“Na svetu bi morali imeti eno veliko umetniško skladišče, v katero bi umetniki prinašali svoja umetniška dela, iz njega pa bi lahko vzeli karkoli bi potrebovali. Tako, kot je zdaj, pa moraš biti napol trgovec.” Ludwig van Beethoven
O veličini Beethovnovega dela nam ni potrebno posebej razpravljati. Vemo, kako predan je bil svojemu delu, navkljub temu, da je imel težave z zdravjem in, kar je za skladatelja še zlasti boleče, s sluhom, nazadnje je celo popolnoma oglušel. Beethoven ni skladal za denar, čeprav je tako kot vsak človek potreboval sredstva za preživetje, zato je moral biti tudi “napol trgovec” in prodajati svoja dela. Danes je Beethovnovo delo splošno dostopno, lahko rečemo, da je postalo dediščina človeštva; nihče si ga ne more lastiti.
Vendar stvari niso tako preproste, v resnici se Beethovnova želja ni uresničila; njegovih del skorajda ni mogoče brezplačno poslušati. Beethovnove partiture (notni zapisi) so resda na voljo komurkoli, a skladbo mora nekdo izvesti in pri tem nam oviro “postavijo” tako imenovane pravice intelektualne lastnine in avtorske pravice. Kar v praksi pomeni, da je vsakdo, ki posname ali izvede oziroma poustvari Beethovnovo delo, za “svoj” izdelek (posnetek ali koncert) avtorsko zaščiten. “Svoj” izdelek lahko prodaja, drugi pa morajo za njegovo uporabo (predvajanje po radiu, posnetek na CD-ju ali na kakem drugem nosilcu zvoka) plačati, v nasprotnem primeru jih avtor lahko sodno preganja. Kar je svojevrsten paradoks. Izjemno avtorsko delo, ki ga načeloma lahko uporablja kdorkoli, je v praksi zaščiteno in predstavlja čisto običajen tržni produkt.
A ne gre samo za glasbo in druga umetniška dela, danes skorajda vsaka stvar, ki se zapiše, izdela, razvije, izumi ali izboljša postane predmet zaščite intelektualne lastnine in avtorskih pravic. Ko podjetje pošlje na trg nov mobilni telefon, novo zdravilo, novo storitev, novo rastlinsko seme, ali sploh karkoli, je ta stvar pravno zaščitena z namenom, da se lahko komercialno izkorišča.
Je novo res novo
Peter Aleksejevič Kropotkin (1842 - 1921), ruski plemič, zoolog, filozof, znanstvenik, ekonomist, aktivist, geograf, pa tudi anarho-komunist, je jasno zapisal, zakaj je proti podeljevanju patentnih in drugih pravic, ki spadajo na področje intelektualne lastnine, kajti noben izum, nobena izboljšava, nobena stvaritev ni nastala brez predhodnega razvoja:
“Sleherna naprava ima enako zgodovino - dolg seznam neprespanih noči in revščine, razočaranj in radosti, delnih izboljšanj, ki so jih prispevale številne generacije brezimnih delavcev, ki so originalnemu izumu dodali te drobne malenkosti, brez katerih bi tudi najboljša ideja postala brezplodna. Še več: vsak nov izum je sinteza, je rezultat brezštevilnih izumov, ki so pred tem nastali na obsežnem področju mehanike in industrije.
Znanost in industrija, znanje in njegova uporaba, odkritja in njihova praktična izvedba vodijo k novim odkritjem; sposobnost možganov in spretnost rok, napor razuma in mišic - vse deluje povezano. Vsako odkritje, vsak napredek, vsako povečanje celotnega človekovega bogastva dolguje svoj obstoj fizičnem in mentalnemu trudu ljudi v preteklosti in v sedanjosti.
S kakšno pravico torej kdorkoli, pa če gre za še tako primeren in majhen del te ogromne celote, reče: “To je moje, ne vaše”.”
Vsaka nova stvar je pravzaprav le zadnji člen v skorajda neskončni verigi človeškega ustvarjanja, začenši s prvimi orodji iz kamene dobe. Noben sadež v resnici ne zraste iz niča; ne more se razviti brez debla, listov, korenin, vode, zraka, sonca in nenazadnje brez milijonov let evolucije. Je potem takem res tisti “zadnji v vrsti” upravičen, da prodaja izdelek, storitev ali stvaritev kot “svojega”, kot “svojo” lastnino? Je razum, intelekt, res nekaj individualnega, ločenega od intelekta vseh drugih. Da smo prišli do stanja, ko lahko ustvarjamo nekaj novega, moramo “vskrati” obsežno znanje preteklih generacij, ki nam ga posredujejo starši, šola, knjige, filmi itd.
