Komercializacija, strup življenja

Ljudje smo že "uspešno" zastrupili skorajda vse okoli sebe – oceane in sladko vodo, zemljo, ozračje, rastline in živali. S tem pa tudi sami sebe, saj jemo hrano, ki je pridelana v (onesnaženi) zemlji, pijemo (onesnaženo) vodo in dihamo (onesnažen) zrak. Ne zavedamo pa se zastrupljenosti naših umov; kajti ta strup je brez "vonja in okusa", a zastruplja naše mišljenje in čustvovanje, posledično pa tudi večino naših aktivnosti ter naš odnos do drugih ljudi in do sveta kot celote. Temu strupu rečemo komercializacija in to je pravzaprav strup, ki je v ozadju propadanja naših oceanov, naše zemlje in ozračja ter nenazadnje tudi nas samih.

Komercializacija je ideologija oziroma način razmišljanja, ki v središče naših življenj in družbe kot celote postavlja komercialno oziroma tržno miselnost. Tržna miselnost preprosto povedano pomeni, da v sleherni situaciji razmišljamo na trgovski način: kaj se nam najbolj splača, kakšno ceno ima neka stvar, dejanje ali bitje, kaj je za nas najbolj ugodno, kako bi čim več iztržili (zaslužili), kako bi bili bolj konkurenčni (uspešnejši) od drugih itd.

Tržna miselnost ni nič novega, a danes nam je povsem "ušla z vajeti". Trgovci so vedno razmišljali o koristih zase, o dobičkih, o najboljših kupčijah, se posluževali različnih zvijač, a vse to je "ostajalo" na trgih, tržnicah in v trgovinah. Danes pa je ta tržna oziroma komercialna miselnost zastrupila družbo kot celoto in postala osnova naših ravnanj in delovanja vseh družbenih podsistemov: politike, ekonomije, izobraževanja, znanosti, kulture, zdravstva in drugih.

Danes tako o izobrazbi odločamo na podlagi njene tržne vrednosti. Tako razmišljamo tudi o partnerjih: kaj nam ponujajo, katere naše potrebe in želje lahko zadovoljijo; če pa niso ustrezni, si na "trgu" poiščemo novega, "boljšega". Tudi naši otroci vse bolj postajajo "tržni projekti": kaj vse bomo vanje investirali (najboljša izobrazba, tečaji, delavnice, usposabljanja), da bodo družbeno oziroma tržno uspešni? Kupujemo tudi čustva (z darili), izkušnje (s potovanji), družbeni položaj (s premoženjem in izobrazbo); kupujemo celo instant duhovnost (s hitrimi tečaji joge, raznimi delavnicami) itd.

Komercializacija je seveda popolnoma prežela ekonomsko področje. Danes ekonomijo dobesedno enačimo s komercializacijo. Vendar je namen ekonomije nekaj povsem drugega: zagotoviti blaginjo vseh ljudi in celotnega planetarnega okolja. Tudi politika je bolj ali manj prežeta s komercializacijo. Politiki se danes prodajajo kot "politični produkti", medtem ko je njihovo delovanje v dobro družbe kot celote vse bolj drugotnega pomena. Dober primer takšnega tipa politika je naš "Insta(nt)gram predsednik", a tudi mnogi drugi mu tesno sledijo.

Še posebej pa je komercializacija vidna v teh novembrsko-decembrskih prazničnih dneh, ko se prazniki novega rojstva, ljubezni do drugega, sočutja, dobrote, hvaležnosti sprevržejo v noro lovljenje popustov, kičastih daril, požrtij in malikovanja "debeluha, oblečenega v rdečo opravo", kot se je pred leti slikovito izrazil argentinski nadškof (Dnevnik).

Medsebojna delitev dobrin, protistrup komercializaciji

Zdravilo, ki nas bo rešilo uničevalne in skrajno nevarne komercializacije je sprejetje načela medsebojne delitve dobrin in delovanje v skladu z njim. Gre za povsem drugačen pristop do življenja, kjer na prvo mesto postavimo osnovne potrebe in dostojanstvo slehernega človeka. Medtem ko je komercializacija izraz skrajne sebičnosti in samozadovoljstva, z medsebojno delitvijo dobrin izražamo nesebičnost, sočutje in ljubezen do drugega. Mar ne bi s tem v resnici obeležili rojstva luči oziroma Kristusa, kar nenazadnje predstavlja praznovanje božiča.

Medsebojna delitev dobrin spreminja tudi naš odnos do okolja, saj tako prenehamo z nenasitno in trajnostno nevzdržno potrošnjo ter dobrine uporabljamo in z drugimi delimo z njihovim pravim namenom: za podporo in vzdrževanje življenja. Ni končni cilj našega življenja imeti, temveč živeti!