Dobro premislite, preden pokosite travo!

"Naj so si ljudje, ki se jih je zbralo nekaj sto tisoč na majhnem kraju, še tako prizadevali, da bi iznakazili zemljo, na kateri so se gnetli; naj so jo še tako zabijali s kamenjem, da ne bi nič raslo na njej; naj so še tako trebili sleherno travico, ki se je prerila na vrh; naj so še tako kadili s premogom in nafto; naj so še tako obrezovali drevje in preganjali vse živali in ptice – pomlad je bila vendarle, celo v mestu pomlad. Sonce je grelo; trava je oživljala, rasla in zelenela povsod, če je le niso bili postrgali, ne samo na bulvarskih tratinah, ampak tudi med kamnitimi ploščami; breze, topoli in krhlika so razgrinjali smolnato, dišeče listje; popki na lipah so se napenjali in pokali; kavke, vrabci in golobi so po pomladni navadi že veselo pripravljali gnezda in muhe so brenčale ob zidovih in se grele na soncu. Rastline, ptice, žuželke, otroci, vse je bilo veselo. A ljudje, veliki, odrasli ljudje, niso nehali varati sebe in drug drugega. Za sveto in važno ljudje niso imeli tega pomladnega jutra, ne te toplote božjega sveta, ki je bila dana vsem bitjem v blagor – lepote, ki se je nagibala k miru, soglasju in ljubezni – ampak za sveto in važno so imeli to, kar so si bili sami izmislili, da bi gospodovali drug nad drugim." (Lev Nikolajevič Tolstoj, Vstajenje)


Trate – zelene puščave

Namesto uvodnih besed si tokrat izposodimo daljši odlomek iz romana Vstajenje Leva Nikolajeviča Tolstoja, ki je izšel davnega leta 1899. Ta odlomek služi kot več kot primeren uvod v temo, ki se na prvi pogled zdi nepomembna – trava. Trava je namreč v naših krajih povsod okoli nas. V zvezi s travo pa je dobra novica ta, da smo najbolj aktivni in koristni takrat, ko smo nedejavni. Z drugimi besedami: pustimo naravi, naj opravi svoje čudovito delo, kot to počne že milijone let.

»Če imamo na vrtu angleško travo, je to za čmrlje in druge opraševalce zelena puščava«, je v podkastu Angleški travnik je za čmrlje zelena puščava (Radio Koper, 18. 4. 2024) dejal docent dr. Danilo Bevk, biolog, čebelar in raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Čmrlji so pomembni opraševalci, saj »oprašujejo tudi v slabem vremenu, torej v mrazu, dežju in vetru, ko medonosna čebela ni dejavna,« pojasnjujejo v društvu Čmrljica.

Ne gre le za čmrlje, temveč za vse opraševalce in druge živali, ki jim travnik nudi hrano in zatočišče. Zakaj smo torej tako obsedeni s košenjem trave, ki mora biti čim bolj kratko ostrižena in brez plevela? Med plevel običajno štejemo vse, kar ni ena sama vrsta trave, vključno s cvetlicami. Zakaj ustvarjamo zelene puščave?

Tako imenovana angleška trata – kratko pokošen in skrbno urejen travnik, kjer prevladuje samo ena vrsta trave – izvira iz poznega srednjega veka in je bila značilna predvsem za Anglijo in Francijo. Predstavljala je simbol višjega družbenega razreda ter je pomenila bogastvo, red in eleganco. Le premožni ljudje so si namreč lahko privoščili neproduktivno zemljišče, na katerem je rasla zgolj trava.

Kasneje so takšni travniki postali običajni tudi med srednjim družbenim razredom ter so začeli »krasiti« dvorišča javnih ustanov, parke, igrišča za golf in podobne površine. Lastnik hiše ali posestva z urejeno »angleško« trato s tem izraža urejenost, dobro situiranost in organiziranost. Nasprotno pa lastnik nepokošene ali naravne trate izkazuje nasprotne značilnosti – neurejenost, neorganiziranost ter nižji družbeni in ekonomski status. Res?


Travniki ohlajajo okolico

Angleška trata je problematična iz več vidikov. Prvič, kot smo že omenili, predstavljajo urejeni travniki puščave za življenjsko pomembne opraševalce – domače in divje čebele, čmrlje, metulje in druge, saj jim ne nudijo niti hrane niti zatočišč. Poleg tega vzdrževanje »lepe« trate zahteva veliko dela, kot sta pogosta košnja in striženje, ter porabo umetnih gnojil, vode in energije.

V vročih dneh je temperatura tal na kratko pristriženih tratah višja kot na nepokošenih; če pa niso dovolj zalite, postanejo sušna in ožgana območja, kar se dogaja vse pogosteje. Študije so pokazale, da se "talna temperatura zniža za 1 °C na vsakih 1,53 m³ povečanja vegetacije, biomasa členonožcev na površini pa se poveča za 0,109 mg na 1 m³ vegetacije" (Complexifying the urban lawn improves heat mitigation and arthropod biodiversity, str. 6)

Spodnji sliki, objavljeni na omrežju X s pomenljivim naslovom Razmislite preden pokosite travo!, prikazuje, kako višja trava zniža temperaturo tal in ohranja vlažnost v vročih poletnih dneh.




