Medsebojna delitev je revolucija

"Nekateri moji kolegi menijo, da je medsebojna delitev avtomobila nekaj, kar meji na komunizem. Če je tako, 'viva la revolucion' (živela revolucija)." (Vir: Dnevnik)

To niso besede revolucionarja, socialnega aktivista, socialista, komunista ali kogar koli podobnega, to so besede Dietera Zetscheja, predsednika uprave Mercedes-Benza.

Predsednik uprave ene izmed največjih avtomobilskih korporacij na svetu torej pravi, da je medsebojna delitev (avtomobilov) revolucija. Dieter Zeche je govoril o delitvi sedežev v avtomobilu oziroma o “vzajemnem potovanju z avtomobilom”, kar je le ena od oblik delitve avtomobilov, le-ta pa je le ena od oblik hitro rastočega sektorja ekonomije delitve.

Princip medsebojne delitve, ki predstavlja temeljno podlago vsem tem novim družbeno-ekonomskim oblikam, dejansko vnaša revolucionarne spremembe na ekonomsko področje in v družbo kot celoto.

Doslej je ekonomija temeljila na “mojem” in “našem” v ožjem smislu (npr. na ravni “naše” države), kar je pomenilo, da smo z drugimi tekmovali ali se borili za dobrine in lastnino. Celotna ekonomija še danes temelji na logiki “vse moramo imeti zase” in “imamo vso pravico, da si za vsako ceno in na vsakršen način pridobimo dobrine bodisi iz narave bodisi od drugih”. Ekonomija je zato tekma, konkurenca, vojna - in tako je že tisočletja. Posledice so opazne tako v družbi kot v okolju.

Medsebojna delitev v resnici ni nekaj povsem novega, saj jo že dolgo poznamo znotraj družin in manjših skupnosti, a na širšem nivoju šele v zadnjem času počasi vstopa v prvi plan. Spremembe, ki jih prinaša medsebojna delitev bodo daljnosežne in resnično revolucionarne. V ekonomiji bo postalo pomembno “skupno”, “vzajemno” in “naše” v najširšem - globalnem smislu.

Veliko dobrin si bomo delili, jih uporabljali skupaj in sodelovali pri skrbi za njihovo ohranitev. Ekonomija bo temeljila pretežno na sodelovanju (ne več na tekmovanju oziroma konkurenčnosti), dobrine bodo postale samo sredstvo za zadovoljevanje človekovih potreb (ne pa za bogatenje, oblast in moč) in z njimi se bo ravnalo skrbno in odgovorno. Posledično bodo številni največji problemi človeštva (lakota in skrajna revščina, družbeni konflikti, onesnaženje planeta) postali zgolj neprijeten spomin na preteklost.

Medsebojna delitev je res revolucija. “Viva la revolucion”.

Celosten pristop k reševanju krize

Za današnjo globoko krizo človeštva lahko rečemo, da je ekonomska, družbena in okoljska. Nobenega od teh področjih ne smemo obravnavati ločeno, kajti resnična rešitev krize je lahko samo celostna.

Danes se skorajda vsa svetovna politika ukvarja pretežno z reševanjem ekonomske krize in to z ukrepi, ki dodatno zaostrujejo družbeno in okoljsko krizo. Ključni in splošno sprejeti ukrepi za rešitev ekonomske krize so: krepitev konkurenčnosti oziroma ekonomske tekme, povečanje gospodarske rasti, hkrati pa drastično varčevanje pri javnih izdatkih. Ti ukrepi še poglabljajo družbeno (večanje razlik med bogatimi in revnimi in “podhranjenost” javnih storitev) ko tudi okoljsko krizo (dodatne obremenitve naravnega okolja), a hkrati ne rešujejo niti ekonomske krize, ki jo neprestano podpihuje špekulativen in kaotičen finančni sistem.

Dejansko pa moramo z ekonomičnejšo izrabo naravnih virov doseči razbremenitev škodljivega pritiska na okolje in hkrati zagotoviti splošno blaginjo družbe. Je kaj takega sploh mogoče? Lahko porabimo manj naravnih virov in zadovoljimo potrebe več oziroma vseh ljudi? Kako z manj doseči več?


Celosten pristop 3E (Ekonomija, Ekologija in Etika)

Medsebojna delitev je rešitev, ki predstavlja hkratno soočenje z vsemi tremi področji, ki so v krizi  - z ekonomijo, družbo in okoljem. Ta področja “pokrivajo” trije vidiki medsebojne delitve.

