Kar je moje, je tvoje (naše)

Današnja ekonomija je izrazito individualistična. Posameznik je tisti, ki naj bi imel v lasti vsako dobrino, ki jo potrebuje. Podjetja oglaševanje svojih izdelke vedno naslavljajo na potrebe posameznika oziroma še večkrat na njegove želje. Družbeni status posameznika je pogojen z lastništvom dobrin (“več imaš, več veljaš”); imeti ima prednost pred uporabljati. Tudi ljudje v preteklosti so imeli svoje stvari, a mnogo so jih uporabljali skupaj oziroma so si jih posojali ali delili.

In ne samo to, stvari morajo biti danes vedno nove, moderne, modne; ko niso, jim zavržemo, četudi so še uporabne ali skoraj nove. Tudi to je fenomen našega časa, na odpadih konča neskončno še uporabnih stvari, ki bi mnogim koristile še dolgo časa.

Lahko v sodobnem času spremenimo odnos do dobrin in jih začnemo uporabljati drugače. V izjemni knjigi Kar je moje, je tvoje: Rast sodelovalne potrošnje (What's Mine Is Yours: The Rise of Collaborative Consumption) sta avtorja Rachel Botsman in Roo Rogers popisala pravo »eksplozijo« novih ekonomskih oblik, ki temeljijo na medsebojni delitvi in novih informacijsko-komunikacijskih tehnologijah.

Dejansko lahko opazimo izjemen premik od načela individualne potrošnje k načelu sodelovalne potrošnje, kjer je ena dobrina dostopna več ljudem ali povedano drugače: eno dobrino lahko uporablja (si deli) več ljudi; npr. avto, kolo.

Takšne oblike niso nekaj novega, a doslej smo jih poznali samo v okviru manjših skupnosti (predvsem v družinah). Sodobne tehnologije pa nam zdaj omogoča, da to storimo na mnogo širši ravni, s čimer se bistveno poveča dostopnost do dobrin (zmanjšanje revščine), hkrati pa jih potrebujemo manj (manjše obremenitve okolja). Sodelovalna potrošnja, ki je del ekonomije delitve, pomeni tudi krepitev družbenih vezi.

Kiva – krediti, ki spreminjajo življenja

Čeprav je pretirano kreditiranje (med drugim) krivo za današnjo ekonomsko krizo, pa je kreditiranje lahko tudi pot za rešitev iz revščine. A ne gre za kreditiranje velikih finančnih institucij (Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada in velikih bank), ki pogosto naredijo več škode kot koristi, temveč za posojanje običajnih ljudi običajnim ljudem.

Ljudje iz bogatejših delov sveta, ki lahko pogrešijo manjše vsote denarja (npr. 25 €) s tem denarjem veliko pripomorejo k boljšemu življenju posameznikov, družin in skupnosti iz revnejših delov sveta.

Kiva

Kiva je organizacija, ki omogoča ljudem, da preko spleta posojajo denar obstoječim institucijam za mikrofinaciranje, te pa denar posojajo malim podjetnikom in kmetovalcem ter študentom iz revnejših predelov sveta. S kombinacijo mikrofinanciranja in spleta, Kiva gradi globalno skupnost ljudi povezanih preko posojanja, katerega glavni namen je boj proti revščini.

Organizacija Kiva deluje iz prepričanja, da:

- so ljudje po naravi velikodušni in radi pomagajo drugim, če imajo za to pošteno možnost;
- so revni zelo motivirani in zelo uspešni, če le imajo priložnost;
- se s povezovanjem ljudi ustvarjajo medčloveški odnosi, ki presegajo finančne transakcije in gradi se globalna skupnost, kjer si ljudje izkazujejo podporo in se pogum.

Do 19. septembra 2010 je bilo preko organizacije Kiva izdanih preko 160 milijonov $ več kot 750.000 posojilojemalcem, povprečno posojilo je znašalo dobrih 380 $. Stopnja vračanja je dosegla 98,99 %, kar daleč presega »običajno« vračanje kreditov bankam.

