Svet miru, blaginje in medsebojnega spoštovanja

Čeprav se zdi, da je ideja medsebojne delitve dobrin kot rešitev ključnih globalnih problemov oddaljena »svetlobna leta« od uresničitve, morda le ni tako. Kljub zaostrenim odnosom med številnimi državami bomo morda kmalu spoznali, da je naša skupna prihodnost mogoča le s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin. Ti dve načeli v praksi uresničuje ekonomija delitve.

Kaj je ekonomija delitve?

Ekonomija delitve je ekonomski sistem, katerega osrednji cilj je zadovoljevanje potreb vsakega človeka in zagotavljanje skupne blaginje človeštva. Za to je treba na različnih ravneh vzpostaviti mehanizme, ki presežne dobrine usmerjajo tja, kjer jih primanjkuje.

To je še posebej pomembno na globalni ravni, kjer bi lahko z ustanovitvijo agencije za koordinacijo globalne delitve dobrin med državami vsem ljudem zagotovili zdravje in blaginjo – temelj miru in varnosti v svetu. Več o ekonomiji delitve si lahko preberete na tej povezavi.

Zakaj potrebujemo ekonomijo delitve?

Način, kako živimo danes, ni vzdržen. Tako ne moremo več naprej. Sebičnost in pohlep, ki prežemata ekonomski sistem, povzročata trpljenje milijonov ljudi, ki živijo v revščini in hudem pomanjkanju, spodbujata družbene in vojaške konflikte ter prispevata k uničevanju okolja.

Ni nujno, da imamo vsi enako, vendar mora biti temelj našega skupnega bivanja zagotovitev osnovnih človekovih potreb za vsakogar – dostop do primerne hrane in vode, oblačil, stanovanja, zdravstvenega varstva in izobraževanja. Ko so te temeljne potrebe zagotovljene, lahko učinkoviteje rešujemo tudi druge ključne izzive človeštva – od okoljske in podnebne krize do begunske problematike in drugih globalnih vprašanj.

Komu je namenjena ekonomija delitve?

Morda se zdi, da bodo imeli od ekonomije delitve korist le najrevnejši Zemljani, vendar v resnici koristi vsem. Tudi najbogatejši nimajo prihodnosti v svetu, ki postaja vse bolj razdeljen in uničen.

Globoko v sebi vemo, da smo ljudje ena povezana in medsebojno odvisna skupnost ter da naš pretirano potrošniški način življenja povzroča trpljenje naših bratov in sester ter uničuje okolje. Ekonomija delitve ne pomeni, da bomo vsi revnejši, temveč da bomo imeli vsi dovolj. To bo prineslo manj stresa ter več sreče in radosti, ki ju danes v svetu tako primanjkuje.

Morda se nam danes zdi, da gremo v povsem napačno smer, a že jutri lahko spoznamo, da lahko s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin ustvarimo veliko boljši svet – svet miru, blaginje in medsebojnega spoštovanja.

Najprej človeštvo

ZDA so dobile novega starega predsednika – Donalda Trumpa. Z njegovim ponovnim prihodom na čelo države se začenja novo obdobje, čeprav morda to novo ni tako zelo drugačno. Slogana America First (Najprej Amerika) in Make America Great Again (Naredimo Ameriko spet veliko) jasno izražata bistvo njegove politike: nacionalni interes. A če se nekoliko poglobimo, hitro opazimo, da podobno razmišlja veliko držav. Navsezadnje voditelji pogosto zgolj odražajo in izpolnjujejo večinsko prepričanje svojih volivcev. Nacionalni interes je pravzaprav seštevek posameznih osebnih interesov – v obeh primerih pa gre za sebičnost, ki ji je pogosto pridružen še pohlep.

Slogan Let's Make America Great Again (Naredimo Ameriko spet veliko) je v svoji predsedniški kampanji leta 1980 prvi uporabil ameriški predsednik Ronald Reagan. Izraz America First (Najprej Amerika) pa je skoval predsednik Woodrow Wilson v kampanji leta 1916, v kateri je obljubil, da bo Amerika ostala nevtralna v prvi svetovni vojni. Torej ne gre za nekaj zares novega.

