Zdi se, kot da tonemo iz krize v krizo. Komaj pogasimo en požar oziroma eno krizo, že izbruhne nov ali celo več novih. Krize so sicer lahko tudi zunanje in neodvisne od ravnanja človeštva, na primer potres, vendar danes veliko večino kriz povzroča človek sam. Živimo v vzročno-posledičnem svetu. Če se ves čas ukvarjamo le s posledicami, ne naredimo veliko, če pa se lotimo vzrokov, lahko preprečimo nezaželene posledice. Kdaj se zares nečesa naučimo? Takrat, ko prepoznamo resnične vzroke kriz in na podlagi tega spoznanja oblikujemo ustrezne ukrepe.
Podnebne spremembe, migracije, družbeni in verski konflikti ter ekonomske težave, kot so inflacija, pomanjkanje delovnih mest, visoka zadolženost in drugo, niso vzroki naših težav, temveč njihove posledice. Posledice česa?
Temeljni vzrok večine največjih kriz današnjega časa tiči na področju človeške družbe, ki ga imenujemo ekonomija. To je področje, ki je odgovorno za zadovoljevanje človekovih potreb in v širšem smislu za družbeno ter občečloveško blaginjo.
Ne gre za to, kako poimenujemo današnji ekonomski sistem, ali kot kapitalističen, neoliberalen, kolonialistični, potrošniški ali kakorkoli drugače, bistveno je, da razumemo, kako deluje. V temelju tega sistema je tekmovanje. Tekmovanje vseh proti vsem: tekmovanje za naravne in družbene vire, za dobrine, za trge, za potrošnike, za bogastvo, kapital in moč.
To tekmovanje poteka med 195 uradno priznanimi državami sveta, med milijoni podjetij in med več kot osmimi milijardami ljudi, ki živijo na planetu z omejenimi naravnimi viri. Rezultat takšnega tekmovanja so strahovita globalna neenakost, peščica izjemno bogatih in množica zelo revnih, uničevanje okolja, nezaželene migracije, družbeni konflikti ter vojne.
Ekonomisti pravijo, da je tekmovanje osnova razvoja in uporabljajo predvsem besedo konkurenčnost. A konkurenčnost v osnovi pomeni nekaj drugega. Beseda konkurenčnost izhaja iz latinskega glagola concurrere, sestavljenega iz con- »skupaj« in currere »teči«, zato njen prvotni pomen ni bil boj ali izrivanje, temveč sočasno gibanje več akterjev proti istemu cilju. Šele pozneje se je iz tega razvilo današnje razumevanje konkurenčnosti kot tekmovanja, merjenja moči in prizadevanja za prednost pred drugimi.
Biti konkurenčen v svojem bistvu pomeni poiskati boljšo rešitev za človeške probleme, takšno, ki je v korist vseh, ne pa prisvajati si ideje, ljudi in vire zgolj za lastno korist.
Ekonomija sodelovanja in medsebojne delitve dobrin
Če torej razumemo, da je tekmovanje temelj današnjega ekonomskega sistema in da se prek njega preliva tudi na politični sistem ter družbo kot celoto, saj smo vsi tako ali drugače del ekonomskega sistema, kot proizvajalci, zaposleni, potrošniki in uporabniki, se moramo vprašati, kaj se iz tega lahko naučimo. Predvsem to, da tako ne moremo več naprej. Na tak način bomo namreč kmalu uničili planet.
Na tako obljudenem in izčrpanem planetu je edino logično, da blaginjo ljudi in okolja dosegamo s sodelovanjem ter medsebojno delitvijo virov in dobrin. To ni le logično, temveč tudi pravično, sočutno in – človeško.
Ni komentarjev:
Objavite komentar