Posameznik lahko posodi tudi majhne vsote (a ne manj kot 25 $), ki se združujejo v primerno velik kredit. Posojanje in vračanje denarja posojilodajalcem poteka preko varnega spletnega sistema PayPal. Ko se denar vrne, ga lahko posojilodajalec obdrži ali pa ga ponovno posodi.

Na spletni strani organizacije so zabeležene zgodbe in fotografije ljudi, ki so prejeli ali želijo kredite. Kiva - beseda 'kiva' v svahiliju pomeni "sporazum" ali "enotnost" – je dokaz, da je denar moč (energija), ki jo lahko usmerimo v splošno dobro ali pa v destruktivne namene (za špekulacije, vojne, potrošnjo luksuznih dobrin itd.).

Kreditiranje, kot ga omogoča organizacija Kiva ni klasično bančno kreditiranje. Gre prej za “investiranje” v ljudi v revnih državah, ki si s prejetimi sredstvi lahko zagotovijo lastno blaginjo. Vemo namreč, da je enostranska in enkratna pomoč pogosto povsem neučinkovita in ima le redko dolgoročne učinke. Pri Kivi pa ljudje dobijo sredstva za aktivnosti (kmetovanje, malo podjetništvo), ki jim omogočijo tako boljše življenje kot za vračilo sredstev. Temu sistemu bi lahko rekli tudi dobrodelno kreditiranje.

Viri: Kiva, Wikipedia, Share Slovenija

Sejem medsebojne delitve

Koliko stvari – še povsem uporabnih – nam leži v predalih, v omarah, na policah? Veliko, vsaj pri večini pripadnikov potrošniške družbe. Kako jih dati komu drugemu, ki jih bo z veseljem uporabljal, hkrati pa dobiti nekaj zase ali za svoje bližnje, prijatelje? Na zelo enostaven način je mogoče organizirati sejem, kakršnega so organizirali v centru CIRIUS Kamnik.

CIRIUS-ov SEJEM MEDSEBOJNE DELITVE

(Objavljeno v: Kamničan.si)

V petek, 17. decembra 2010, je v centru CIRIUS Kamnik potekal čisto poseben sejem, poimenovan »Sejem medsebojne delitve«. V čem je bil ta sejem tako poseben?

Zaposleni, učenci in dijaki so lahko od ponedeljka do četrtka prinesli eno ali več rabljenih stvari; na primer knjige, CD-je, DVD-je, družabne igre, igrače, oblačila. Za vsako prinešeno stvar je vsakdo prejel po en kuponček, ki jih je oblikoval absolvent Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Martin Fujan iz Kamnika.

Vse prinešene stvari so bile v petek, na dan sejma, razpostavljene na stojnicah. Z vsakim kupončkom je bilo mogoče »kupiti« eno stvar po izbiri. Kupončki pa so lahko služili tudi kot darilo, saj so jih tisti, ki so jih imeli več (ker so prinesli več stvari) lahko podarili drugim. Poleg tega pa je bilo »trgovanje« prav zanimivo in zabavno, saj so bili »prodajalci« in »kupci« kar dijaki sami.

Torej, ne da bi kdorkoli zapravil en sam cent, je potekalo izmenjevanje ali podarjanje – delitev rabljenih stvari. Marsikdo je brez nakupovanja novih stvari (in s tem zapravljanja denarja) prišel do kvalitetnega darila za bližajoče praznike, hkrati pa se »znebil« stvari, ki jih ne potrebuje več. Tisto, kar je za nekoga neuporabno ali odvečno, je za drugega lahko pravi zaklad.

Takšen način medsebojne delitve dobrin je zelo enostavno izpeljati, še zlasti v šolah, društvih in manjših skupnostih, še posebej pa je za to primeren praznični čas.

Etsy - ustvarjalnost, ki povezuje

Etsy je podjetje in hkrati skupnost, ki omogoča ljudem, da izdelujejo različne doma narejene izdelke in jih povezuje s kupci. Podjetje povezuje ljudi, ki izdelujejo ročne izdelke s tistimi, ki jih želijo kupiti.