Travniki kot ponori ogljika

Travniki in seveda gozdovi igrajo ključno vlogo pri shranjevanju ogljika ter zmanjševanju presežka CO₂ v ozračju. En aker gozda (približno 0,4 hektarja) letno absorbira približno 2,5 tone ogljika, pri čemer mlada drevesa vsako leto vpijejo 5,9 kg CO₂, svojo najvišjo učinkovitost pa dosežejo pri desetih letih, ko absorbirajo do 21,8 kg CO₂ letno. Medtem pa travniki letno lahko shranijo med 0,46 in 1,27 tone ogljika na hektar.

A pomembno je, da gre za zdrave, naravne travnike z globokimi koreninami, saj prav te prenašajo ogljik v tla. Za vsako tono ogljika, shranjenega v zemlji, travniške rastline absorbirajo 3,67 tone CO₂ iz zraka ter ustvarijo približno 2,5 cm debelo plast prsti. Poleg tega takšni travniki vsebujejo več mikroorganizmov in črvov, kar izboljšuje strukturo tal ter povečuje njihovo sposobnost zadrževanja padavin. Tako lahko tla postopoma sproščajo vodo v okolje, s čimer pomagajo preprečevati poplave in izsuševanje.

Zato je ključnega pomena, da se izognemo pretirani košnji, ki ustvarja tako imenovane zelene puščave. Namesto tega je priporočljivo ohranjati travo višjo, saj globlje korenine ne le bolje prenašajo sušo, temveč tudi učinkoviteje delujejo kot ponor ogljika, ki prispeva k podnebni stabilnosti. (Lawns with Healthy Soils for Climate Restoration, How Organic Lawns Sequester Carbon)


Drago in nevarno vzdrževanje »urejenih« travnikov

"Travnik ne potrebuje popolnosti, da bi bil resnično koristen. Ni nujno, da vzdržujete izjemno intenziven sistem upravljanja s travniki. V redu je, če stvari pustite nekoliko bolj divje." (Dr. Carly Ziter)

Povsem drugačno zgodbo predstavljajo kratko postriženi travniki. Ti ne le da ne delujejo kot ponor ogljika, temveč njihovo vzdrževanje močno obremenjuje okolje. Samo v ZDA vsako leto porabijo približno 3 milijarde litrov bencina za košenje travnikov, pri čemer se dodatnih 64 milijonov litrov razlije. Poleg tega bencinske kosilnice nimajo tako učinkovitih filtrirnih sistemov kot avtomobili, kar pomeni, da lahko ena štiritaktna kosilnica v eni uri delovanja v ozračje izpusti toliko škodljivih snovi kot avtomobil na 800-kilometrski poti. (Lawn Maintenance and Climate Change)

Poleg tega kratko pokošeni travniki potrebujejo dodatno "nego". Vsako leto se na travnike in vrtove v Severni Ameriki razprši neverjetnih 36 tisoč ton pesticidov. Hrepenenje po idealnem zelenem prostoru pogosto spregleda nevidne posledice, ki jih te snovi prinašajo v naše okolje in naše življenje. Pesticidi vplivajo na opraševalce, vodne vire, ptice, domače živali in nenazadnje tudi na nas same. (Dangers of Lawn Chemicals: Impacts and Alternatives)


Nepopolni travniki so – popolni

Ne ustvarjajmo torej zelenih puščav okoli svojih domov, v parkih in na drugih travnatih površinah. Če je bilo nekoč v modi imeti kratko urejeno in enolično travo, so danes cvetoči travniki privilegij naše visoke okoljske zavesti.

Višja trava ne ponuja le hrane opraševalcem in drugim žuželkam, temveč ohranja vlažnost in kakovost tal, omogoča preživetje majhnim koristnim živalim, pomaga nižati poletne temperature, poleg tega pa je še lepša od ožganih poletnih trav. Zakaj torej vztrajamo pri pokošenih tratah? Kaj je lahko popolnejše od cvetočega travnika?

Razmislite torej, preden pokosite travo!

Objavljeno na spletnem portalu: Navdihni me

Moja družina in moj dom

Moja prva družina so moji najbližji sorodniki.
Moja druga družina je moj narod.
Moja resnična družina je človeštvo.

Moj prvi dom je moje stanovanje.
Moj drugi dom je moja država.
Moj resnični dom je planet Zemlja.

V družini skrbimo drug za drugega.
V družini sodelujemo in si delimo dobrine.
V družini skrbimo za svoj dom.