Seveda je vsak človek poseben, unikaten, a vendarle je velik del svojega znanja pridobil iz skupnega “bazena” oziroma univerzalnega “skladišča” človeškega znanja (ki je bodisi zapisano v obliki črk, not, podob, v obliki ustnega izročila bodisi je “zapisano” v umovih ljudi). V to “skladišče” lahko dodamo nekaj novega, iz njega pa vedno lahko dobivamo velikansko bogastvo, ki so ga “tamkaj pustile” številne generacije. Kakšno pravico imamo torej, da si lastimo nekaj, k čemur smo dodali le “zadnjo malenkost”? Si res lahko lastimo intelekt, razum, ki je v osnovi univerzalen.
Ko dobrine postanejo lastnina
Intelektualna lastnina je pravna in ekonomska kategorija, ki “produkt” človeškega uma preobrazi v ekonomsko dobrino. Gre za podoben proces, kot pri pretvorbi skupnih materialnih dobrin v ekonomske dobrine. Ta proces se imenuje privatizacija in komercializacija: dobrina dobi lastnika (z nakupom, s prevaro ali silo), ki skupaj z lastništvom pridobi pravico do njenega tržnega izkoriščanja - komercializacije. Poglejmo si primer vode, ene ključnih globalnih dobrin. Voda je univerzalna dobrina, ki omogoča življenje vsem živim bitjem in omogoča delovanje celotnega življenjskega sistema Zemlje. Voda je neizmerno dragocena in je dostopna vsem bitjem, da jo uporabljajo; iz vidika življenja je vrednost vode neprecenljiva.
Vendar se vse pogosteje dogaja, da zasebno podjetje od države kupi vodni vir, ki je v resnici pravica oziroma “last” vseh ljudi. Podjetje vodo polni v plastenke in jo prodaja ljudem, ki so jo prej lahko dobili zastonj ali za manjše nadomestilo družbeni skupnosti. Ekonomistom se to zdi odlično, saj lahko zabeležijo denarni tok, kar pomeni, da se poveča gospodarska rast. Podjetje s svojim posegom pogosto onesnaži okolico, oteži lokalno kmetijstvo in poruši ekološko ravnovesje, a ekonomisti teh stroškov ne zaznavajo in v ekonomskih bilancah se zasebna polnilnica vode zares izplača. Dejansko pa se korist, ki jo je od vodnega vira prej imela širša skupnost, prenese v roke vsega nekaj posameznikov, ki s polnilnico služijo, na račun vseh ostalih.
Podobno pa intelektualna lastnina pomeni proces privatizacije in komercializacije na področju intelekta oziroma stvaritev človeškega uma. Intelektualna lastnina je precej nov “izum” človeštva (star nekaj več kot stoletje), ki lastnino materialnih dobrin širi na področje razuma, intelekta oziroma nematerialnih dobrin. Last vodnega vira se ne razlikuje od lastništva avtorskega dela - knjige, članka, skladbe, slike itd. V obeh primerih je dostop omejen ali bolj natančno: dostop do dobrine je pogojen s kupno močjo posameznika, organizacije ali družbene skupine.
Tako postanejo splošne intelektualne dobrine (zapisana beseda, glasba, umetniška dela, izumi in tehnološke rešitve, modeli in znaki) zasebna last - lastnina posameznikov, podjetij in drugih organizacij. Patenti se praviloma zaščiteni 20 let, medtem ko so avtorska in sorodna dela zaščitena za čas avtorjevega življenja in še 70 let po njegovi smrti. Kot smo že poudarili, je vsak poustvarjalec Beethovnovega dela, ki sicer ni več avtorsko zaščiteno, imetnik “lastne” avtorske pravice, kar pomeni, da je njegova izvedba Beethovnove skladbe zaščitena še 70 let po njegovi smrti.
Univerzalna dostopnost in obča korist
»Pozdravljen, popotnik! Blagovoli zapisati v to knjigo svoje ime in kako misel, če ti je prav… Ta stolpič s panoramo sem postavil po svojem načrtu in na svoje stroške ter na svojem svetu dne 7.VIII.1896 v občo korist… Jakob Aljaž na Dovjem.«
Leta 1895 je Jakob Aljaž odkupil vrh Triglava za 1 goldinar, skupaj z parcelo na kateri danes stoji Kredarica, pa je odštel 5 goldinarjev. Aljaž je že naslednje leto na vrhu Triglava postavil manjši “stolpič”, nanj pa dal zapisati zgornje besede. Ker ni šlo drugače, je sam postal lastnik vrha Triglava in območja Kredarice, a ta svet je namenil v občo korist. Na vrh ni postavil napisa “zasebna lastnina”, ki ga danes pogosto srečamo v gozdovih, na travnikih, celo na obalah jezer, temveč je Aljaž ozemlje namenil v občo korist. Zasebna lastnina torej nujno ne izključuje obče koristi.
Tudi Beethoven ni ustvarjal zasebne lastnine s katero bi trgoval. Želel je, da njegova glasba živi in koristi drugim, odtod njegova zamisel o “velikem umetniškem skladišču, v katero bi umetniki prinašali svoja umetniška dela in iz katerega bi lahko vzeli karkoli bi potrebovali.” Prav nič drugače ne bi smelo biti z drugimi umetniškimi, strokovnimi, znanstvenimi in drugimi deli, ki jih ustvarja človek.
Sicer pa moramo o lastnini začeti razmišljati drugače, kajti ne gre samo za ekonomsko kategorijo, s katero lahko svobodno trgujemo, saj tudi ekonomija ni samo “veda o trgovanju”. Izvorni, starogrški, pomen besede ekonomist, je nekaj povsem drugega: ekonomist (oikonomos) je skrbnik in upravitelj nekega premoženja, lastnine, ki so jo že Stari Rimljani ločevali na zasebno, javno in skupno.
Poudarek na skrbništvu in upravljanju, namesto na lastništvu in izkoriščanju
Danes se še zlasti slavi zasebno lastnino, saj naj bi zasebniki z njo najbolj učinkovito in odgovorno ravnali; pa res? Mar nimamo dovolj dokazov, kako destruktivno zasebna podjetja ravnajo z naravnimi viri, medtem ko celo najbolj “primitivne” skupnosti z naravnimi viri že tisočletja upravljajo na trajnosten način. Javna lastnina (predvsem tiste dobrine, ki jih zagotavlja družbena skupnost v javno dobro - javno izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo, javne knjižnice in televizija, komunalne storitve, prometna infrastruktura itd.) in še zlasti skupna lastnina pa v nasprotju z zasebno lastnino vse bolj izgubljata na pomenu.
Danes moramo znova opredeliti, kaj je to skupno, javno in zasebno, še zlasti skupno. V to kategorijo moramo vsekakor vključiti zrak, atmosfero, vodo v vseh oblikah, zemljo, gozdove, energetske vire in mineralna bogastva, znanje, kulturo in umetniške stvaritve, internet, genetski material živih bitij - to so dobrine, ki so ključnega pomena za obstoj in blaginjo človeštva. Človeštvo kot celota mora biti skrbnik in upravitelj teh dobrin.
Seveda lahko gozdove in zemljo izkoriščajo oziroma imajo v lasti posamezniki in podjetja, a z njimi morajo ravnati skrbno, odgovorno in v občo korist človeštva. Kar za različne dobrine seveda pomeni različne pristope. Če nekdo izkorišča energetske vire, mora za to pravico del svojega dohodka nameniti družbeni skupnosti (bodisi lokalni bodisi širši) in pokriti vse stroške morebitnega onesnaženja narave ter druge stroške, ki jih njihovo ravnanje povzroči skupnosti.
Pravice intelektualne lastnine so danes prej ovira, kot pa korist splošnemu razvoju, razen z vidika povsem zgrešenega koncepta gospodarske rasti. Prav je, da se ve, kdo je avtor (knjige, članka, umetnine), poustvarjalec nekega originalnega dela (skladbe, gledališke igre itd.) ali izumitelj in prav je, da je za svoje delo na nek način nagrajen, ni pa prav, da za tako dolgo obdobje zaščiti “svoje” pravice in drugim onemogoči, da bi do tega dela dostopali. Kar je podobno, kot če bi nekomu onemogočali, da pije vodo ali celo, da diha zrak.
Na srečo že danes obstaja več rešitev, ki omogočajo, da so skupne dobrine lahko dostopne vsem, a hkrati zaščitene pred uničenjem ali pred pretiranim in destruktivnem izkoriščanjem.
Medsebojna delitev skupnih dobrin
“Potrebujemo novo vrsto skupnega bogastva, da bi zaščitili premoženje Zemlje, rešili naše zasebne in javne dolgove ter ustvarili globalno družbo pravičnosti, medsebojne delitve in ravnovesja v korist vseh. Naše skupne dobrine so kolektivna dediščina človeštva - skupni viri narave in družbe, ki smo jih podedovali, jih ustvarjamo in uporabljamo.” (Global Common Trust)
Na področju intelektualne lastnine je vse več človeških stvaritev, še zlasti na svetovnem omrežju, ki so prosto dostopne v okviru licenc Creative Commons, Open Definition in drugih. Na področju glasbe na primer deluje neprofitna organizacija Musopen (“music open”), ki “skladišči” glasbene posnetke in ti so popolnoma svobodno dostopni komurkoli - tu so “našle” prostor tudi Beethovnove skladbe. Neprofitna organizacija Global Commons Trust (Globalni sklad skupnih dobrin) na primer zagovarja in prakticira ustanovitev skladov (trusts), ki v splošno dobro upravljajo in skrbijo za skupne dobrine človeštva itd.
