Marsikdo ima danes občutek, da smo kot civilizacija, kot celotna človeška skupnost, zašli v nekakšno slepo ulico iz katere ne najdemo izhoda. Vemo, kaj vse je narobe: od segrevanja planeta in uničevanja naravnega okolja; revščine, lakote in nepotrebnih bolezni do vojnih konfliktov, terorizma in pravih ekonomskih vojn. Le redki pa prepoznavajo, da so vsi ti veliki problemi človeštva medsebojno povezani in prepleteni.
Čeprav bolj ali manj vemo, kako pristopati do posamičnih problemov, pa se vedno znova izkaže, da so ti ločeni ukrepi nezadostni in neučinkoviti. V resnici danes zgoraj omenjeni problemi niso samo problemi posamičnih držav, vlad, skupin, političnih strank ali posameznikov, temveč so dejansko postali problemi nas vseh – človeštva kot celote. V tem razumevanju naše skupne odgovornosti do človeštva, kot naše skupne družine in do planeta, kot našega skupnega doma, se skriva pravi pomen globalizacije.
Še zdaleč ni potrebno, da bi morali razmišljati in živeti na enak način, da bi pripadali istim religijam in političnim strankam, živeli v eni državi, gledali iste filme, kupovali enake izdelke in govorili isti jezik, kar pa resnično potrebujemo, je to, da oblikujemo in sledimo skupnim ciljem. Različne poti, a skupni cilji. In kateri so ti cilji?
Prvi cilj bi moral biti vsekakor, da nahranimo prav vse ljudi tega planeta, da vsem zagotovimo primerno bivališče (z možnostjo dostopa do čiste vode in z urejenimi sanitarijami), osnovno izobraževanje in zdravstveno varstvo. Prav vsem. Resnično nam kot ljudem ne more biti v ponos, da pred našimi očmi, pred našim (pre)obiljem, v strahotnem trpljenju pomanjkanja umirajo tako številni naši soljudje – in med njimi zelo zelo veliko otrok. Človeštvo je v pravem pomenu besede – po staroslovanskem izročilu – velika družina, torej smo si na nek način vsi bratje in sestre, otroci in starši, bratranci in sestrične. In kako ponavadi ravnamo s člani svoje družine?
Tudi drugi cilj dobro poznamo. Zaustaviti moramo skrajno nevarne procese globalnega segrevanja ozračja in uničevanje našega skupnega okolja – konec koncev našega skupnega doma, ki nas hrani in varuje. Potem pride na vrsto reševanje nevarnih konfliktov vseh vrst: političnih, »terorističnih«, ekonomskih, »medcivilizacijskih« in drugih. Vendar, ko bomo začeli reševati prvi cilj – zagotovili vsem ljudem, da bodo lahko zadovoljevali svoje osnovne potrebe – se bomo hitro začeli približevati tudi vsem drugim ciljem. Bogastvo sveta oziroma skupne dobrine človeštva so danes tako skrajno nepravično porazdeljene, da ta krivica sega »prav do neba« in v tej silni krivičnosti koreninijo vse druge tegobe človeštva.
Če torej poznamo temeljni vzrok največjih svetovnih problemov – nepravično porazdelitev skupnih dobrin – potem so nam tudi rešitve blizu in jasne. Pot iz slepe ulice v katero smo zašli, je torej jasna in preprosta: pravičneje moramo porazdeliti skupne dobrine, ki človeštvu omogočajo preživetje in blaginjo ter se z njimi naučiti skrbneje in zmerneje ravnati. Skupne dobrine človeštva so tiste dobrine, ki vsem ljudem omogočajo zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb (te smo že omenili) in dosego blaginje, ki pomeni kakovostno življenje v zdravem in varnem okolju. A blaginje ni, če ne velja za vse. Skupne dobrine človeštva so zatorej voda, gozdovi, obdelovalna zemlja, ozračje, energetski viri in zemeljska bogastva, v širšem smislu pa tudi znanje ter kulturna in duhovna dediščina človeštva idr.. Človeštvo mora postati upravitelj in skrbnik teh dobrin – kar je tudi pravi pomen besede ekonomija – ne pa njihov brezvestni izkoriščevalec in uničevalec.
Da bi delitev dobrin praktično uresničili, bi morali na globalni ravni, v okviru Organizacije združenih narodov, ustanoviti posebno agencijo, ki bi skrbela za koordinacijo pretoka skupnih dobrin človeštva. Praktično to pomeni, da bi države svoje presežne dobrine dale na razpolago agenciji, ta pa bi jih razporejala na območja, kjer jih primanjkuje. Ker ima sleherna država tako presežke kot primanjkljaje dobrin, bi jih države s pomočjo agencije menjale med seboj, agencija pa bi njihove vrednosti obračunavala na posebnem računu, v obliki posebne virtualne denarne enote – s tem bi zagotovili preglednost, pravičnost in uravnoteženost. S tem ne bi izključili klasične trgovine, niti ne uničili zasebne lastnine, le zmanjšali bi ogromne razlike med ljudmi in obogatili naše medsebojne odnose.
