Kaj je komercializacija
Najpreprosteje povedano, je komercializacija proces preoblikovanja naravnih virov in javnih storitev v trgovske izdelke in storitve (ang. beseda commerce pomeni trgovino, trgovanje). Do neke mere so ti procesi stari toliko kot človeška civilizacija, kajti trgovala so že zgodnja ljudstva, v zadnjih desetletjih pa je proces komercializacije povsem ušel izpod nadzora.
Trgovina (in z njo povezan finančni oziroma denarni sistem) je bila dolga stoletja del širšega ekonomskega področja in je imela v družbi vedno svoje mesto. Danes pa so trgovske in finančne ustanove (velike korporacije, banke, zavarovalnice itd.) prevzele vodilno družbeno vlogo in si podredile celoten ekonomski sistem in celo politiko, s tem pa družbo kot celoto. Še več, sile komercializacije, ki obvladujejo globalni korporativno-finančni sistem, so “vstopile” v naše misli in naše medsebojne odnose.
Tako je danes komercializacija (slovensko bi temu lahko rekli trgovinizacija) postala ideologija, ki vse naravne vire, javne storitve, naše medsebojne odnose in družbo kot celoto “postavlja” na nove temelje - trgovske. Tako voda, hrana, zdravstveno varstvo, izobraževanje in socialno varstvo postopno postajajo vse bolj samo še trgovsko blago. Kar ima katastrofalne posledice.
Ko dobrina postane trgovsko blago, postane dostopna samo tistim, ki imajo dovolj denarja. Ko gre za osnovne dobrine, postane komercializacija v skrajni obliki vprašanje življenja in smrti. 40.000 ljudi, kolikor jih dnevno umre zaradi različnih vzrokov, ki so povezani s skrajno revščino, ni tako strahotno prikrajšanih, ker v svetu ne bi bilo dovolj dobrin, temveč ker nimajo denarja, da bi si kupili vodo, hrano, zdravstvene storitve in druge osnovne dobrine. Zato umirajo, četudi je v njihovi neposredni bližini ogromen trgovski center in najmodernejša zdravstvena ustanova. Je to sploh človeško? Da to dopuščamo!
Trgovski oziroma v širšem smislu komercialni odnosi ne poznajo solidarnosti, sočutja, prijaznosti, dostojanstva, ljubezni do drugih. Trgovski odnosi so povezani s tekmovanjem, sebičnostjo, pohlepom, dobičkom, zaslužkarstvom. Ne trdimo, da je trgovina nepotrebna in pokvarjena sama po sebi, vendar družba kot celota ne more delovati kot velikanska trgovina, kjer so izdelki in storitve na voljo le tistim, ki imajo denar; drugi pa lahko tudi umrejo ali životarijo v človeka povsem nevrednih razmerah.
Komercialna miselnost danes zastruplja vse, celo majhne otroke, ki jih učimo, da je tekmovalnost nekaj dobrega in da je cilj človeškega življenja, da postanemo “uspešni”, “slavni”, “bogati”, pa četudi na račun drugih. Komercializacija tako pospešeno izriva človeške vrednote kot so solidarnost, sočutje, prijaznost, dostojanstvo, ljubezen do drugih.
Zato Maitreja pravi, da je komercializacija za človeštvo nevarnejša od atomske bombe. V nas uničuje tisto, kar je človeškega in spodbuja najbolj nizkotna dejanja. Samo ozrimo se okoli sebe, pa bomo videli kaos in destrukcijo - v naravi in družbi. Ne samo atomska bomba, tudi komercializacija lahko uniči človeštvo, samo bolj počasi.
Boj proti komercializaciji
Pobuda za vpis pravice do vode v ustavo je primer boja proti komercializaciji, vendar gre samo za boj za posamično pravico v eni državi. Razmišljati moramo mnogo širše, kajti komercializacija je globalni pojav; če ji odsekamo eno glavo, ji bodo zrasle tri nove. Za uspešen boj proti komercializaciji je potrebno usklajeno prizadevanje za zagotovitev pravice slehernega Zemljana do osnovnih dobrin, ki mu zagotavljajo preživetje in blaginjo.
Ta pravica je že zapisana v “ustavi človeštva” oziroma Splošni deklaraciji človekovih pravic in sicer v njenem 25. členu (prvi del), kjer je zapisano:
“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”
Največ kar lahko storimo je, da si prizadevamo za uresničitev 25. člena za vse ljudi na planetu. To bi moral biti temeljni program sleherne vlade, s široko podporo globalne civilne družbe. 25. člen bi moral biti nadrejen slehernemu trgovinskemu sporazumu in integralni del vsake državne ustave.
Medsebojna delitev dobrin kot protistrup komercializaciji in pot do uveljavitve 25. člena
Če si zares želimo, da bi vsi Zemljani živeli v blaginji oziroma, da nihče ne bi trpel pomanjkanja osnovnih dobrin in zaradi tega celo umrl, potem moramo poskrbeti za pravičnejšo porazdelitev globalnih virov. V ta namen bi lahko na globalni ravni vzpostavili mehanizem delitve presežnih dobrin, ki jih ima večina svetovnih držav in te ključne dobrine bi se namenjale na območja pomanjkanja.
Tako bi v kratkem času rešili obsežno lakoto in revščino ter povrnili zaupanje med številnimi državami, med katerimi danes potekajo vse bolj nevarni konflikti. Le tako lahko računamo na mir in možnost, da se zares učinkovito lotimo še drugih velikih globalnih problemov: segrevanja ozračja, onesnaženja zemlje in vode itd.
Medsebojna delitev dobrin je izraz naših pravih človeških lastnosti, ki smo jih že omenili: solidarnosti, sočutja, prijaznosti, dostojanstva, ljubezni do drugega. In te človeške lastnosti moramo izraziti na področju ekonomije. Zato je medsebojna delitev protistrup destruktivnim silam komercializacije in pot do uresničitve 25. člena.
Uresničitev pravic iz 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic za vse ljudi na planetu mora postati temelji cilj naše skupne prihodnosti. Medsebojna delitev dobrin pa je pot do uresničitve teh pravic.
Priporočljivo branje: Heralding Article 25: a people's strategy for world transformation
Slika: Radio Free Brighton
Ni komentarjev:
Objavite komentar