Vesak, 12. maj 2025

»Nauk Bude o sočutju, strpnosti in nesebičnem služenju globoko odraža vrednote Združenih narodov. V času velikih globalnih izzivov nas morajo ta brezčasna načela voditi na naši skupni poti naprej.« (Generalni sekretar ZN António Guterres)

Vesak, ki ga obeležujemo na dan polne lune v maju – letos 12. maja – je najsvetejši dan za milijone budistov po vsem svetu. Ravno na ta dan pred več kot 2600 leti, leta 623 pr. n. št., se je rodil Buda. Na dan Vesaka je dosegel razsvetljenje in prav tako na ta dan, v svojem osemdesetem letu, zapustil ta svet.

Generalna skupščina Združenih narodov je z resolucijo 54/115 iz leta 1999 mednarodno priznala dan Vesaka kot poklon prispevku budizma – ene najstarejših svetovnih religij – k duhovnosti človeštva, ki že več kot dva tisoč petsto let bogati svet in to poslanstvo nadaljuje še danes. (United Nations)

Medtem ko budisti praznujejo Vesak kot čas, ki zaznamuje rojstvo, razsvetljenje in smrt Bude, ga drugi dojemajo kot živo, resnično dogajanje. Ob natančnem trenutku polne lune v znamenju bika naj bi se Buda za kratek čas vrnil na Zemljo in se prikazal tistim, ki so zbrani v odročni dolini v Himalaji ter ga zmorejo videti. (Wesak Festival: Taurus)

Vsekakor pa je prav, da si prizadevamo uveljaviti temeljna Budova načela – sočutje, strpnost, zmernost in nesebično služenje drugim – v širši družbeni skupnosti, ki je danes razklana in prežeta s sovraštvom. Na globalni ravni to pomeni sposobnost sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, s čimer lahko vsakemu posamezniku zagotovimo zadovoljitev osnovnih človekovih potreb. Na ta način izražamo sočutje, nesebičnost in – če povežemo Budov in Kristusov nauk – tudi ljubezen do bližnjega.

Dan zmage

Z Dnevom zmage obeležujemo 80. obletnico konca druge svetovne vojne. Zmaga nad nacizmom in fašizmom predstavlja enega največjih dosežkov v zgodovini človeštva. Na kocki je bilo ogromno. Ta zmaga je številnim narodom – tudi slovenskemu – omogočila svobodo in obstoj. V simbolnem smislu so leta 1945 sile dobrega premagale sile zla.

Druga svetovna vojna je zahtevala med 70 in 85 milijonov življenj, kar je predstavljalo približno tri odstotke takratnega svetovnega prebivalstva. Neposredno zaradi vojne je umrlo med 50 in 56 milijoni ljudi, dodatnih 19 do 28 milijonov pa zaradi lakote in bolezni. Vojaške žrtve so skupno znašale med 21 in 25 milijoni, vključno s približno petimi milijoni vojnih ujetnikov, ki so umrli v ujetništvu. Največ žrtev sta utrpeli Sovjetska zveza in Kitajska. Po novejših ruskih raziskavah je število sovjetskih žrtev ocenjeno na 26,6 milijona, od tega 8 do 9 milijonov zaradi bolezni in lakote. (Wikipedia)

Na pogorišču druge svetovne vojne je bila ustanovljena Organizacija združenih narodov z namenom preprečevanja prihodnjih svetovnih spopadov. Aprila 1945 so se delegati 50 držav zbrali na konferenci v San Franciscu, kjer so pripravili Ustanovno listino Združenih narodov. Ta je bila sprejeta 26. junija 1945. Listina je določila ključne cilje: ohranjanje miru, varstvo človekovih pravic, zagotavljanje humanitarne pomoči, spodbujanje trajnostnega razvoja ter spoštovanje mednarodnega prava.

Dan zmage (Victory day)

Dan zmage je praznik, ki obeležuje zmago Sovjetske zveze nad nacistično Nemčijo leta 1945. Prvič so ga razglasili v petnajstih republikah Sovjetske zveze po podpisu nemške listine o predaji pozno zvečer 8. maja 1945 (9. maja po moskovskem času). Sovjetska vlada je zmago razglasila zgodaj zjutraj 9. maja po podpisni slovesnosti v Berlinu. (Wikipedia)

Seveda Dan zmage tako ali drugače obeležujejo tudi druge države, ki so bile del zmagovite zavezniške koalicije. V večini držav se Dan zmage (nekje tudi z drugimi imeni, npr. Dan osvoboditve) praznuje 8. in 9. maja, nekatere države pa blizu teh datumov (npr. Italija 25. aprila, Nizozemska 5. maja). (Wikipedia) V naši bivši državi Jugoslaviji je bil 9. maj Dan zmage državni praznik, čeprav ne dela prost dan. (Wikipedija) Slovenija ima vsekakor razloge, da bi praznovala ta dan, saj je bila del zmagovite zavezniške koalicije.

Dan spomina in sprave

Generalna skupščina Združenih narodov je z resolucijo 59/26 z dne 22. novembra 2004 razglasila 8. in 9. maj za Čas spomina in sprave za tiste, ki so izgubili življenja med drugo svetovno vojno (Time of Remembrance and Reconciliation for Those Who Lost Their Lives during the Second World War). Ob tem je priznala, da imajo lahko države članice svoje posamezne dneve zmage, osvoboditve in spomina, ter pozvala vse države članice, organizacije sistema Združenih narodov, nevladne organizacije in posameznike, naj vsako leto na primeren način obeležijo enega ali oba dneva v spomin na žrtve druge svetovne vojne.