Tudi druge države običajno delujejo po teh sloganih, le dovolj močne niso, ali pa takšno politiko izrazijo bolj diplomatsko. Dejansko je politika, ki državo ali neko drugačno skupnost postavlja na prvo mesto stara več stoletij ali kar tisočletij. Zato tudi živimo v svetu vojn, nasilja, prisvajanja ozemelj in naravnih virov, izkoriščanja ljudi ter uničevanja okolja.

Koliko »velikih« ljudi je sebe in svojo državo (kraljestvo, cesarstvo itd.) postavljalo na prvo mesto: Aleksander Makedonski, Julij Cezar, Avgust, Džingis kan, Timur, Napoleon in tako naprej. Resda so osvajali nova ozemlja, a za seboj puščali tisoče, celo milijone žrtev. V resnici pa je šlo za sebičnost in pohlep.

Morda se moramo končno naučiti, da je naš resnični interes mnogo širši – ne zadeva le nas kot posameznike ali pripadnike držav in drugih skupnosti. Razmišljati moramo v širšem obsegu, nič manj kot o interesu celotnega človeštva, torej: Najprej človeštvo!

Najprej človeštvo

Humanity First (Najprej človeštvo) je mednarodna dobrodelna organizacija, ustanovljena leta 1994 v Londonu. Njeno poslanstvo je zagotavljati pomoč ob naravnih nesrečah in nuditi dolgoročno razvojno podporo ranljivim skupnostim v 52 državah na 6 kontinentih. Organizacijo vodijo prostovoljci z raznovrstnimi znanji, ki pogosto sami krijejo stroške sodelovanja pri mednarodnih projektih.

Delovanje organizacije temelji na ohranjanju človeškega življenja in dostojanstva, njeni glavni cilji pa so: lajšanje trpljenja, ki ga povzročijo naravne nesreče ali konflikti; spodbujanje miru in razumevanja na podlagi medsebojne strpnosti in spoštovanja; krepitev sposobnosti ljudi, da si pomagajo sami.

Humanity First nudi pomoč izključno na podlagi potreb, ne glede na raso, vero, barvo kože ali politično pripadnost. Organizacija je zrasla v mednarodno humanitarno agencijo in neprofitno dobrodelno organizacijo, ki pogosto sodeluje z drugimi organizacijami, kot so Rdeči križ, Oxfam in Save the Children. Danes ima Humanity First poseben svetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu Združenih narodov.

Od dobrodelne organizacije Humanity First (Najprej človeštvo) si lahko izposodimo navdihujoč slogan, ki nas lahko vodi v novo dobo človeštva.

Sodelovanje in medsebojna delitev - v interesu človeštva

Beseda interes izhaja iz latinske besede interesse. Latinski izraz je sestavljen iz predpone inter (med, vmes, pri) in glagola esse (biti, obstajati). Interes lahko razumemo kot nekaj, kar je pomembno oziroma koristno za posameznikov obstoj (esse) in hkrati vzpostavlja povezavo z obstojem drugih (inter). Z drugimi besedami: obstoj posameznika je neločljivo povezan z obstojem drugih.

Politika, ki deluje pod slogani Najprej Amerika in Naredimo Ameriko spet veliko, pripada preteklosti. Predstavlja izraz sebičnosti, pohlepa in skrajnega individualizma. V kompleksnem in vse bolj soodvisnem svetu, kjer so povezave med ljudmi in državami ključnega pomena, se bo takšna politika kmalu sesula sama vase.

Čas je, da na prvo mesto postavimo interese človeštva – interese, ki so skupni vsem državam in posameznikom. Gre za politiko sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, ki bo omogočila zdravje, blaginjo vseh ljudi, mir in čisto okolje.

Najprej človeštvo!

Del-iti

»Delitev pravzaprav izraža, da smo kot posamezniki neločljiv del večje celote. Predstavlja pravi odnos posameznega dela (človeka) do celote (človeštva, planeta). Delitev omogoča harmonično delovanje celote; z drugimi besedami, eno človeštvo se lahko izraža skozi delitev.« (Meditacije o ekonomiji delitve)

Ko razpravljamo o pomenu medsebojne delitve dobrin oziroma ekonomiji delitve, se le redko poglobimo v ozadje tega pristopa. Ključnega pomena je, da na ta način vsakomur omogočimo zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb.

Hkrati pa z delitvijo izražamo pravi odnos do celote. Vsak človek je del velike človeške družine – lahko bi jo imenovali tudi Eno človeštvo. Celota lahko učinkovito deluje le, če dobro delujejo tudi vsi njeni deli, kar pa je mogoče zagotoviti zgolj z medsebojno delitvijo.

Ko dopuščamo, da del človeštva trpi zaradi lakote, revščine ali pomanjkanja osnovnih dobrin, s tem povzročamo disfunkcionalno delovanje celote – kar navsezadnje pomeni, da posledično trpimo vsi. Družbene katastrofe, konflikti, nasilje, vojne in celo nekatere naravne katastrofe so posledica človeškega delovanja, ki povzroča trpljenje milijonov ljudi.

Zato je medsebojna delitev pot, ki vodi k harmoničnemu delovanju celote. Deliti pomeni, da kot posamezniki in kot države – kot deli celote – prispevamo svoj del-ež v dobrobit človeštva.

Presečišče politike in duhovnosti pri reševanju podnebne krize

V času, ko naš planet dosega nove rekordne temperature, je bil objavljen slovenski prevod knjige Presečišče politike in duhovnosti pri reševanju podnebne krize (The intersection of politics and spirituality in addressing the climate crisis). Publikacija, ki vsebuje intervju z ustanoviteljem nevladne organizacije Share The World's Resources (STWR), Mohammedom Sofiane Mesbahijem, je bila prvotno izdana leta 2019, vendar ostaja izjemno aktualna – morda celo bolj kot ob času svojega izida.

Knjiga je razdeljena na tri poglavja. V prvem poglavju, Pravičen prehod s »pravičnimi deleži, se Mesbahi osredotoča na zunanje vidike podnebne krize ter poudarja pomen pravičnosti pri njenem reševanju. Po njegovem mnenju bi morale predvsem bogate države in tiste, ki so zgodovinsko najbolj prispevale k obremenitvi podnebja, prevzeti večji del bremena. Zato je ključno, da aktivisti in angažirani državljani z množičnimi demonstracijami izvajajo pritisk na politike.

"To je čas, ko morajo aktivisti in angažirani državljani znova in znova organizirati množične demonstracije in neposredne akcije, da bi prisilili vlade, da prehod na brezogljično gospodarstvo postane najvišja prioriteta."

Žal se le manjši del prebivalstva resnično angažira, medtem ko večina reševanje težav prepušča peščici zagnanih aktivistov in vladam, ki pogosto bolj sledijo interesom korporacij kot interesom človeštva.

"Tisti redki aktivisti po svojih najboljših močeh poskušajo rešiti svet, medtem ko večino ljudi lahko opišemo kot državljane-potrošnike, ki prepuščajo svetovne probleme drugim in svojim vladam. Tako lahko ugotovimo, da so vlade pod močnim vplivom komercializacije, državljani-potrošniki pa pod vplivom lastnega samozadovoljstva in brezbrižnosti. V tej utrujajoči in depresivni realnosti je razumljivo, da se mnogi posamezniki z voljo do dobrega v svojih prizadevanjih za boljši svet počutijo izčrpane in preobremenjene."

V drugem poglavju, Notranji in zunanji CO2, avtor obravnava povezavo med notranjo in zunanjo onesnaženostjo, ki jo poimenuje notranji in zunanji CO2. Zmedena zunanja situacija je odraz prav takšne zmede v naši notranjosti.