Ekonomski in ekološki vidik medsebojne delitve

Princip medsebojne delitve se na ožjem ekonomskem oziroma gospodarskem področju izraža kot ekonomija delitve, ki daje prednost dostopu (npr. souporaba, izmenjava dobrin) pred lastništvom dobrin. To pomeni, da so nekatere dobrine lahko na voljo več ljudem, zato ni nujno, da jih ima vsakdo v lasti (npr. avtomobile, kolesa, nekatere hišne pripomočke, zemljo …), kar je izjemno potratno tako z ekonomskega (visoki stroški, neekonomična izraba dobrin in naravnih virov) kot z okoljskega oziroma ekološkega vidika (velike obremenitve naravnega okolja).

Etični vidik medsebojne delitve

Princip medsebojne delitve pa se na širši družbeni ravni izraža kot pravična delitev dobrin. To pomeni da družbena skupnost na različnih nivojih (lokalni, državni, globalni) oblikuje takšne mehanizme, ki zagotavljajo, da ključne dobrine za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (hrana, neoporečna voda, zdravila itd.) dosežejo slehernega člana te skupnosti. Praktično to pomeni, da družbena skupnost oblikuje posebne sklade, ki omogočajo, da presežne dobrine dosežejo ljudi oziroma območja, kjer jih primanjkuje.

Z medsebojno delitvijo bi tudi v dobršni meri odvzeli moč finančnemu sistemu, ki predstavlja eno od glavnih motenj za pravičnejšo porazdelitev globalnih dobrin. Danes v svetu ne primanjkuje dobrin, veliko ljudi si jih preprosto ne more kupiti, ker nimajo finančnih sredstev. Ta sredstva imajo v rokah oziroma jih nadzorujejo globalne finančne elite, ki dejansko odločajo o življenju in smrti stotin milijonov ljudi. Z medsebojno delitvijo dobrin človeštvo odvzame moč tem elitam, zato se o medsebojni delitvi v glavnih medijih sploh ne piše ali govori (glavne medije seveda obvladujejo zelo bogati in močni ljudje). Medsebojna delitev je najmočnejše orožje množic in držav, ki v resnici želijo blaginjo svojega prebivalstva.

Medsebojna delitev torej predstavlja celosten pristop, ki se hkrati sooča s vsemi tremi ključnimi področji današnje globoke krize človeštva.

2012

2011 - leto prebujenja

Ozrimo se najprej v iztekajoče leto. Leto 2011 je predvsem leto prebujenja človeštva. To leto sta najbolj zaznamovala dva dogodka oziroma procesa: arabska pomlad in gibanje Okupirajmo ali Mi smo 99%. Eno in drugo bo imelo velik vpliv na našo prihodnost.

Sporočilo arabske pomladi je jasno: noben, še tako okruten diktatorski režim nima prihodnosti, ljudje so za svojo svobodo pripravljeni storiti vse, tudi žrtvovati svojo življenja. Ne gre samo za diktature, sporočilo je namenjeno vsem politikom, ki delujejo ali bodo delovali proti interesom svojih državljanov. Ključno sporočilo in zahteva arabske pomladi je: svoboda za vse.

Drugi ključni dogodek leta 2011 je gibanje Okupirajmo oziroma Mi smo 99%. Gibanje se je začelo že maja v Španiji, a pravo obliko je dobilo z septembersko zasedbo Wall Streeta (Occupy Wall Street), kjer se je tudi oblikovalo glavno sporočilo - Mi smo 99%. Simbolno in dejansko sporočilo gibanja je, da se človeštvo zaveda, da mu (dejansko že tisočletja) vladajo elite (1%), ki vedno poskrbijo predvsem zase in da so stare poti, ki prinašajo korist samo tem elitam - ekonomsko tekmovanje, izkoriščanje drugih ljudi in okolja, špekulativno poslovanje, neprestana gospodarska rast - za človeštvo kot celoto povsem neustrezne in preživete. Ključno sporočilo in zahteva gibanja Okupirajmo je: blaginja za vse.

Rečemo torej lahko, da se je v letu 2011 jasno oblikovalo sporočilo in zahteva človeštva: svoboda in blaginja za vse. A tokrat ne gre samo za željo prosvetljenih posameznikov, temveč za jasno sporočilo milijonov in milijonov ljudi po vsem svetu. Tega sporočila ne bo smel preslišati noben resen politik, ki bo želel delovati na dolgi rok.


2012 - leto uveljavljanja novega

Ključno vprašanje leta 2012 bo, kako do “svobode in blaginje za vse”? Če pozorno preučimo dogodke v letu 2011, so nove poti že začrtane, še zlasti v okviru gibanja Okupirajmo. Gibanje skuša doseči širšo vključenost v procese odločanja in uveljavlja nove ekonomske oblike.