Za vsak izdelek, ki se uvrsti na njihovo listo, podjetje zaračuna 20 centov (dolarskih) in 3,5 odstotka od vsake prodaje, kar je bistveno manj od klasičnih trgovin, kjer pravi izdelovalci na koncu prejmejo le manjši del končne vrednosti izdelka, v revnejših deželah tudi samo 1 %. Ponavadi se izdelki prodajajo v vrednosti 15 do 20 dolarjev, večinoma pa jih ponujajo ženske.

Poleg doma narejenih izdelkov se v okviru tega sistema ponujajo tudi izdelki starejšega datuma, doma narejene sladkarije in pripomočki za ročno delo. Ponudba je izjemno pestra: keramični, papirni, lesni in stekleni izdelki; igrače, lutke, sveče, poročni dodatki, nakit, kozmetični izdelki; piškoti, sladkarije in še in še - vse seveda ročno delo.

Podjetje Etsy poleg povezovanja izdelovalcev s kupci nudi tudi marketinško in drugo podporo svojim strankam, plačevanje je urejeno preko spletnih sistemov (npr. PayPal). V newyorškem Brooklynu ima podjetje Etsy prostore (Etsy Labs), kjer se izdelovalci lahko srečujejo. Poleg prostora so jim na voljo pripomočki, doniran material; tamkaj so organizirane različne delavnice in posebni dogodki.

Etsy omogoča marsikomu dodaten zaslužek ali sploh zaslužek z domačim delom, drugim pa kvalitetne izdelke, ki jim jih ni potrebno iskati v številnih trgovinah, kjer so pogosto cene še bistveno višje. Koristi so torej obojestranske.

Etsy je torej še ena sodobna ekonomska oblika, ki jo podpirajo informacijsko-komunikacijske tehnologije, hkrati pa spodbuja ustvarjalnost in povezuje ljudi.

Prednosti delitve dobrin

Če si (nekatere) dobrine delimo z drugimi, nam to prinaša številne koristi, kot posameznikom in kot celotni skupnosti. Predvsem so koristi delitve naslednje:

- prihranimo denar (če imamo stvari izključno v svoji lasti, imamo poleg nakupa še stroške z vzdrževanjem, hranjenjem in varovanjem);

- zmanjša se obremenitev okolja (če več ljudi uporablja eno stvar, se porabi manj naravnih virov, hkrati pa ljudje manj uporabljajo nepotrebne stvari ali storitve; npr., če si avto delimo z drugimi, bolj premislimo, kdaj ga bomo zares uporabili);

- izboljšajo se medsebojne vezi v skupnosti (ljudje, ki skupaj uporabljajo stvari, si tudi drugače pomagajo).

Kaj vse je mogoče deliti?

Prevozna sredstva
Delitev koles je verjetno najbolj razširjena in dodelana oblika delitve dobrin. Organizirajo jo predvsem večja mesta in lokalne skupnosti, ki s tem rešujejo tudi okoljske probleme in probleme javnega prevoza. Poleg tega je precej razvita tudi delitev avtomobilov in celo jaht ter letal. (Primeri: B-cycle, Zipcar, ShareZen)

Obdelovalno zemljo
Nekateri imajo zemljo - gredico, vrt, manjši park, pa je ne obdelujejo (bodisi ker nimajo časa bodisi ker fizično ne zmorejo), drugi imajo željo, da bi obdelovali zemljo, pa je nimajo. Zato obstajajo spletne skupnosti, ki omogočajo delitev te ključne človekove dobrine; “plačilo” se ne izvaja z denarjem, temveč z delom pridelka (Primera: Landshare, SharedEarth)

Bivalni prostor
Soba, stanovanje ali hiša; če jih določen čas ne potrebujete, jih ponudite drugim, ki jih potrebujejo - kot turisti, popotniki, poslovneži itd. (Primera: Airbnb - komercialno, CouchSurfing - brezplačno)