Generalna skupščina je poudarila, da je bil ta zgodovinski dogodek podlaga za ustanovitev Združenih narodov, katerih glavni namen je zaščititi prihodnje generacije pred grozotami vojne. Države članice je pozvala k skupnemu soočanju z novimi izzivi in grožnjami, pri čemer naj imajo Združeni narodi osrednjo vlogo. Prav tako jih je spodbudila, naj si po najboljših močeh prizadevajo za mirno reševanje vseh sporov v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov in na način, ki ne ogroža mednarodnega miru in varnosti. (United Nations)

80 let kasneje

80 let je nekoliko več od povprečne pričakovane življenjske dobe na Zemlji v letu 2025, ki trenutno znaša 73,49 leta. V enem samem človeškem življenju smo pozabili strašno lekcijo druge, pa tudi prve svetovne vojne. Danes po svetu poteka 22 oboroženih konfliktov, ki jih mednarodna skupnost opredeljuje kot vojne. V tem trenutku je izbruhnil nov in izjemno nevaren konflikt med Indijo in Pakistanom, dvema jedrskima silama. Nekdanji zavezniki so sprti, vizija, ki jo je človeštvo leta 1945 zapisalo v Ustanovno listino Združenih narodov, pa je skorajda postala mrtva črka na papirju:

»MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV, SMO, ODLOČENI obvarovati prihodnje rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju naše generacije človeštvu prizadejala nepopisno trpljenje, potrditi vero v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeka ter enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov, ustvariti razmere, v katerih je mogoče ohranjati pravičnost in zagotavljati spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb in drugih virov mednarodnega prava, spodbujati družbeni napredek in boljše življenjske razmere z več svobode ...«

Pa vendar ni čas za obup. Čestitajmo si ob Dnevu zmage. Čestitajmo velikim zmagovalcem, še posebej velikemu ruskemu narodu, ki se je skupaj z drugimi narodi nekdanje Sovjetske zveze v drugi svetovni vojni neizmerno žrtvoval. Ni prav, da številne evropske države še vedno ne zmorejo zbrati poguma, da bi s predstavniki Rusije sedle za skupno mizo in prenehale podpihovati nesmiselno in nevarno vojno v Ukrajini.

Čestitajmo tudi vsem drugim zmagovalcem druge svetovne vojne. Ne pozabimo neštetih žrtev na vseh straneh. Bodimo ponosni na Združene narode, ki smo jih ustanovili v upanju na boljšo prihodnost. Američani, Rusi, Kitajci, Angleži, Francozi, Nemci, Kubanci, Brazilci, Nigerijci, Slovenci … 193 suverenih držav združenih za skupno dobro vseh – to je ideal Združenih narodov. Uresničimo ga.

Ne pozabimo preteklosti, vendar se obrnimo k prihodnosti – in začnimo skupaj ustvarjati nov svet, v katerem bomo s sodelovanjem zaživeli v miru, z medsebojno delitvijo dobrin ustvarili blaginjo za vse ter poskrbeli za naše skupno okolje.

Šele takrat bomo lahko zares slavili globalni Dan zmage.


Slika: Ženske, oblečene v zastave Združenih držav Amerike, Francije, Velike Britanije in Sovjetske zveze, med praznovanji v središču Pariza

Papež Frančišek in Dan Zemlje

Pokojni papež Frančišek je bil v mnogih pogledih izjemen človek. Odlikovala sta ga skromnost in odprtost – nikogar ni izključeval. Zavzemal se je za revne, za pravičnejši globalni ekonomski sistem, za mir ter za politično sodelovanje in skupna prizadevanja za ohranitev svetovnega okolja.

Tudi njegov odhod je bil poln simbolike. Umrl je na velikonočni ponedeljek, zadnji dan velikonočnih praznikov. Na ta dan se spominjamo vstalega Kristusa, ki se je prikazal svojim učencem, a ga ti sprva niso prepoznali:

»Ko so slišali, da živi in da ga je ona videla, niso verjeli.« (Mr 16,11)

»Nato se je v drugi podobi prikazal dvema izmed njih med potjo, ko sta šla na deželo. Tudi ta dva sta odšla in to sporočila drugim, pa tudi njima niso verjeli.« (Mr 16,12-13)

»Nazadnje se je prikazal enajsterim, ki so bili pri mizi. Grajal je njihovo nevero in trdosrčnost, ker niso verjeli tistim, ki so ga videli po vstajenju.« (Mr 16,14)

Dan Zemlje

Letos je dan po velikem ponedeljku Dan Zemlje – mednarodni okoljski praznik, ki ga obeležujemo vsako leto 22. aprila. Namenjen je ozaveščanju o varovanju okolja in trajnostnem razvoju. Prvi Dan Zemlje je bil organiziran leta 1970 v ZDA, pobudo pa je dal ameriški senator Gaylord Nelson. Kasneje se je praznovanje razširilo po vsem svetu, danes pa poteka v več kot 192 državah. Leta 2009 je Generalna skupščina OZN 22. april razglasila za mednarodni dan matere Zemlje. (Wikipedia – Dan Zemlje)

Papež Frančišek je ves čas poudarjal pomen varovanja Zemlje, njenih naravnih virov in podnebja, ki predstavljajo skupno dobro vseh nas.

»Podnebje je skupno dobro nas vseh in za vse. Na globalni ravni je to zapleten sistem, povezan s številnimi za življenje ljudi bistvenimi pogoji. Med znanstveniki obstaja dokaj trdno soglasje o skrb vzbujajočem segrevanju podnebja.« (Laudato si’, 23)

Morda si tudi mi zaslužimo grajo zaradi svoje nevere in trdosrčnosti, ker ne verjamemo tistim, ki jasno vidijo posledice našega ravnanja z okoljem. Papež Frančišek nas je pogosto opozarjal na nepremišljeno ravnanje z naravo – in s tem tudi z ljudmi – še posebej v svoji okrožnici Laudato si’.

Laudato si’ (Bodi hvaljen) je okrožnica oziroma enciklika (imenovana Okrožnica o skrbi za skupni dom) papeža Frančiška, ki je izšla 24. maja 2015, in je osredotočena na skrb za skupni dom – naš planet Zemljo.

Naslov izhaja iz pesmi Hvalnica stvarstvu svetega Frančiška Asiškega, ki ga je pokojni papež izjemno cenil ter si kot prvi papež izbral ime Frančišek prav v njegovo čast. 

»V tej lepi hvalnici nas spominja, da je naš skupni dom kakor sestra, s katero si delimo življenje, in dobra kakor mati, ki nas sprejema v svoje naročje. "Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji, ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem".« (Laudato si’, 1)

Papež Frančišek je bolj kot večina politikov in ekonomistov prepoznal povezanost ekološkega pristopa s temeljnimi pravicami najbolj prikrajšanih. Globalni problemi so med seboj prepleteni, zato ni dovolj le reševati okolja – poskrbeti moramo tudi, da so sadovi Zemlje namenjeni v korist vsem. Z drugimi besedami: dobrine moramo deliti v dobro vseh ljudi.

»Danes se verni in neverni strinjamo v tem, da je zemlja skupna dediščina, katere sadovi morajo biti v korist vsem. Za verne je to vprašanje zvestobe do Stvarnika, kajti Bog je ustvaril svet za vse. Potemtakem mora vsak ekološki pristop vključevati družbeno perspektivo, ki upošteva temeljne pravice najbolj prikrajšanih.« (Laudato si’, 93)

Če imamo delež v skupnem dobrem, ga moramo upravljati v korist vseh. Politika in ekonomija se ukvarjata prav s tem – z upravljanjem deležev dediščine celotnega človeštva. A kako jih upravljata? V dobro posameznih držav, velikih korporacij, najbogatejših, ali v dobro vseh ljudi? Tudi kot posamezniki smo, vsak na svoj način, del teh procesov. Če ne ravnamo v skupno dobro in s svojim delovanjem povzročamo revščino in pomanjkanje, s tem drugim dobesedno odrekamo življenje.

»Naravno okolje je skupno dobro, dediščina vsega človeštva in odgovornost vseh. Kdor ima delež, ga ima v upravljanju v dobro vseh. Če ne ravnamo tako, si obremenjujemo vest z odrekanjem življenja drugim. (Laudato si’, 53)

Pomembno je, kot nas opominja papež Frančišek, da se vsi ljudje prepoznamo kot ena sama družina. V resnici nas ne ločujejo ne meje ne družbene razlike, zato tudi ne smemo biti brezbrižni – ne do okolja in ne do problemov ter trpljenja drugih ljudi.

»Okrepiti je potrebno zavest, da smo vsi ena sama družina. Ni meja ne političnih ali družbenih ovir, ki nas ločujejo, zato tudi ni prostora za globalizacijo brezbrižnosti.« (Laudato si’, 52)

Skrb za skupni dom v dobro vseh

Papež Frančišek verjetno ne potrebuje ne veličastnega pogreba ne velikega žalovanja – bil je skromen človek. Morda pa se ga lahko spominjamo – verni in neverni – drugače: tako, da beremo njegova dela, na primer okrožnici Bodi hvaljen (Laudato si’) in Vsi smo bratje (Fratelli tutti). Prva govori »o skrbi za skupni dom«, druga pa »o bratstvu in družbenem prijateljstvu«. Najlepše pa se ga spominjamo takrat, ko tudi sami ravnamo v skladu z njegovim naukom – ko skrbimo za naš skupni dom ter za svoje brate in sestre, s katerimi si kot ena velika človeška družina delimo ta planet, naš skupni dom, in njegove dobrine.