Do skupnih dobrin imamo pravico prav vsi ljudje, zato je edino smiselno in pravično, da si jih medsebojno delimo in hkrati z njimi ravnamo skrbno ter odgovorno. Beethovnova ideja vendarle začenja živeti.
sreda, 26. september 2012
petek, 17. avgust 2012
Jezdeci na Zemlji
“Iz
Lune izgleda Zemlja tako majhna in krhka ter tako izjemno majhna pika v
tem vesolju, da jo lahko prekriješ s svojim palcem. Potem spoznaš, da
je na tej piki, na tej modri in beli stvari, vse, kar nam kaj pomeni -
vsa zgodovina, glasba, poezija, umetnost, smrt in rojstvo in ljubezen,
solze, radost, igre, vse to je prav tam na tej majhni piki, ki jo lahko
pokriješ s svojim palcem. In iz te perspektive spoznaš, da si za vedno
spremenjen, da je tam nekaj novega, da odnos do Zemlje ni več, kakršen
je bil prej.” Rusty Schweickart
Ameriški astronavt Rusty Schweickart je bil leta 1969, le nekaj mesecev pred uspešnim pristankom Američanov na Luni, član posadke na odpravi Apollo 9. V času odprave je moral zaradi manjšega popravila iz vesoljskega plovila in v času tega “vesoljskega sprehoda” je imel izjemno izkušnjo, ki mu je spremenila življenje. Na podlagi tega doživetja je leta 1977 napisal krajši esej Nobenih okvirjev, nobenih meja; povezanost s celotnim planetom - iz vesolja (No Frames, No Boundaries; Connecting with the whole planet - from space). V letu 2012 pa je izšel še DVD z naslovom Eno ljudstvo, en planet (One People: One Planet), ki prikazuje astronavtov sprehod po vesolju in njegov opis izkušnje. V času, v katerem živimo, so misli ameriškega astronavta Rustya Schweickarta tako močne in pomembne, da se jih splača spomniti in o njih razmisliti.
Rusty se je v tistih izjemnih trenutkih, ko je potoval nad Zemljo, spraševal, s čem si je zaslužil to izjemno doživetje, ta “božji dotik”, ki ga drugi niso mogli izkusiti. Prešinilo ga je, da ta izkušnja ni namenjena samo njemu, temveč, da predstavlja “element čutenja za vse človeštvo, kot posameznik, ki izkuša za vsakogar.” Občutil je, da je “del celote življenja” in da ima odgovornost svojo dragoceno izkušnjo deliti z drugimi. In res jo je.
Meje in ločnice
“Pogledaš dol in si ne moreš predstavljati, koliko meja in ločnic si prešel, vedno znova in znova in znova, pa jih niti vidiš ne. Potem se znajdeš tam - stotine ljudi na Bližnjem vzhodu se pobija med seboj nad neko imaginarno črto, ki se je niti ne zavedaš niti je ne moreš videti. In od tam, odkoder jo gledaš, je stvar celota, Zemlja je celota in tako lepa je. Želiš si, da bi v vsaki roki držal osebo, po eno iz vsake strani različnih konfliktov in jim rekel: “Poglejte. Poglejte iz te perspektive. Poglejte tja. Kaj je pomembno?””, je zapisal Rusty Schweickart.
Koliko smo pripravljeni vložiti, da ubranimo “moje” in “naše”? Koliko konfliktov in vojn je bilo sproženo, da bi obranili črte - meje, ki smo jih postavili ljudje sami? Za obrambo vseh teh meja in ločnic smo pripravljeni vložiti veliko energije - v obliki sovražnosti, nasilja, izkoriščanja, vojn itd. Ko bi le za trenutek poskusili podoživeti izkušnjo celote, enosti z vsemi živimi bitji, kakršno je doživel ameriški astronavt Schweickart. Potem bi vse te meje v hipu padle.
Danes, po toliko letih, nam še vedno manjka pogled na Zemljo iz druge perspektive; manjka nam razumevanje, da smo eno ljudstvo, ki živi na enem planetu. In pri tem nam ni potrebno izbrisati meja in zavreči naših raznolikih nacionalnih, kulturnih, verskih in ekonomskih identitet, temveč jih razumeti kot bogastvo raznolikosti. “Ko v uri in pol obkrožiš Zemljo, začenjaš spoznavati, da je tvoja identiteta povezana s celoto. In to povzroči spremembo,” je zapisal Rusty Schweickart. Raznolike identitete nas ne smejo razdvajati, temveč lahko obogatijo celotno človeško družbo.