Oblačila
Veliko oblačil uporabljamo le kratek čas, še zlasti otroška. Enostavno jih ponudimo na spletu in pošljemo tistemu, ki bi jih želel imeti, prav tako si mi lahko pridobimo oblačila od drugih. (Primeri: ThredUp, Bigwardrobe, Clothing Exchange - kot sejem)

Knjige, CD, DVD
Doma imamo veliko knjig, CD-jev, DVD-jev, ki jih ne bomo nikoli več prebrali ali pogledali, lahko pa jih enostavno delimo z drugimi. (Primeri: Swap Books, Swap DVD, Swap CD; Project Gutenberg, Sharing Books - prosto dostopne knjige v digitalni obliki)

Spretnosti
Mogoče lahko nekomu prepleskamo stanovanje, nekdo drug pa nam popravi računalnik ali kar koli drugega. (Primer: Časovna banka)

Mikrokredite (denar)
Z majhno vsoto lahko pomagate ljudem v revnejšem delu sveta; denar dobite nazaj, hkrati pa dejansko pomagate ljudem iz revščine - bolj, kot če zgolj dajete pomoč dobrodelnim organizacijam, kar seveda tudi ni napačno. (Primer: Kiva)

In še bi lahko naštevali. Praktično vsak dan se pojavljajo nove oblike delitve dobrin, vsem pa je skupno, da za svoje delovanje uporabljajo sodobne informacijsko komunikacijske tehnologije. Seveda je prav, da bomo še naprej imeli nekatere stvari v osebni ali družinski lasti, a marsikaj si bomo v prihodnosti lahko delili.

Možnosti so praktično neomejene, prav tako tudi organizacijske oblike delitve (profitno podjetje, neprofitno podjetje, nevladne organizacije, društva; v okviru lokalnih skupnosti itd.). Nove tehnologije tako povzročajo družbeno (Wikipedia, Wikileaks; Facebook, Twitter itd.), prav tako pa tudi ekonomsko revolucijo.

Delitev knjig - Sharing Books

Vse več je znamenj, da zares vstopamo v novo dobo, dobo medsebojne delitve. Medsebojna delitev pomeni, da ni potrebno imeti v lasti vseh stvari, ki jih potrebujemo; ali pa tiste stvari, ki jih ne potrebujemo več, damo nekomu drugemu v uporabo. Če imamo stvari v lasti, potem imamo najprej stroške z nakupom, kasneje pa z vzdrževanjem in varovanjem, a le nekatere od teh stvari pogosto ali redno uporabljamo. Kolikokrat potrebujemo orodje za hišna popravila, kolikokrat preberemo knjige, pogosto celo kolesa in avtomobila ne uporabljamo vsak dan? Ali pa otroška oblačila; koliko še povsem uporabnih preprosto zavržemo?

Nove informacijsko-komunikacijske tehnologije (računalniki, mobilni telefoni, internet) nam omogočajo enostaven dostop do stvari, ki jih potrebujemo (npr. Zipcar) ali pa stvari, ki jih ne potrebujemo več, damo enostavno v uporabo nekomu drugemu (npr. Freecycle). Nekatere stvari pa so lahko preprosto na voljo vsem, ob vsakem času, npr. knjige.

Delitev knjig (Sharing books)

Delitev knjig (Sharing Books) je spletni projekt, ki ga je postavil Pierre Lapointe. Na spletni strani so objavljene otroške knjige različnih avtorjev, ki svoje knjige prepustijo projektu delitve knjig. A to še ne pomeni, da jih avtorji ne smejo tržiti na klasičen način.

Knjige so (v pdf formatu) prosto dostopne komerkoli; potrebna je samo registracija. Trenutno je na voljo 297 knjig, ki so bile več kot 45.000-krat prenešene (“download”). A ne gre samo za delitev knjig, Pierre Lapointe je ustvaril unikaten poslovni model, kjer se ves dohodek deli po ključu: ⅓ za pismenost otrok v nerazvitem svetu, ⅓ za avtorje knjig in ⅓ za podjetje. Projekt se financira z donacijami, sponzorskimi sredstvi, korektnimi oglasi, prodajo knjig v tiskani obliki itd.

