeritvah podjetja, o optimalnih rokih za prihodnja skupna srečanja, sestanke interesnih skupin, termine praznovanj in dopustov ... Našla je peticijo za več veganske ponudbe za kosilo in jo podpisala ... Do desetih zvečer se je prebila skozi vsa notranja sporočila in opomnike podjetja in odprla svoj osebni podjetniški račun, samo tisti dan je prejela 118 sporočil ... (The Circle, objavljeno v The Telegraph).

Zgornji odlomek je iz romana The Circle (Dave Eggers, 2013), po katerem je bil posnet istoimenski film (The Circle, 2017), ki se te dni vrti v slovenskih kinematografih pod naslovom V mreži. Čeprav se film oglašuje kot znanstveno fantastični triler, pa to zagotovo ni. Je življenje v družbenih omrežjih res znanstvena fantastika ali je vsakdanja realnost ne samo milijonov, temveč milijard ljudi? Samo Facebook se približuje 2 milijardama aktivnih uporabnikov, Twitter jih ima 645 milijonov, Instagram 300 milijonov, če naštejemo samo najbolj znane (glejte celotni seznam družbenih omrežij).

Zgodba gre takole: Mae (Emma Watson) se zaposli v korporaciji The Circle, ki upravlja istoimensko globalno družbeno omrežje, in se dokaj hitro vključi v super moderno delovno okolje, ki poleg vrhunske tehnologije ponuja vse, kar človek potrebuje v življenju: čudovito okolje, zdravo hrano, vrhunsko zdravstvo, številne tečaje; jogo, meditacijo; teambuilding, šport, vrhunsko zabavo in še in še. Krog (the circle) je tako sklenjen, zaposleni so lahko ves čas notri, vključeni, zunanjega sveta sploh ne potrebujejo več.

Korporacija The Circle, katere stavbe so simbolično postavljene v krogu, pa tako kot svoje zaposlene želi omrežiti in vključiti ves svet, ki je mimogrede – the circle. Mae se v hierarhiji podjetja naglo vzpenja. Direktor in soustanovitelj podjetja Eamon Bailey (Tom Hanks) jo seveda opazi in izkoristi za svojo vizijo podjetja – vse naj postane vidno, s čimer bo zagotovljena popolna transparentnost in onemogočena sleherna laž. Mae prva postane totalno vključena, nosi majhno kamero in celotno več stomilijonsko omrežje The Circle ji lahko ves čas sledi ter komentira njene aktivnosti. Kar se kmalu spremeni v družinsko moro in smrt prijatelja Mercerja (Ellar Coltrane), ki hoče živeti na star način – brez sleherne naprave, ki bi ga vključevala v globalna omrežja.

Družbena omrežja – zlata jama komercializacije

Prava družbena omrežja, kot so Facebook, Twitter in Instagram, so, kakor knjižni in filmski The Circle, velike korporacije, ki ponujajo spletne platforme, ki jih z vsebinami (zapisi, slikami, filmčki, glasbo itd.) brezplačno polnijo uporabniki – samo Facebook je dnevno bogatejši za 300 milijonov fotografij. Ta neskončen vir podatkov in informacij pa je zlata jama za komercialno izkoriščanje. Računalniški algoritmi iz aktivnosti uporabnikov prepoznavajo vzorce njihovega obnašanja, ki so skupaj s številnimi osebnimi podatki neizčrpno naravno bogastvo za tržnike, ki lahko oblikujejo ciljno oziroma povsem individualno oglaševanje. Tako podjetjem ni potrebno delati dragih in zamudnih anket, saj jim uporabniki sami ponudijo vse o sebi. Mimogrede, Facebook je samo v prvih treh mesecih 2017 ustvaril 3,06 milijard dolarjev čistega dobička.

Mae se vklopi nazaj

A vrnimo se spet k filmu. Po smrti prijatelja Mercerja se Mae za nekaj dni popolnoma izklopi iz omrežja. Vendar spozna, da s tem ne bo rešila ničesar. Zato se vrne v samo srce omrežja The Circle in pred publiko zaposlenih in celotnim omrežjem uporabnikov omreži direktorja in njegovega glavnega pomočnika. Če naj bo vse vidno, transparentno in brez laži, potem naj to velja tudi za direktorje – vsa njihova korespondenca, vsi njihovi pogovori, vsi sestanki, vsa lobiranja, vse pogodbe; vse postane vidno vsem v omrežju.

To si velja zapomniti: če smo navadni državljani na družbenih omrežjih in na drugih medijih izpostavljeni total(itar)nemu nadzoru in komercialnemu izkoriščanju korporacij in politike, potem je treba tudi njih vključiti in narediti vidne oziroma popolnoma transparentne. Nič več internih, zaupnih in tajnih dokumentov; nič več prikritega lobiranja, nič več tajnih ali za javnost zaprtih sej, nič več skritih telefonskih številk in šifriranih e-majlov, itd. Majhni in večji šefi, direktorji, politiki, bankirji in drugi voditelji naj bodo izpostavljeni totalnemu nadzoru javnosti – kar preko družbenih omrežij. Morda potem ne bo več milijonov v davčnih oazah; številnih konfliktov in vojn, izkoriščanja ljudi, uničevanja okolja, itd.

Družbena omrežja, Internet, mobilni telefoni, kamere so dejstvo; pred njimi se ne moremo skriti, tudi če se želimo. Vendar naj pravila igre veljajo za vse. Če smo običajni ljudje vidni svetu, naj bodo tudi politiki, bankirji, šefi, direktorji, župani. Naj ne bodo vidni samo preko všečnih propagandnih fotografij na Instagramu in kratkih zapisov na Twitterju, javnosti naj bo vidno njihovo celotno delo. Saj vendar živimo v 21. stoletju.

Torej, ničesar ne dosežemo, če se skušamo pred njo skriti, bolje je, da tehnologijo izkoristimo – v politiki, ekonomiji, v izobraževalne, znanstvene in druge namene. Za to pa potrebujemo javno informacijsko infrastrukturo, tako kot javne ceste, komunalna, električna in druga omrežja. Nobenega razloga ni, da ne bi bili Internet in družabna omrežja pod nadzorom javnosti in v lasti države ali celo globalne skupnosti. Kot globalno javno dobro, univerzalno dostopno vsem. Ne za komercialne namene, temveč za večjo povezanost človeštva, za brezplačno delitev znanja in drugih dobrin človeške ustvarjalnosti ter za skupni nadzor nad nosilci politične in ekonomske oblasti.

