Z učbeniki je vrag. Nihče jih zares ne mara. Ponavadi so obvezni, zato jih tisti, katerim so namenjeni ne marajo, drugi pa se jim na daleč izognejo, ker menijo, da jim pač niso namenjeni in ker preveč dišijo po (šolski) prisili.
A beseda ʽučiti seʼ, iz katere tudi izhaja beseda učbenik, ima zelo zanimiv izvor. Je indoevropskega izvora in pomeni ʽnavaditi seʼ [Marko Snoj: Slovenski etimološki slovar. Založba MK, Ljubljana 1997]. Navaditi se na kaj? Na vsakdanjo rutino, na dolgočasno ponavljanje »snovi in dokončnih resnic«, katerih je današnje izobraževanje prepolno? Ali pa na praznost in poneumljenost današnje družbe, ki temelji na eni strani na brezglavem potrošništvu in navidezni prijaznosti, po drugi strani pa je skrajno okrutna in uničevalna – do ljudi in do okolja?
Ne, vsekakor ne pomeni, da učenje pomeni navadite se česa takega. Navadimo pa se lahko radovednosti, odprtosti do novega, do drugačnega. Navadimo se lahko spoštovanja in razumevanja drugih, odgovornejšega odnosa do našega družbenega in naravnega okolja. Navadimo se lahko iskanja novega, boljšega: boljših medsebojnih odnosov; boljših rešitev, ki bodo omogočale boljše življenje ljudi in ki so manj uničujoče do okolja. V teh primerih je učenje res učenje, v drugih primerih gre samo za prilagajanje obstoječim življenjskim vzorcem in navadam, ki so pogosto nevarne, uničevalne in s širšega vidika – vidika človeštva – celo samouničevalne.
Če je pričujoči učbenik vsaj droben prispevek k temu, da v bralcu prižge žar radovednosti in odprtosti do novega in mu hkrati lahko koristi v vsakdanjem življenju, je dosegel svoj namen. Koristi pa so prave koristi samo, če niso usmerjene proti koristim drugih in družbe kot celote oziroma vsega človeštva in še boljše, če v resnici koristijo vsej družbi oziroma človeštvu. Spremeniti naše miselne vzorce, naše navade in naše delovanje postaja ne samo zaželeno, temveč že prava nuja, kajti naš odnos do soljudi in do okolja je nevaren, predvsem – nam samim.
A beseda ʽučiti seʼ, iz katere tudi izhaja beseda učbenik, ima zelo zanimiv izvor. Je indoevropskega izvora in pomeni ʽnavaditi seʼ [Marko Snoj: Slovenski etimološki slovar. Založba MK, Ljubljana 1997]. Navaditi se na kaj? Na vsakdanjo rutino, na dolgočasno ponavljanje »snovi in dokončnih resnic«, katerih je današnje izobraževanje prepolno? Ali pa na praznost in poneumljenost današnje družbe, ki temelji na eni strani na brezglavem potrošništvu in navidezni prijaznosti, po drugi strani pa je skrajno okrutna in uničevalna – do ljudi in do okolja?
Ne, vsekakor ne pomeni, da učenje pomeni navadite se česa takega. Navadimo pa se lahko radovednosti, odprtosti do novega, do drugačnega. Navadimo se lahko spoštovanja in razumevanja drugih, odgovornejšega odnosa do našega družbenega in naravnega okolja. Navadimo se lahko iskanja novega, boljšega: boljših medsebojnih odnosov; boljših rešitev, ki bodo omogočale boljše življenje ljudi in ki so manj uničujoče do okolja. V teh primerih je učenje res učenje, v drugih primerih gre samo za prilagajanje obstoječim življenjskim vzorcem in navadam, ki so pogosto nevarne, uničevalne in s širšega vidika – vidika človeštva – celo samouničevalne.
Če je pričujoči učbenik vsaj droben prispevek k temu, da v bralcu prižge žar radovednosti in odprtosti do novega in mu hkrati lahko koristi v vsakdanjem življenju, je dosegel svoj namen. Koristi pa so prave koristi samo, če niso usmerjene proti koristim drugih in družbe kot celote oziroma vsega človeštva in še boljše, če v resnici koristijo vsej družbi oziroma človeštvu. Spremeniti naše miselne vzorce, naše navade in naše delovanje postaja ne samo zaželeno, temveč že prava nuja, kajti naš odnos do soljudi in do okolja je nevaren, predvsem – nam samim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar