Ljubiti drugega

Ljubiti drugega ni sentimentalno čustvo,
ki ga izrečemo o nekom, nato pa pogosto ravnamo povsem drugače –
včasih celo v popolnem nasprotju z ljubeznijo samo.
Ljubezen do drugega je ljubezen v dejanjih – dejavna ljubezen.

Ljubiti drugega pomeni ljubiti vsakega človeka,
brez vsakršne diskriminacije, še posebej pa ne glede na:
"raso, barvo kože, spol, jezik, vero,
politični ali drugi nazor, narodno ali družbeno poreklo,
premoženje, rojstvo ali katerokoli drugo okoliščino".*

To pomeni ljubiti Irance, Izraelce, Američane, Ukrajince, Ruse,
Kitajce, Indijce, Brazilce, Tanzanijce, Uzbekistance in vse druge – brez izjeme.
To pomeni ljubiti muslimane, kristjane, hindujce, budiste
in pripadnike vseh drugih večjih in manjših religij.
To pomeni ljubiti ljudi različnih prepričanj in političnih usmeritev,
različnih spolnih identitet in usmeritev – vsakogar, povsod.

Toda ni nam treba ljubiti tistih, ki – ne glede na pripadnost –
netijo sovraštvo, razkol in vojne,
spodbujajo predsodke ali ustvarjajo
nemogoče pogoje za življenje milijonov naših bratov in sester –
bodisi z orožjem, bodisi s političnimi ali ekonomskimi sredstvi.

Proti njim se moramo dejavno upreti:
protestirati, bojkotirati, demonstrirati, pisati …
Kajti dejavna ljubezen ne izključuje dejavnega upora.

Hrupna tišina

"Hrupna tišina" je seveda oksimoron – torej bistroumni nesmisel, besedna figura, pri kateri gre za združitev protislovnih pojmov. A prav s temi besedami lahko opišemo odziv evropskih voditeljev na izraelski napad na Iran: brez obsodbe, brez protesta, brez groženj s sankcijami. V primeru Rusije je bila zgodba povsem drugačna – nedavno je bil uveden že 18. sveženj sankcij EU proti Rusiji.

Navkljub očitnemu genocidu v Gazi, ki traja že dolge mesece, nedavnemu napadu na Iran ter že prej na druge suverene države – Sirijo, Libanon in Jemen – Evropa ostaja bolj ali manj tiho. Brez sankcij, brez resnih ukrepov, le nekaj (ne preveč strogih) opozoril – zgolj toliko, da si nekateri politiki lažje potešijo slabo vest.

Vsak dan smo bliže vojni vseh vojn – jedrski, saj so "v igri" jedrski objekti in jedrsko orožje. Mar evropski politiki nimajo niti trohice poguma, da bi vsaj skušali to preprečiti? Kaj pomeni pravi pogum, jim je pokazala majhna skupina aktivistov – med njimi tudi Greta Thunberg – ki so se z jadrnico Madleen podali proti Gazi s simbolično pomočjo njenim trpečim prebivalcem. Greta je s svojim dejanjem že drugič razgalila majhnost "velikih" evropskih voditeljev, ki ne zmorejo niti resnega pristopa k podnebnim spremembam, kaj šele soočenja z nevarnostjo izbruha 3. svetovne vojne.

"Kajti v trenutku, ko prenehamo poskušati, izgubimo svojo človečnost. In ne glede na to, kako nevarna je ta misija, ni niti približno tako nevarna kot tišina sveta ob genocidu, ki ga lahko spremljamo v živo."

To izjavo je Greta podala med plovbo z jadrnico Madleen proti Gazi kot odgovor na vprašanja o tveganju njihovega dejanja. Gre za močan moralni poziv k dejanjem v času množične pasivnosti. A ljudje se prebujajo – stotine tisočev protestirajo proti genocidu v Gazi. Kljub temu jih politiki ne slišijo; in s tem niso zgolj pasivni, temveč postajajo aktivni podporniki izraelskih dejanj ter tako sokrivi za grozljive razmere v Gazi.

Zdaj bodo na njihovi vesti tudi stotine življenj v Iranu – in nenazadnje nedolžne žrtve v samem Izraelu, pa še marsikje po svetu.

Za takšne voditelje nas je lahko globoko sram. Njihova tišina je grozljivo glasna – glasna kot eksplozije bomb, ki dežujejo z neba.

Kratka razprava o peklu, ki ga ustvarjamo

"Ker vaš pohlep je svetu kakor kuga,
Falote dviga, poštenjake tlači!"
(Dante Alighieri: Pekel. VIII. krog, Zle kotanje, prevaranti)

Dante Alighieri (1265–1321) je v svoji nesmrtni Božanski komediji, razdeljeni na Pekel, Vice in Raj, mojstrsko upodobil tedanjo družbo. Ker ni mogel neposredno kritizirati mogočnikov svojega časa, jih je na podlagi njihovih dejanj razvrstil glede na mesto, ki si ga zaslužijo po smrti – nekaterim še živim pa je že "rezerviral" prostor, kamor po njegovem sodijo. Na svoji poti se najprej poda v Pekel, v spremstvu rimskega pesnika Vergila, kjer grešnike – od papežev, kraljev, bogatašev, plemičev in trgovcev do navadnih ljudi – razporedi po posameznih krogih, vse od prvega do najnižjega, devetega.

Se je družba od takrat spremenila? Da, se je. Imamo računalnike, avtomobile, robote, umetno inteligenco in še vrsto drugih tehnoloških čudes. Po drugi strani pa – kar zadeva naše človeške lastnosti – nismo bistveno drugačni kot v Dantejevem času. Pohlep, požrešnost, oderuštvo, zavist, laž, zvijačnost, nasilje... Koliko vsega tega še vedno vidimo v politiki, ekonomiji, pa tudi v vsakdanjem življenju. Še huje, velik del znanstvenega in tehnološkega napredka ne namenjamo za blaginjo ljudi, temveč za njihovo uničevanje ter za uničevanje drugih bitij in okolja.

 

Politični pekel

Sla in pohlep po neomejeni oblasti, bogastvu, zemlji, naravnih virih in vplivu na ljudi še vedno usmerja dejanja številnih velikih in malih političnih in gospodarskih voditeljev. A ti voditelji so danes nevarnejši kot kdaj koli prej, kajti za njimi stojijo izjemno premožni posamezniki ter najbistrejši znanstveniki in tehnološki strokovnjaki. Razvoj na področju oboroževanja poteka z osupljivo hitrostjo: droni, vodeni z umetno inteligenco, hipersonične rakete, »pametne« bombe... Vse to postaja naša resničnost.

Namesto da bi vlagali v hrano, zdravstvo, izobraževanje in druge osnovne dobrine, vlagamo v grozljivo orožje. Dovolj je, da pogledamo v Gazo – to je pekel na Zemlji. Tam se uporabljajo najnovejše tehnologije. Zakaj? Za ubijanje, pohabljanje in stradanje – predvsem žensk in otrok. To je politični genocid. Kam bi torej v peklu postavili arhitekte takšne politike – voditelje držav in armad, proizvajalce in trgovce z orožjem ter vse druge, ki jih podpirajo?

Morda kar v deveti, najnižji krog – v jamo izdajalcev sorodnikov, domovine, prijateljev – kjer so grešniki okovani v led. Za razliko od drugih delov pekla, ki so večinoma "peklensko" vroči, tu vlada ledeni mraz. Tako kot je bilo njihovo v času življenja ledeno hladno in neusmiljeno do vseh okoli sebe:

"Navzdol vsakdo obraz obrača bledi,
brk o zmrzali govori strupeni,
oko o srčni žalosti in bedi."


Ekonomski pekel

"Vaš Bog, se ve, je iz srebra in zlata,
le v čem se nosite vi nad pogani?"
(Dante Alighieri: Pekel. VIII. krog, Zle kotanje, prevaranti)

A pekel na Zemlji, ki ga danes simbolizira Gaza, ni zgolj posledica sodobnega orožja, temveč tudi vojne, ki pogosto poteka daleč od oči javnosti – ekonomske vojne. Posledice te vojne so naravnost grozljive. V svetu, kjer bi lahko z obstoječo količino hrane prehranili kar 10 milijard ljudi – torej precej več, kot jih danes živi na planetu (nekaj več kot 8 milijard) – se še vedno z lakoto spopada med 713 in 757 milijonov ljudi. Kar 28,9 % svetovnega prebivalstva, torej približno 2,33 milijarde ljudi, pa je izpostavljenih zmerni ali hudi prehranski nepreskrbljenosti. Vsako leto zaradi lakote in z njo povezanih vzrokov umre več kot 3 milijone otrok.