Slika: The Circle by Dave Eggers: exclusive extract

Zaposlimo snažilke, zaposlimo mlade!

Kaj zares pomeni inkluzivna ali vključujoča ekonomija? Pomeni biti polnopravno vključen v ekonomsko življenje družbe. Ekonomsko življenje družbe pa ima opraviti z našimi osnovnimi ekonomskimi pravicami, ki so hkrati tudi človekove pravice. Splošna deklaracija človekovih pravic že od leta 1948 vsakomur jamči te pravice, in sicer pravico do dela in proste izbire zaposlitve, do pravičnih in zadovoljivih delovnih pogojev in do varstva pred brezposelnostjo; prav tako ima vsakdo kdor dela, pravico do pravične in zadovoljive nagrade, ki zagotavlja njemu in njegovi družini človeka vreden obstoj in ki naj se po potrebi dopolni z drugimi sredstvi socialnega varstva (23. člen). 24. člen pa vsakomur zagotavlja pravico do počitka in prostega časa, vključno z razumno omejitvijo delovnih ur, in pravico do občasnega plačanega dopusta.

Inkluzivna ekonomija je torej povezana s človekovimi pravicami, ki so temeljni kamen sodobne družbe. Danes je vse več primerov kršenja teh pravic, kar se še zlasti odraža v številnih negotovih oziroma prekarnih oblikah dela. Biti prekarni delavec dejansko pomeni biti izključen iz delovnega kolektiva, ki je hkrati tudi del širše družbene skupnosti. Prekarni delavci so torej izključeni in nepolnopravni člani družbene skupnosti.

Če je tvoje delovno mesto nezaščiteno in odvisno od (dobre) volje vsakokratnega delodajalca, vsakokratne pogodbe ali naročila, potem nisi zares del podjetja ali ustanove, kjer delaš, niti se ne moreš v polnosti izražati v družbeni skupnosti. Bistveni razlog za nepolitičnost in nezainteresiranost mladih v družbeni skupnosti ni v tem, da so razvajeni in da hočejo samo uživati življenje, temveč, da so večinsko zaposleni (če sploh so) kot prekarni delavci. Le najpogumnejši med njimi se upajo dvigniti glas. Tisti pa, ki imajo srečo in so zaposleni v tako imenovanih varnih službah, so prestrašeni, da se ne bi nekega dne znašli med prekarci – in to velja tudi za starejšo generacijo, ne le za mlade.

Današnja ekonomija je torej izrazito izključujoča in omogoča ekonomskim in političnim elitam skorajda ne-moteno vladanje. In, da se razumemo, tega ne počnejo le brezvestni in pohlepni podjetniki, temveč tudi največji delodajalec v državi – država sama. Država s svojo zakonodajo na veliko dopušča tako imenovani outsourcing in različne oblike začasnih – pogodbenih del, ki jih opravljajo samozaposleni. Outsourcing ali zunanje izvajanje je eleganten način, da se v javnih ustanovah prikaže zmanjševanje pri številu zaposlenih (v dobro koga?), samozaposleni pa popravljajo statistike brezposelnosti v državi, čeprav pogosto ne zaslužijo niti minimalne plače.

Tako so bili v preteklih desetletjih številni zaposleni izključeni iz svojih delovnih okolij, hkrati pa ponovno zaposleni kot delavci pri zunanjih izvajalci (outsourcing). Praviloma ustanove pri tem sploh nimajo prihranka, saj del plačila, kot dobiček, obdržijo zasebni zunanji izvajalci, delavci pa za isto delo (ali za še več dela) dobijo bistveno manjše plačilo kot prej, poleg tega pa izgubijo še celo vrsto pravic, ki so jim pripadale; pogosto je tudi neplačevanje prispevkov, regresa itd. Podobno se dogaja tudi varnostnikom in številnim drugim v storitvenih poklicih.

Država s tem ni samo navidezno zmanjšala števila zaposlenih v javnem sektorju, temveč si z dopuščanjem prekarnih oblik dela, ki jih izvajajo samozaposleni, olepšuje tudi statistike brezposelnosti. Tisoči prekarnih delavcev, ki opravljajo različna pogodbena dela, pogosto tudi za državo, s svojim delom ne zaslužijo niti minimalne plače, a jih država v svojih statistikah šteje za zaposlene (o tem smo govorili v prispevku Groza prekarnega dela).

Zaposlimo snažilke, zaposlimo mlade!

Pred nekaj meseci so na Fakulteti za družbene vede (FDV) zaposlili sedem snažilk, ki so prej delale pri zunanjem izvajalcu. Ne samo, da se zdaj počutijo mnogo bolj varne in sprejete v kolektivu, prve izkušnje kažejo, da bo za fakulteto čiščenje zdaj cenejše, pa tudi zavzetost za kvalitetno opravljeno delo je bistveno večje (glejte prispevek Občinska podjetja čisti davčni neplačnik in stari znanec inšpekcije; Dnevnik, 12. 4. 2017).

Ne samo zunanje izvajanje ali outsourcing, velikanski problem so tudi številni, še zlasti mladi, ki so zaposleni za določen čas, za zmanjšani obseg ur ali po pogodbah. Če želimo vključujočo družbo oziroma, če sploh želimo družbo prihodnosti, potem je treba zaposliti mlade in to s polnimi delavskimi pravicami. Nehajmo se iz mladih norčevati in jih poniževati, ko jim ponujamo skrajno neumne projekte (o tem smo govorili v prispevku Na modelih svet stoji), ali jih dobesedno žaliti s tečaji, kjer na bi se naučili, kako se napiše prošnjo ali življenjepis, kako se obnašati na razgovoru za službo itd. Saj gre za inteligentne in dobro izobražene mlade ljudi, ki v znanju praviloma presegajo svoje izobraževalce.