Jezdeci na Zemlji skupaj, bratje v večnem mrazu
Astronavt Rusty Schweickart je na koncu svojega eseja citiral ameriškega pesnika in pisatelja Archibalda MacLeisha, ki je leta 1968 (v času odprave Apollo 8) napisal kratek esej z naslovom Jezdeci na Zemlji skupaj, bratje v večnem mrazu (Riders on Earth Together, Brothers in Eternal Cold), leto pred Rustyevo izkušnjo na poletu nad Zemljo. Sprememba perspektive in nov pogled na Zemljo bosta spremenila predstavo o Zemlji in človekovi vlogi na njej, je poudaril MacLeish. Ljudje bomo končno spoznali, da smo “jezdeci” na planetu, resnični bratje in sestre. Archibald MacLeish je leta 1968 med drugim zapisal:
“Srednjeveška predstava o Zemlji je človeka postavila v središče vsega. Jedrska predstava o Zemlji ga je postavila v prazen prostor - celo preko območja razuma - izgubljenega v absurnosti in vojni. Ta nova predstava bo morda imela drugačne posledice. Oblikovana v umih herojskih človeških raziskovalcev, lahko na novo oblikuje podobo o človeštvu. Nič več ta nenaravna figura v centru, nič več degradirana žrtev na obrobju resničnosti in zaslepljena s krvjo, človek lahko končno postane to, kar je. Videti Zemljo, kakršna je v resnici, majhno in modro in lepo v tej večni tišini, v kateri pluje, je videti jezdece na Zemlji skupaj, brate in sestre na tej lesketajoči milini v večnem mrazu - ljudji, ki zdaj vedo, da so zares bratje in sestre.”
Bomo končno zaživeli kot bratje in sestre na enem planetu, ki je naš skupni dom?
Ameriški astronavt Rusty Schweickart je bil leta 1969, le nekaj mesecev pred uspešnim pristankom Američanov na Luni, član posadke na odpravi Apollo 9. V času odprave je moral zaradi manjšega popravila iz vesoljskega plovila in v času tega “vesoljskega sprehoda” je imel izjemno izkušnjo, ki mu je spremenila življenje. Na podlagi tega doživetja je leta 1977 napisal krajši esej Nobenih okvirjev, nobenih meja; povezanost s celotnim planetom - iz vesolja (No Frames, No Boundaries; Connecting with the whole planet - from space). V letu 2012 pa je izšel še DVD z naslovom Eno ljudstvo, en planet (One People: One Planet), ki prikazuje astronavtov sprehod po vesolju in njegov opis izkušnje. V času, v katerem živimo, so misli ameriškega astronavta Rustya Schweickarta tako močne in pomembne, da se jih splača spomniti in o njih razmisliti.
Rusty se je v tistih izjemnih trenutkih, ko je potoval nad Zemljo, spraševal, s čem si je zaslužil to izjemno doživetje, ta “božji dotik”, ki ga drugi niso mogli izkusiti. Prešinilo ga je, da ta izkušnja ni namenjena samo njemu, temveč, da predstavlja “element čutenja za vse človeštvo, kot posameznik, ki izkuša za vsakogar.” Občutil je, da je “del celote življenja” in da ima odgovornost svojo dragoceno izkušnjo deliti z drugimi. In res jo je.
Meje in ločnice
“Pogledaš dol in si ne moreš predstavljati, koliko meja in ločnic si prešel, vedno znova in znova in znova, pa jih niti vidiš ne. Potem se znajdeš tam - stotine ljudi na Bližnjem vzhodu se pobija med seboj nad neko imaginarno črto, ki se je niti ne zavedaš niti je ne moreš videti. In od tam, odkoder jo gledaš, je stvar celota, Zemlja je celota in tako lepa je. Želiš si, da bi v vsaki roki držal osebo, po eno iz vsake strani različnih konfliktov in jim rekel: “Poglejte. Poglejte iz te perspektive. Poglejte tja. Kaj je pomembno?””, je zapisal Rusty Schweickart.
Koliko smo pripravljeni vložiti, da ubranimo “moje” in “naše”? Koliko konfliktov in vojn je bilo sproženo, da bi obranili črte - meje, ki smo jih postavili ljudje sami? Za obrambo vseh teh meja in ločnic smo pripravljeni vložiti veliko energije - v obliki sovražnosti, nasilja, izkoriščanja, vojn itd. Ko bi le za trenutek poskusili podoživeti izkušnjo celote, enosti z vsemi živimi bitji, kakršno je doživel ameriški astronavt Schweickart. Potem bi vse te meje v hipu padle.
Danes, po toliko letih, nam še vedno manjka pogled na Zemljo iz druge perspektive; manjka nam razumevanje, da smo eno ljudstvo, ki živi na enem planetu. In pri tem nam ni potrebno izbrisati meja in zavreči naših raznolikih nacionalnih, kulturnih, verskih in ekonomskih identitet, temveč jih razumeti kot bogastvo raznolikosti. “Ko v uri in pol obkrožiš Zemljo, začenjaš spoznavati, da je tvoja identiteta povezana s celoto. In to povzroči spremembo,” je zapisal Rusty Schweickart. Raznolike identitete nas ne smejo razdvajati, temveč lahko obogatijo celotno človeško družbo.