Širša vključenost v procese odločanja

Demokracija sicer zagotavlja, da imajo ljudje vpliv na izbiro svojih voditeljev, a ti so demokracijo uspeli zožiti na volitve, medtem ko vse ostalo poteka bolj ali manj v okviru različnih interesnih združenj oziroma političnih strank. Dejansko nove informacijsko-komunikacijske tehnologije omogočajo, da bi ljudje lahko bolj sodelovali pri različnih odločitvah, ki se neposredno tičejo njihovega vsakdanjega življenja. A ne gre samo za politične odločitve na vseh nivojih, temveč tudi za ekonomske odločitve. Večina podjetij danes deluje kot najbolj skrajna oblika diktatur s povsem togo hirearhično strukturo, brez možnosti soodločaja drugih udeležencev v procesu poslovanja (zaposleni, lokalne skupnosti, zastopniki interesov okolja itd.).

Nove ekonomske oblike

Nova gibanja uspešno uveljavljajo nove ekonomske oblike, ki “delujejo” po principih pravičnosti, solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve. Ekonomije ne dojemajo več kot ločenega družbenega področja, temveč kot družbeno-ekonomsko celoto, kajti blaginja posameznika in posamezne ekonomske organizacije je odvisna od blaginje celotne skupnosti. Nove družbeno-ekonomske oblike dajejo prednost dostopu pred lastništvom dobrin, skupni uporabi ali so-uporabi nekaterih dobrin, oblikovanju skladov iz katerih se zadovoljuje potrebe vseh in tako naprej. Seveda bodo današnje ekonomske oblike preživele, tudi individualna potrošnja in lastnina, spremembe na številnih področjih pa bodo neizogibne, če želimo ohraniti planetarno okolje in hkrati vsem ljudem zagotoviti blaginjo.

Leto 2012 bo torej začetek dolgotrajnega obdobja družbeno-ekonomskih sprememb in uveljavljanja novih političnih in ekonomskih oblik v smeri “svobode in blaginje za vse”. Če s temi spremembami ne bomo odlašali, bodo postopne oziroma evolutivne, če bomo probleme sveta skušali reševati na stare načine, pa bodo spremembe nenadne oziroma revolucionarne. Vsekakor je boljša prva pot.

Srečno 2012.

Zbogom gospodarska rast

Kar številni aktivisti in strokovnjaki poudarjajo že dlje časa, je zdaj končno izrekel tudi visok politik in to celo - nemški finančni minister. Minister Wolfgang Schäuble je za tednik Die Zeit zapisal: "Tako kot se moramo boriti proti lakoti v svetu, moramo tudi omejiti gospodarsko rast v naših zahodnih državah." Vir: Dnevnik (in tudi vse drugo, kar je v navednicah)

Kdor samo malo logično razmišlja, ve, da gospodarska rast v nedogled ni mogoča. Te namreč planetarno okolje preprosto ne more preživeti in posledično je ne more preživeti niti človeštvo. Gospodarska rast je smiselna do neke meje, ki jo določata blaginja neke družbe in zmožnost planetarnega okolja.

Razvite države - večina evropskih držav, ZDA, Japonska in še nekaj držav - so kot celota že dosegle in celo presegle blaginjo, ki omogoča njenim prebivalcem kvalitetno življenje (visok standard, visoka raven storitev kot sta zdravstvo in izobraževanje, razvita infrastruktura itd.). Problem je, da te blaginjo ne uživajo vsi prebivalci teh držav in kar je še huje: razlike med bogatimi in revnimi se drastično povečujejo.

"Zahodna gospodarstva so dosegla določeno raven nasičenosti. V teh razmerah so naši cilji in naloge predvsem nadzor nad neenakostjo in napetostmi, ki bi bile njene posledice," pravi minister Schäuble. Torej ne potrebujemo gospodarske rasti, potrebujemo pa soočenje z vse večjo neenakostjo in njenimi vse hujšimi posledicami (nezadovoljstvo, frustracije, revščina, brezposelnost, ki se izražajo skozi številne družbene konflikte). Z drugimi besedami: v materialnem smislu imamo vsega dovolj (in celo preveč), a le kot celotna družba, medtem ko so znotraj družbe razlike (pre)velike in te povzročajo največje probleme.

Razvite države poleg tega že dolgo preobremenjujejo planetarno okolje in se še vedno obnašajo, kot da niso ničesar krive in za nič odgovorne (zadnji primer je Kanada, ki je zaradi lastnih - predvsem naftnih - interesov preprosto izstopila iz Kjotskega protokola o omejitvah izpustov toplogrednih plinov v ozračje).

Če nimamo gospodarske rasti, pravi nemški finančni minister, to še “ne pomeni, da je naša gospodarska politika neuspešna, ampak da smo dosegli visoko raven blaginje za večji del prebivalstva, kar morajo drugi šele doseči. To moramo sprejeti."

Zdaj moramo torej najti nove politične in ekonomske poti, ki ne bodo slonele na neprestani gospodarski rasti, temveč na trajnostnem razvoju (kvaliteta pred kvantiteto) in na pravičnejši porazdelitvi rezultatov tega razvoja. Nove, okoljsko sprejemljive tehnologije in novi odnosi, ki temeljijo na sodelovanju, solidarnosti in medsebojni delitvi, so edina prava pot v prihodnost.