Če hočemo zares obeležiti praznik dela, potem ni dovolj zakuriti kresove in ponujati poceni golaž ter klobase, temveč vsaj v javnem sektorju takoj polnopravno zaposliti vse, ki delajo pri zunanjih izvajalcih ter mladim omogočiti redno zaposlitev. To še zdaleč ni nekaj nemogočega. Ena od možnosti je skrajšanje delovnega časa in nadur, s tem pa bi lahko pridobili številna delovna mesta tako za mlade kot tudi za starejše brezposelne ali delavce po pogodbi (glejte Lahko brezposelnost znižamo s krajšanjem polnega, 40-urnega delavnika?, Inkluzivna ekonomija). V nasprotnem primeru pa bodo mladi, predvsem strokovnjaki, še naprej množično zapuščali državo, številni drugi pa bodo še naprej životarili v revščini, čeprav bo mnoge med njimi država štela v kategorijo zaposlenih.

Na FDV so že obeležili praznik dela, tako da so redno zaposlili sedem čistilk. Medtem pa bodo za 1. maj številni delodajalci, župani in politiki ljudem sadili rožice o delavskih pravicah, v resnici pa se na njih požvižgajo. Pravica do dostojnega dela je temeljna človekova pravica. In kršenje teh pravic je pač kršenje človekovih pravic. To bi moral vedeti vsaj zdajšnji predsednik vlade, ki se je večji del svoje kariere z njimi ukvarjal.

Živel 1. maj!



Slika: May Day: The various histories behind this international holiday

Konec krize?

Vse več ekonomistov in politikov ugotavlja, da se kriza, ki se je začela leta 2008, končuje. Ekonomski kazalniki temu res pritrjujejo: gospodarska rast spet dosega nekajodstotne rasti, veliko podjetij in bank ima visoke dobičke, potrošnja se povečuje, celo brezposelnost se zmanjšuje; tudi obeti za naprej so dobri (glejte npr. napovedi UMAR-ja, EIPF). Iz tega vidika res izgleda, da se nam obetajo svetlejši časi. Pa se nam res?

Poglejmo malo natančneje katere krize je konec? Politiki in ekonomisti govorijo o koncu krize obstoječega ekonomskega sistema, ki temelji na neprestani gospodarski rasti, rasti dobičkov (pohlepu), konkurenčnosti (tekmovalnosti) in sebičnosti (pomemben sem samo jaz, moje podjetje, moja država). Ta ekonomski sistem povzroča okoljsko in podnebno krizo ter velikanski prepad med revnimi in bogatimi, kar je glavni vzrok za družbene konflikte, vojne in nepotrebno umiranje milijonov ljudi, zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin.

Torej, kriza, ki je dozdevno rešena, pomeni zgolj to, da je centralnim bankam (ki so ekonomski sistem reševale z več tisoč milijardnimi inekcijami dolarjev, evrov, jenov itd.) in politikom uspelo ohraniti obstoječi ekonomski sistem, ki je dober samo za najbogatejše, za najrevnejšo in revno večino ter okolje pa zagotovo ne.

Danes je veliko ljudi prepričanih, da je zdajšnji ekonomski sistem edini mogoči sistem in da temelji na ekonomski znanosti. Ne, ne temelji na ekonomski znanosti! Temelji na ideologiji svobodnih tržnih sil. Svoboda v tem primeru pomeni, da si tržne sile (velike korporacije, banke, finančni skladi in ljudje, ki stojijo za njimi) prizadevajo za neovirano (svobodno) delovanje oziroma, da se politika in civilna družba ne smeta vtikati v njihove aktivnosti, pa če so še tako družbeno in okoljsko škodljive.

Konec krize ne pomeni nič drugega, kot ohranjanje obstoječega ekonomskega sistema, ki nas je v krizo pripeljal. V resnici nismo rešili nič in tako le nadaljujemo pot poglabljanja medsebojno povezane okoljske, družbene in ekonomske krize. Gospodarska rast, ki je ponovno oživela, povzroča nadaljnjo uničevanje okolja, nadaljnjo poglabljanje ekonomskih razlik in s tem še več družbenih konfliktov, (ekonomskih) migracij in vojn. Konec krize je v resnici nadaljevanje in zaostrovanje krize, ki se lahko izteče v uničenje globalnega okoljskega sistema ali vojno totalne - jedrske oziroma apokaliptične - razsežnosti.


Doba blaginje in miru

Ekonomske krize, ki se je v razvitem delu sveta začela leta 2008, drugje pa že desetletja prej, sploh ne bi smeli reševati, kajti v resnici potrebujemo drugačen ekonomski sistem, ki bi stal na novih temeljil oziroma načelih. Ne potrebujemo nikakršne krvave revolucije, dovolj je, na vseh ravneh začnemo delovati po načelih pravične delitve dobrin in sodelovanja. Takšni ekonomiji lahko rečemo ekonomija delitve.

Tako, kot smo delitve in sodelovanja zmožni v naših družinah in na lokalni ravni, bi morali ti načeli uveljaviti tudi v okviru držav in na ravni človeštva (naše družine v najširšem pomenu besede). Ker je dobrin na planetu dovolj, ne potrebujemo še več gospodarske rasti, temveč ekonomski sistem, ki vsakomur na planetu Zemlja omogoča dostop do (vsaj) najosnovnejših dobrin (hrane, neoporečne vode, primernega bivališča, zdravstvenega varstva in izobraževanja). Ko bomo naredili prve korake v to smer, bo krize v hipu konec. In takrat se bo resnično začela nova doba človeštva - doba blaginje in miru.


Priporočljivo branje:

Opredelitev ekonomije delitve

Ne čista energija, rešitev je nov ekonomski sistem

Hrana, zdravje, izobrazba - pravica ali dobitek na dobrodelni loteriji



Slika: Albrecht Dürer: Štirje jezdeci apokalipse (okoli 1497–98)

Super živila, kaj pa okolje in ljudje

Kvinoja, avokado, mandlji, nepredelani kakav, kokos, soja spadajo v tako imenovano skupino super hrane oziroma super živil (superfoods). Ta živila vsebujejo nekatere za telo izjemno koristne snovi in so prave zvezde med guruji zdrave prehrane, kot sta na primer Gwyneth Paltrow in Ella Mills. Vendar vse le ni tako lepo, kot se zdi, kajti povečano povpraševanje po teh prehranskih proizvodih povzroča veliko okoljsko škodo. A ne gre samo za to: medtem, ko vsega (pre)siti Zahodnjaki iščemo najboljšo hrane zase, sploh ne opazimo, da milijone ljudi uživa ne samo zelo nekakovostno hrano, temveč pogosto sploh nikakršne.