Jezdeci na Zemlji skupaj, bratje v večnem mrazu
Astronavt Rusty Schweickart je na koncu svojega eseja citiral ameriškega pesnika in pisatelja Archibalda MacLeisha, ki je leta 1968 (v času odprave Apollo 8) napisal kratek esej z naslovom Jezdeci na Zemlji skupaj, bratje v večnem mrazu (Riders on Earth Together, Brothers in Eternal Cold), leto pred Rustyevo izkušnjo na poletu nad Zemljo. Sprememba perspektive in nov pogled na Zemljo bosta spremenila predstavo o Zemlji in človekovi vlogi na njej, je poudaril MacLeish. Ljudje bomo končno spoznali, da smo “jezdeci” na planetu, resnični bratje in sestre. Archibald MacLeish je leta 1968 med drugim zapisal:
“Srednjeveška predstava o Zemlji je človeka postavila v središče vsega. Jedrska predstava o Zemlji ga je postavila v prazen prostor - celo preko območja razuma - izgubljenega v absurnosti in vojni. Ta nova predstava bo morda imela drugačne posledice. Oblikovana v umih herojskih človeških raziskovalcev, lahko na novo oblikuje podobo o človeštvu. Nič več ta nenaravna figura v centru, nič več degradirana žrtev na obrobju resničnosti in zaslepljena s krvjo, človek lahko končno postane to, kar je. Videti Zemljo, kakršna je v resnici, majhno in modro in lepo v tej večni tišini, v kateri pluje, je videti jezdece na Zemlji skupaj, brate in sestre na tej lesketajoči milini v večnem mrazu - ljudji, ki zdaj vedo, da so zares bratje in sestre.”
Bomo končno zaživeli kot bratje in sestre na enem planetu, ki je naš skupni dom?
sreda, 8. avgust 2012
Ekonomija celote
Živimo
v svetu obilja. Četudi nas je (v letu 2012) že 7 milijard, je dobrin
dovolj za vse ljudi; nikomur ne bi bilo potrebno živeti v pomanjkanju,
kaj šele stradati. Sleherni Zemljan bi lahko zadovoljeval svoje osnovne
potrebe, kar pomeni, da bi imel dovolj hrane, pitne vode, živel bi v
primernem bivališču in imel dostop do zdravstvenega varstva ter
izobraževanja. To ni znanstvena fantastika, temveč povsem realno
dejstvo; na to, da je hrane dovolj in da je pomanjkanje (ekonomisti temu
rečejo redkost) te ključne dobrine le mit, so nas že dolgo nazaj
opozorili Frances Moore Lappé, Joseph Collins in Peter Rosset v knjigi 12 mitov o lakoti (World Hunger: 12 Myths).
Zakaj potem del sveta trpi tako hudo pomanjkanje, drugi del pa polni smetišča s povsem uporabnimi dobrinami, med njimi tudi s hrano? Kdo je odgovoren za tako stanje, ki je ne samo nečloveško in nemoralno, temveč tudi izjemno nevarno, saj velika nesorazmerja v današnji globalni družbi povzročajo hude stiske, nemire, konflikte in celo vojne? Zakaj nekatere, tudi najbolj osnovne dobrine ne dosežejo številnih prebivalcev planeta?
Sistem, ki je odgovoren za proizvodnjo in distribucijo (razdelitev) dobrin, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje človekovih potreb, ne ustreza zdajšnjim razmeram v svetu. Ta sistem imenujemo ekonomski in njegova naloga je zagotavljati materialno osnovo za bivanje in preživetje človeštva. Današnji ekonomski sistem sicer lahko imenujemo kapitalistični, a dejansko gre samo za zadnjega v dolgi vrsti sistemov, ki so bili utemeljeni na medsebojnem tekmovanju za globalne dobrine, njihovemu neomejenemu izkoriščanju in izkoriščanju številnih ljudi.
Tekmovanje za dobrine v osnovi izhaja iz splošno sprejetega občutka ločenosti - stanja, ko sebe, svojo družino ali državo občutimo kot nekaj ločenega - ločenega od drugih ljudi, drugih držav in nenazadnje tudi okolja. V ekonomskem sistemu je zelo čislana konkurenčnost, a ta ni nič drugega kot pogosto zelo brutalno tekmovanje oziroma vojna za dobrine. Ekonomski sistem posameznika, posamezno podjetje ali posamezno skupnost obravnava kot ločeno enoto, ki si mora v tekmi z drugimi zagotoviti preživetje. To naj bi izhajalo iz narave, kjer naj bi vladal “boj za preživetje” med posameznimi organizmi.