Ljudje, ki delijo

“Mi delamo delitev zabavno, poceni, zeleno in enostavno.
Mi dokazujemo, da je delitev rešitev za naše globalne probleme.
Mi smo ljudje, ki delimo.
Mi mislimo, da je delitev smiselna, kaj pa vi?”

V Veliki Britaniji obstaja zanimivo gibanje, ki se imenuje The People Who Share (Ljudje, ki delijo). Pravzaprav gre hkrati za gibanje in za spodbujanje socialnega podjetništva (social enterprise). Posvečajo se cilju, da bi “izgradili svet, v katerem bodo ljudje delili svoje spretnosti, čas, vire, znanje, odgovornost, priložnosti, ideje, dobrine, storitve in stvari.” Cilj gibanja je spodbuditi 10 milijonov Britancev, da bi delili v svoji lokalni skupnosti in tudi širše.

Delitev se je že tako prijela, da se danes že govori o novi vrsti ekonomije, ki se imenuje ekonomija delitve (Sharing Economy), o novem sektorju - sektor delitve (sharing sector) in o ljudeh, ki delijo (sharers).

Sektor delitve

Sektor delitve je nov hitro rastoč družbeno-ekonomski sektor, ki vključuje: delitev avtomobilov (npr. Zipcar), prodajno izmenjavo stvari (swap trading; npr. Swap.com) in spretnosti (skill swapping; npr. Swapaskill.com, glej Guardian), časovno bančništvo (time banking; npr. TimeBanks USA, prosto kroženje dobrin (freecycling; npr. Freecycle.org), recikliranje, prodajo že rabljenih stvari (shwopping), začasno oddajo/najem stvari (peer2peer rental; npr. Zilok), delitev zemlje (npr. Landshare), delitev sedeža v avtu (liftshare), delitev znanja itd.

Sektor delitve se naglo veča in imel bo pomemben vpliv na ekonomijo prihodnosti. Nekatera velika podjetja so že zaznala pomen delitve, tako na primer ameriška avtomobilska korporacija General Motors podjetju za sosedsko delitev avtomobilov RelayRides omogoča enostavno odklepanje in zaklepanje avtomobilov z mobilno storitvijo OnStar. S tem se možnost delitve avtomobilov zelo poveča; dejstvo je, da so takšen podjetniški način delitve prepoznale tudi velike firme.

Ekonomija delitve

“Delitev je učinkovitejši način uporabe planetarnih virov; ekonomija delitve omogoča, da ljudje in planet živimo v sozvočju; pri ekonomiji delitve je dostop je pomembnejši kot lastništvo, izkušnje so pomembnejše od posedovanja in premoženje, ki ga imamo, ima večjo vrednost,” med drugim pravijo pri svoji viziji v gibanju The People Who Share (Our Vision).

Kaj pa pri nas

Tudi pri nas lahko opazimo premike v smeri ekonomije delitve:

Zmenek z drugo obleko je primer izmenjave starih, a še uporabnih oblačil. Dogodek je bil zabaven, koristen in “zelen”, saj so s tem dogodkom po ocenah organizatorjev prihranili oziroma "ohranili 900.000 litrov vode, 6000 kWh električne energije in 1,5 kilograma pesticidov."

PosodiAvto je slovenska različica sistema sosedske delitve avtomobilov.

BicikeLJ je sistem delitve koles, ki so ga organizirali v Ljubljani.

Sejem medsebojne delitve je enostavna oblika izmenjave različnih stvari.

Skratka možnosti, priložnosti in idej je veliko. Samo uresničiti jih je treba.

Zakaj je delitev tako pomembna

Ekonomisti in politiki so naravnost fascinirani nad državami, ki imajo visoko gospodarsko rast. Kitajska (trenutno ima več kot 10% gospodarsko rast - Wikipedia), Indija (več kot 11% rast), Brazilija in še nekatere druge države se skokovito razvijajo, ljudem se viša standard in vsa podjetja drvijo na te trge, saj stare gospodarske sile kot so ZDA, Evropa in Japonska vse bolj pešajo in se spopadajo z recesijo. Razvijajoči trgi so trgi z več sto milijoni novih potrošnikov. Pa je to res tako dobro?

Primer avto

Brez avtomobila si komajda lahko predstavljamo sodobno življenje. Imeti avto pa je hkrati tudi statusni simbol. In milijoni Kitajcev, Indijcev in drugih Zemljanov prihaja do standarda, ki jim bo omogočil dostop do novega avtomobila. Imajo pravico do njega? Seveda, zakaj pa ne. So kaj drugačni kot mi? A kaj to pomeni za naš planet?