Vpliv super živil na okolje in pridelovalce

Poglejmo si nekaj primerov, kako tako imenovana super živila vplivajo na okolje in na njene pridelovalce.

Kvinoja - Zaradi povečanega povpraševanja Zahodnjakov po kvinoji, je vse bolj ogrožena rodovitnost zemlje v Boliviji, Ekvadorju in Peruju. Zaradi njene visoke cene, kmetovalci pridelujejo samo še kvinojo in opuščajo tradicionalne metode kolobarjenja, s tem pa izčrpavajo zemljo in povzročajo erozijo tal. Zaradi visoke cene si številni domačini kvinoje ne morejo več privoščiti, zato se obračajo k ceneni in nekvalitetni zahodni prehrani.

Avokado - Avokadovec za rast potrebuje veliko vode. Za približno en hektar avokadovcev je letno potrebnih več kot 9 milijonov litrov vode; kilogram avokada zahteva skorajda 700 litrov vode. Nagla rast povpraševanja po avokadu je povezana z izčrpavanjem podtalnice in rek v Čilu, Mehiki in tudi Kaliforniji, ki jo v zadnjih letih že tako pesti huda suša. V Mehiki sekajo obsežne gozdove borov in jelk, da bi zadostili vse večjemu povpraševanju po avokadu. (Več: Is the avocado overcado? The story of a trend, plus: three reasons not to eat avocados)

Kokos - Kokosova palma s starostjo obrodi vse manj sadežev, zato je zaradi povečanega povpraševanja treba zasaditi vse večje površine, s tem pa se slabša kvaliteta zemlje in povečuje potreba po gnojilih in pesticidih, kar škodi pitni vodi domačinov. Pridelovalci kokosa spadajo med najrevnejše ljudi na svetu.

Palmovo olje - Palmovo olje sicer praviloma ne spada v kategorijo super živil, gre pa za sestavino, ki jo danes najdete skorajda v vsaki industrijsko predelani hrani, kozmetiki, čistilnih sredstvih in bio gorivih. Pogosto sploh ne veste, da gre za palmovo olje, saj ga proizvajalci živil običajno označijo samo kot rastlinsko olje. Palmovo olje je poceni, zaradi intenzivne proizvodnje pa se uničujejo obsežni pragozdovi Indonezije, s tem pa se naglo krči življenjski prostor za številne živalske vrste, na primer za orangutane. Pridelava palmovega olja je ena najbolj okolju škodljivih praks sodobne prehranske industrializacije in komercializacije. Nekaj priporočljivih člankov in spletnih strani v zvezi z palmovim oljem: Zakaj smo absolutno proti palmovemu olju?, Palmovo olje ubija, Say No to Palm Oil; Rešitev deževnih gozdov - peticije!

Globalni transport hrane - Danes globalni transport predstavlja 27 % vseh izpustov toplogrednih plinov. Večina super živil, o kateri smo govorili, do naših krožnikov potuje več kot 10.000 km, kar pomeni tudi veliko obremenitev za okolje. Na spletni strani Foodmiles si lahko izračunate ekološki odtis hrane, ki ste jo kupili. Pri tem pa seveda ne smemo pozabiti na že uveljavljene prehranske proizvode, kot so banane, kava in številna druga živila, ki se 365 dni v letu bohotijo na policah naših trgovin. (Več: Pijte vodo, ne nafte)

Kaj pa drugi?

A medtem, ko se številni ljudje v razvitejšem delu sveta ukvarjajo s tem, kaj je najboljše za njihova telesa, se v revnejših delih sveta, odkoder prihajajo številna super živila, mnogi borijo - za preživetje. Kar 46.000 ljudi dnevno umre zaradi skrajne revščine in predvsem zaradi nezadostne prehrane (Ne čista energija, potrebujemo nov ekonomski sistem). Po najnovejših podatkih Združenih narodov je danes zaradi lakote neposredno ogroženih kar 108 milijonov ljudi (UN News Centre).

Pravzaprav je takšna situacija najvišji izraz sebičnosti: morda so naša telesa zaradi super živil res zdrava in polna energije, kaj pa duša? Je vse, kar sodobni človek premore, dobro prehranjeno telo? Morda pa bi res morali pred naše vlade in zahtevati, kot pravi Mohamed Mesbahi v članku Razglasitev 25. člena: ljudska strategija za preoblikovanje sveta, da države začnejo s pravično delitvijo najpomembnejših globalnih virov, med katerimi sta hrana in neoporečna voda vsekakor na prvem mestu!

Seveda je prav, da skrbimo zase, pri čemer je prehrana na zelo pomembnem mestu. Nič ni narobe, če si kdaj privoščimo tudi tako imenovana super živila, a prav je, da na prehrano gledamo celovito in si pri tem zastavimo naslednja vprašanja: Kakšen je vpliv določenih prehranskih izdelkov na okolje in na druge ljudi? Ali obstajajo alternative? Imamo morda v lokalnem okolju svoja super živila (če jih res tako nujno potrebujemo)? Ali se lahko izognemo določenim sestavinam v hrani (še zlasti palmovemu olju)? Kaj lahko storimo v zvezi s hudo revščino in lakoto v svetu?

Najslabše je, če smo samozadovoljni in brezbrižni. S širšega vidika je človeštvo celovit organizem, katerega celice smo. Če del organizma deluje odlično, drugi pa propada, bo na koncu propadlo celotno telo človeštva. Prav tako je z planetom; če ga bomo uničili, bomo uničili svoj dom in svoje zmožnosti za dobro življenje ali celo preživetje. Hrana je povezana z vsem: z zdravjem ljudi in planeta, z medčloveškimi odnosi in s tem, kar smo kot človeška bitja.


Ključni vir: The superfoods destroying our planet: How those trendy treats are doing far more harm that good

Slika je iz članka Palm Oil Is In Everything — And It’s Destroying Southeast Asia’s Forests (Palmovo olje je vsepovsod - in uničuje gozdove JV Azije).