A tudi na »nižjih« nivojih človeške skupnosti, v okviru regij, držav in lokalnih skupnosti, bi se medsebojna delitev lahko praktično izvajala na veliko različnih načinov: od skupne uporabe nekaterih dobrin, prostovoljnih skladov do »knjižnične« izposoje dobrin. Iznajdljivosti in domišljiji ljudi, tradiciji in kulturi različnih skupnosti je prepuščeno, na kakšne načine bi se dobrine delile.
Pravična delitev skupnih dobrin človeštva pa je samo del novega principa, ki mora prežeti vse naše odnose in vsa naša ravnanja: medsebojne delitve. Medsebojna delitev naj postane temelj delovanja na vseh področjih človeške družbe (politike, ekonomije, religije, znanosti, izobraževanja, kulture...), kjer bo spodbujala solidarnost, sodelovanje, spoštovanje in razumevanje drugega – ki so prava in trdna veziva sleherne skupnosti. Medsebojna delitev je pravo nasprotje »vrednotam«, ki prevladujejo v današnji globalni skupnosti: medsebojnega tekmovanja, sebičnosti, pohlepa in nezaupanja, ki iz njih izhaja. Medsebojna delitev je nenazadnje praktični izraz ljubezni do drugega, do človeštva ter do planeta kot celote.
Princip medsebojne delitve je okvir, znotraj katerega se lahko na neomejeno veliko načinov delijo tako materialne dobrine kot tudi znanje, duhovne in kulturne »dobrine«, vrednote, tradicije, odgovornosti itd.. Princip medsebojne delitve se lahko izraža v vseh neštevilnih medsebojnih človeških odnosih; v odnosih med posamezniki, družinami, med različnimi skupinami in narodi – skratka v vseh odnosih in ravnanjih celotne človeške družine.
O principu medsebojne delitve nikakor ne smemo razmišljati kot o še eni ideologiji, ki slej ko prej vedno prevzame neko dokončno in nespremenljivo obliko in ki ji potem mnogi povsem nekritično sledijo, temveč kot o ideji, ki naj navdihuje naša ravnanja in naše medčloveške odnose, kar ne izključuje tudi drugih bitij s katerimi si delimo ta, zaenkrat še tako čudovit planet.
Medsebojna delitev je končno manifestacija, izraz univerzalne ljubezni v človeški skupnosti, te mogočne energije, ki lahko preobrazi svet. Če bomo le dopustili.
Čeprav bolj ali manj vemo, kako pristopati do posamičnih problemov, pa se vedno znova izkaže, da so ti ločeni ukrepi nezadostni in neučinkoviti. V resnici danes zgoraj omenjeni problemi niso samo problemi posamičnih držav, vlad, skupin, političnih strank ali posameznikov, temveč so dejansko postali problemi nas vseh – človeštva kot celote. V tem razumevanju naše skupne odgovornosti do človeštva, kot naše skupne družine in do planeta, kot našega skupnega doma, se skriva pravi pomen globalizacije.
Še zdaleč ni potrebno, da bi morali razmišljati in živeti na enak način, da bi pripadali istim religijam in političnim strankam, živeli v eni državi, gledali iste filme, kupovali enake izdelke in govorili isti jezik, kar pa resnično potrebujemo, je to, da oblikujemo in sledimo skupnim ciljem. Različne poti, a skupni cilji. In kateri so ti cilji?
Prvi cilj bi moral biti vsekakor, da nahranimo prav vse ljudi tega planeta, da vsem zagotovimo primerno bivališče (z možnostjo dostopa do čiste vode in z urejenimi sanitarijami), osnovno izobraževanje in zdravstveno varstvo. Prav vsem. Resnično nam kot ljudem ne more biti v ponos, da pred našimi očmi, pred našim (pre)obiljem, v strahotnem trpljenju pomanjkanja umirajo tako številni naši soljudje – in med njimi zelo zelo veliko otrok. Človeštvo je v pravem pomenu besede – po staroslovanskem izročilu – velika družina, torej smo si na nek način vsi bratje in sestre, otroci in starši, bratranci in sestrične. In kako ponavadi ravnamo s člani svoje družine?
Tudi drugi cilj dobro poznamo. Zaustaviti moramo skrajno nevarne procese globalnega segrevanja ozračja in uničevanje našega skupnega okolja – konec koncev našega skupnega doma, ki nas hrani in varuje. Potem pride na vrsto reševanje nevarnih konfliktov vseh vrst: političnih, »terorističnih«, ekonomskih, »medcivilizacijskih« in drugih. Vendar, ko bomo začeli reševati prvi cilj – zagotovili vsem ljudem, da bodo lahko zadovoljevali svoje osnovne potrebe – se bomo hitro začeli približevati tudi vsem drugim ciljem. Bogastvo sveta oziroma skupne dobrine človeštva so danes tako skrajno nepravično porazdeljene, da ta krivica sega »prav do neba« in v tej silni krivičnosti koreninijo vse druge tegobe človeštva.