Avto je eden najbolj kompleksnih izdelkov za široko potrošnjo na svetu. Že izdelava avta pomeni veliko uporabo naravnih virov in že v fazi izdelave so pritiski na okolje zelo veliki. Izdelava novega avta - še preden naredimo prve kilometre - pomeni izpuste od 6 ton CO2 v ozračje za majhne avtomobile do 35 ton CO2 za velike avtomobile (The Guardian). Medtem, pa povprečen avto na 10.000 km vožnje izpusti v ozračje še približno 1,6 tone CO2 (Green Options). Vemo kam nas to vodi.

Koliko motornih vozil (poleg osebnih avtomobilov se v to kategorijo štejejo še manjša dostavna vozila in kombiji - uporabljali bomo izraz avtomobili, ker le-ti daleč prevladujejo) imajo posamezne države na prebivalca? Na prvem mestu je Monako z 863 avtomobili na 1000 prebivalcev (Wikipedia) na 2. mestu so ZDA z 828 avtomobili na 1000 prebivalcev, Slovenci smo na 18. mestu s 562 avtomobila na 1000 prebivalcev (torej ima vsak drugi Slovenec avto, vključno z dojenčki).

Kitajska je na 115. mestu s 37 avtomobili na 1000 prebivalcev, Indija je s 15 avtomobili na 1000 prebivalci na 127 mestu. Indija ima že več kot 1,2 milijardi prebivalcev, Kitajska pa preko 1,3 milijarde. Kaj bo torej z našim ubogim planetom, če bodo Kitajci in Indijci dosegli naš standard in želeli toliko avtomobilov kot mi. V letu 2007 je bilo na svetu dobrih 800 milijonov avtomobilov (Wikipedia).

Če bi samo Kitajci in Indijci imeli 500 avtomobilov na 1000 prebivalcev, bi samo to zneslo več kot 1,2 milijarde vozil, pa sploh nismo upoštevali Brazilije in vseh drugih hitro rastočih držav. Ali še drugače: če bi bilo na vsem planetu 500 avtomobilov na 1000 prebivalcev (torej manj kot jih je trenutno v Sloveniji), bi po Zemlji vozilo 3,5 milijarde avtomobilov.

A kako rešiti ta problem? Se voziti z avti in ohraniti planet pri življenju?

Ena rešitev so zagotovo avtomobili na alternativni pogon, a še vedno bi porabili izjemno veliko naravnih virov. Druga rešitev (oziroma kombinacija obeh) je v delitvi avtomobilov (Zakaj bi vozili svoj avto) oziroma na splošno - v ekonomiji delitve.

V ZDA že sedaj deluje več oblik delitve avtomobilov (npr. Zipcar, Relay Rides, Zimride), ki postajajo vse bolj priljubljene, prav tako tudi drugje po svetu (Car Sharing). Z delitvijo avtomobilov se zmanjša število novih avtomobilov (14 do 18 avtomobilov manj na cesti na en avto v sistemu delitve - Springwise.com), znatni pa so tudi finančni prihranki in manj je skupaj prevoženih kilometrov.

Torej namesto, da imamo vsak svoj avto, si lahko več ljudi deli en avto, s tem se znižajo stroški posameznikov in obremenitve okolja.

A ne gre samo za avtomobile, podobno si je mogoče deliti še številne druge stvari. Drugače preprosto ne bo šlo.

Več na: Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe

Ne več, temveč bolje

“Največje slepilo na svetu je izrazit poudarek na lastnini in verjetje, da je sreča odvisna od stvari, materialnih dobrin in udobja.” (Alice A. Bailey: Glamour, A World Problem)

Zgornja misel je izjemnega pomena ra razumevanje današnjega sveta in situacije v kateri smo se znašli. Pogosto vso odgovornost za današnjo globoko krizo prevalimo na finančne institucije, korporacije, politike itd. V določeni meri je to sicer upravičeno, a družbo kot celoto vendarle tvorimo vsi skupaj (vsakdo nosi vsaj zelo majhen delček odgovornosti za svet v katerem živimo, nekateri pa seveda mnogo več oziroma zelo veliko). In praktično celotna človeška družba je globoko zaslepljena z lastnino, materialnimi dobrinami, denarjem in bogastvom.

Seveda nam je jasno, da potrebujemo materialne dobrine. Potrebujemo jih najprej za preživetje in v širšem smislu za blaginjo. A blaginja ne pomeni, da potrebujemo zelo veliko dobrin, denarja, bogastva. Živeti v blaginji pomeni “živeti dobro”. In za takšno življenje ne potrebujemo več in več in več dobrin. Naš znameniti filozof Slavoj Žižek je nedavno izjavil: “Nočemo višje življenjske ravni, hočemo boljšo življenjsko raven.” (Vir: Mladina) Blaginja v resnici ni višja življenjska raven (življenjski standard), temveč boljša ali dobra življenjska raven.