S širitvijo palmovih nasadov se drastično krči življenjski prostor orangutanov.

Šola ni podjetje in brezciljno ustvarjanje

V novem vzgojno-izobraževalnem redu, ki se kaže, je vzgojno-izobraževalni sistem v službi ekonomske konkurenčnosti; strukturiran je kot trg; z njim je treba upravljati enako kakor s podjetji. (Christian Laval: Šola ni podjetje, 2005)

Se lahko šole obnašajo kot podjetja? Ekonomisti bi rekli: DA. Mi jim odgovarjamo: NE. Zakaj se šole ne smejo obnašati kot podjetja? Ker je ključna naloga šol in drugih javnih ustanov zagotavljanje človekovih univerzalnih temeljnih pravic – pravice do zdravstvenega in socialnega varstva ter izobraževanja. O tem govori ničkoliko deklaracij, konvencij; ustava in zakoni. A ne zgolj to: učenec ni samo bodoči podjetnik ali delavec, temveč tudi ustvarjalno bitje, aktivni državljan in predvsem človek. Zato mora biti šola vključujoča družbena ustanova, ki sooblikuje solidarno in sodelovalno družbo ter mlade ljudi pripravlja za ustvarjalno in aktivno življenje v družbeni skupnosti.

Vendar se šole obnašajo kot podjetja. Svoje aktivnosti prilagajo trgu, merijo dobiček in izgubo, racionalizirajo svoje poslovanje in oddajajo storitve zunanjim izvajalcem (tako imenovani outsourcing). In najbolj žalostno je, da javnost takšno vlogo šol, pa tudi zdravstvenih ustanov, sprejema kot nekaj samoumevnega. Da ima na primer zdravstvena ustanova izgubo, je čista neumnost. Pomeni zgolj, da je opravila več zdravstvenih storitev, kot je zanje dobila denarja iz javne blagajne (razen če je šlo za krajo ali korupcijo, a to je že druga zgodba).

A ne samo, da se šole in druge javne ustanove vse bolj obnašajo kot podjetja – družba pa takšno ravnanje odobrava –, tudi učni procesi so podvrženi procesom komercializacije (o tem bomo več spregovorili kasneje). Dr. Ken Robinson v svoji knjigi Kreativne šole, ljudska revolucija, ki spreminja izobraževanje (Creative Schools, The Grassroots Revolution That's Transforming Education, 2016) opaža tri glavne strategije, ki jim sledijo načrtovalci mainstream šolskih reform: standardizacija, tekmovalnost in korporativizacija.

Standardizacija – formalno izobraževanje sestavljajo trije glavni elementi: kurikul, poučevanje in ocenjevanje. Vse te elemente, pravi dr. Robinson, snovalci reform skušajo čimbolj standardizirati. Finci so v tej zgodbi ena redkih izjem, saj z ukinitvijo ločenih predmetov, skoraj popolno odpravo standardiziranega ocenjevanja ter večjo avtonomijo učiteljev zavračajo standardizacijo izobraževanja.

Tekmovalnost – standardizacija ocenjevanja znanja je osnova tekmovalnosti med učenci, med šolami in med državami. Kakovost šol v državi se danes ocenjuje skorajda izključno po rezultatih učencev na maturi, kakovost izobraževalni sistemov pa po mednarodnih ocenjevanjih, kot je na primer PISA. Spodbujanje tekmovalnosti predstavlja nasprotje procesom inkluzije, saj tekmovalnost že v šolah povzroča bodisi občutek izključenosti bodisi povsem oprijemljivo družbeno izključenost.

Korporativizacija – s standardizacijo in tekmovalnostjo pa se približamo še korporativizaciji šole. V tem smislu se šola vse bolj prepoznava kot zgolj priprava mladih ljudi za vstop na trg dela; čimprej se morajo navaditi na konkurenčnost (tekmovalnost) in standardizacijo delovnih procesov. Zato je danes v šolah visoko cenjeno: tesno sodelovanje s podjetji, spodbujanje podjetništva in podjetniške kreativnosti ter usmerjanje učencev v zaposlitveno-perspektivne izobraževalne programe.

Zaradi teh procesov je v šolah le malo prostora za spodbujanje kreativnosti, ki ima za cilj resnični razvoj človekovih potencialov. Danes kreativnost enačimo s podjetniško kreativnostjo, ki je usmerjena dejavnost z enim samim ciljem – ustvariti nov izdelek ali storitev, ki ima potencial za prodajo na trgu in za dobiček. Zato imajo slikanje, glasba, ples, igranje, gibanje, meditacija, aktivno državljanstvo in podobne aktivnosti vrednost samo, če jih je mogoče tržiti, drugače pa so povsem nekoristne. Vendar ti procesi niso nekaj dobrega, v resnici so globoko destruktivni – govorimo o nevarni ideologiji komercializacije.


Komercializacija šole in življenja samega

Skorajda zavedamo se ne, kako je komercializacija prežela malodane sleherno družbeno skupnost na planetu. Komercializacija (latinska beseda commercium pomeni trgovino, trgovanje) je proces preobrazbe katere koli (naravne in družbene) dobrine ter človekove aktivnosti v trgovsko blago. Ko komercialna miselnost zaide na tista področja človeške družbe, ki so zadolžena za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb, postane skrajno destruktivna. Zdravstveno varstvo, izobraževanje, kultura in umetnost, oskrba z osnovnimi dobrinami in storitvami tako postanejo tržno blago oziroma komercialne dejavnosti. Osnovni cilj teh dejavnosti, ki bi morale primarno služiti zadovoljevanju osnovnih potreb vsem ljudem, pa postane dobiček.

Komercializacija postopoma vstopa v vse pore človeške družbe in razbija njene temelje, ki so: solidarnost, sodelovanje in medsebojno delitev dobrin. Četudi ta družbena veziva delujejo še tako nepopolno in pomanjkljivo, so edino jamstvo skupnega življenja, tako v družini kot v najširši človeški družini – globalni skupnosti. Najbolj destruktivna je komercializacija ravno zato, ker peha ljudi v divjo dirko za dobrine in storitve, tudi za tiste najnujnejše. V tej kruti dirki izgubljajo ravno najranljivejši člani človeške družbe.

