Evropejci po potrebi

Tako politiki kot tudi običajni državljani se pogosto radi pohvalimo, da smo Evropejci. Pripadati veliki Evropski uniji je pač privilegij, ki nam ga zavida marsikateri Zemljan. Vendar pri tem pogosto nismo pošteni. Ko se v Sredozemlju, pred obalami Evrope potopi ladja s približno sedemsto prebežniki (Sredozemsko morje je postalo pokopališče), ki želijo vstopiti v “obljubljeno deželo”, hitro pozabimo, da smo Evropejci. Takrat smo Slovenci, Nemci, Nizozemci in tako naprej; prebežniki pa so pač skušali ilegalno vstopiti v Italijo.

A krivda je skupna. Ne moreš biti pet minut Evropejec in pet minut Slovenec, Nemec, Belgijec itd. Dejstvo je, da pred našo obalo umira stotine ljudi in da smo mi brezbrižni. Pustimo, da politiki “rešujejo” problem, a ti niso prav nič drugačni od nas samih. Skličejo konferenco, pred mediji se naredijo malo žalostne in življenje teče dalje; umirajo pa novi in novi prebežniki.

Evropa lahko postavi deset-metrski zid, pa problema ne bo rešila. V resnici je rešitev ena sama, preprosta in izvedljiva. Treba je pomagati ljudem tam, kjer živijo. Če bi prebežniki imeli vsaj minimalne pogoje za preživetje, jim niti na kraj pameti ne bi padlo, da bi preko tisoč in ene ovire bežali v Evropo.

Če revnim državam krademo njihove bogate naravne in družbene vire ter njihove uradne in neuradne vojske zalagamo z orožjem ter jim hkrati izvažamo jedrske odpadke in druge smeti, potem ne moremo reči, da nismo krivi. Val beguncev ima svoje vzroke in te vzroke pogosto ustvarjajo prav tiste države, ki se delajo najbolj nevedne in nedolžne. A reke beguncev se stekajo prav v države, ki so krive, da se sploh odpravijo od doma.

Evropa je nedvomno kriva za smrt beguncev v vodah Sredozemlja in mi smo Evropejci, torej smo sokrivi. Edino kar lahko naredimo je, da spremenimo vzroke. Revnim državam moramo prepustiti, da lahko razpolagajo s svojimi viri in jih od njih kupovati po poštenih cenah. A tudi to ni povsem prava rešitev.

Vsaka država na svetu ima naravne vire, a nima vsega, kar potrebuje; ima presežke in primanjkljaje. Če bi zares želeli mir v svetu, konec množičnih migracij in ohranitev našega skupnega okolja, potem bi se morali dogovoriti za globalni sistem pravične delitve presežnih virov, ki bi bili na voljo tistim državam, ki jih imajo premalo. Tega noben trgovinski sistem ne more nikoli zagotoviti.

Evropski voditelji se na konferenci lahko dogovorijo, da si bodo na globalni ravni prizadevali za sistemsko delitev globalnih dobrin. Potem bo reka beguncev presahnila. Potem bodo ljudje ostali doma in v Evropo hodili kot turisti, poslovneži ali študentje. In se vrnili v svojo domačo deželo. Morda bi kdo v Evropi tudi ostal, a s tem ni prav nič narobe. Morda bi tudi kakšen Evropejec z veseljem živel v Somaliji, če bi tam vladal mir in bi vsi ljudje živeli v blaginji.


Slika: Diplomacy Post