"V povezavi z okoljskimi vprašanji si lahko predstavljamo dva tipa onesnaženja – notranji in zunanji CO2, dve različni, a medsebojno povezani obliki onesnaževanja, ki ogrožata prihodnjo trajnost našega planeta. O zunanjem onesnaženju pogosto razpravljamo v kontekstu ozračja in naravnega okolja, vendar večji problem predstavlja notranje onesnaženje, ki je skozi tisočletja oblikovalo človeške dejavnosti ter doseglo vrhunec v današnji civilizacijski oziroma duhovni krizi. Pohlep, sebičnost, pretirana ambicioznost, aroganca, samozadovoljstvo, brezbrižnost, predsodki in sovraštvo – to so notranje naravnanosti in nameni, ki so krojili našo skupno usodo in še naprej povzročajo tragične okoljske posledice, ki jih opazujemo povsod okoli nas. Zunanji CO2 ne nastane sam od sebe – je jasna posledica notranjega CO2, ki usmerja naše misli in dejanja, od posameznikov do nacionalnih in medvladnih ravni."

V tretjem poglavju, Demonstracija ljubezni v delovanju, se avtor osredotoča na nujno delovanje, potrebno za reševanje kompleksnih in medsebojno povezanih globalnih problemov. Čeprav se komu zdi takšno razmišljanje skrajno preprosto ali celo naivno, avtor poudarja, da je prav ljubezen ključna za reševanje svetovnih izzivov. Vendar ne gre za sentimentalno ljubezen, izraženo zgolj z besedami, temveč za ljubezen v dejanjih – v politiki, ekonomiji in na vseh področjih človeškega delovanja. Podnebnih in okoljskih problemov ne moremo ločiti od revščine in lakote, ki ju simbolizira 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic.

"Kaj menite, kaj bo potrebno, da se bodo vsi ljudje na svetu zavedli, da smo eno samo človeštvo, po naravi enakopravno in medsebojno soodvisno? Z notranje perspektive rešitev za naše težave ni v ekonomski in politični zaščiti 25. člena, saj so vsi svetovni problemi medsebojno povezani in izvirajo iz istega antropološkega vira, kar pomeni, da obstajata na koncu le en problem in ena rešitev. Rešitev je pravzaprav problem sam, ki ga lahko v najosnovnejšem duhovnem in psihološkem smislu opišemo kot pomanjkanje ljubezni. Za to starodavno bolezen, ki pesti človeštvo, nikoli ne bomo našli cepiva, saj protitelesa hrani le človeško srce."

Mnogi morda dvomijo, da nam lahko uspe, vendar nam Mesbahi vliva upanje. V središču globalnih sprememb bo načelo medsebojne delitve, ki bo pokazalo izjemno moč ljubezni v delovanju.

"Ljudem, ki dvomijo, da nam bo uspelo, odgovarjam: obstaja upanje, veliko upanje, da lahko človeštvo premaga to epohalno krizo naše civilizacije. Še nismo bili priča moči medsebojne delitve kot globalnega pojava, ki se izraža med milijoni ljudi skozi srce in njegove lastnosti ljubezni. Ko bo načelo medsebojne delitve resnično vključeno v politike svetovnih vlad, bodo v naših političnih in ekonomskih strukturah začele potekati dramatične spremembe s hitrostjo, ki bo morda presenetila vse nas. Tako bomo morda končno razumeli, da je največje prekletstvo narave skozi vsa ta stoletja izkoriščanja in uničevanja prav v tem, da človeštvo ni hotelo stopiti skupaj in delovati v imenu skupnega dobrega. Kajti življenje je eno, človek pa je življenje samo; ničesar več ni treba povedati."

25. člen v 25. letu novega tisočletja

Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, uživajo enako socialno varstvo. (25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)

V prihajajočem letu, 25. letu novega tisočletja, postavimo v ospredje 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic. Izkoristimo simboliko tega števila in uresničimo obljubo, ki smo jo dali že davnega leta 1948, ko je bila veličastna deklaracija sprejeta. Omogočimo vsakomur na tem planetu »zdravje in blaginjo«. Naj bo to naša novoletna zaobljuba. Si lahko ob začetku novega leta zamislimo plemenitejši cilj?

Danes na svetu trpi zaradi lakote med 713 in 757 milijoni ljudi, kar pomeni, da je vsak enajsti Zemljan lačen. Skupno si kar 2,8 milijarde ljudi ne more privoščiti zdrave prehrane. Pomanjkanje hrane in drugih osnovnih dobrin jim onemogoča živeti dostojanstveno kot resnična človeška bitja. Kaj lahko stori človek, ki večino časa preživlja lačen? Kaj lahko stori mati, ki ji v naročju umira lačen otrok ali ki nima dostopa do zdravil in zdravstvene oskrbe? Takšno življenje je oropano sleherne radosti, sreče, možnosti za delo, učenje in razvoj.