Temu bi lahko rekli ekonomsko peklo – saj gre za neposredno posledico ekonomske politike najrazvitejših držav. Če smo še natančnejši, lahko govorimo kar o ekonomskem genocidu. Stotine milijonov ljudi strada, milijoni umirajo v najhujših mukah, ki jih povzroča lakota. In vse to v svetu, kjer je dobrin dovolj za vse. To omogoča ekonomski sistem, ki kopičenje bogastva v rokah peščice postavlja nad preživetje večine. Dolgovi, obresti, špekulacije, manipulacije, prisvajanje naravnih virov – to so orodja ekonomske politike, preoblečene v leporečje ekonomskega razvoja in gospodarske rasti.

 

Ustvarimo boljši svet

V Gazi smo priča skupnemu najslabšemu (so)delovanju politike in ekonomije, ki ustvarjata eno najhujših oblik človeškega trpljenja. A razmere niso bistveno boljše niti v številnih drugih državah in regijah po svetu. Samo upamo lahko, da se bo vojna v Gazi čim prej končala. Vendar ne smemo misliti, da bo potem vse v redu. Ne bo! Potrebne bodo temeljite sistemske spremembe v smeri pravičnejše ekonomske politike, ki bo vsakemu prebivalcu Zemlje zagotovila vsaj osnovne človeške potrebe: hrano, vodo, stanovanje, zdravstveno in socialno varstvo ter dostop do izobraževanja. Če tega ne bomo uresničili, bomo kot človeštvo še naprej tonili vse globlje v brezno propada – v pekel na Zemlji.

Resnično mednarodno sodelovanje in medsebojna delitev dobrin sta edina pot iz tega pekla. Le tako lahko živimo skupaj – v miru in blaginji. Druge poti ni. Mi vsi smo tisti, ki moramo ustvariti boljši svet. Ne bodimo omahljivci in neopredeljeni.

Ko je Dante prvič vstopil v pekel, je v preddverju – v predkrogu pekla – naletel na veliko množico ljudi. Niso bili ne dobri ne zli. Bili so omahljivci in neopredeljeni. V življenju se niso postavili na nobeno stran – niti za dobro niti proti zlu:

"Ukaz najstrožji veli, da bodo v vek tu žalovale
te duše, ki so svoje zemske čase
brez graje preživele in brez hvale.
Ob njih še truma angelov se pase,
ki niso Stvarniku v obraz skočili,
ne bili zvesti, temveč stali zase.
Da bi lepote raju ne kazili,
jih Bog je izvrgel, peklo pa jih neče,
da ne bi grešniki ob njih slavili."

Postavimo se na stran dobrega. Postavimo se na stran sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Postavimo se na stran sočutja, spoštovanja in dejavne ljubezni. Postavimo se na stran miru, blaginje ter resničnega razvoja človeštva.


Viri:
Dante Alighieri: Božanska komedija, Pekel. Mohorjeva družba. Celje, 2005.
Ekonomija delitve
World Food Program USA

Slika:
High resolution scan of engraving by Gustave Doré illustrating Canto XV of Divine Comedy, Inferno, by Dante Alighieri. Caption: Brunetto Latini accosts Dante. Scanned, post-processed, and uploaded by Karl Hahn. https://commons.wikimedia.org/wiki/File:DVinfernoBrunettoLatiniAccostsDante_m.jpg

Dobro premislite, preden pokosite travo!

"Naj so si ljudje, ki se jih je zbralo nekaj sto tisoč na majhnem kraju, še tako prizadevali, da bi iznakazili zemljo, na kateri so se gnetli; naj so jo še tako zabijali s kamenjem, da ne bi nič raslo na njej; naj so še tako trebili sleherno travico, ki se je prerila na vrh; naj so še tako kadili s premogom in nafto; naj so še tako obrezovali drevje in preganjali vse živali in ptice – pomlad je bila vendarle, celo v mestu pomlad. Sonce je grelo; trava je oživljala, rasla in zelenela povsod, če je le niso bili postrgali, ne samo na bulvarskih tratinah, ampak tudi med kamnitimi ploščami; breze, topoli in krhlika so razgrinjali smolnato, dišeče listje; popki na lipah so se napenjali in pokali; kavke, vrabci in golobi so po pomladni navadi že veselo pripravljali gnezda in muhe so brenčale ob zidovih in se grele na soncu. Rastline, ptice, žuželke, otroci, vse je bilo veselo. A ljudje, veliki, odrasli ljudje, niso nehali varati sebe in drug drugega. Za sveto in važno ljudje niso imeli tega pomladnega jutra, ne te toplote božjega sveta, ki je bila dana vsem bitjem v blagor – lepote, ki se je nagibala k miru, soglasju in ljubezni – ampak za sveto in važno so imeli to, kar so si bili sami izmislili, da bi gospodovali drug nad drugim." (Lev Nikolajevič Tolstoj, Vstajenje)


Trate – zelene puščave

Namesto uvodnih besed si tokrat izposodimo daljši odlomek iz romana Vstajenje Leva Nikolajeviča Tolstoja, ki je izšel davnega leta 1899. Ta odlomek služi kot več kot primeren uvod v temo, ki se na prvi pogled zdi nepomembna – trava. Trava je namreč v naših krajih povsod okoli nas. V zvezi s travo pa je dobra novica ta, da smo najbolj aktivni in koristni takrat, ko smo nedejavni. Z drugimi besedami: pustimo naravi, naj opravi svoje čudovito delo, kot to počne že milijone let.

»Če imamo na vrtu angleško travo, je to za čmrlje in druge opraševalce zelena puščava«, je v podkastu Angleški travnik je za čmrlje zelena puščava (Radio Koper, 18. 4. 2024) dejal docent dr. Danilo Bevk, biolog, čebelar in raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Čmrlji so pomembni opraševalci, saj »oprašujejo tudi v slabem vremenu, torej v mrazu, dežju in vetru, ko medonosna čebela ni dejavna,« pojasnjujejo v društvu Čmrljica.

Ne gre le za čmrlje, temveč za vse opraševalce in druge živali, ki jim travnik nudi hrano in zatočišče. Zakaj smo torej tako obsedeni s košenjem trave, ki mora biti čim bolj kratko ostrižena in brez plevela? Med plevel običajno štejemo vse, kar ni ena sama vrsta trave, vključno s cvetlicami. Zakaj ustvarjamo zelene puščave?

Tako imenovana angleška trata – kratko pokošen in skrbno urejen travnik, kjer prevladuje samo ena vrsta trave – izvira iz poznega srednjega veka in je bila značilna predvsem za Anglijo in Francijo. Predstavljala je simbol višjega družbenega razreda ter je pomenila bogastvo, red in eleganco. Le premožni ljudje so si namreč lahko privoščili neproduktivno zemljišče, na katerem je rasla zgolj trava.

Kasneje so takšni travniki postali običajni tudi med srednjim družbenim razredom ter so začeli »krasiti« dvorišča javnih ustanov, parke, igrišča za golf in podobne površine. Lastnik hiše ali posestva z urejeno »angleško« trato s tem izraža urejenost, dobro situiranost in organiziranost. Nasprotno pa lastnik nepokošene ali naravne trate izkazuje nasprotne značilnosti – neurejenost, neorganiziranost ter nižji družbeni in ekonomski status. Res?


Travniki ohlajajo okolico

Angleška trata je problematična iz več vidikov. Prvič, kot smo že omenili, predstavljajo urejeni travniki puščave za življenjsko pomembne opraševalce – domače in divje čebele, čmrlje, metulje in druge, saj jim ne nudijo niti hrane niti zatočišč. Poleg tega vzdrževanje »lepe« trate zahteva veliko dela, kot sta pogosta košnja in striženje, ter porabo umetnih gnojil, vode in energije.

V vročih dneh je temperatura tal na kratko pristriženih tratah višja kot na nepokošenih; če pa niso dovolj zalite, postanejo sušna in ožgana območja, kar se dogaja vse pogosteje. Študije so pokazale, da se "talna temperatura zniža za 1 °C na vsakih 1,53 m³ povečanja vegetacije, biomasa členonožcev na površini pa se poveča za 0,109 mg na 1 m³ vegetacije" (Complexifying the urban lawn improves heat mitigation and arthropod biodiversity, str. 6)

Spodnji sliki, objavljeni na omrežju X s pomenljivim naslovom Razmislite preden pokosite travo!, prikazuje, kako višja trava zniža temperaturo tal in ohranja vlažnost v vročih poletnih dneh.




Travniki kot ponori ogljika

Travniki in seveda gozdovi igrajo ključno vlogo pri shranjevanju ogljika ter zmanjševanju presežka CO₂ v ozračju. En aker gozda (približno 0,4 hektarja) letno absorbira približno 2,5 tone ogljika, pri čemer mlada drevesa vsako leto vpijejo 5,9 kg CO₂, svojo najvišjo učinkovitost pa dosežejo pri desetih letih, ko absorbirajo do 21,8 kg CO₂ letno. Medtem pa travniki letno lahko shranijo med 0,46 in 1,27 tone ogljika na hektar.

A pomembno je, da gre za zdrave, naravne travnike z globokimi koreninami, saj prav te prenašajo ogljik v tla. Za vsako tono ogljika, shranjenega v zemlji, travniške rastline absorbirajo 3,67 tone CO₂ iz zraka ter ustvarijo približno 2,5 cm debelo plast prsti. Poleg tega takšni travniki vsebujejo več mikroorganizmov in črvov, kar izboljšuje strukturo tal ter povečuje njihovo sposobnost zadrževanja padavin. Tako lahko tla postopoma sproščajo vodo v okolje, s čimer pomagajo preprečevati poplave in izsuševanje.

Zato je ključnega pomena, da se izognemo pretirani košnji, ki ustvarja tako imenovane zelene puščave. Namesto tega je priporočljivo ohranjati travo višjo, saj globlje korenine ne le bolje prenašajo sušo, temveč tudi učinkoviteje delujejo kot ponor ogljika, ki prispeva k podnebni stabilnosti. (Lawns with Healthy Soils for Climate Restoration, How Organic Lawns Sequester Carbon)


Drago in nevarno vzdrževanje »urejenih« travnikov

"Travnik ne potrebuje popolnosti, da bi bil resnično koristen. Ni nujno, da vzdržujete izjemno intenziven sistem upravljanja s travniki. V redu je, če stvari pustite nekoliko bolj divje." (Dr. Carly Ziter)

Povsem drugačno zgodbo predstavljajo kratko postriženi travniki. Ti ne le da ne delujejo kot ponor ogljika, temveč njihovo vzdrževanje močno obremenjuje okolje. Samo v ZDA vsako leto porabijo približno 3 milijarde litrov bencina za košenje travnikov, pri čemer se dodatnih 64 milijonov litrov razlije. Poleg tega bencinske kosilnice nimajo tako učinkovitih filtrirnih sistemov kot avtomobili, kar pomeni, da lahko ena štiritaktna kosilnica v eni uri delovanja v ozračje izpusti toliko škodljivih snovi kot avtomobil na 800-kilometrski poti. (Lawn Maintenance and Climate Change)

Poleg tega kratko pokošeni travniki potrebujejo dodatno "nego". Vsako leto se na travnike in vrtove v Severni Ameriki razprši neverjetnih 36 tisoč ton pesticidov. Hrepenenje po idealnem zelenem prostoru pogosto spregleda nevidne posledice, ki jih te snovi prinašajo v naše okolje in naše življenje. Pesticidi vplivajo na opraševalce, vodne vire, ptice, domače živali in nenazadnje tudi na nas same. (Dangers of Lawn Chemicals: Impacts and Alternatives)


Nepopolni travniki so – popolni

Ne ustvarjajmo torej zelenih puščav okoli svojih domov, v parkih in na drugih travnatih površinah. Če je bilo nekoč v modi imeti kratko urejeno in enolično travo, so danes cvetoči travniki privilegij naše visoke okoljske zavesti.

Višja trava ne ponuja le hrane opraševalcem in drugim žuželkam, temveč ohranja vlažnost in kakovost tal, omogoča preživetje majhnim koristnim živalim, pomaga nižati poletne temperature, poleg tega pa je še lepša od ožganih poletnih trav. Zakaj torej vztrajamo pri pokošenih tratah? Kaj je lahko popolnejše od cvetočega travnika?

Razmislite torej, preden pokosite travo!

Objavljeno na spletnem portalu: Navdihni me

Moja družina in moj dom

Moja prva družina so moji najbližji sorodniki.
Moja druga družina je moj narod.
Moja resnična družina je človeštvo.

Moj prvi dom je moje stanovanje.
Moj drugi dom je moja država.
Moj resnični dom je planet Zemlja.

V družini skrbimo drug za drugega.
V družini sodelujemo in si delimo dobrine.
V družini skrbimo za svoj dom.

Vesak, 12. maj 2025

»Nauk Bude o sočutju, strpnosti in nesebičnem služenju globoko odraža vrednote Združenih narodov. V času velikih globalnih izzivov nas morajo ta brezčasna načela voditi na naši skupni poti naprej.« (Generalni sekretar ZN António Guterres)

Vesak, ki ga obeležujemo na dan polne lune v maju – letos 12. maja – je najsvetejši dan za milijone budistov po vsem svetu. Ravno na ta dan pred več kot 2600 leti, leta 623 pr. n. št., se je rodil Buda. Na dan Vesaka je dosegel razsvetljenje in prav tako na ta dan, v svojem osemdesetem letu, zapustil ta svet.

Generalna skupščina Združenih narodov je z resolucijo 54/115 iz leta 1999 mednarodno priznala dan Vesaka kot poklon prispevku budizma – ene najstarejših svetovnih religij – k duhovnosti človeštva, ki že več kot dva tisoč petsto let bogati svet in to poslanstvo nadaljuje še danes. (United Nations)

Medtem ko budisti praznujejo Vesak kot čas, ki zaznamuje rojstvo, razsvetljenje in smrt Bude, ga drugi dojemajo kot živo, resnično dogajanje. Ob natančnem trenutku polne lune v znamenju bika naj bi se Buda za kratek čas vrnil na Zemljo in se prikazal tistim, ki so zbrani v odročni dolini v Himalaji ter ga zmorejo videti. (Wesak Festival: Taurus)

Vsekakor pa je prav, da si prizadevamo uveljaviti temeljna Budova načela – sočutje, strpnost, zmernost in nesebično služenje drugim – v širši družbeni skupnosti, ki je danes razklana in prežeta s sovraštvom. Na globalni ravni to pomeni sposobnost sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, s čimer lahko vsakemu posamezniku zagotovimo zadovoljitev osnovnih človekovih potreb. Na ta način izražamo sočutje, nesebičnost in – če povežemo Budov in Kristusov nauk – tudi ljubezen do bližnjega.

Dan zmage

Z Dnevom zmage obeležujemo 80. obletnico konca druge svetovne vojne. Zmaga nad nacizmom in fašizmom predstavlja enega največjih dosežkov v zgodovini človeštva. Na kocki je bilo ogromno. Ta zmaga je številnim narodom – tudi slovenskemu – omogočila svobodo in obstoj. V simbolnem smislu so leta 1945 sile dobrega premagale sile zla.

Druga svetovna vojna je zahtevala med 70 in 85 milijonov življenj, kar je predstavljalo približno tri odstotke takratnega svetovnega prebivalstva. Neposredno zaradi vojne je umrlo med 50 in 56 milijoni ljudi, dodatnih 19 do 28 milijonov pa zaradi lakote in bolezni. Vojaške žrtve so skupno znašale med 21 in 25 milijoni, vključno s približno petimi milijoni vojnih ujetnikov, ki so umrli v ujetništvu. Največ žrtev sta utrpeli Sovjetska zveza in Kitajska. Po novejših ruskih raziskavah je število sovjetskih žrtev ocenjeno na 26,6 milijona, od tega 8 do 9 milijonov zaradi bolezni in lakote. (Wikipedia)

Na pogorišču druge svetovne vojne je bila ustanovljena Organizacija združenih narodov z namenom preprečevanja prihodnjih svetovnih spopadov. Aprila 1945 so se delegati 50 držav zbrali na konferenci v San Franciscu, kjer so pripravili Ustanovno listino Združenih narodov. Ta je bila sprejeta 26. junija 1945. Listina je določila ključne cilje: ohranjanje miru, varstvo človekovih pravic, zagotavljanje humanitarne pomoči, spodbujanje trajnostnega razvoja ter spoštovanje mednarodnega prava.

