Zakaj so prvi ljudje začeli bivati v skupnostih, kakšne prednosti jim je to prinašalo? Nedvomno je bilo skupno življenje varnejše in lažje, kot je bilo životarjenje posameznika ali manjše skupine v neprestanem boju v neizprosnem naravnem okolju. Ljudje so skupaj lažje zadovoljevali svoje osnovne potrebe in to je še danes temeljni namen našega skupnega bivanja.
Osnovne človeške potrebe so že od nekdaj potrebe po hrani, pijači ter zaščiti telesa, tako z oblačili kot v primernem bivališču. Tem osnovnim potrebam pa moramo v današnjem kompleksnem okolju dodati še potrebe po zdravstvenem in socialnem varstvu ter izobraževanju. Zadovoljevanje vseh naštetih osnovnih človeških potreb spada danes med temeljne človekove pravice, ki so tudi zapisane v Deklaraciji človekovih pravic in svoboščin Združenih narodov.
Vendar ljudje ne stremimo samo k zadovoljevanju naših osnovnih potreb, temveč tudi k življenju v blaginji. Blaginja pa ne pomeni samo, da ljudje brez večjih problemov zadovoljujemo svoje osnovne potrebe, temveč tudi, da živimo v varnem, zdravem in svobodnem okolju ter se zavedamo, da nam bo vedno nekdo priskočil na pomoč, ko jo bomo potrebovali. Blaginja je predpogoj za človekovo srečo in njegov resnični razvoj. Življenje v blaginji nas ne osreči samo po sebi, vendar bistveno pripomore, da smo lahko srečni, zadovoljni in ustvarjalni.
In ravno blaginja družbene skupnosti ter človeštva kot celote bi morala biti končni cilj prizadevanj celotne družbene strukture – predvsem pa politike in ekonomije, ki predstavljata organizacijske in materialne temelje sleherne človeške družbe.
A če želi človeštvo živeti v blaginji in miru, ki iz blaginje vseh izhaja, se moramo najprej naučiti zadovoljevati osnovne potrebe vseh pripadnikov človeške družine. Tega pa ni mogoče izvesti brez medsebojne delitve skupnih dobrin človeštva, sodelovanja in solidarnosti.
Osnovne človeške potrebe so že od nekdaj potrebe po hrani, pijači ter zaščiti telesa, tako z oblačili kot v primernem bivališču. Tem osnovnim potrebam pa moramo v današnjem kompleksnem okolju dodati še potrebe po zdravstvenem in socialnem varstvu ter izobraževanju. Zadovoljevanje vseh naštetih osnovnih človeških potreb spada danes med temeljne človekove pravice, ki so tudi zapisane v Deklaraciji človekovih pravic in svoboščin Združenih narodov.
Vendar ljudje ne stremimo samo k zadovoljevanju naših osnovnih potreb, temveč tudi k življenju v blaginji. Blaginja pa ne pomeni samo, da ljudje brez večjih problemov zadovoljujemo svoje osnovne potrebe, temveč tudi, da živimo v varnem, zdravem in svobodnem okolju ter se zavedamo, da nam bo vedno nekdo priskočil na pomoč, ko jo bomo potrebovali. Blaginja je predpogoj za človekovo srečo in njegov resnični razvoj. Življenje v blaginji nas ne osreči samo po sebi, vendar bistveno pripomore, da smo lahko srečni, zadovoljni in ustvarjalni.
In ravno blaginja družbene skupnosti ter človeštva kot celote bi morala biti končni cilj prizadevanj celotne družbene strukture – predvsem pa politike in ekonomije, ki predstavljata organizacijske in materialne temelje sleherne človeške družbe.
A če želi človeštvo živeti v blaginji in miru, ki iz blaginje vseh izhaja, se moramo najprej naučiti zadovoljevati osnovne potrebe vseh pripadnikov človeške družine. Tega pa ni mogoče izvesti brez medsebojne delitve skupnih dobrin človeštva, sodelovanja in solidarnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar