Henry je navdušen in skupaj se odpravita nabirat jabolka. Ko prideta na jaso z jablano, presenečeno ugotovita, da jabolk ni več. Maks razočaran potoži, da je bila jablana še dan prej polna sočnih jabolk. Žalostna se obrneta in Henry sklene, da morata zabavo odpovedati.
Ko gresta mimo domovanja polha Rika, Henry opazi polno vrečo jabolk. Maks, običajno zelo prijazen, Rika vpraša, če je on obral vsa jabolka z drevesa. Riko ponosno prikima in pravi, da so bila zelo težka.
Henry ga vpraša, kaj namerava storiti z njimi. “Pojedel jih bom, seveda”, mu odgovori Riko. “Vse sam?” ga vpraša Henry. “Seveda,” pravi Riko, “saj sem vse sam nabral”. Maks mu jezno zabrusi, naj se odslej tudi sam igra, saj takšnega prijatelja pač ne potrebujejo.
Prijatelja potrta odideta in Maks s solznimi očmi potoži, da Riko jabolk “ni želel deliti z drugimi”. Ko pride domov, strga vabilo na zabavo in prosi Henrya naj ostale prijatelja obvesti o odpovedi zabave, sam pa se zapre v svoje domovanje.
Henry pohiti h krtu Molly, ki pa ji ni všeč, da bo jabolčna zabava odpovedana, zato sklene, da bodo pač priredili zabavo s palačinkami, saj ima nekaj moke, ki “jo bo z veseljem delila z vsemi ostalimi”. Žabon Freddy se jima prav tako priključi ter pravi, da je pripravljen deliti lonec vode z marelico.
Tudi kosinja Belinda je ogorčena, ko zve za Rikovo sebično dejanje in pravi: “Drevo v gozdu pripada vsem. Ne moreš kar vzeti vse sadeže in jih obdržati samo zase.” Prijatelji sklenejo, da bodo potrtega Maksa presenetili z zabavo s palačinkami in Belinda odleti po nekaj jajc, ki jih bo zamenjala za črve.
Ko pridejo do Maksovega bivališča, tamkaj zagledajo Rika z jabolki. Riko skesano potoži: “Oprostite, ne vem kaj sem mislil. Še vedno želite jabolka? Nič kaj zabavno jih ni sam jesti ter se osamljen igrati.” Maks se mu zahvali in pravi, da imajo zdaj še vedno lahko jabolčno zabavo.
“Vendar”, pravi Molly, “mi smo prinesli vse sestavine za zabavo s palačinkami”. “Potem pa,” v smehu odvrne Riko, “imejmo zabavo z jabolčnimi palačinkami. Stavim, da ima Maks veliko ponev in nekaj masla.”
Prijatelji opazijo, da je jež Henry nenadoma izginil. Najdejo ga v bližnjem grmu, kamor se je skril, ker le on nima ničesar, kar bi delil z drugimi. Maks ga skuša potolažiti, da to ne drži in pri tem opazi, da so njegove bodice polne vejic, brez katerih ne morejo zakuriti ognja za peko palačink.
Nazadnje se vseh šest prijateljev loti dela in skupaj pripravijo palačinko velikanko. Ko je pripravljena, Maks pravi, da zdaj potrebujejo le še kanček čarobnega. Maks palačinko posuje z nečim belim in jo razdeli na šest kosov. “Kaj je to?” ga radovedno vpraša Henry.
“Prijateljski prašek”, mu odvrne Maks in pomežikne. “S prijateljskim praškom je vse, kar skupaj jemo, še slajše.” Potem so tiho pojedli do zadnjega koščka. Riko pa si je pri sebi zabrundal:
“Deliti, deliti je tako zabavno opravilo -
ko si vsi delimo med seboj, je vedno dovolj,
dovolj zame in za vse druge.”
Čeprav je na voljo že kar nekaj literature na temo medsebojne delitve, pa je na prav simpatičen način izstopajoča otroška knjiga - slikanica Brigitte Weninger z naslovom Medsebojna delitev je zabavna (Sharing is Fun).
Zgodba, ki smo jo na kratko povzeli, je vsekakor zelo poučna, kajti če si z drugimi delimo dobrine, se nam nikoli ni treba bati pomanjkanja, hkrati pa nimamo razloga, da bi druge sovražili oziroma se jih bali.
Mar ni ravno to naš največji problem: če smo prepuščeni sami sebi in z drugimi tekmujemo za dobrine, se ves čas bojimo za svojo prihodnost in se skušamo s kopičenjem premoženja zaščititi pred negotovo usodo, pa še osamljeni in prestrašeni smo. Vseeno je ali gre za posameznike ali za države. Medsebojna delitev pa pomeni, da se vedno lahko zanesemo na druge in drugi na nas.
Vsakdo ima nekaj, kar lahko deli z drugimi. Ni važna vrednost in količina. Prijateljstvo se ne meri, tudi ljubezen ne. To je njuna čarobnost. Zato je tudi medsebojna delitev čarobna.
Slika: Minedition
Ni komentarjev:
Objavite komentar