Še en dokaz torej, da je mogoče delovati hkrati poslovno, dobrodelno in omogočiti ljudem prost dostop do dobrin (v tem primeru knjig).

Delitev knjig, CD-jev, DVD-jev (Swap books)

Še en izjemen sistem delitve knjig je Swap Books. Potrebno se je zgolj včlaniti v klub. Knjigo, ki jo želite, poiščete na njihovi spletni strani in jo prejmete direktno od lastnika. V zameno morate ponuditi drugo knjigo in ko dobite “povpraševanje” jo pošljete tistemu, ki jo želi (stroški pošiljanja so vaši). Z vsako poslano knjigo dobite 1 kreditno točko, ki vam omogoča naročilo 1 knjige; v začetku pa dobite 2 kreditne točke, ne da bi poslali katerokoli knjigo (glej navodila). Trenutno je na voljo preko 2,8 milijona knjig. Sorodni sta storitvi: Swap DVD in Swap CD.

Project Gutenberg

Seveda pa je potrebno omeniti še spletno stran Project Gutenberg, kjer je na voljo preko 34.000 naslovov. Projekt je že leta 1971 začel Američan Michael Hart, ki želi, da je čim več knjig prosto dostopno vsem ljudem. Večina del je starejšega datuma, zaradi prenehanja zaščite avtorskih pravic. V zadnjem času so na voljo tudi CD-ji in DVD-ji.

Knjige so sploh prva dobrina, ki so si jo ljudje lahko javno delili. Prvo javno knjižnico je leta 1883 postavil škotsko-ameriški industralec in bogataš Andrew Carnegie v svojem rojstnem kraju na Škotskem. Na vhodu v skoraj vsako knjižnico je bila lanterna oziroma luč kot simbol razsvetljenstva.

Bo tudi nova ekonomija delitve, ki se dobesedno poraja pred našimi očmi, končno omogočila uveljavitev starih razsvetljenskih idej: znanja, svobode, bratstva, pravičnosti, enakopravnosti itd.

B-cycle, delitev koles

Delitev koles (bicycle sharing) ni nova storitev, saj so s tem poskusili že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v Amsterdamu (White Bicycle Plan) in kasneje tudi v nekaterih drugih, predvsem evropskih mestih. A za pravi razvoj delitve koles je bilo še prezgodaj, saj takšen sistem lahko uspešno deluje šele z razvojem informacijsko-komunikacijskih tehnologij (internet, mobilni telefoni, plastične kartice...).

Mnoga mesta po svetu že uvajajo ta sistem, ki lahko pripore k čistejšemu zraku in zmanjšanju gneče na cestah (npr. Bixi v Montrealu, pariški Vélib’, washinghtonski SmartBike). Poglejmo si primer enega najsodobnejših sistemov delitve koles v ameriškem mestu Denver.

B-cycle, Denver

V ameriškem Denverju so na letošnji (2010) Dan Zemlje začeli z delitvijo koles B-cycle. Za tiste, ki kolo uporabljajo za vožnjo v službo, je uporaba kolesa lahko celo cenejša od goriva. Dnevni dostop do kolesa stane 5 $ (3,5 €), tedenski 20 $ (15 €), mesečni 30 $ (22 €) in letni 65 $ (47 €), kar pomeni 365-dnevni dostop do kolesa; če pa kolesar vrne kolo v manj kot pol ure, ne plača nič. Pri sistemu delitve koles (in tudi drugih dobrin) seveda ne gre za to, da bi imeli kolo za določeno obdobje popolnoma “v lasti” (kot pri običajnih najemih), ampak ga uporabniki vzamejo takrat, ko ga potrebujejo.

Uporaba je popolnoma avtomatizirana. Kolesa so priklenjena v posebnih boksih na 50 različnih točkah v mestu Denver (v bližini pomembnih zgradb, postajališč javnega prevoza itd.), na voljo je 400 koles (november 2010). Odklenejo se s posebno elektronsko kartico (B-card), ki jo prejme vsak član in je veljavna glede na plačano obdobje. Za nečlane je plačilo (do 24 ur) mogoče na licu mesta, na posebnem avtomatu s plačilno kartico. Tudi vračanje kolesa v poljuben boks je enostavno - kolo se samodejno priklene, kar računalniški sistem tudi zabeleži. Preko spleta je mogoče spremljati trenutno število koles na katerikoli točki, kjer so kolesa parkirana.

“B-cycle pa ni samo sistem za delitev koles, temveč je njegov namen tudi izgradnja skupnosti. Člani skupnosti B-cycle imajo svojo lastno stran, na kateri se med drugim beležijo prevoženi kilometri, prihranki izpustov ogljika, porabljene kalorije, prihranjen denar in opisi poti,” pravi Brent Tongco, predstavnik za B-cycle denverske mestne uprave, ki je nosilka tega projekta. Nove tehnologije (npr. RunKeeper na iPhonu) beležijo hitrost kolesarjenja, prevoženo razdaljo in traso prevožene poti.

“Člani imajo s preprostim pritiskom na gumb možnost z drugimi deliti to informacijo na Facebooku in Twitterju. Socialno mreženje (social networking) igra pomembno vlogo pri Denverskem sistemu B-cycle”, pravi Brent Tongco. Torej ne gre samo za kolesa, gre tudi za druženje, pridobivanje prijateljev, izmenjavo izkušenj, ohranjanje okolja itd. Nove tehnologije, ki omogočajo delovanje socialno-ekonomskih omrežij, prinašajo velike ekonomske in družbene spremembe. Deliti si stvari, pomeni tudi deliti si odgovornost: do dobrin, do drugih, do okolja in družbe kot celote. Deliti si z drugimi je nenazadnje tudi družabno in zabavno.

Freecycle, prosto kroženje dobrin

“Naše poslanstvo je izgraditi vsesvetovno gibanje darovanja, ki zmanjšuje odpadke, prihrani dragocene surovine in zmanjša obseg naših smetišč ter našim članom prinaša ugodnosti večjih skupnosti.”

Tako se glasi moto gibanja Freecycle (s polnim imenom Freecycle Network, kar lahko prevedemo kot “omrežje prostega kroženja” dobrin), ki povezuje preko 4.800 skupin s preko 7.600.000 člani (v novembru 2010).

Freecycle je neprofitno gibanje ljudi, ki brezplačno dajejo in prejemajo (podarjajo) stvari v svoji skupnosti. S tem so uporabne stvari dlje v uporabi oziroma jih ne vržemo prekmalu v smeti. Vsako lokalno skupine koordinira prostovoljec, članstvo je brezplačno.

Američan Deron Beal je z gibanjem Freecycle začel leta 2003, ko se je čudil, kako težko je najti koga, ki bi potreboval njegove še uporabne stvari. Na spletni strani Yahoo je ustvaril odprto listo, na kateri je vsakdo lahko objavil, kaj je pripravljen podariti.

Ključna prepostavka gibanja Freecycle se glasi: “Ni takšne stvari, ki bi ji lahko rekli odpadek, so samo uporabne stvari na napačnem mestu.” Deron Beal prav tako vseskozi ponavlja svoje načelo: “Kar je za nekoga odpadek, je za drugega lahko zaklad.”

Res je, koliko stvari zavržemo po nepotrebnem; stvari, ki bi številnim zelo dobro služile.

ThredUP, delitev oblačil

“Obleke ne rastejo, otroci pa.” (“Clothes don't grow. Kids do.”) Takšno je geslo še ene zanimive ideje, ki “deluje” na podlagi medsebojne delitve. Spletna stran ThredUP je namenjena izmenjavi kvalitetnih rabljenih oblačil za otroke. Zaenkrat deluje zgolj v ZDA.

Nov član si po registraciji na spletni ogleda ponudbo škatel z oblačili (z vsemi podatki: velikost, barva, material, blagovna znamka), ki se mu zdijo najprimernejša za njegove otroke. Škatlo, ki mu je všeč, naroči in jo prejme po pošti; stroški za škatlo so 5 $ + poštnina.

To škatlo napolni z oblačili, ki jih njegov otrok ali otroci ne potrebujejo in podatke o vsebini škatle objavi na spletni strani. Ko nekdo njegovo škatlo izbere, jo pošlje brez kakršnih koli dodatnih stroškov, saj plača samo “naročnik” škatle (ThredUP ima posebno pogodbo z ameriško pošto in s tem zajamčene cene).

Spletna stran ThredUp je začela z delovanjem januarja 2009. Doslej (do novembra 2010) je bilo ponujenih skoraj 15.000 škatel z oblačili in izmenjanih več kot 255.000 kosov oblačil, s čimer je bilo prihranjenih skoraj milijon $.

“Na plusu” so vsi: starši dobijo in oddajo kvalitetna oblačila skoraj zastonj, hkrati pa imajo od tega nekaj še pošta in podjetje, ki vodi spletno stran. Da ne omenjamo okolja, ki ga z številnimi potrošniškimi izdelki zelo obremenjujemo - bolj kot se zavedamo (glej: The Story of Stuff).

AirBnb, delitev prostora

Airbnb je svoboden spletni trg za oddajo in najem bivalnega prostora - od proste postelje do gradu; od ene noči do celega leta. Time Magazin je AirBnb poimenoval “eBay za prostor” (eBay je največji svetovni spletni trg, kjer je mogoče kupiti in prodati praktično vse).

AirBnb omogoča ljudem, da preko spleta oddajo bivalni prostor, ki ga trenutno ne potrebujejo (npr. ležišče, sobo, celo stanovanje, hišo) in si s tem omogočijo dodaten zaslužek. Po drugi strani pa si popotniki lahko zagotovijo ugodno bivanje, v skladu s svojimi finančnimi zmogljivostmi in željami. Bivanje v Parizu je tako na primer mogoče že od 14 € naprej.

Trenutno (november 2010) se bivalni prostori ponujajo v preko 8.000 mestih v 166 državah (nekaj malega ponudbe je tudi iz Slovenije). Celoten postopek ogleda, potrditve in spletnega plačila za storitve (v okviru sistema PayPal) je mogoče opraviti preko spletne strani Airbnb.

“Bila sva samo dva fanta, ki sva iskala način, kako oddati svoji napihljivi ležišči (airbeds) v najini sobi v San Franciscu za ljudi, ki so prihajali na volilno konvencijo”, je pojasnil Brian Chesky, ki je leta 2007 pomagal ustanoviti AirBnb. Ideja v ozadju AirBnb je, kot pravi Chesky, da popotniki začutijo, kako živijo domačini, le-ti pa imajo korist od svojega bivalnega prostora, ki ga trenutno ne potrebujejo (CNN).

AirBnb je torej še ena od spletnih oblik medsebojne delitve. Čeprav gre za komercialno delitev, pa ima ta veliko koristi: večja izkoriščenost bivalnih zmogljivosti (s tem manjša potreba po novih gradnjah), ekonomska korist tako za popotnike kot za domačine, spoznavanje novih ljudi in kultur in še kaj bi se našlo.

Na prvi strani je poleg logotipa AirBnb njihovo geslo: “Travel like a human.” (“Potuj kot človek.”) To “filozofijo potovanja” pa lahko povežemo z gibanjem za počasnejše življenje (glej Hvalnica počasnosti), ki vključuje tudi drugačen način potovanja, kjer je v ospredju spoznavanje ljudi in krajev (Slow Travel), ne pa zgolj dirka od hotela do hotela in od znamenitosti do znamenitosti - pa še domačini imajo ponavadi bolj malo od tega.