Kar je moje, je tvoje (naše)

Današnja ekonomija je izrazito individualistična. Posameznik je tisti, ki naj bi imel v lasti vsako dobrino, ki jo potrebuje. Podjetja oglaševanje svojih izdelke vedno naslavljajo na potrebe posameznika oziroma še večkrat na njegove želje. Družbeni status posameznika je pogojen z lastništvom dobrin (“več imaš, več veljaš”); imeti ima prednost pred uporabljati. Tudi ljudje v preteklosti so imeli svoje stvari, a mnogo so jih uporabljali skupaj oziroma so si jih posojali ali delili.

In ne samo to, stvari morajo biti danes vedno nove, moderne, modne; ko niso, jim zavržemo, četudi so še uporabne ali skoraj nove. Tudi to je fenomen našega časa, na odpadih konča neskončno še uporabnih stvari, ki bi mnogim koristile še dolgo časa.

Lahko v sodobnem času spremenimo odnos do dobrin in jih začnemo uporabljati drugače. V izjemni knjigi Kar je moje, je tvoje: Rast sodelovalne potrošnje (What's Mine Is Yours: The Rise of Collaborative Consumption) sta avtorja Rachel Botsman in Roo Rogers popisala pravo »eksplozijo« novih ekonomskih oblik, ki temeljijo na medsebojni delitvi in novih informacijsko-komunikacijskih tehnologijah.

Dejansko lahko opazimo izjemen premik od načela individualne potrošnje k načelu sodelovalne potrošnje, kjer je ena dobrina dostopna več ljudem ali povedano drugače: eno dobrino lahko uporablja (si deli) več ljudi; npr. avto, kolo.

Takšne oblike niso nekaj novega, a doslej smo jih poznali samo v okviru manjših skupnosti (predvsem v družinah). Sodobne tehnologije pa nam zdaj omogoča, da to storimo na mnogo širši ravni, s čimer se bistveno poveča dostopnost do dobrin (zmanjšanje revščine), hkrati pa jih potrebujemo manj (manjše obremenitve okolja). Sodelovalna potrošnja, ki je del ekonomije delitve, pomeni tudi krepitev družbenih vezi.