25. člen je preprost in razumljiv vsakomur. Postaviti bi ga morali v samo središče globalne in državne politike ter ekonomije. Pri tem se lahko iskreno vprašamo: »Kakšen je sploh namen politike in ekonomije?« Mar nista zdravje in blaginja vsakega posameznika njuna ključna cilja? Zakaj se sploh povezujemo v družbene skupnosti, če ne prav zaradi zdravja in blaginje, ki sta temelja sreče in razvoja slehernega človeškega bitja?

Ob vseh osebnih zaobljubah si za leto 2025 postavimo vsaj eno skupno:
Uresničimo 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic. Skupaj, s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin, zagotovimo zdravje in blaginjo za vse. S tem bomo postavili temelje za reševanje drugih skupnih izzivov človeštva – okoljskih, podnebnih, begunskih, ekonomskih in drugih.

Srečno 2025!


Nadaljnje branje:
Ekonomija delitve
Razglasitev 25. člena

Recimo NE črnemu petku

Bliža se najbolj temačni dan leta – črni petek. Konec novembra, ko že tako prevladuje tema (vsaj na severni polobli), je črni petek postal simbol naše najgloblje zatopljenosti v materializem.

Razprodaje in velikanski popusti so hkrati razprodaja naše človečnosti ter popolno razvrednotenje človeka. Sočutje do bližnjega, ljubezen do drugega in vse, kar je plemenitega, izginja v bleščavi neštetih trgovin in spletnih ponudb.

Črni petek ni le en dan, ločen od ostalih v letu, temveč nam veliko razkriva o svetu, v katerem živimo, in o nas samih.

Trenutek, ko za 10, 20, 30, 50 ali celo 80-odstotni popust kupimo nekaj, česar verjetno sploh ne potrebujemo, odraža našo brezbrižnost do sveta, soljudi in drugih bitij, s katerimi si delimo planet.

Pravo ceno teh popustov plačujejo delavci, pogosto tudi otroci, ki v suženjskih, nevarnih in človeka nevrednih razmerah kopljejo, predelujejo, šivajo, sestavljajo, barvajo, lepijo in pakirajo izdelke, ki se »bleščijo« na policah naših trgovin.

Pravo ceno teh popustov plačujejo okolje, podnebje ter tisoče živalskih in rastlinskih vrst, ki izginjajo in izumirajo.

V resnici razprodajamo ljudi in človečnost; razprodajamo okolje, druga bitja in zemeljske dobrine.

Danes se z lakoto spopada približno 750 milijonov ljudi, več kot polovica svetovnega prebivalstva nima dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev, 2,2 milijarde do čiste pitne vode, 3,5 milijarde do varnih sanitarij, 1,6 milijarde pa do ustreznih stanovanj. Poleg tega 250 milijonov otrok ne hodi v šolo. Vse to je del cene črnega petka in našega nebrzdanega potrošništva nasploh.

Cena popustov, bleščeče okrašenih izložb in mest je strašno visoka. Tako ujeti smo v ta svet iluzij, da ne vidimo preproste resnice: tudi sami smo del sistema in s tem soodgovorni za svet trpljenja, v katerem živi velik del naših bratov in sester, ter za uničeno okolje, ki nam vse bolj »kaže zobe«.

Morda globoko v srcu vendarle čutimo, da je edino pravično deliti dobrine tega sveta, da bi vsem ljudem zagotovili preživetje in človeka vredno življenje. Z medsebojno delitvijo dobrin na praktični ravni izražamo sočutje in univerzalno ljubezen do drugega, kar je tudi bistvo bližajočega se praznika luči – božiča.

Zato recimo NE črnemu petku, božičnim nakupom in drugim komercialnim »praznikom«, ki nas bodo okupirali v prihodnjih tednih.

Nesmiseln boj

Del človeštva se bori za večje dobičke,
za več premoženja, za uspeh,
za večje hiše, avtomobile,
za večjo moč, za več nazivov ...
Ves ta boj za več
je za njih izčrpavajoč,
za vse druge in naravo pa uničujoč.

Medtem se velik del človeštva bori za preživetje,
za vsakodnevni obrok hrane
in pitno vodo,
za vsaj osnovna zdravila,
za osnovno izobrazbo svojih otrok ...

Kako končati ta nesmiselni boj —
na eni strani za bogastvo,
na drugi za preživetje?
Sedimo v istem čolnu
in danes ni nihče zares srečen in zadovoljen.

Kaj pa, če bi pravičneje delili svetovno bogastvo

in sodelovali,
da bi vsi imeli dovolj?
Ne vsi enako, a vsakdo dovolj za dobro življenje.
Takrat bi bilo veliko srečnih in zadovoljnih ljudi.

Pravica do hrane za boljše življenje in boljšo prihodnost

Svetovni dan hrane obeležujemo vsako leto 16. oktobra. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) ga je uvedla leta 1979 z namenom opozarjanja na globalne izzive, povezane s prehrano in lakoto. Letošnja tema je: »Pravica do hrane za boljše življenje in boljšo prihodnost.« Prav je, da vedno znova poudarimo, da je pravica do hrane temeljna človekova pravica, zapisana v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic:

»Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«

Na žalost je ta pravica ena najpogosteje kršenih. V svetu, kjer živi približno 8 milijard ljudi, je danes med 713 in 757 milijoni ljudi lačnih, kar pomeni, da zaradi lakote trpi vsak enajsti Zemljan. Skupno pa si kar 2,8 milijarde ljudi ne more privoščiti zdrave prehrane.

Hrana je najpomembnejša dobrina na Zemlji, zato bi morali z njo ravnati skrbno in v dobro vseh. Žal pa hrana pogosto postane tudi orožje. V Gazi danes Izrael ne le bombardira, temveč ljudi trpinči in ubija tudi z onemogočanjem dostopa do hrane. Pri tem so še posebej ranljivi otroci. Je sploh kaj hujšega, kot otrokom preprečiti dostop do hrane?

Vendar ne gre le za vojna območja. Vsako leto zaradi podhranjenosti otrok in mater umre približno 2,4 milijona otrok, mlajših od pet let (podatek za leto 2021). Mar ni to dobesedno ekonomski genocid, za katerega je v veliki meri odgovoren razviti del sveta, vključno z nami? Še posebej, če vemo, da svetovna pridelava hrane zadostuje za prehranitev vseh – trenutno proizvedemo dovolj hrane za približno 10 milijard ljudi. Kljub temu pa velik del te hrane, zlasti v bogatejših državah, konča med odpadki.

V letu 2023 je bilo na globalni ravni zavrženih približno 1,05 milijarde ton hrane, kar predstavlja okoli 19 % vse hrane, dostopne potrošnikom. Zavržena hrana po celotni verigi, od pridelave do končnega odpadka, prispeva med 8 in 10 odstotkov svetovnih emisij toplogrednih plinov, kar je skoraj petkrat več kot emisije celotnega letalskega sektorja.

Hrana – na presečišču kriz

Hrana je vsekakor v središču svetovnih problemov oziroma kriz. Povezana je z lakoto, revščino in številnimi težavami, ki jih spremljajo – prezgodnje in nepotrebne smrti, bolezni, družbeni konflikti ter migracije. Poleg tega ima hrana pomembno vlogo pri okoljskih in podnebnih izzivih, kot so nepotrebni izpusti toplogrednih plinov, pretirana sečnja gozdov ter izčrpavanje oceanov. Spori med državami zaradi rodovitne zemlje in vodnih virov so vse pogostejši. Zato je drugačen odnos do hrane ključnega pomena za reševanje največjih globalnih problemov.

Hrana – v središču rešitev

Kaj pomeni, da moramo spremeniti svoj odnos do hrane – tako na osebni kot na globalni ravni? Na osebni ravni lahko začnemo s tem, da zmanjšamo količino hrane, ki jo vse preveč zavržemo. Prav tako lahko spremenimo svojo prehrano, tako da uživamo manj mesa in izbiramo hrano, ki ne zahteva prekomerne porabe naravnih virov ter ne prepotuje tisoče kilometrov, preden pride na naše krožnike. Na ta način ne le prispevamo k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, temveč tudi k bolj trajnostnemu in pravičnemu globalnemu prehranskemu sistemu.

In prav to je tisto, kar moramo spremeniti na ravni držav in mednarodne skupnosti. Hrana ni blago, s katerim bi se množično špekuliralo in ustvarjalo dobičke. Njena glavna vloga je zadovoljevanje osnovne človekove potrebe, ki predstavlja tudi temeljno človekovo pravico. Dostop do hrane mora biti brezpogojno zagotovljen vsakemu prebivalcu Zemlje, zato moramo vzpostaviti takšen ekonomski sistem, ki bo omogočal pravično delitev hrane in drugih osnovnih dobrin, kot so pitna voda, zdravila in zdravstveno varstvo. Takšen sistem imenujemo ekonomija delitve.

»Pravica do hrane za boljše življenje in boljšo prihodnost« ni le osrednja tema letošnjega svetovnega dne hrane, ki ga obeležujemo 16. oktobra, temveč bi morala biti temeljno vodilo vsak dan, vsako leto.

»Nikogar ne pustimo za seboj« (Leave no one behind) je prav tako pomemben poudarek letošnjega praznika (glej sliko), kar lahko razumemo tudi kot zavezo, da nikogar na Zemlji ne pustimo lačnega.


Viri:
UNICEF – Situation for Gaza children getting worse with each passing day
Action Against Hunger – World Hunger Facts
HuffPost – World Hunger
UNEP – Food Waste Index 2024 Key Messages
WHO – Hunger numbers stubbornly high for three consecutive years
Our World in Data – Half of child deaths linked to malnutrition
FAO – Open Knowledge Repository

Slika: 

FAO na Facebooku

Oborožimo se z nenasiljem

Jutri, 2. oktobra, obeležujemo mednarodni dan nenasilja. Na ta dan leta 1869 se je rodil Mahatma Gandhi, vodja indijskega gibanja za neodvisnost in začetnik filozofije ter strategije nenasilja. V skladu z resolucijo Generalne skupščine, sprejeto 15. junija 2007, je mednarodni dan priložnost za »širjenje sporočila o nenasilju, tudi prek izobraževanja in ozaveščanja javnosti«. Resolucija ponovno potrjuje »univerzalni pomen načela nenasilja« ter željo po »zagotovitvi kulture miru, strpnosti, razumevanja in nenasilja«. (Združeni narodi)

Razmišljati in delovati nenasilno se v svetu vse hujšega nasilja na prvi pogled zdi brezupno. Trenutno potekajo verjetno najhujši in najnevarnejši konflikti po drugi svetovni vojni in hladni vojni, ki ji je sledila. Orožja, ki so danes v uporabi, so nevarnejša kot kadar koli prej. Kaj lahko storimo kot posamezniki, ki smo v tej igri velikih in močnih sil le obrobne in pogrešljive figure?

Morda je prav, da poskusimo te konflikte osvetliti z vidika duhovne razsežnosti današnje krize. Svet se nahaja na prehodu med dvema dobama, ki ju lahko poimenujemo stara in nova doba; doba individualizma in sebičnosti ter doba sodelovanja in povezovanja ali doba Rib in Vodnarja. Poimenovanj je veliko, vendar skoraj vsakdo lahko občuti silovit razkol med starimi in novimi energijami. Staro je neustrezno, a še vedno močno in vplivno, predvsem v politiki in ekonomiji, medtem ko se novo izraža skozi številna ljudska gibanja, ki si prizadevajo za politično in ekonomsko pravičnost.

Prizadevanja za varovanje okolja in podnebja, delitev dobrin, pravičnost, sodelovanje in povezovanje ter spoštovanje vseh ljudi in narodov so zunanji izrazi novih energij. Sebičnost, tekmovalnost, pohlep in konflikti so ostanki stare dobe, ki pa so še vedno globoko zasidrani predvsem v svetovni politiki in ekonomiji (finance, velike korporacije). V želji ohraniti stare odnose, ki jim prinašajo neizmerno bogastvo, moč in oblast, te sile sprožajo konflikte, vojne in nebrzdano uničujejo okolje.