Komercializacija je postala temeljna ideologija našega časa in okoli nje je zgrajen mogočen proizvodno-trgovsko-medijski potrošniški sistem, ki deluje v interesu majhnih, a zelo vplivnih in bogatih družbenih elit. Žrtve komercializacije pa so milijoni izključenih in revnih kot tudi vse bolj degradirano naravno in družbeno okolje.


Brezciljno ustvarjanje

Kako se lahko šola zoperstavi komercializaciji? Tako, da ne pristaja na standardizacijo kurikulov, poučevanja in ocenjevanja, s tem pa tudi ne na spodbujanje tekmovalnosti. Prav tako ne sme spodbujati zgolj kreativnosti v smeri podjetniških idej, temveč brezciljno kreativnost. A z brezciljnostjo ne mislimo ustvarjanja brez kakršnega koli cilja, temveč ustvarjanje, ki je usmerjeno: v radost samega ustvarjanja, v krepitev družbenih vezi, vključevanje ranljivih skupin in posameznikov, v aktivno državljanstvo ter podobne dejavnosti. Z vidika komercializacije so takšne aktivnosti povsem brezciljne in nesmiselne. Za nas so temelj pravične družbe.



Slika: Caravaggio, Lute Player

Slovensko-hrvaška in druge vojne

Priznam, naslov je morda malo pretiran. Morda pa tudi ne. Kot mesečniki, korak za korakom, hodimo proti prepadu. Prepad je vojna. Lahko tudi jedrska. Po vseh grozotah, ki jih je človeštvo že preživelo, se ponovno vračamo v čas, ko vse glasneje zvenijo bobni vojne. Smo res pozabili, kakšne grozote prinašajo vojne.

Bobni majhne vojne

Poglejmo, kaj vse povzroča spore med dvema - za svetovne razmere - majhnima državicama, Slovenijo in Hrvaško; res pa je, da imajo politiki na obeh straneh meje občutek, da so veliki in pomembni. A vseh skupaj nas je manj (2 milijona + 4,2 milijona), kot je prebivalcev v številnih svetovnih velemestih - glej seznam velemest. Vendar se pri naštevanju “vzrokov za spore” ne bomo opredeljevali za stran, kajti za prepir ali vojno sta vedno potrebna vsaj dva. Torej:

- neurejena meja med državama,

- arbitražni sporazum, ki ga ena stran ne priznava,

- sporno “lastništvo” imena za vino teran,

- rezilna in panelna ograja med državama,

- kolone na mejah,

- nastop ekstremističnega pevca v drugi državi,

- školjčišče v Piranskem zalivu in še kaj bi se našlo.

Nič od tega ni vzrok za spore ali vojno. Vse je mogoče rešiti mirno in za diplomatsko mizo. Na to mizo pa bi lahko postavili teran in školjke. Morda bi se ob okusni hrani in pijači ohladile vroče glave na obeh straneh meje.


Bobni velike (jedrske) vojne

Resnično pa bi nas moralo skrbeti nekaj drugega. ZDA s svojim predsednikom na čelu, ki je v ameriški notranji politiki precej neuspešen, zdaj do skrajnosti zaostrujejo retoriko z jedrsko silo (Rusija), na veliko bombardirajo (Jemen), izstreljujejo rakete (Sirija), mečejo gromozanske bombe (Afganistan) in so tik pred tem, da sprožijo novo korejsko krizo, kjer je opcija tudi uporaba jedrskega orožja.

Stara zgodba. Če ti doma ne uspeva, ustvari zunanjega sovražnika. To je najlažja pot do priljubljenosti, po kateri hlepijo vsi politiki. Radi bi bili priljubljeni in ljubljeni. Za to so pripravljeni storiti vse. Prav vse. Tudi uničiti svet.

Politiki v tej deželi v teh dneh, ko je svet pred zelo hudimi izzivi, ne naredijo nič: nobenega protesta, nobene diplomatske pobude. Verjetno barvajo velikonočna jajčka in pečejo potice. Jedrska vojna pač ni njihova skrb.

Pa vesele velikonočne praznike.



Slika: 10 Interesting The Bombing Hiroshima Facts

Hrana, zdravje, izobrazba - pravica ali dobitek na dobrodelni loteriji

Pred kratkim smo v medijih lahko prebrali naslednjo novico: "Manekenka Chrissy Teigen, žena pevca Johna Legenda, veliko časa preživi na družbenih omrežjih. Ko je brskala po Twitterju, je opazila, da neko dekle želi končati šolo, a za šolanje nima denarja. In Chrissy se je odločila, da ji bo plačala celotno šolanje" (24ur). Neki manekenki (priznam, da sem prvič slišal zanjo, prav tako tudi za njenega moža) je bilo malo dolgčas in je malo brskala po Twitterju, našla je "ubogo" dekle in sklenila, da bo malo dobrodelna. Kar je prav tako dobro za njene medijske rejtinge.

Tudi naslednja novica je v zadnjem času dosegla kar nekaj medijske pozornosti in gre nekako takole: Leta 2005 so ameriški vojaki v okupiranem Iraku "rutinsko" vdrli v hišo v Abu Graibu v bližini Bagdada. V hiši je bila tudi komaj trimesečna deklica z imenom Noor, ki se je rodila s spino bifido; iraški zdravniki pa jo zaradi nemogočih razmer niso mogli operirati. Ameriški vojaki so se deklice "usmilili" in družino odpeljali v ameriško bazo, od tam pa v ZDA, kjer so jo operirali. Vendar se je njena kalvarija po vrnitvi v Irak nadaljevala, saj so očetu zaradi "sodelovanja" z Američani porušili trgovino, zato je morala družina zbežati v Bagdad. Zaradi pomanjkljive zdravstvene oskrbe je imela deklica več okužb, zato so jo operirali še v - Ugandi. Njena kalvarija pa se v uničenem Iraku nadaljuje. (CNN)

Kaj nam pripovedujeta zgornji zgodbi? Marsikaj. Najprej o naši dobrodelnosti. Prizadenejo nas žalostne usode posameznikov, še posebej mladih in otrok. Zato naredimo nekaj dobrodelnega, prispevamo kakšen evro, morda tudi več, in prevzame nas občutek, da smo zares naredili nekaj "dobrega". Potem je za nas zgodba bolj ali manj zaključena. Vrnemo se k svoji vsakdanji rutini ter se še naprej pehamo za uspehom, dobrinami in malimi užitki. V resnici ne želimo, da bi se kar koli zares spremenilo, saj nam gre kar dobro; no ja, imeli bi še malo več denarja, še boljši avto itd. Dokler nas morda spet ne vznemiri pogled na "uboge" ljudi, še posebej otroke.