Živeti bolje še zdaleč ne pomeni, da moramo imeti več materialnih dobrin in vložiti večino svojega časa in energije v njihovo pridobivanje. Lahko pomeni delati manj (ne na primer 10 in več ur, kolikor danes dela marsikateri zaposleni - in tudi “nezaposleni”), se več družiti s prijatelji, imeti več časa za družino in skupnost, se udeleževati kulturnih prireditev in aktivnosti, se izobraževati, odkrivati skrivnosti življenja, skrbeti za druge in še bi lahko naštevali.

A večina je tako “zaposlena” v boju za višji življenjski standard (še več pa se jih posledično bori za preživetje, ker jih višji življenski standard prvih oropa celo za osnovne dobrine), da nimajo časa in energije, da bi se posvetili “boljši življenjski ravni” oziroma preprosteje rečenu: boljšemu življenju.

Namesto, da stremimo k več, višje in hitreje, se osredotočimo na dovolj, počasneje in bolje. Dejansko potrebujemo dovolj dobrin in boljše življenje. Latinski pregovor pravi: “Pauca sed bona”, kar pomeni “malo, a dobro”. In malo vsekakor ne pomeni pre-malo.

Če torej res želimo spremembe in izhod iz krize, potem si prizadevajmo le za toliko dobrin, kolikor jih zares potrebujemo in ustvarjajmo “dober” oziroma srečnejši svet. Med imeti in biti srečen ni prav nikakršne povezave.

Slepila “umrejo”, ko jim večina odreče pozornost oziroma svojo energijo. In ko se znebimo zgoraj omenjenega slepila “materialnosti” bomo veliko lažje sodelovali, se spoštovali, si pomagali in si delili dobrine. In vsi živeli bolje.

7.000.000.000

31. oktobra 2011 je število svetovnega prebivalstva naraslo na 7 milijard. In število prebivalcev se bo še povečevalo, zaenkrat nas je vsak dan več za približno 214.000 (torej v desetih dneh za več kot eno Slovenijo prebivalstva).

Pri tem se lahko vprašamo: ali res lahko živimo na sedanji način? In kakšen je sedanji način:

• med seboj tekmujemo za naravne vire, ki jih ni na voljo v neomejenih količinah,
• razvoj enačimo z gospodarsko rastjo,
• konkurenčnost/tekmovalnost imamo za najbolj čislano vrlino itd.

Je res mogoče, da bi 7 milijard ljudi živelo v miru in hkrati tekmovalo za naravne vire (za vodo, energetske vire, zemljo, gozdove itd.)?

Končni izzid te splošne globalne tekme, je lahko samo uničenje planeta in s tem tudi človeštva. Kajti ekonomska tekma (konkurenčnost) še zdaleč ni športna tekma, to je hudo okrutna tekma, v kateri poraženci umirajo zaradi lakote, hude revščine, zaradi enostavno ozdravljivih bolezni itd.

Ne samo ekonomska tekma, tudi tekma med politiki ne prinaša nič dobrega. Koliko energije bo šlo na primer samo za zdajšnje predčasne volitve v Sloveniji. Z volitvami ni sicer nič narobe, a politiki se morajo znati tudi dogovoriti in dogovore izpeljati. Njihova osnovna naloga ni reševanje finančnih trgov in zagotavljanje pogojev za neprestano gospodarsko rast, temveč zagotavljanje pogojev, da “njihovi” državljani lahko živijo v blaginji. In to vsi, ne samo “njihovi” državljani.

Nad številom prebivalstva bi se morali v resnici zamisliti. Prvi problem je resda hitra rast prebivalstva, a ta že kaže znake umirjanja; dejstvo je tudi, da se z rastjo standarda skorajda avtomatično zmanjša potreba po velikemu številu otrok.

Drugi problem pa je izjemno nepravična porazdelitev globalnega bogastva oziroma globalnih virov/dobrin. Ta izjemno nepravična porazdelitev, ki je rezultat neusmiljene tekme za dobrine, je temeljni vzrok večine največjih konfliktov človeštva - v preteklosti in tudi danes.

Zato je edina prava pot v prihodnost, v kateri bo lahko v miru živelo 7 milijard in tudi več ljudi, medsebojna delitev dobrin. Gre za enostaven dogovor na globalni ravni, ki bi omogočil, da bi se vsaj najbolj ključne dobrine delile med državami s ciljem, da dosežejo vse ljudi.

Namesto, da se politiki danes posvečajo edino reševanju finančne krize, bi se morali dejansko posvetiti blaginji ljudi. Brez pravične delitve globalnih dobrin je nikakor ni mogoče doseči.

Torej, če 7 milijard ljudi tekmuje za dobrine, jih nikoli ne bo dovolj za vse, če si jih deli, jih je.

Medsebojna delitev kot dejstvo

Veliko smo že razmišljali o medsebojni delitvi in o velikem pomenu tega principa za prihodnost človeštva, a nikakor ne moremo dovolj poudariti za kako pomembno temo gre. Uveljavitev tega principa predstavlja velik razvojni korak v človeški zgodovini. Medsebojna delitev deloma izhaja iz nuje, deloma pa iz zavedanja.

Prihodnosti človeštva in planeta si ne moremo predstavljati, če bomo v neskončnost tekmovali za dobrine, ki jih nimamo na voljo v neomejenih količinah. Kako naj bo dovolj dobrin za 7 milijard ljudi, kolikor nas živi na planetu konec leta 2011, če si manjši del človeštva prisvaja levji delež globalnega bogastva? Je to lahko osnova za mirno sobivanje na planetu? Vsekakor ne. Zato nas k medsebojni delitvi “sili” nuja.

Poleg tega se vse več ljudi zaveda, da smo vsi, ne glede na vse razlike med nami, člani ene velike družine - človeštva in da imamo skupni dom - Zemljo. Mar člani družine med seboj tekmujejo in se “tepejo” za dobrine ter svoje brate in sestre prepustijo neusmiljeni usodi, ker nimajo dovolj niti za preživetje? Vsekakor ne. Torej je potreba po medsebojni delitvi tudi posledica zavedanja o enosti človeštva in o skupnem domu - planetu Zemlji.

Človeštvo je že, ne glede na vse tegobe zdajšnjega časa, nepreklicno stopilo na pot medsebojne delitve. Čeprav princip medsebojne delitve “pokriva” vsa družbena področja, pa nas še posebej zanima ekonomsko področje, ki predstavlja osnovo preživetja posameznika in človeške družbe kot celote, v končnem smislu pa blaginje človeštva.

Iz ekonomskega vidika medsebojna delitev pomeni delitev različnih dobrin. In te so lahko nematerialne ali materialne in še posebna kategorija - skupne (ključne) dobrine človeštva. Poglejmo si medsebojno delitev teh dobrin nekoliko pobliže.


1. Univerzalna delitev informacij, znanj, tehnologij, umetniških dosežkov - delitev nematerialnih dobrin človeštva

Človeška komunikacija že po svoji naravi predstavlja proces medsebojne delitve, pravi britanski raziskovalec Colin Cherry v knjigi The Age of Access. Informacij v resnici ne pošiljamo, temveč si jih delimo. Če nekomu “pošljemo” sporočilo, ga sami nismo izgubili, ampak nam ostane v spominu ali kot kopija, torej smo ga dejansko delili. Še zlasti je to očitno v sodobnih medijih: ko npr. nekomu ali večim ljudem pošljemo elektronsko sporočilo, nam le-to še vedno ostane v poštnem predalu; če nekaj objavimo na spletu, je to hkrati dostopno vsem. Zato, pravi Cherry, so sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije naša podaljšana moč komuniciranja.

A ne gre samo za delitev informacij, temveč za delitev vseh oblik “nematerialnih” dobrin: znanja, fotografij, glasbe, filmov itd. Edina ovira je komercialni vidik avtorskih pravic, ki omejuje dostop vseh ljudi do teh dobrin. V tem smislu si moramo prizadevati za njihovo univerzalno dostopnost. Internet mora zato ostati (oziroma postati) dostopen vsem ljudem in njegove vsebine odprte vsakomur, tako kot so na primer Wikipedia, Project Gutenberg ali različni odprtokodni programi, socialna omrežja in številne, vsem dostopne novinarske, blogerske in druge spletne strani ter vsebine.

Cilj delitve nematerialnih dobrin: univerzalen dostop vseh ljudi do vseh “nematerialnih” dosežkov človeštva - do informacij, znanja, umetniških stvaritev (glasbe, filmov, knjig, slik, fotografij) itd.


2. Ekonomija delitve - delitev (materialnih) dobrin

Po vsem svetu se, še zlasti po izbruhu hude ekonomske krize v letu 2008, hitro širijo različne oblike delitve dobrin, ki jih s skupnim imenom lahko poimenujemo ekonomija delitve. Gre za izjemno raznolike oblike, katerih skupna značilnost je, da več ljudi uporablja isto dobrino. Čeprav so si ljudje že v preteklosti delili dobrine (zlasti v okviru družin in manjših skupnosti), pa nam ravno nove informacijsko-komunikacijske tehnologije omogočajo delitev materialnih dobrin na širši družbeni ravni.