V ozadju prizadevanj za drugačen, boljši in pravičnejši svet je vsekakor vredno omeniti tudi delovanje Maitreje, učitelja človeštva, ki uči, navdihuje in spodbuja ljudi z voljo do dobrega, da uvajajo potrebne spremembe (Share International, Share Slovenija). Vse več ljudi se zaveda novih energij in deluje v skladu z njimi, vendar je prav tako močna reakcija tistih, ki želijo ohraniti svoje današnje privilegije in skrajno nepravične odnose – predvsem prek politike in ekonomije.

Pot nenasilja, ki jo je pokazal Mahatma Gandhi, je vsekakor skladna z novimi energijami. Reševanje konfliktov na nenasilen, a hkrati odločen in pogumen način, je pot nove dobe. Povezovanje ljudi za skupno dobro in preseganje verskih ter političnih razlik v korist celote je zagotovo pot, ki vodi v boljši svet.

Zato je prav, da vztrajamo v nenasilnem prizadevanju za boljši svet. Nenasilje ni pasivnost in brezbrižnost, temveč aktivna skrb za drugega.


Slika: Zavozlana pištola (The Knotted Gun) Carla Fredrika Reuterswärda na sedežu Združenih narodov – simbol nenasilja

Čas norosti

Če bomo mi ali naši zanamci, upajmo, nekoč opisovali današnji čas, ga bomo najverjetneje najbolje opisali kot »čas norosti«. Kako pa sploh opredeliti norost? Poglejmo v Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), kjer je norost opisana kot »nespametno, neumno dejanje ali ravnanje« oziroma kot nekaj, »kar je podobno duševni bolezni: ljudi je obsedla nerazumljiva norost«. Morda lahko danes govorimo kar o splošni Norosti, ki prežema celotno družbo.

Norost vojne

Vojne so norost same po sebi. Koristijo le peščici – predvsem trgovcem z orožjem in politikom, ki si z vojno utrjujejo oblast ali prikrivajo svojo nesposobnost in nepriljubljenost. Večini pa prinašajo neposredno ali posredno trpljenje in pomanjkanje. Današnji politiki, še posebej tako imenovani zahodni (ZDA, EU), so popolnoma pozabili lekcije iz 1. in 2. svetovne vojne ter postali tihi ali glasni podporniki vojn v Ukrajini, Gazi, Libanonu, Sudanu, če omenimo le največje konflikte. Kot da bi jih zajela kolektivna norost. Politiki danes celo govorjenje o miru obsodijo kot nekaj sovražnega in grešnega – kar je le še en dokaz njihove norosti. Žal pa je res tudi to, da je velik del javnosti sprijaznjen z vojnami in večinoma molči, kar politikom pušča proste roke pri njihovih norostih.

Norost revščine

Medtem ko superbogataši odhajajo na turistične sprehode v vesolje, saj zanje na Zemlji ni več nič dovolj vznemirljivega (in ker so seveda »patološki narcisi«), v svetu strada med 713 in 757 milijoni ljudi, kar pomeni vsakega enajstega Zemljana (Stanje prehranske varnosti in prehrane v svetu 2024). Medtem ko razni chefi za stotine evrov prodajajo »umetniške« krožnike hrane, si več kot tretjina svetovnega prebivalstva – približno 2,8 milijarde ljudi – ne more privoščiti zdrave prehrane.

Podnebna norost

Medtem ko se en del sveta utaplja v poplavah, drugi del gori ali trpi zaradi suše, politiki opuščajo podnebne ukrepe, saj naj ti ne bi škodovali ljudem in gospodarstvu. To je norost. Bistvo podnebnih ukrepov je namreč prav v tem, da rešijo ljudi pred podnebno katastrofo in ob tem, seveda, tudi gospodarstvo.

Norost dobrega

V teh norih časih je že skoraj absurdno govoriti o pogajanjih in miru, o pravični delitvi dobrin, o preprostejšem življenjskem slogu, o solidarnosti in sočutju. Kot da je vse, kar je dobro, postalo norost.