To lahko pokažemo že jutri, ob obeležitvi Dneva Zemlje – in nato vsak dan znova, z dejanji, ki izražajo spoštovanje do našega skupnega doma ter do vseh ljudi, s katerimi si delimo ta čudovit in bogat planet.

ExitUS

Leta 2020 so Britanci izstopili iz Evropske unije (EU), kar je postalo znano kot Brexit, besedna skovanka iz besed British in exit, torej izhod Britancev iz EU. Danes vemo, da ta odločitev za Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske ni bila ugodna. Ocenjuje se, da bo britanska ekonomija dolgoročno utrpela 15-odstotni upad trgovine, pri čemer naj bi Združeno kraljestvo vsako leto izgubljalo približno 117 milijard evrov zaradi izpada proizvodnje. (Independent)

Zdaj bodo ZDA pod Trumpovim vodstvom, vendar na drugačen način, storile nekaj podobnega kot Britanci in se same izločile iz globalnega ekonomskega sistema. Visoke carine niso nič drugega kot visoki ekonomski zidovi. Vse blago ne bo več preprosto prešlo čeznje.

To lahko poimenujemo ExitUS (Exit United States oziroma »izhod ZDA«). Latinska beseda exitus v bistvu pomeni izhod, konec, posledica; exitus vitae na primer pomeni "konec življenja" (smrt). Lahko pa to razumemo tudi kot konec ekonomije, kakršno smo poznali doslej.

Morda pa to ni nujno slabo, saj potrebujemo pravičnejši ekonomski sistem, ki ne povzroča takšne neenakosti – z neverjetnim bogastvom na eni strani in ogromno revščino na drugi. Morda je čas, da začnemo razmišljati o bolj pravični ekonomiji, na primer o ekonomiji delitve.

Ekonomska sebičnost ali sodelovanje

Ameriški predsednik Trump je z uvedbo carin v začetku aprila 2025 na vse uvožene izdelke povzročil silovite pretrese v svetovnem ekonomskem sistemu. Trump trdi, da so druge države nepravične do ZDA. V tem je celo nekaj resnice, vendar bi moral predsednik poudariti, da so ta sistem v veliki meri oblikovale prav ZDA po drugi svetovni vojni. Prav tako bi moral opozoriti, da je obstoječi ekonomski sistem predvsem nepravičen do najrevnejših držav in njihovih prebivalcev. Današnji ekonomski sistem je pravzaprav ukrojen predvsem po meri najbogatejših, medtem ko je za vse druge bolj ali manj destruktiven, in seveda za okolje.

ZDA, bogate evropske in nekatere druge države so po drugi svetovni vojni oblikovale ekonomski sistem, ki je bil v bistvu le modernejša oblika kolonializma. Ta skupina bogatih držav je črpala naravne vire iz revnih držav, izkoriščala njihovo poceni delovno silo (outsourcing ali uvoz delovne sile) ter jim posojala denar ob visokih obrestnih merah. Ta izjemno nepravičen ekonomski sistem je ustvaril neenak svet – na eni strani veliko bogastvo, na drugi pa hudo revščino.

Vendar so se nekatere države kljub temu uspele postaviti na lastne noge. Eden od takšnih primerov je Kitajska, kamor so korporacije iz bogatih zahodnih držav desetletja selile proizvodnjo zaradi poceni delovne sile. Kitajci pa so se postopoma osamosvojili, se egospodarskoo razvili in danes postajajo vodilna ekonomska sila na številnih področjih. Tudi nekatere druge države, kot so Indija, Brazilija in druge, so postale vse močnejše.

Carine so pravzaprav ekonomsko orodje, s katerim šibkejše države nekako uspevajo ščititi svoja podjetja pred močnejšimi konkurenti iz gospodarsko močnejših držav. Ker so se razmerja moči bistveno spremenila, se zdaj ZDA, ki so desetletja vodile globalno ekonomsko igro v svojo korist, morajo zaščititi pred vse močnejšimi novimi gospodarskimi silami, na čelu s Kitajsko.

Nove poti

Vendar so ZDA še vedno velesila, in takšna ekonomska vojna, ki se zdaj razplamtela, bo škodovala vsem, še posebej pa revnim. Čeprav žrtev ekonomske vojne ne vidimo tako očitno kot pri klasičnih vojnah, lahko posamezen ekonomski ukrep v revščino, lakoto ali beg (migracije) pahne tisoče ali celo milijone ljudi. Mnogi zelo trpijo ali celo umrejo. Že relativno majhen dvig cen pšenice, soje, riža in drugih osnovnih dobrin lahko povzroči veliko povečanje lakote, revščine, bolezni in smrti. Zato so ekonomski ukrepi, še zlasti carine, »težko orožje« proti najrevnejšim.

V vse bolj povezanem in soodvisnem svetu moramo v ospredje postaviti sodelovanje, ne sebičnost. Vse bolj zaostrena globalna ekonomska vojna predstavlja potencialni vzrok za prave vojne med velikimi ekonomskim državami, kar bi bilo usodno za prihodnost celotnega človeštva. 