V resnici pa je narava “mreža darov”, kjer vsak njen delček (bitje) neprenehoma dobiva in daje ter s tem omogoča nemoteno delovanje celotnega planetarnega sistema. Kroženje darov v naravi zagotavlja brezkončni krog in napredovanje življenja. Človek je ta krog prekinil, saj predvsem jemlje - jemlje drugim ljudem, naravnemu okolju in drugim bitjem. Če vzamemo darilo, je prav, da tudi sami dajemo darila. Ekonomski sistem, ki ga je ustvaril človek, je namesto na kroženju utemeljen na kopičenju (akumulaciji) dobrin. Le-te se kopičijo v rokah posameznikov, za vse ostale pa jih je le malo ali premalo.
Ekonomski sistem iz skupnih dobrin, ki pripadajo vsem ljudem, ustvarja redke oziroma ekonomske (tržne) dobrine. Dobrinam, ki so dejansko darovi narave in stvaritve človeštva, se v ekonomskem sistemu podeli (denarna) vrednost in lastništvo. Tako iz dobrin nastane (trgovsko) blago. Načeloma s tem ni nič narobe, če pa zaradi tega številni ljudje nimajo niti dostopa do pitne vode, hrane in zdravil, potem je s takšnim sistemom nekaj hudo narobe. Sredi obilja se ustvari pomanjkanje, saj je dostop do dobrin odvisen od denarja in lastninskih pravic, ne pa od dejanskih potreb ljudi.
V središču procesa pretvorbe dobrin (darov narave in človeških stvaritev) v blago je denar. Namesto, da bi denar spodbujal kroženje dobrin med ljudmi in skupnostmi, za kar je bil tudi ustvarjen, pa omogoča kopičenje (akumuliranje) bogastva v rokah posameznikov. Iz študije davčnega strokovnjaka Jamesa Henrya izhaja, da je svetovna elita v tako imenovanih davčnih oazah skrila kar 21 bilijonov dolarjev oziroma 21.000 milijard dolarjev (V davčnih oazah skritih 21 bilijonov dolarjev?). To je denar, ki bi v hipu rešil vse globalne probleme in poleg tega pa niti obdavčen ni. Dobrin in denarja dejansko ni premalo, imamo le ekonomski sistem, ki omogoča umetno ustvarjanje pomanjkanja.
A glavni problem ni v denarju samem, temveč v povsem specifični obliki denarja, ki nastaja kot dolg na podlagi obresti. Namesto, da bi države same izdajale denar in omogočale normalno delovanje ekonomskega sistema ter skrbela za zadovoljevanje potreb ljudi, si morajo denar izpostojati pri bankah (prav tako kot podjetja in posamezniki), ki so večinoma v zasebni lasti. Denar je tako že v samem izvoru obremenjen z obrestmi, kar pomeni, da mora država za “svoj” denar vračati več denarja, kot ga je prejela. S tem se v ekonomskem sistemu neprestano veča dolžniška “luknja”. Velik del ekonomske dejavnosti je tako namenjen pokrivanju te “luknje”, namesto, da bi bil namenjen zadovoljevanju resničnih potreb vseh članov skupnosti.
Naslednji pomemben problem je sprejemanje ključnih ekonomskih odločitev. V prej omenjeni knjigi Svetovna lakota: 12 mitov avtorji pravijo, da glavni vzrok za lakoto ni pomanjkanje hrane ali zemlje, temveč “pomanjkanje demokracije”. Danes se ekonomske odločitve sprejemajo daleč od ljudi, ki se jih te odločitve še kako tičejo. Iz tisoče kilometrov oddaljenih sedežev finančnih institucij in korporacij se vsega nekaj posameznikov odloča o tem kaj, kako in koliko se bo proizvajalo ter kako in komu se bo delilo. Povsem odveč je poudariti, kako pomembno te odločitve vplivajo na življenje posameznikov, lokalnih skupnosti, držav in regij. Nedopustno je, da ljudje ne morejo odločati o življenjsko pomembnih ekonomskih vprašanjih, kar je povsem v nasprotju s splošno sprejetimi načeli človekovih pravic in demokracije.
Denar in ekonomski sistem sta izključno človeški stvaritvi, kar pomeni, da ju lahko spremenimo. Denar, banke, podjetja in druge ekonomske institucije ter ekonomski mehanizmi lahko služijo celotnemu človeštvu in ne samo peščici. Najti moramo nove poti, vendar to ne pomeni, da moramo uničiti vse, kar poznamo danes. Trgov ni potrebno ukiniti, a nekatere dobrine preprosto ne spadajo tja in med njimi so nedvomno hrana, pitna voda in druge nujno potrebne dobrine za zadovoljevanje človekovih potreb. Denarja ni potrebno ukiniti, le (spet) mora postati pripomoček za kroženje dobrin, ne pa sredstvo za kopičenje bogastva v rokah peščice.
Občutek ločenosti, ki je prav tako samo stvaritev človeškega uma, na srečo danes vse bolj slabi. Ljudje so vse bolj povezani, k čemer veliko prispevajo sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije, socialna omrežja in transportna sredstva. Vse več ljudi svet dojema kot medsebojno povezano celoto vseh bitij in njihovega naravnega okolja.