Danes poznamo delitev avtomobilov in sedežev v njih (npr. Zipcar), delitev koles (BicikeLJ), bivalnih prostorov (Airbnb), zemlje (Landshare), orodja in drugih hišnih pripomočkov; delitev storitev itd. (več: Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe; Shareable). Nekatere od teh oblik so profitne, druge neprofitne; nekatere vodijo podjetja, soseske, knjižnice ali lokalne skupnosti, skratka gre za izjemno raznolike ekonomske oblike.

Ekonomija delitve je izjemno raznolika in v ničemer ne ogroža klasične ekonomije, jo pa v dobršni meri spreminja: namesto individualne potrošnje, individualnega lastništva in individualne uporabe dobrin, se povečuje poudarek na dostopnosti, souporabi, izmenjavi, delitvi dobrin. Z manj dobrinami tako lahko zadovoljimo več potreb in s tem zmanjšamo ekonomske stroške ter razbremenimo okolje.  

Cilj ekonomije delitve:

• ekonomična uporaba finančnih in materialnih virov,
• manjša obremenjenost okolja,
• večja povezanost med posamezniki in med skupnostmi.

3. Pravična delitev skupnih (ključnih) dobrin človeštva

Tretja oblika delitve dobrin, ki je dejansko najpomembnejša, pa zaenkrat še ni zaživela. Nekatere dobrine (lahko jih imenujemo ključne in skupne), od katerih je odvisno preživetje ljudi in nenazadnje preživetje planeta, ni mogoče prepustiti kaotičnemu delovanju tržnih sil. Neoporečna voda, hrana, energetski viri in še nekatere druge ključne dobrine morajo biti dostopne vsem in hkrati zaščitene pred brezglavim izkoriščanjem ter uničevanjem.

Da bi te ključne dobrine dosegle slehernega prebivalca planeta, morajo države vzpostaviti globalni mehanizem medsebojne delitve. V ta namem bi lahko ustanovili posebno agencijo v okviru Organizacije združenih narodov, ki bi koordinirala delitev ključnih dobrin med državami (glej: Medsebojna delitev na globalni ravni,).

Cilji pravične delitve ključnih skupnih dobrin:

• zadovoljevanje osnovnih potreb vseh Zemljanov - predpogoj za blaginjo človeštva,
• pravičnost kot predpogoj miru,
• trajnostni razvoj planeta.

Medsebojna delitev torej ni zgolj princip oziroma ideal, v katerega verjame nekaj posameznikov, temveč se že uveljavlja v praksi. Prihodnosti si brez medsebojne delitve ni več mogoče predstavljati. Zdajšnje tekmovanje (konkurenčnost) za dobrine, na kateri sloni celoten ekonomski in tudi politični sistem, bo nadomestila medsebojna delitev. To je že dejstvo.

8 od 10 Britancev delitev osrečuje

Nova študija z naslovom Velika ekonomija delitve: poročilo o medsebojni delitvi v Veliki Britaniji (The Great Sharing Economy: A Report into Sharing Across the UK) ugotavlja, da je kar 80 odstotkov Britancev srečnejših, če si medsebojno delijo.

Poleg te ključne ugotovitve, iz študije izhaja še:

• sedem od 10 Britancev pravi, da se z delitvijo poveča njihovo samozaupanje;
• prebivalci Velike Britanije (VB) imajo več stvari kot kdajkoli prej; povprečen otrok ima v lasti preko 75 različnih igrač, elektronskih naprav in podobnih stvari;
• prebivalci VB si delijo manj kot v pretekli generaciji, s tem da je danes več domov z le enim prebivalcem in več avtomobilov z le enim voznikom (vsak dan je v VB v avtih na poti 38 milijona prostih sedežev) ;
• prebivalci VB želijo več deliti z drugimi; več kot polovica prebivalstva bi rada našla načine, kako deliti storitve in stvari v svojih lokalnih skupnostih;
• eden od treh prebivalcev VB bi želel z nekom iz okolice deliti svoj vrt, če bi ta na njem vzgajal zelenjavo ali rože;
• 75 % Britancev verjame, da je medsebojna delitev dobra za okolje; 6 od 10 bi jih delilo vožnjo z avtomobilom, če bi za to imelo možnost;
• prebivalci VB ne mislijo, da so dobri v medsebojni delitvi; bolj ko so revni, težje se jim zdi deliti z drugimi;
• 47 % se zdi delitev izven kroga družine neprijetna;
• Britanci najlažje z drugimi delijo steklenico vina, skodelico čaja in pico, najtežje pa zobno ščetko, bančni račun in kopalno kad.

Kaj nam pove raziskava? Da medsebojna delitev ljudi osrečuje in veča njihovo samozaupanje; da so ljudje pripravljeni deliti, če bi za to le imeli možnost, vendarle vseh stvari ne želijo deliti (npr. osebni in intimni predmeti) in da je delitev koristna - za ljudi (iz finančnega in psihološkega vidika) in za okolje.

Vir: Shareable