Če želimo živeti v blaginji in rešiti največje globalne probleme (okolje, podnebje, lakoto, revščino itd.), moramo svetovni ekonomski sistem postaviti na nove temelje – na temelje sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Morda bo ravno skrajno sebična Trumpova ekonomska politika pospešila prehod na ekonomski sistem, ki ga imenujemo ekonomija delitve.

Vojna ali mir

Pravijo, da se moramo oborožiti,
da se bomo lahko branili,
da bomo varni.

Tudi vsi drugi pravijo enako.

Zato se vsi oborožujemo,
da se bomo lahko branili,
da bomo varni.

Ni logično.

Seveda ni,
kajti oboroževanje vselej vodi v vojne.

Bolj ko se oborožujemo, 

več je nezaupanja,
več napetosti in več vojn.

Če bi res želeli mir,
bi se pogovarjali med seboj in
spoštovali drug drugega.

Če bi res želeli mir,
bi poskrbeli za blaginjo vseh ljudi,
gradili bi šole, bolnišnice, železnice ...

Če bi res želeli mir,
bi si delili dobrine med vsemi narodi sveta.

Zato ne govorite,
da se oborožujete, ker želite mir.

 

Naj čevljar ne sodi o stvareh nad čevljem

Predpostavimo, da bi France Prešern živel v današnjem času. Recimo, da bi dočakal upokojitev. In morda, res morda, bi mu podelili visoko državno nagrado ter druga priznanja za izjemne umetniške dosežke – posledično pa bi dobil tudi izjemno pokojnino. In »domoljubi« bi verjetno tudi proti njemu uperili prst – s pobudo za referendum o zakonu o dodatku k pokojninam za izjemne dosežke na področju kulture.

Seveda pri referendumski pobudi ne gre le za pokojnine, temveč tudi za širšo razpravo o umetnosti – predvsem o kritikah neprimernih umetniških izrazov, ki naj ne bi bili v skladu s predstavami predlagateljev.

A še sreča, da je Prešern o tistih, ki presojajo umetnost, veliko povedal že v svoji znameniti pesmi

Apel in čevljar

Apel podobo na ogled postavi,
ker bolj resnico ljubi kakor hvalo,
zad skrit vsevprek posluša, kaj zijalo
neumno, kaj umetni od nje pravi.

Apel iz Kosa (okoli 4. stoletja pr. n. št.) je bil slavni slikar antične Grčije. Plinij Starejši ga je imel za enega najboljših slikarjev antične dobe. Med drugim je ustvaril portret Aleksandra Velikega v mladih letih.

Pred njo s kopiti čévljarček se ustavi;
ker ogleduje smôlec obuvalo,
jermenov, meni, da ima premalo;
kar on očita, koj Apel popravi.

Starorimski pisatelj in filozof Plinij Starejši (23/24–79 n. š.) v svojem delu Naturalis Historia omenja dogodek, ki vključuje slikarja Apela s Kosa. Mimoidoči čevljar je kritiziral Apelovo upodobitev sandala na sliki, ki jo je umetnik ustvarjal. (Glej sliko)

Ko pride drugi dan spet mož kopitni,
namest' da bi šel dalj po svoji poti,
ker čevlji so pogodu, méč se loti;

Ko je slikar napako popravil, je čevljar začel podajati še druge predloge za izboljšanje umetniškega dela.

zavrne ga obraznik imenitni
in tebe z njim, kdor náp'čen si očitar
rekoč: "Le čevlje sodi naj Kopitar!"

Apeles, nedvomno razočaran nad kritiko, je pripomnil: "Ne supra crepidam sutor iudicaret" oziroma "naj čevljar ne sodi o stvareh nad čevljem". Iz tega izhaja latinski izraz "sutor, ne ultra crepidam", "čevljar, ne onkraj čevlja", ki v bistvu opozarja ljudi, naj ne govorijo ali sodijo onkraj svojega področja (strokovnega) znanja. Apelesov odgovor danes velja za latinski pregovor.

France Prešeren se v pesmi Apel in čevljar, ki temelji na Plinijevi zgodbi o znamenitem antičnem slikarju, satirično loti jezikoslovca in cenzorja Jerneja Kopitarja. Z njim sta stala na nasprotnih bregovih v tako imenovani črkarski pravdi ter v sporih glede objav in cenzure pesniškega almanaha Kranjska čbelica.

Vendar lahko pesem Apel in čevljar razumemo tudi širše – kot splošno kritiko tistih, ki se vtikajo v področja, ki jih ne poznajo ali ne razumejo. V današnjem času, ko vsakdo meni, da ve vse o vsem, zlasti na družbenih omrežjih, ostaja Prešernova satira izjemno aktualna.

Veliko slovenskih umetnikov mora tudi danes žal prenašati kritike raznih "kopitarjev", ki gredo celo tako daleč, da nadnje pošiljajo vsesplošni ljudski referendumski gnev. Če so njihove pokojnine res tako visoke, bi se marsikaj dalo urediti tudi bolj mirno – v parlamentu, brez skorajda javnega linčanja.

Morda pa bi v razmislek dodali še zanimiv citat, tokrat iz Svetega pisma:

"Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?" To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: "Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo." (Jn 8, 4-7)

Naj tisti, ki mečejo kamen zaradi »visokih« pokojnin najzaslužnejšim umetnikom, najprej razmislijo o svojih lastnih »zasluženih« in »zaslužnih« prejemkih.


Slika: Ne supra crepidam (Wikipedia)

Delimo, torej smo – We Share, Therefore We Are

"Mislim, torej sem" (latinsko Cogito ergo sum) je znamenit izrek filozofa Renéja Descartesa. Vendar ni naš namen razpravljati o tem slavnem filozofskem izreku. Namesto tega razmislimo o njegovi ekonomski izpeljanki, ki bi jo lahko poimenovali "delim, torej sem" (I Share, Therefore I Am); mimogrede, ta besedna zveza[1] se že nekaj časa uporablja. Vendar medsebojna delitev nikoli ni dejanje posameznika, temveč vedno zahteva več ljudi. Zato je bolj primerno reči: "Delimo, torej smo" (We Share, Therefore We Are).

Medsebojna delitev

Medsebojna delitev ali krajše delitev[2] je preprosto načelo, ki ga dobro poznamo v družinah, deloma pa tudi v širših skupnostih. V družinah si večino dobrin delimo med seboj. Skupnega bivanja si drugače sploh ne moremo predstavljati. Starši delijo s svojimi otroki, s starimi starši ali med seboj. Ko nekdo zboli, drugi člani družine z njim delijo vse – tako v materialnem kot nematerialnem smislu.

Tudi države bolj ali manj poznajo načelo delitve, predvsem v obliki davkov. Ti se nato prelijejo v različne javne storitve, kot so zdravstvena oskrba, socialno varstvo, izobraževanje in infrastruktura.

Vendar je danes načelo delitve vse bolj pod udarom komercializacije, ki ruši družbene vezi, temelječe na sočutju, sodelovanju in medsebojni delitvi. Osnova medsebojne delitve in sodelovanja je sočutje – občutek, ki ga človeška bitja doživljamo ob trpljenju ali pomanjkanju drugega in mu skušamo v takih trenutkih pomagati. Sočutje pa je hkrati temelj ljubezni, ki ni omejena le na posameznika ali posamezno skupino, temveč je univerzalna.

Delitev je osnova našega bivanja

Zato lahko v skupnosti obstajamo le, če si medsebojno delimo. Ljudje drugače kot v skupnosti sploh ne moremo živeti. Morda lahko za nekaj časa ostanemo sami, vendar sami ne moremo preživeti. Pravzaprav ne moremo niti postati polnovredna človeška bitja, če ne odraščamo in ne živimo v skupnosti.

Danes nas skušajo prepričati, še posebej ekonomisti in nekateri politiki, da moramo poskrbeti sami zase, da se družba lahko razvija samo skozi tekmovalnost (konkurenčnost) in sebičnost. Vendar to v resnici ni mogoče. Sami lahko opazujemo, kako družba, ki prevzame »vrednote« tekmovalnosti, konkurenčnosti in sebičnosti, začne propadati.

Delimo, torej smo

Če bomo medsebojno delitev negovali ne le v družinah, lokalnih in državnih skupnostih, temveč tudi na globalni ravni, bomo lahko zaživeli v blaginji in miru. Če smo že poudarili, da je sočutje osnova ljubezni, ki se v družinah – v ekonomskem smislu – kaže kot medsebojna delitev dobrin, potem lahko resnično univerzalno ljubezen izrazimo šele z medsebojno delitvijo na svetovni ravni. (Več o tem: Predlog za globalno delitev dobrin.)

V nasprotnem primeru bodo naše skupnosti razpadle in znašli se bomo v pravi džungli, kjer vlada neusmiljen zakon močnejšega.

Zato naj bo naš moto, naše vodilo in naše načelo medsebojna delitev. Ljudje brez medsebojne delitve in sodelovanja sploh ne moremo obstajati. Zato nedvomno velja:

Delimo, torej smo.

---

[1] Na primer: I Share, Therefore I Am

[2] Beseda deliti pa ima v slovenskem jeziku še en pomen, ki je pravzaprav nasproten povezanosti, enotnosti in celovitosti. Na primer, deliti se na leve in desne, dobre in slabe, bele in črne, verne in neverne itd. Znana je tudi fraza »Deli in vladaj!«, ki pomeni, da ljudi spreš in jih s tem razdeliš med seboj, nato pa jim lažje vladaš. Za jasnejši pomen delitve zato lahko uporabimo besedno zvezo medsebojna delitev, s čimer poudarimo, da si ljudje delimo materialne in nematerialne stvari oziroma dobrine med seboj. Še natančneje pa to lahko povemo z izrazom medsebojna delitev dobrin, s čimer poudarimo ekonomski pomen besede deliti. (Vir: Meditacije o ekonomiji delitve)