Dan zmage (Victory day)

Dan zmage je praznik, ki obeležuje zmago Sovjetske zveze nad nacistično Nemčijo leta 1945. Prvič so ga razglasili v petnajstih republikah Sovjetske zveze po podpisu nemške listine o predaji pozno zvečer 8. maja 1945 (9. maja po moskovskem času). Sovjetska vlada je zmago razglasila zgodaj zjutraj 9. maja po podpisni slovesnosti v Berlinu. (Wikipedia)

Seveda Dan zmage tako ali drugače obeležujejo tudi druge države, ki so bile del zmagovite zavezniške koalicije. V večini držav se Dan zmage (nekje tudi z drugimi imeni, npr. Dan osvoboditve) praznuje 8. in 9. maja, nekatere države pa blizu teh datumov (npr. Italija 25. aprila, Nizozemska 5. maja). (Wikipedia) V naši bivši državi Jugoslaviji je bil 9. maj Dan zmage državni praznik, čeprav ne dela prost dan. (Wikipedija) Slovenija ima vsekakor razloge, da bi praznovala ta dan, saj je bila del zmagovite zavezniške koalicije.

Dan spomina in sprave

Generalna skupščina Združenih narodov je z resolucijo 59/26 z dne 22. novembra 2004 razglasila 8. in 9. maj za Čas spomina in sprave za tiste, ki so izgubili življenja med drugo svetovno vojno (Time of Remembrance and Reconciliation for Those Who Lost Their Lives during the Second World War). Ob tem je priznala, da imajo lahko države članice svoje posamezne dneve zmage, osvoboditve in spomina, ter pozvala vse države članice, organizacije sistema Združenih narodov, nevladne organizacije in posameznike, naj vsako leto na primeren način obeležijo enega ali oba dneva v spomin na žrtve druge svetovne vojne.

Generalna skupščina je poudarila, da je bil ta zgodovinski dogodek podlaga za ustanovitev Združenih narodov, katerih glavni namen je zaščititi prihodnje generacije pred grozotami vojne. Države članice je pozvala k skupnemu soočanju z novimi izzivi in grožnjami, pri čemer naj imajo Združeni narodi osrednjo vlogo. Prav tako jih je spodbudila, naj si po najboljših močeh prizadevajo za mirno reševanje vseh sporov v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov in na način, ki ne ogroža mednarodnega miru in varnosti. (United Nations)

80 let kasneje

80 let je nekoliko več od povprečne pričakovane življenjske dobe na Zemlji v letu 2025, ki trenutno znaša 73,49 leta. V enem samem človeškem življenju smo pozabili strašno lekcijo druge, pa tudi prve svetovne vojne. Danes po svetu poteka 22 oboroženih konfliktov, ki jih mednarodna skupnost opredeljuje kot vojne. V tem trenutku je izbruhnil nov in izjemno nevaren konflikt med Indijo in Pakistanom, dvema jedrskima silama. Nekdanji zavezniki so sprti, vizija, ki jo je človeštvo leta 1945 zapisalo v Ustanovno listino Združenih narodov, pa je skorajda postala mrtva črka na papirju:

»MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV, SMO, ODLOČENI obvarovati prihodnje rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju naše generacije človeštvu prizadejala nepopisno trpljenje, potrditi vero v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeka ter enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov, ustvariti razmere, v katerih je mogoče ohranjati pravičnost in zagotavljati spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb in drugih virov mednarodnega prava, spodbujati družbeni napredek in boljše življenjske razmere z več svobode ...«

Pa vendar ni čas za obup. Čestitajmo si ob Dnevu zmage. Čestitajmo velikim zmagovalcem, še posebej velikemu ruskemu narodu, ki se je skupaj z drugimi narodi nekdanje Sovjetske zveze v drugi svetovni vojni neizmerno žrtvoval. Ni prav, da številne evropske države še vedno ne zmorejo zbrati poguma, da bi s predstavniki Rusije sedle za skupno mizo in prenehale podpihovati nesmiselno in nevarno vojno v Ukrajini.

Čestitajmo tudi vsem drugim zmagovalcem druge svetovne vojne. Ne pozabimo neštetih žrtev na vseh straneh. Bodimo ponosni na Združene narode, ki smo jih ustanovili v upanju na boljšo prihodnost. Američani, Rusi, Kitajci, Angleži, Francozi, Nemci, Kubanci, Brazilci, Nigerijci, Slovenci … 193 suverenih držav združenih za skupno dobro vseh – to je ideal Združenih narodov. Uresničimo ga.

Ne pozabimo preteklosti, vendar se obrnimo k prihodnosti – in začnimo skupaj ustvarjati nov svet, v katerem bomo s sodelovanjem zaživeli v miru, z medsebojno delitvijo dobrin ustvarili blaginjo za vse ter poskrbeli za naše skupno okolje.

Šele takrat bomo lahko zares slavili globalni Dan zmage.


Slika: Ženske, oblečene v zastave Združenih držav Amerike, Francije, Velike Britanije in Sovjetske zveze, med praznovanji v središču Pariza

Papež Frančišek in Dan Zemlje

Pokojni papež Frančišek je bil v mnogih pogledih izjemen človek. Odlikovala sta ga skromnost in odprtost – nikogar ni izključeval. Zavzemal se je za revne, za pravičnejši globalni ekonomski sistem, za mir ter za politično sodelovanje in skupna prizadevanja za ohranitev svetovnega okolja.

Tudi njegov odhod je bil poln simbolike. Umrl je na velikonočni ponedeljek, zadnji dan velikonočnih praznikov. Na ta dan se spominjamo vstalega Kristusa, ki se je prikazal svojim učencem, a ga ti sprva niso prepoznali:

»Ko so slišali, da živi in da ga je ona videla, niso verjeli.« (Mr 16,11)

»Nato se je v drugi podobi prikazal dvema izmed njih med potjo, ko sta šla na deželo. Tudi ta dva sta odšla in to sporočila drugim, pa tudi njima niso verjeli.« (Mr 16,12-13)

»Nazadnje se je prikazal enajsterim, ki so bili pri mizi. Grajal je njihovo nevero in trdosrčnost, ker niso verjeli tistim, ki so ga videli po vstajenju.« (Mr 16,14)

Dan Zemlje

Letos je dan po velikem ponedeljku Dan Zemlje – mednarodni okoljski praznik, ki ga obeležujemo vsako leto 22. aprila. Namenjen je ozaveščanju o varovanju okolja in trajnostnem razvoju. Prvi Dan Zemlje je bil organiziran leta 1970 v ZDA, pobudo pa je dal ameriški senator Gaylord Nelson. Kasneje se je praznovanje razširilo po vsem svetu, danes pa poteka v več kot 192 državah. Leta 2009 je Generalna skupščina OZN 22. april razglasila za mednarodni dan matere Zemlje. (Wikipedia – Dan Zemlje)

Papež Frančišek je ves čas poudarjal pomen varovanja Zemlje, njenih naravnih virov in podnebja, ki predstavljajo skupno dobro vseh nas.

»Podnebje je skupno dobro nas vseh in za vse. Na globalni ravni je to zapleten sistem, povezan s številnimi za življenje ljudi bistvenimi pogoji. Med znanstveniki obstaja dokaj trdno soglasje o skrb vzbujajočem segrevanju podnebja.« (Laudato si’, 23)

Morda si tudi mi zaslužimo grajo zaradi svoje nevere in trdosrčnosti, ker ne verjamemo tistim, ki jasno vidijo posledice našega ravnanja z okoljem. Papež Frančišek nas je pogosto opozarjal na nepremišljeno ravnanje z naravo – in s tem tudi z ljudmi – še posebej v svoji okrožnici Laudato si’.

Laudato si’ (Bodi hvaljen) je okrožnica oziroma enciklika (imenovana Okrožnica o skrbi za skupni dom) papeža Frančiška, ki je izšla 24. maja 2015, in je osredotočena na skrb za skupni dom – naš planet Zemljo.

Naslov izhaja iz pesmi Hvalnica stvarstvu svetega Frančiška Asiškega, ki ga je pokojni papež izjemno cenil ter si kot prvi papež izbral ime Frančišek prav v njegovo čast. 

»V tej lepi hvalnici nas spominja, da je naš skupni dom kakor sestra, s katero si delimo življenje, in dobra kakor mati, ki nas sprejema v svoje naročje. "Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji, ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem".« (Laudato si’, 1)

Papež Frančišek je bolj kot večina politikov in ekonomistov prepoznal povezanost ekološkega pristopa s temeljnimi pravicami najbolj prikrajšanih. Globalni problemi so med seboj prepleteni, zato ni dovolj le reševati okolja – poskrbeti moramo tudi, da so sadovi Zemlje namenjeni v korist vsem. Z drugimi besedami: dobrine moramo deliti v dobro vseh ljudi.

»Danes se verni in neverni strinjamo v tem, da je zemlja skupna dediščina, katere sadovi morajo biti v korist vsem. Za verne je to vprašanje zvestobe do Stvarnika, kajti Bog je ustvaril svet za vse. Potemtakem mora vsak ekološki pristop vključevati družbeno perspektivo, ki upošteva temeljne pravice najbolj prikrajšanih.« (Laudato si’, 93)

Če imamo delež v skupnem dobrem, ga moramo upravljati v korist vseh. Politika in ekonomija se ukvarjata prav s tem – z upravljanjem deležev dediščine celotnega človeštva. A kako jih upravljata? V dobro posameznih držav, velikih korporacij, najbogatejših, ali v dobro vseh ljudi? Tudi kot posamezniki smo, vsak na svoj način, del teh procesov. Če ne ravnamo v skupno dobro in s svojim delovanjem povzročamo revščino in pomanjkanje, s tem drugim dobesedno odrekamo življenje.

»Naravno okolje je skupno dobro, dediščina vsega človeštva in odgovornost vseh. Kdor ima delež, ga ima v upravljanju v dobro vseh. Če ne ravnamo tako, si obremenjujemo vest z odrekanjem življenja drugim. (Laudato si’, 53)

Pomembno je, kot nas opominja papež Frančišek, da se vsi ljudje prepoznamo kot ena sama družina. V resnici nas ne ločujejo ne meje ne družbene razlike, zato tudi ne smemo biti brezbrižni – ne do okolja in ne do problemov ter trpljenja drugih ljudi.

»Okrepiti je potrebno zavest, da smo vsi ena sama družina. Ni meja ne političnih ali družbenih ovir, ki nas ločujejo, zato tudi ni prostora za globalizacijo brezbrižnosti.« (Laudato si’, 52)

Skrb za skupni dom v dobro vseh

Papež Frančišek verjetno ne potrebuje ne veličastnega pogreba ne velikega žalovanja – bil je skromen človek. Morda pa se ga lahko spominjamo – verni in neverni – drugače: tako, da beremo njegova dela, na primer okrožnici Bodi hvaljen (Laudato si’) in Vsi smo bratje (Fratelli tutti). Prva govori »o skrbi za skupni dom«, druga pa »o bratstvu in družbenem prijateljstvu«. Najlepše pa se ga spominjamo takrat, ko tudi sami ravnamo v skladu z njegovim naukom – ko skrbimo za naš skupni dom ter za svoje brate in sestre, s katerimi si kot ena velika človeška družina delimo ta planet, naš skupni dom, in njegove dobrine.

To lahko pokažemo že jutri, ob obeležitvi Dneva Zemlje – in nato vsak dan znova, z dejanji, ki izražajo spoštovanje do našega skupnega doma ter do vseh ljudi, s katerimi si delimo ta čudovit in bogat planet.

ExitUS

Leta 2020 so Britanci izstopili iz Evropske unije (EU), kar je postalo znano kot Brexit, besedna skovanka iz besed British in exit, torej izhod Britancev iz EU. Danes vemo, da ta odločitev za Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske ni bila ugodna. Ocenjuje se, da bo britanska ekonomija dolgoročno utrpela 15-odstotni upad trgovine, pri čemer naj bi Združeno kraljestvo vsako leto izgubljalo približno 117 milijard evrov zaradi izpada proizvodnje. (Independent)

Zdaj bodo ZDA pod Trumpovim vodstvom, vendar na drugačen način, storile nekaj podobnega kot Britanci in se same izločile iz globalnega ekonomskega sistema. Visoke carine niso nič drugega kot visoki ekonomski zidovi. Vse blago ne bo več preprosto prešlo čeznje.

To lahko poimenujemo ExitUS (Exit United States oziroma »izhod ZDA«). Latinska beseda exitus v bistvu pomeni izhod, konec, posledica; exitus vitae na primer pomeni "konec življenja" (smrt). Lahko pa to razumemo tudi kot konec ekonomije, kakršno smo poznali doslej.

Morda pa to ni nujno slabo, saj potrebujemo pravičnejši ekonomski sistem, ki ne povzroča takšne neenakosti – z neverjetnim bogastvom na eni strani in ogromno revščino na drugi. Morda je čas, da začnemo razmišljati o bolj pravični ekonomiji, na primer o ekonomiji delitve.

Ekonomska sebičnost ali sodelovanje

Ameriški predsednik Trump je z uvedbo carin v začetku aprila 2025 na vse uvožene izdelke povzročil silovite pretrese v svetovnem ekonomskem sistemu. Trump trdi, da so druge države nepravične do ZDA. V tem je celo nekaj resnice, vendar bi moral predsednik poudariti, da so ta sistem v veliki meri oblikovale prav ZDA po drugi svetovni vojni. Prav tako bi moral opozoriti, da je obstoječi ekonomski sistem predvsem nepravičen do najrevnejših držav in njihovih prebivalcev. Današnji ekonomski sistem je pravzaprav ukrojen predvsem po meri najbogatejših, medtem ko je za vse druge bolj ali manj destruktiven, in seveda za okolje.

ZDA, bogate evropske in nekatere druge države so po drugi svetovni vojni oblikovale ekonomski sistem, ki je bil v bistvu le modernejša oblika kolonializma. Ta skupina bogatih držav je črpala naravne vire iz revnih držav, izkoriščala njihovo poceni delovno silo (outsourcing ali uvoz delovne sile) ter jim posojala denar ob visokih obrestnih merah. Ta izjemno nepravičen ekonomski sistem je ustvaril neenak svet – na eni strani veliko bogastvo, na drugi pa hudo revščino.

Vendar so se nekatere države kljub temu uspele postaviti na lastne noge. Eden od takšnih primerov je Kitajska, kamor so korporacije iz bogatih zahodnih držav desetletja selile proizvodnjo zaradi poceni delovne sile. Kitajci pa so se postopoma osamosvojili, se egospodarskoo razvili in danes postajajo vodilna ekonomska sila na številnih področjih. Tudi nekatere druge države, kot so Indija, Brazilija in druge, so postale vse močnejše.

Carine so pravzaprav ekonomsko orodje, s katerim šibkejše države nekako uspevajo ščititi svoja podjetja pred močnejšimi konkurenti iz gospodarsko močnejših držav. Ker so se razmerja moči bistveno spremenila, se zdaj ZDA, ki so desetletja vodile globalno ekonomsko igro v svojo korist, morajo zaščititi pred vse močnejšimi novimi gospodarskimi silami, na čelu s Kitajsko.

Nove poti

Vendar so ZDA še vedno velesila, in takšna ekonomska vojna, ki se zdaj razplamtela, bo škodovala vsem, še posebej pa revnim. Čeprav žrtev ekonomske vojne ne vidimo tako očitno kot pri klasičnih vojnah, lahko posamezen ekonomski ukrep v revščino, lakoto ali beg (migracije) pahne tisoče ali celo milijone ljudi. Mnogi zelo trpijo ali celo umrejo. Že relativno majhen dvig cen pšenice, soje, riža in drugih osnovnih dobrin lahko povzroči veliko povečanje lakote, revščine, bolezni in smrti. Zato so ekonomski ukrepi, še zlasti carine, »težko orožje« proti najrevnejšim.

V vse bolj povezanem in soodvisnem svetu moramo v ospredje postaviti sodelovanje, ne sebičnost. Vse bolj zaostrena globalna ekonomska vojna predstavlja potencialni vzrok za prave vojne med velikimi ekonomskim državami, kar bi bilo usodno za prihodnost celotnega človeštva. 

Če želimo živeti v blaginji in rešiti največje globalne probleme (okolje, podnebje, lakoto, revščino itd.), moramo svetovni ekonomski sistem postaviti na nove temelje – na temelje sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Morda bo ravno skrajno sebična Trumpova ekonomska politika pospešila prehod na ekonomski sistem, ki ga imenujemo ekonomija delitve.

Vojna ali mir

Pravijo, da se moramo oborožiti,
da se bomo lahko branili,
da bomo varni.

Tudi vsi drugi pravijo enako.

Zato se vsi oborožujemo,
da se bomo lahko branili,
da bomo varni.

Ni logično.

Seveda ni,
kajti oboroževanje vselej vodi v vojne.

Bolj ko se oborožujemo, 

več je nezaupanja,
več napetosti in več vojn.

Če bi res želeli mir,
bi se pogovarjali med seboj in
spoštovali drug drugega.

Če bi res želeli mir,
bi poskrbeli za blaginjo vseh ljudi,
gradili bi šole, bolnišnice, železnice ...

Če bi res želeli mir,
bi si delili dobrine med vsemi narodi sveta.

Zato ne govorite,
da se oborožujete, ker želite mir.

 

Naj čevljar ne sodi o stvareh nad čevljem

Predpostavimo, da bi France Prešern živel v današnjem času. Recimo, da bi dočakal upokojitev. In morda, res morda, bi mu podelili visoko državno nagrado ter druga priznanja za izjemne umetniške dosežke – posledično pa bi dobil tudi izjemno pokojnino. In »domoljubi« bi verjetno tudi proti njemu uperili prst – s pobudo za referendum o zakonu o dodatku k pokojninam za izjemne dosežke na področju kulture.

Seveda pri referendumski pobudi ne gre le za pokojnine, temveč tudi za širšo razpravo o umetnosti – predvsem o kritikah neprimernih umetniških izrazov, ki naj ne bi bili v skladu s predstavami predlagateljev.

A še sreča, da je Prešern o tistih, ki presojajo umetnost, veliko povedal že v svoji znameniti pesmi

Apel in čevljar

Apel podobo na ogled postavi,
ker bolj resnico ljubi kakor hvalo,
zad skrit vsevprek posluša, kaj zijalo
neumno, kaj umetni od nje pravi.

Apel iz Kosa (okoli 4. stoletja pr. n. št.) je bil slavni slikar antične Grčije. Plinij Starejši ga je imel za enega najboljših slikarjev antične dobe. Med drugim je ustvaril portret Aleksandra Velikega v mladih letih.

Pred njo s kopiti čévljarček se ustavi;
ker ogleduje smôlec obuvalo,
jermenov, meni, da ima premalo;
kar on očita, koj Apel popravi.

Starorimski pisatelj in filozof Plinij Starejši (23/24–79 n. š.) v svojem delu Naturalis Historia omenja dogodek, ki vključuje slikarja Apela s Kosa. Mimoidoči čevljar je kritiziral Apelovo upodobitev sandala na sliki, ki jo je umetnik ustvarjal. (Glej sliko)

Ko pride drugi dan spet mož kopitni,
namest' da bi šel dalj po svoji poti,
ker čevlji so pogodu, méč se loti;

Ko je slikar napako popravil, je čevljar začel podajati še druge predloge za izboljšanje umetniškega dela.

zavrne ga obraznik imenitni
in tebe z njim, kdor náp'čen si očitar
rekoč: "Le čevlje sodi naj Kopitar!"

Apeles, nedvomno razočaran nad kritiko, je pripomnil: "Ne supra crepidam sutor iudicaret" oziroma "naj čevljar ne sodi o stvareh nad čevljem". Iz tega izhaja latinski izraz "sutor, ne ultra crepidam", "čevljar, ne onkraj čevlja", ki v bistvu opozarja ljudi, naj ne govorijo ali sodijo onkraj svojega področja (strokovnega) znanja. Apelesov odgovor danes velja za latinski pregovor.

France Prešeren se v pesmi Apel in čevljar, ki temelji na Plinijevi zgodbi o znamenitem antičnem slikarju, satirično loti jezikoslovca in cenzorja Jerneja Kopitarja. Z njim sta stala na nasprotnih bregovih v tako imenovani črkarski pravdi ter v sporih glede objav in cenzure pesniškega almanaha Kranjska čbelica.

Vendar lahko pesem Apel in čevljar razumemo tudi širše – kot splošno kritiko tistih, ki se vtikajo v področja, ki jih ne poznajo ali ne razumejo. V današnjem času, ko vsakdo meni, da ve vse o vsem, zlasti na družbenih omrežjih, ostaja Prešernova satira izjemno aktualna.

Veliko slovenskih umetnikov mora tudi danes žal prenašati kritike raznih "kopitarjev", ki gredo celo tako daleč, da nadnje pošiljajo vsesplošni ljudski referendumski gnev. Če so njihove pokojnine res tako visoke, bi se marsikaj dalo urediti tudi bolj mirno – v parlamentu, brez skorajda javnega linčanja.

Morda pa bi v razmislek dodali še zanimiv citat, tokrat iz Svetega pisma:

"Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?" To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: "Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo." (Jn 8, 4-7)

Naj tisti, ki mečejo kamen zaradi »visokih« pokojnin najzaslužnejšim umetnikom, najprej razmislijo o svojih lastnih »zasluženih« in »zaslužnih« prejemkih.


Slika: Ne supra crepidam (Wikipedia)

Delimo, torej smo – We Share, Therefore We Are

"Mislim, torej sem" (latinsko Cogito ergo sum) je znamenit izrek filozofa Renéja Descartesa. Vendar ni naš namen razpravljati o tem slavnem filozofskem izreku. Namesto tega razmislimo o njegovi ekonomski izpeljanki, ki bi jo lahko poimenovali "delim, torej sem" (I Share, Therefore I Am); mimogrede, ta besedna zveza[1] se že nekaj časa uporablja. Vendar medsebojna delitev nikoli ni dejanje posameznika, temveč vedno zahteva več ljudi. Zato je bolj primerno reči: "Delimo, torej smo" (We Share, Therefore We Are).

Medsebojna delitev

Medsebojna delitev ali krajše delitev[2] je preprosto načelo, ki ga dobro poznamo v družinah, deloma pa tudi v širših skupnostih. V družinah si večino dobrin delimo med seboj. Skupnega bivanja si drugače sploh ne moremo predstavljati. Starši delijo s svojimi otroki, s starimi starši ali med seboj. Ko nekdo zboli, drugi člani družine z njim delijo vse – tako v materialnem kot nematerialnem smislu.

Tudi države bolj ali manj poznajo načelo delitve, predvsem v obliki davkov. Ti se nato prelijejo v različne javne storitve, kot so zdravstvena oskrba, socialno varstvo, izobraževanje in infrastruktura.

Vendar je danes načelo delitve vse bolj pod udarom komercializacije, ki ruši družbene vezi, temelječe na sočutju, sodelovanju in medsebojni delitvi. Osnova medsebojne delitve in sodelovanja je sočutje – občutek, ki ga človeška bitja doživljamo ob trpljenju ali pomanjkanju drugega in mu skušamo v takih trenutkih pomagati. Sočutje pa je hkrati temelj ljubezni, ki ni omejena le na posameznika ali posamezno skupino, temveč je univerzalna.

Delitev je osnova našega bivanja

Zato lahko v skupnosti obstajamo le, če si medsebojno delimo. Ljudje drugače kot v skupnosti sploh ne moremo živeti. Morda lahko za nekaj časa ostanemo sami, vendar sami ne moremo preživeti. Pravzaprav ne moremo niti postati polnovredna človeška bitja, če ne odraščamo in ne živimo v skupnosti.

Danes nas skušajo prepričati, še posebej ekonomisti in nekateri politiki, da moramo poskrbeti sami zase, da se družba lahko razvija samo skozi tekmovalnost (konkurenčnost) in sebičnost. Vendar to v resnici ni mogoče. Sami lahko opazujemo, kako družba, ki prevzame »vrednote« tekmovalnosti, konkurenčnosti in sebičnosti, začne propadati.

Delimo, torej smo

Če bomo medsebojno delitev negovali ne le v družinah, lokalnih in državnih skupnostih, temveč tudi na globalni ravni, bomo lahko zaživeli v blaginji in miru. Če smo že poudarili, da je sočutje osnova ljubezni, ki se v družinah – v ekonomskem smislu – kaže kot medsebojna delitev dobrin, potem lahko resnično univerzalno ljubezen izrazimo šele z medsebojno delitvijo na svetovni ravni. (Več o tem: Predlog za globalno delitev dobrin.)

V nasprotnem primeru bodo naše skupnosti razpadle in znašli se bomo v pravi džungli, kjer vlada neusmiljen zakon močnejšega.

Zato naj bo naš moto, naše vodilo in naše načelo medsebojna delitev. Ljudje brez medsebojne delitve in sodelovanja sploh ne moremo obstajati. Zato nedvomno velja:

Delimo, torej smo.

---

[1] Na primer: I Share, Therefore I Am

[2] Beseda deliti pa ima v slovenskem jeziku še en pomen, ki je pravzaprav nasproten povezanosti, enotnosti in celovitosti. Na primer, deliti se na leve in desne, dobre in slabe, bele in črne, verne in neverne itd. Znana je tudi fraza »Deli in vladaj!«, ki pomeni, da ljudi spreš in jih s tem razdeliš med seboj, nato pa jim lažje vladaš. Za jasnejši pomen delitve zato lahko uporabimo besedno zvezo medsebojna delitev, s čimer poudarimo, da si ljudje delimo materialne in nematerialne stvari oziroma dobrine med seboj. Še natančneje pa to lahko povemo z izrazom medsebojna delitev dobrin, s čimer poudarimo ekonomski pomen besede deliti. (Vir: Meditacije o ekonomiji delitve)

 

Svet miru, blaginje in medsebojnega spoštovanja

Čeprav se zdi, da je ideja medsebojne delitve dobrin kot rešitev ključnih globalnih problemov oddaljena »svetlobna leta« od uresničitve, morda le ni tako. Kljub zaostrenim odnosom med številnimi državami bomo morda kmalu spoznali, da je naša skupna prihodnost mogoča le s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin. Ti dve načeli v praksi uresničuje ekonomija delitve.

Kaj je ekonomija delitve?

Ekonomija delitve je ekonomski sistem, katerega osrednji cilj je zadovoljevanje potreb vsakega človeka in zagotavljanje skupne blaginje človeštva. Za to je treba na različnih ravneh vzpostaviti mehanizme, ki presežne dobrine usmerjajo tja, kjer jih primanjkuje.

To je še posebej pomembno na globalni ravni, kjer bi lahko z ustanovitvijo agencije za koordinacijo globalne delitve dobrin med državami vsem ljudem zagotovili zdravje in blaginjo – temelj miru in varnosti v svetu. Več o ekonomiji delitve si lahko preberete na tej povezavi.

Zakaj potrebujemo ekonomijo delitve?

Način, kako živimo danes, ni vzdržen. Tako ne moremo več naprej. Sebičnost in pohlep, ki prežemata ekonomski sistem, povzročata trpljenje milijonov ljudi, ki živijo v revščini in hudem pomanjkanju, spodbujata družbene in vojaške konflikte ter prispevata k uničevanju okolja.

Ni nujno, da imamo vsi enako, vendar mora biti temelj našega skupnega bivanja zagotovitev osnovnih človekovih potreb za vsakogar – dostop do primerne hrane in vode, oblačil, stanovanja, zdravstvenega varstva in izobraževanja. Ko so te temeljne potrebe zagotovljene, lahko učinkoviteje rešujemo tudi druge ključne izzive človeštva – od okoljske in podnebne krize do begunske problematike in drugih globalnih vprašanj.

Komu je namenjena ekonomija delitve?

Morda se zdi, da bodo imeli od ekonomije delitve korist le najrevnejši Zemljani, vendar v resnici koristi vsem. Tudi najbogatejši nimajo prihodnosti v svetu, ki postaja vse bolj razdeljen in uničen.

Globoko v sebi vemo, da smo ljudje ena povezana in medsebojno odvisna skupnost ter da naš pretirano potrošniški način življenja povzroča trpljenje naših bratov in sester ter uničuje okolje. Ekonomija delitve ne pomeni, da bomo vsi revnejši, temveč da bomo imeli vsi dovolj. To bo prineslo manj stresa ter več sreče in radosti, ki ju danes v svetu tako primanjkuje.

Morda se nam danes zdi, da gremo v povsem napačno smer, a že jutri lahko spoznamo, da lahko s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin ustvarimo veliko boljši svet – svet miru, blaginje in medsebojnega spoštovanja.

Najprej človeštvo

ZDA so dobile novega starega predsednika – Donalda Trumpa. Z njegovim ponovnim prihodom na čelo države se začenja novo obdobje, čeprav morda to novo ni tako zelo drugačno. Slogana America First (Najprej Amerika) in Make America Great Again (Naredimo Ameriko spet veliko) jasno izražata bistvo njegove politike: nacionalni interes. A če se nekoliko poglobimo, hitro opazimo, da podobno razmišlja veliko držav. Navsezadnje voditelji pogosto zgolj odražajo in izpolnjujejo večinsko prepričanje svojih volivcev. Nacionalni interes je pravzaprav seštevek posameznih osebnih interesov – v obeh primerih pa gre za sebičnost, ki ji je pogosto pridružen še pohlep.

Slogan Let's Make America Great Again (Naredimo Ameriko spet veliko) je v svoji predsedniški kampanji leta 1980 prvi uporabil ameriški predsednik Ronald Reagan. Izraz America First (Najprej Amerika) pa je skoval predsednik Woodrow Wilson v kampanji leta 1916, v kateri je obljubil, da bo Amerika ostala nevtralna v prvi svetovni vojni. Torej ne gre za nekaj zares novega.

Tudi druge države običajno delujejo po teh sloganih, le dovolj močne niso, ali pa takšno politiko izrazijo bolj diplomatsko. Dejansko je politika, ki državo ali neko drugačno skupnost postavlja na prvo mesto stara več stoletij ali kar tisočletij. Zato tudi živimo v svetu vojn, nasilja, prisvajanja ozemelj in naravnih virov, izkoriščanja ljudi ter uničevanja okolja.

Koliko »velikih« ljudi je sebe in svojo državo (kraljestvo, cesarstvo itd.) postavljalo na prvo mesto: Aleksander Makedonski, Julij Cezar, Avgust, Džingis kan, Timur, Napoleon in tako naprej. Resda so osvajali nova ozemlja, a za seboj puščali tisoče, celo milijone žrtev. V resnici pa je šlo za sebičnost in pohlep.

Morda se moramo končno naučiti, da je naš resnični interes mnogo širši – ne zadeva le nas kot posameznike ali pripadnike držav in drugih skupnosti. Razmišljati moramo v širšem obsegu, nič manj kot o interesu celotnega človeštva, torej: Najprej človeštvo!

Najprej človeštvo

Humanity First (Najprej človeštvo) je mednarodna dobrodelna organizacija, ustanovljena leta 1994 v Londonu. Njeno poslanstvo je zagotavljati pomoč ob naravnih nesrečah in nuditi dolgoročno razvojno podporo ranljivim skupnostim v 52 državah na 6 kontinentih. Organizacijo vodijo prostovoljci z raznovrstnimi znanji, ki pogosto sami krijejo stroške sodelovanja pri mednarodnih projektih.

Delovanje organizacije temelji na ohranjanju človeškega življenja in dostojanstva, njeni glavni cilji pa so: lajšanje trpljenja, ki ga povzročijo naravne nesreče ali konflikti; spodbujanje miru in razumevanja na podlagi medsebojne strpnosti in spoštovanja; krepitev sposobnosti ljudi, da si pomagajo sami.

Humanity First nudi pomoč izključno na podlagi potreb, ne glede na raso, vero, barvo kože ali politično pripadnost. Organizacija je zrasla v mednarodno humanitarno agencijo in neprofitno dobrodelno organizacijo, ki pogosto sodeluje z drugimi organizacijami, kot so Rdeči križ, Oxfam in Save the Children. Danes ima Humanity First poseben svetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu Združenih narodov.

Od dobrodelne organizacije Humanity First (Najprej človeštvo) si lahko izposodimo navdihujoč slogan, ki nas lahko vodi v novo dobo človeštva.

Sodelovanje in medsebojna delitev - v interesu človeštva

Beseda interes izhaja iz latinske besede interesse. Latinski izraz je sestavljen iz predpone inter (med, vmes, pri) in glagola esse (biti, obstajati). Interes lahko razumemo kot nekaj, kar je pomembno oziroma koristno za posameznikov obstoj (esse) in hkrati vzpostavlja povezavo z obstojem drugih (inter). Z drugimi besedami: obstoj posameznika je neločljivo povezan z obstojem drugih.

Politika, ki deluje pod slogani Najprej Amerika in Naredimo Ameriko spet veliko, pripada preteklosti. Predstavlja izraz sebičnosti, pohlepa in skrajnega individualizma. V kompleksnem in vse bolj soodvisnem svetu, kjer so povezave med ljudmi in državami ključnega pomena, se bo takšna politika kmalu sesula sama vase.

Čas je, da na prvo mesto postavimo interese človeštva – interese, ki so skupni vsem državam in posameznikom. Gre za politiko sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, ki bo omogočila zdravje, blaginjo vseh ljudi, mir in čisto okolje.

Najprej človeštvo!

Del-iti

»Delitev pravzaprav izraža, da smo kot posamezniki neločljiv del večje celote. Predstavlja pravi odnos posameznega dela (človeka) do celote (človeštva, planeta). Delitev omogoča harmonično delovanje celote; z drugimi besedami, eno človeštvo se lahko izraža skozi delitev.« (Meditacije o ekonomiji delitve)

Ko razpravljamo o pomenu medsebojne delitve dobrin oziroma ekonomiji delitve, se le redko poglobimo v ozadje tega pristopa. Ključnega pomena je, da na ta način vsakomur omogočimo zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb.

Hkrati pa z delitvijo izražamo pravi odnos do celote. Vsak človek je del velike človeške družine – lahko bi jo imenovali tudi Eno človeštvo. Celota lahko učinkovito deluje le, če dobro delujejo tudi vsi njeni deli, kar pa je mogoče zagotoviti zgolj z medsebojno delitvijo.

Ko dopuščamo, da del človeštva trpi zaradi lakote, revščine ali pomanjkanja osnovnih dobrin, s tem povzročamo disfunkcionalno delovanje celote – kar navsezadnje pomeni, da posledično trpimo vsi. Družbene katastrofe, konflikti, nasilje, vojne in celo nekatere naravne katastrofe so posledica človeškega delovanja, ki povzroča trpljenje milijonov ljudi.

Zato je medsebojna delitev pot, ki vodi k harmoničnemu delovanju celote. Deliti pomeni, da kot posamezniki in kot države – kot deli celote – prispevamo svoj del-ež v dobrobit človeštva.

Presečišče politike in duhovnosti pri reševanju podnebne krize

V času, ko naš planet dosega nove rekordne temperature, je bil objavljen slovenski prevod knjige Presečišče politike in duhovnosti pri reševanju podnebne krize (The intersection of politics and spirituality in addressing the climate crisis). Publikacija, ki vsebuje intervju z ustanoviteljem nevladne organizacije Share The World's Resources (STWR), Mohammedom Sofiane Mesbahijem, je bila prvotno izdana leta 2019, vendar ostaja izjemno aktualna – morda celo bolj kot ob času svojega izida.

Knjiga je razdeljena na tri poglavja. V prvem poglavju, Pravičen prehod s »pravičnimi deleži, se Mesbahi osredotoča na zunanje vidike podnebne krize ter poudarja pomen pravičnosti pri njenem reševanju. Po njegovem mnenju bi morale predvsem bogate države in tiste, ki so zgodovinsko najbolj prispevale k obremenitvi podnebja, prevzeti večji del bremena. Zato je ključno, da aktivisti in angažirani državljani z množičnimi demonstracijami izvajajo pritisk na politike.

"To je čas, ko morajo aktivisti in angažirani državljani znova in znova organizirati množične demonstracije in neposredne akcije, da bi prisilili vlade, da prehod na brezogljično gospodarstvo postane najvišja prioriteta."

Žal se le manjši del prebivalstva resnično angažira, medtem ko večina reševanje težav prepušča peščici zagnanih aktivistov in vladam, ki pogosto bolj sledijo interesom korporacij kot interesom človeštva.

"Tisti redki aktivisti po svojih najboljših močeh poskušajo rešiti svet, medtem ko večino ljudi lahko opišemo kot državljane-potrošnike, ki prepuščajo svetovne probleme drugim in svojim vladam. Tako lahko ugotovimo, da so vlade pod močnim vplivom komercializacije, državljani-potrošniki pa pod vplivom lastnega samozadovoljstva in brezbrižnosti. V tej utrujajoči in depresivni realnosti je razumljivo, da se mnogi posamezniki z voljo do dobrega v svojih prizadevanjih za boljši svet počutijo izčrpane in preobremenjene."

V drugem poglavju, Notranji in zunanji CO2, avtor obravnava povezavo med notranjo in zunanjo onesnaženostjo, ki jo poimenuje notranji in zunanji CO2. Zmedena zunanja situacija je odraz prav takšne zmede v naši notranjosti.

"V povezavi z okoljskimi vprašanji si lahko predstavljamo dva tipa onesnaženja – notranji in zunanji CO2, dve različni, a medsebojno povezani obliki onesnaževanja, ki ogrožata prihodnjo trajnost našega planeta. O zunanjem onesnaženju pogosto razpravljamo v kontekstu ozračja in naravnega okolja, vendar večji problem predstavlja notranje onesnaženje, ki je skozi tisočletja oblikovalo človeške dejavnosti ter doseglo vrhunec v današnji civilizacijski oziroma duhovni krizi. Pohlep, sebičnost, pretirana ambicioznost, aroganca, samozadovoljstvo, brezbrižnost, predsodki in sovraštvo – to so notranje naravnanosti in nameni, ki so krojili našo skupno usodo in še naprej povzročajo tragične okoljske posledice, ki jih opazujemo povsod okoli nas. Zunanji CO2 ne nastane sam od sebe – je jasna posledica notranjega CO2, ki usmerja naše misli in dejanja, od posameznikov do nacionalnih in medvladnih ravni."

V tretjem poglavju, Demonstracija ljubezni v delovanju, se avtor osredotoča na nujno delovanje, potrebno za reševanje kompleksnih in medsebojno povezanih globalnih problemov. Čeprav se komu zdi takšno razmišljanje skrajno preprosto ali celo naivno, avtor poudarja, da je prav ljubezen ključna za reševanje svetovnih izzivov. Vendar ne gre za sentimentalno ljubezen, izraženo zgolj z besedami, temveč za ljubezen v dejanjih – v politiki, ekonomiji in na vseh področjih človeškega delovanja. Podnebnih in okoljskih problemov ne moremo ločiti od revščine in lakote, ki ju simbolizira 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic.

"Kaj menite, kaj bo potrebno, da se bodo vsi ljudje na svetu zavedli, da smo eno samo človeštvo, po naravi enakopravno in medsebojno soodvisno? Z notranje perspektive rešitev za naše težave ni v ekonomski in politični zaščiti 25. člena, saj so vsi svetovni problemi medsebojno povezani in izvirajo iz istega antropološkega vira, kar pomeni, da obstajata na koncu le en problem in ena rešitev. Rešitev je pravzaprav problem sam, ki ga lahko v najosnovnejšem duhovnem in psihološkem smislu opišemo kot pomanjkanje ljubezni. Za to starodavno bolezen, ki pesti človeštvo, nikoli ne bomo našli cepiva, saj protitelesa hrani le človeško srce."

Mnogi morda dvomijo, da nam lahko uspe, vendar nam Mesbahi vliva upanje. V središču globalnih sprememb bo načelo medsebojne delitve, ki bo pokazalo izjemno moč ljubezni v delovanju.

"Ljudem, ki dvomijo, da nam bo uspelo, odgovarjam: obstaja upanje, veliko upanje, da lahko človeštvo premaga to epohalno krizo naše civilizacije. Še nismo bili priča moči medsebojne delitve kot globalnega pojava, ki se izraža med milijoni ljudi skozi srce in njegove lastnosti ljubezni. Ko bo načelo medsebojne delitve resnično vključeno v politike svetovnih vlad, bodo v naših političnih in ekonomskih strukturah začele potekati dramatične spremembe s hitrostjo, ki bo morda presenetila vse nas. Tako bomo morda končno razumeli, da je največje prekletstvo narave skozi vsa ta stoletja izkoriščanja in uničevanja prav v tem, da človeštvo ni hotelo stopiti skupaj in delovati v imenu skupnega dobrega. Kajti življenje je eno, človek pa je življenje samo; ničesar več ni treba povedati."