Če torej poznamo temeljni vzrok največjih svetovnih problemov – nepravično porazdelitev skupnih dobrin – potem so nam tudi rešitve blizu in jasne. Pot iz slepe ulice v katero smo zašli, je torej jasna in preprosta: pravičneje moramo porazdeliti skupne dobrine, ki človeštvu omogočajo preživetje in blaginjo ter se z njimi naučiti skrbneje in zmerneje ravnati. Skupne dobrine človeštva so tiste dobrine, ki vsem ljudem omogočajo zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb (te smo že omenili) in dosego blaginje, ki pomeni kakovostno življenje v zdravem in varnem okolju. A blaginje ni, če ne velja za vse. Skupne dobrine človeštva so zatorej voda, gozdovi, obdelovalna zemlja, ozračje, energetski viri in zemeljska bogastva, v širšem smislu pa tudi znanje ter kulturna in duhovna dediščina človeštva idr.. Človeštvo mora postati upravitelj in skrbnik teh dobrin – kar je tudi pravi pomen besede ekonomija – ne pa njihov brezvestni izkoriščevalec in uničevalec.
Da bi delitev dobrin praktično uresničili, bi morali na globalni ravni, v okviru Organizacije združenih narodov, ustanoviti posebno agencijo, ki bi skrbela za koordinacijo pretoka skupnih dobrin človeštva. Praktično to pomeni, da bi države svoje presežne dobrine dale na razpolago agenciji, ta pa bi jih razporejala na območja, kjer jih primanjkuje. Ker ima sleherna država tako presežke kot primanjkljaje dobrin, bi jih države s pomočjo agencije menjale med seboj, agencija pa bi njihove vrednosti obračunavala na posebnem računu, v obliki posebne virtualne denarne enote – s tem bi zagotovili preglednost, pravičnost in uravnoteženost. S tem ne bi izključili klasične trgovine, niti ne uničili zasebne lastnine, le zmanjšali bi ogromne razlike med ljudmi in obogatili naše medsebojne odnose.
A tudi na »nižjih« nivojih človeške skupnosti, v okviru regij, držav in lokalnih skupnosti, bi se medsebojna delitev lahko praktično izvajala na veliko različnih načinov: od skupne uporabe nekaterih dobrin, prostovoljnih skladov do »knjižnične« izposoje dobrin. Iznajdljivosti in domišljiji ljudi, tradiciji in kulturi različnih skupnosti je prepuščeno, na kakšne načine bi se dobrine delile.
Pravična delitev skupnih dobrin človeštva pa je samo del novega principa, ki mora prežeti vse naše odnose in vsa naša ravnanja: medsebojne delitve. Medsebojna delitev naj postane temelj delovanja na vseh področjih človeške družbe (politike, ekonomije, religije, znanosti, izobraževanja, kulture...), kjer bo spodbujala solidarnost, sodelovanje, spoštovanje in razumevanje drugega – ki so prava in trdna veziva sleherne skupnosti. Medsebojna delitev je pravo nasprotje »vrednotam«, ki prevladujejo v današnji globalni skupnosti: medsebojnega tekmovanja, sebičnosti, pohlepa in nezaupanja, ki iz njih izhaja. Medsebojna delitev je nenazadnje praktični izraz ljubezni do drugega, do človeštva ter do planeta kot celote.
Princip medsebojne delitve je okvir, znotraj katerega se lahko na neomejeno veliko načinov delijo tako materialne dobrine kot tudi znanje, duhovne in kulturne »dobrine«, vrednote, tradicije, odgovornosti itd.. Princip medsebojne delitve se lahko izraža v vseh neštevilnih medsebojnih človeških odnosih; v odnosih med posamezniki, družinami, med različnimi skupinami in narodi – skratka v vseh odnosih in ravnanjih celotne človeške družine.
O principu medsebojne delitve nikakor ne smemo razmišljati kot o še eni ideologiji, ki slej ko prej vedno prevzame neko dokončno in nespremenljivo obliko in ki ji potem mnogi povsem nekritično sledijo, temveč kot o ideji, ki naj navdihuje naša ravnanja in naše medčloveške odnose, kar ne izključuje tudi drugih bitij s katerimi si delimo ta, zaenkrat še tako čudovit planet.
Medsebojna delitev je končno manifestacija, izraz univerzalne ljubezni v človeški skupnosti, te mogočne energije, ki lahko preobrazi svet. Če bomo le dopustili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar