Nič ni danes bolj napak razumljenega, kot je ravno ekonomija. Zdi se kot da gre za dejavnost posvečenih – ekonomskih strokovnjakov. Ekonomija pa je v resnici najbolj vsakdanja zadeva najbolj vsakdanjega človeka na Zemlji.
Ekonomija je res postala nekaj »svetega«, nekaj kar naj bi razumeli samo posvečeni. Njihova govorica je običajnim ljudem skoraj povsem nerazumljiva, podobno kot ljudje nekoč niso razumeli duhovnikov, ki so maše vodili kar v latinščini. In so živeli popolnoma drug mimo drugega.
Tako živimo danes z ekonomisti. Nekaj povsem razumljivega so naredili za povsem nerazumljivo. V resnici smo ljudje vsaj v delčku osebnosti vedno ekonomisti. Vedno znova moramo upravljati s svojim premoženjem (v obliki posesti, hiše, raznih predmetov ali denarja – pa če jih imamo malo ali veliko), s svojim časom, svojo energijo, celo s svojimi čustvi.
Upravljanje našega zunanjega (premoženje, medsebojni odnosi) in tudi notranjega okolja (čustva, misli, telesne potrebe) pa je že stvar naše ekonomije. Že stari Grki, »izumitelji« ekonomije, so le-to definirali kot ʽupravljanje s premoženjemʼ. Eni znajo to bolje, drugi slabše. Tisti, ki jim zaupamo vodenje občine ali države morajo upravljati z mnogo kompleksnejšim in širšim okoljem – družbenim in naravnim – kot je okolje posameznika. In spet eni to počnejo boljše in drugi slabše (vsekakor je danes več drugih).
V osnovi se ekonomija ukvarja z našim preživetjem in kvaliteto našega bivanja. Tega smo se naučili v dolgi evoluciji, ki temelji ravno na naših sposobnostih upravljanja notranjega in zunanjega okolja. Vemo tudi, da preživijo in se razvijajo samo najboljši in najsposobnejši posamezniki ter vrste. Stare, neprilagojene oblike razpadejo, nadomestijo jih nove, bolj prilagojene in usposobljene za neprestano spreminjajoče okolje.
Vendar, ko je človek začel bivati v družbeni skupnosti, se je zgodil preobrat. Takrat je začelo veljati, da preživi najsposobnejša skupnost, ki svojo resnično moč črpa iz medsebojnega sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve njenih sestavnih delov – posameznikov. Ko je neka družbena skupnost popolnoma zanemarila te temelje, je razpadla in postopno izginila.
Zdaj smo tik pred naslednjim velikim preobratom. Naš razvoj, razvoj naše vrste, nas je pripeljal do nove pomembne prelomnice. Zdaj ne moremo preživeti samo kot posamezna skupnost (država, regija), ki tekmuje z drugo ali z drugimi za dobrine in prostor, ampak samo celotna človeška skupnost. In zato moramo sprejeti že omenjene temelje sleherne skupnosti, a tokrat na globalni ravni: sodelovanje, solidarnost in medsebojno delitev.
Boja za obstanek v človeški družbi že dolgo ne bi smelo biti več, niti boja za obstanek posameznih družbenih skupnosti – držav in regij.
Kaj je torej narobe z ekonomijo?
Da deluje na stare, neustrezne načine, ki ne morejo zadovoljiti potreb človeštva današnjega časa. Stare, neprilagojene oblike morajo razpasti, nadomestiti jih morajo nove, bolj prilagojene in usposobljene za neprestano spreminjajoče okolje. To velja tudi za ekonomsko ureditev in za ekonomske ustanove.
Te bodo morale delovati po principih sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve.
Ekonomija je res postala nekaj »svetega«, nekaj kar naj bi razumeli samo posvečeni. Njihova govorica je običajnim ljudem skoraj povsem nerazumljiva, podobno kot ljudje nekoč niso razumeli duhovnikov, ki so maše vodili kar v latinščini. In so živeli popolnoma drug mimo drugega.
Tako živimo danes z ekonomisti. Nekaj povsem razumljivega so naredili za povsem nerazumljivo. V resnici smo ljudje vsaj v delčku osebnosti vedno ekonomisti. Vedno znova moramo upravljati s svojim premoženjem (v obliki posesti, hiše, raznih predmetov ali denarja – pa če jih imamo malo ali veliko), s svojim časom, svojo energijo, celo s svojimi čustvi.
Upravljanje našega zunanjega (premoženje, medsebojni odnosi) in tudi notranjega okolja (čustva, misli, telesne potrebe) pa je že stvar naše ekonomije. Že stari Grki, »izumitelji« ekonomije, so le-to definirali kot ʽupravljanje s premoženjemʼ. Eni znajo to bolje, drugi slabše. Tisti, ki jim zaupamo vodenje občine ali države morajo upravljati z mnogo kompleksnejšim in širšim okoljem – družbenim in naravnim – kot je okolje posameznika. In spet eni to počnejo boljše in drugi slabše (vsekakor je danes več drugih).
V osnovi se ekonomija ukvarja z našim preživetjem in kvaliteto našega bivanja. Tega smo se naučili v dolgi evoluciji, ki temelji ravno na naših sposobnostih upravljanja notranjega in zunanjega okolja. Vemo tudi, da preživijo in se razvijajo samo najboljši in najsposobnejši posamezniki ter vrste. Stare, neprilagojene oblike razpadejo, nadomestijo jih nove, bolj prilagojene in usposobljene za neprestano spreminjajoče okolje.
Vendar, ko je človek začel bivati v družbeni skupnosti, se je zgodil preobrat. Takrat je začelo veljati, da preživi najsposobnejša skupnost, ki svojo resnično moč črpa iz medsebojnega sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve njenih sestavnih delov – posameznikov. Ko je neka družbena skupnost popolnoma zanemarila te temelje, je razpadla in postopno izginila.
Zdaj smo tik pred naslednjim velikim preobratom. Naš razvoj, razvoj naše vrste, nas je pripeljal do nove pomembne prelomnice. Zdaj ne moremo preživeti samo kot posamezna skupnost (država, regija), ki tekmuje z drugo ali z drugimi za dobrine in prostor, ampak samo celotna človeška skupnost. In zato moramo sprejeti že omenjene temelje sleherne skupnosti, a tokrat na globalni ravni: sodelovanje, solidarnost in medsebojno delitev.
Boja za obstanek v človeški družbi že dolgo ne bi smelo biti več, niti boja za obstanek posameznih družbenih skupnosti – držav in regij.
Kaj je torej narobe z ekonomijo?
Da deluje na stare, neustrezne načine, ki ne morejo zadovoljiti potreb človeštva današnjega časa. Stare, neprilagojene oblike morajo razpasti, nadomestiti jih morajo nove, bolj prilagojene in usposobljene za neprestano spreminjajoče okolje. To velja tudi za ekonomsko ureditev in za ekonomske ustanove.
Te bodo morale delovati po principih sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve.
Ni komentarjev:
Objavite komentar