Zgodbi nam prav tako veliko povesta o svetu, v katerem živimo. Milijone in milijone ljudi nima dostopa do najbolj osnovnih dobrin in storitev, kot so zdravstvene storitve, zdravila, izobraževanje, da o dostopu do hrane in neoporečne vode sploh ne govorimo. V svetu je danes 65 milijonov mladih, v starosti 12 in 15 let, ki nimajo možnosti izobraževanja, poleg 59 milijonov otrok, ki ne morejo obiskovati niti osnovne šole. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije kar 400 milijonov ljudi nima dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev.

Po najnovejših podatkih Združenih narodov je - zaradi dolgotrajne suše v nekaterih območjih Afrike, zaradi številnih konfliktov in drugih vzrokov - lani kar 108 milijonov ljudi resno ogrožala prehranska prikrajšanost, kar je 35-odstotno povečanje od leta 2015 (UN News Centre), ko je lakota neposredno ogrožala 80 milijonov ljudi. 22 milijonov otrok pa bo že v kratkem stradalo, če se mednarodna skupnost ne zgane (UN News Centre).

A vrnimo se k zgodbi iraške deklice Noor, ki bi ji domači zdravniki zlahka pomagali, saj je imel Irak nekoč odličen zdravstveni sistem, a so ga ZDA, skupaj z zavezniki (v kateri smo, sicer bolj od strani, tudi sami sodelovali), skupaj s celo državo uničili.

Vse to pa nas dejansko ne zanima, morda le občasno postanemo pozorni na usode nekaterih posameznikov, še posebej otrok.


Pravičnost, ne dobrodelnost

"Svet potrebuje pravičnost, ne dobrodelnosti," je že davno tega dejala pisateljica in aktivistka Mary Wollstonecraft (1759–1797). Grozljive številke, ki smo jih omenili, so v prvi vrsti posledica izjemno nepravične globalne ekonomske ureditve, ki temelji na neprestani gospodarski rasti, dobičkih, pohlepu in sebičnosti, komercializaciji in potrošništvu. Dobrodelnosti sploh ne bi potrebovali, če bi ustvarili pravičnejši ekonomski sistem. Pomagati posameznikom je vsekakor prav, a s tem ne bomo rešili milijonov ljudi, ki prav tako potrebujejo našo pomoč.

Manekenka Chrissy Teigen, ki je pomagala mlademu dekletu, morda dobro spi, morda je zdaj bolj popularna in zato več zasluži, a kaj dosti s svojim dejanjem ni spremenila; neko dekle pa je resda dobilo glavni "dobitek na dobrodelni loteriji" - možnost izobraževanja. Ameriški vojaki, ki so rešili deklico Noor, so v seriji vojaških dejanj, naredili nekaj dobrega, a kaj bistvenega niso spremenili (res pa je, da so jih v vojno poslali gospodje iz ovalnih pisarn, z milijoni dolarjev in drugih valut v žepu).

Pravičen ekonomski sistem tako na državni kot na globalni ravni, ki ne dopušča mrcvarjenja celih držav in narodov, je edina pot iz današnjega kaosa uničevanja, ki ga skušamo “popraviti” s posamičnimi dobrodelnimi dejanji. Ni res, da "kdor reši enega človeka, reši ves svet". V resnici moramo spremeniti svet, da bi lahko rešili vse ljudi. A zadošča že, da spremenimo ekonomski sistem; da bo vsevključujoč, utemeljen na sodelovanju, solidarnosti in medsebojni delitvi dobrin. Dostop do hrane, zdravstvenega varstva in izobraževanja ne sme biti "dobitek na dobrodelni loteriji", temveč temeljna človekova pravica.

Na prvem mestu naših prizadevanj mora biti sprememba nepravičnega ekonomskega sistema, do takrat pa tudi dobrodelna dejanja štejejo. Drugače bi bilo le še hujše.


Slika: Mary Wollstonecraft; Sermon Quotes

Opredelitev ekonomije delitve

V zadnjem času se v medijih vse pogosteje pojavlja pojem ekonomija delitve (ang. sharing economy). Še zlasti je bilo o tej temi veliko govora jeseni 2016, ko je ameriško podjetje Uber, ki posameznikom omogoča opravljanje taksi službe s svojimi vozili, napovedalo svoj prihod v Slovenijo. Ekonomija delitve se v medijih pojavlja tudi v povezavi s prav tako ameriškim podjetjem oziroma storitvijo oddaje in najema stanovanj Airbnb.

To pa je tudi bolj ali manj vse, vsaj v očeh javnosti. Čeprav se ekonomija delitve v svetu hitro uveljavlja, pa smo pri nas nekako »zaspali«: ekonomska stroka je tiho, prav tako tudi pravna, čeprav je zadnji čas, da se začnemo pripravljati na velike spremembe, ki jih prinaša ekonomija delitve. In ne gre samo za ekonomske spremembe, temveč tudi za družbene. Pravzaprav so že tu.

Kaj je torej ekonomija delitve? Je Uber pravi predstavnik ekonomije delitve, ali morda Airbnb?

Zadrega s poimenovanjem

Ekonomija delitve, delitvena ekonomija, sodelovalna potrošnja, peer-to-peer ekonomija, ekonomija souporabe so samo nekateri izrazi, ki so že v “obtoku”, ko različni avtorji skušajo opredeliti nove ekonomske koncepte, ki temeljijo na delitvi dobrin oziroma storitev. Zakaj med temi izrazi uporabljati ravno “ekonomijo delitve”? Dejstvo je, da je pojem v slovenskem prostoru prisoten že vsaj od leta 2003, ko je izšla knjiga K ekonomiji delitvi, katere avtor je tudi avtor tega zapisa (kasneje pa so izšle še druge publikacije - glej Svet za vse).

Tudi v Sekciji za terminološke slovarje, ki deluje v okviru Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, za slovenski ustreznik angleškega pojma “sharing economy, ki predstavlja ekonomski model, v katerem velja načelo delitve dobrin med ljudmi na vseh družbenih področjih”, kot prednostno obliko termina svetujejo “bolj ustaljeno in uveljavljeno različico, tj. ekonomija delitve”.

Opredelitev pojma

Poleg samega poimenovanja, pa velja opredeliti tudi sam pojem ekonomije delitve. Poglejmo si nekaj definicij, ki so nam pri tem lahko v oporo.

Lisa Gansky zdaj že v kultni knjigi The Mesh, Why the Future of Business Is Sharing (Omrežje, zakaj je delitev prihodnost poslovanja, 2010) pravi, da se v zadnjih letih pojavljajo novi poslovni modeli, “ki ustvarjajo, delijo in uporabljajo družbene medije, brezžična omrežja in informacije, pridobljene iz vseh razpoložljivih virov, da bi ljudem preskrbele izdelke in storitve v trenutku, ko jih le-ti potrebujejo, brez bremen, ki jih predstavlja lastništvo”.

Podobno Janelle Orsi v knjigi Practicing Law in the Sharing Economy (Pravno urejanje ekonomije delitve, 2012) opredeljuje ekonomijo delitve kot “uresničljivo in potrebno alternativo: lahko imamo dostop do številnih stvari, ki jih potrebujemo, ne da bi si jih (v celoti) lastili.” Velja pa še omeniti njeno posvetilo: “Ta knjiga je posvečena vsakomur; kajti ekonomija delitve je za vas.” To si velja zapomniti; ekonomija delitve ni ekskluzivna in ni namenjena samo nekaterim - namenjena je vsem!

Na ekonomijo delitve pa ne smemo gledati kot na (še en) ekonomski model, ki zgolj na drugačen način nekaterim ljudem, predvsem v razvitejšem delu sveta, omogoča souporabo stvari in storitev, kot so na primer avtomobili, stanovanja, kolesa itd. V tem smislu ekonomija delitve predstavlja samo še en komercialni ekonomski model, ki zgolj daje občutek solidarnosti in sodelovanja, v resnici pa gre le za dobiček in koristi posameznikov.

Bistvo ekonomije delitve pa je nekaj drugega; Mohamed Mesbahi jo v publikaciji The true sharing economy: inaugurating an age of the heart (Resnična ekonomija delitve, inavguracija dobe srca) opredeljuje takole:

"Vsako dejanje, ki poskuša prispevati h končanju obsežnega trpljenja, izhajajočega iz skrajne revščine, je samo po sebi najčistejši izraz ekonomije delitve, ki se izraža preko srca, naše zrelosti in zdravega razuma, še posebej, če se to dejanje osredotoča na prizadevanja, da bi prepričali naše politične predstavnike, naj se zavežejo h globalni delitvi dobrin."

Gre za najpomembnejši del ekonomije delitve - delitev dobrin na globalni ravni. V samem bistvu ekonomije delitve je končanje “obsežnega trpljenja, ki izhaja iz skrajne revščine”, v dolgoročnem smislu pa vsakemu človeku na planetu zagotoviti trajno zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb. Ekonomija delitve na globalni ravni vključuje “številne metode, s katerimi mednarodna skupnost lahko deli svoje finančne, tehnične, naravne in druge vire za skupno dobro vseh ljudi.” (Financing the Global Sharing Economy)

Če torej skušamo opredeliti ekonomijo delitve, bi lahko zapisali:

Ekonomija delitve je skupni pojem za raznolike trajnostne družbeno-ekonomske modele na lokalni, državni in globalni ravni, ki slehernemu Zemljanu zagotavljajo enostaven dostop do dobrin in storitev, ki jih in ko jih potrebuje, ne da bi moral nujno postati njihov lastnik oziroma jih kupiti.

S tem seveda ne želimo ustvariti neke dokončne definicije temveč skušamo “na kratko” zajeti bistvo ekonomije delitve. Vsekakor pa lahko o ekonomiji delitve razmišljamo v okviru njenih bistvenih značilnosti:
- univerzalna dostopnost do ključnih dobrin (vsak človek na planetu mora imeti dostop do dobrin, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb - hrana, voda, primerno bivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje),

- dostop ima prednost pred lastništvom (ni potrebno, da kupimo vse, kar potrebujemo),

- sodelovanje ima prednost pred tekmovanjem (ekonomija delitve temelji na sodelovanju med vsemi udeleženci ekonomskega procesa, kar je popolno nasprotje današnje ekonomije, kjer vsi tekmujejo z vsemi),

- solidarnost in empatija namesto pohlepa in sebičnosti (danes se nam zdi, da sta pohlep in sebičnost v ekonomskem smislu koristna, a resnica je, da povzročata neizmerno trpljenje milijonov Zemljanov, ki živijo v skrajni revščini).

Poskušajmo torej zdaj odgovoriti na zgoraj zastavljeno vprašanje: Uber in Airbnb z ekonomijo delitve nimata skorajda nič skupnega. V obeh primerih gre le za komercialni ekonomski model, ki je idejo delitve uporabil oziroma zlorabil za poslovni model, ki še vedno temelji na obstoječi ekonomski paradigmi tekmovalnosti, dobička ter izkoriščanja ljudi in okolja.

Ekonomija delitve pa predstavlja novo ekonomsko paradigmo, ki je utemeljena na univerzalnem dostopu do dobrin, sodelovanju, solidarnosti in empatiji; lahko rečemo tudi praktičnem, vsakdanjem (ekonomskem) izrazu ljubezni do drugega.

Več o ekonomiji delitve:

Share The World's Resources
Svet za vse
Medsebojna delitev
Shareable
Medsebojna delitev - blog

Nekaj priporočljivih knjig:

The Age of Sharing
The Sharing Economy
The Mesh, Why the Future of Business Is Sharing
Practicing Law in the Sharing Economy
What's Mine Is Yours
Heralding Article 25

Slika: Openclipart