Ekonomski sistem ljudi lahko povezuje, ne pa da jih ločuje in dela sovražne. Nove ekonomske oblike, ki temeljijo na medsebojni delitvi dobrin, sodelovanju in skupnemu upravljanju, v manjši obliki že prispevajo k preobrazbi sveta, kjer bodo dobrine ponovno postale darovi, ki posamezne dele (človeka in vsa druga bitja) povezujejo v skladno delujočo celoto.
Zakaj potem del sveta trpi tako hudo pomanjkanje, drugi del pa polni smetišča s povsem uporabnimi dobrinami, med njimi tudi s hrano? Kdo je odgovoren za tako stanje, ki je ne samo nečloveško in nemoralno, temveč tudi izjemno nevarno, saj velika nesorazmerja v današnji globalni družbi povzročajo hude stiske, nemire, konflikte in celo vojne? Zakaj nekatere, tudi najbolj osnovne dobrine ne dosežejo številnih prebivalcev planeta?
Sistem, ki je odgovoren za proizvodnjo in distribucijo (razdelitev) dobrin, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje človekovih potreb, ne ustreza zdajšnjim razmeram v svetu. Ta sistem imenujemo ekonomski in njegova naloga je zagotavljati materialno osnovo za bivanje in preživetje človeštva. Današnji ekonomski sistem sicer lahko imenujemo kapitalistični, a dejansko gre samo za zadnjega v dolgi vrsti sistemov, ki so bili utemeljeni na medsebojnem tekmovanju za globalne dobrine, njihovemu neomejenemu izkoriščanju in izkoriščanju številnih ljudi.
Tekmovanje za dobrine v osnovi izhaja iz splošno sprejetega občutka ločenosti - stanja, ko sebe, svojo družino ali državo občutimo kot nekaj ločenega - ločenega od drugih ljudi, drugih držav in nenazadnje tudi okolja. V ekonomskem sistemu je zelo čislana konkurenčnost, a ta ni nič drugega kot pogosto zelo brutalno tekmovanje oziroma vojna za dobrine. Ekonomski sistem posameznika, posamezno podjetje ali posamezno skupnost obravnava kot ločeno enoto, ki si mora v tekmi z drugimi zagotoviti preživetje. To naj bi izhajalo iz narave, kjer naj bi vladal “boj za preživetje” med posameznimi organizmi.
V resnici pa je narava “mreža darov”, kjer vsak njen delček (bitje) neprenehoma dobiva in daje ter s tem omogoča nemoteno delovanje celotnega planetarnega sistema. Kroženje darov v naravi zagotavlja brezkončni krog in napredovanje življenja. Človek je ta krog prekinil, saj predvsem jemlje - jemlje drugim ljudem, naravnemu okolju in drugim bitjem. Če vzamemo darilo, je prav, da tudi sami dajemo darila. Ekonomski sistem, ki ga je ustvaril človek, je namesto na kroženju utemeljen na kopičenju (akumulaciji) dobrin. Le-te se kopičijo v rokah posameznikov, za vse ostale pa jih je le malo ali premalo.
Ekonomski sistem iz skupnih dobrin, ki pripadajo vsem ljudem, ustvarja redke oziroma ekonomske (tržne) dobrine. Dobrinam, ki so dejansko darovi narave in stvaritve človeštva, se v ekonomskem sistemu podeli (denarna) vrednost in lastništvo. Tako iz dobrin nastane (trgovsko) blago. Načeloma s tem ni nič narobe, če pa zaradi tega številni ljudje nimajo niti dostopa do pitne vode, hrane in zdravil, potem je s takšnim sistemom nekaj hudo narobe. Sredi obilja se ustvari pomanjkanje, saj je dostop do dobrin odvisen od denarja in lastninskih pravic, ne pa od dejanskih potreb ljudi.
V središču procesa pretvorbe dobrin (darov narave in človeških stvaritev) v blago je denar. Namesto, da bi denar spodbujal kroženje dobrin med ljudmi in skupnostmi, za kar je bil tudi ustvarjen, pa omogoča kopičenje (akumuliranje) bogastva v rokah posameznikov. Iz študije davčnega strokovnjaka Jamesa Henrya izhaja, da je svetovna elita v tako imenovanih davčnih oazah skrila kar 21 bilijonov dolarjev oziroma 21.000 milijard dolarjev (V davčnih oazah skritih 21 bilijonov dolarjev?). To je denar, ki bi v hipu rešil vse globalne probleme in poleg tega pa niti obdavčen ni. Dobrin in denarja dejansko ni premalo, imamo le ekonomski sistem, ki omogoča umetno ustvarjanje pomanjkanja.
A glavni problem ni v denarju samem, temveč v povsem specifični obliki denarja, ki nastaja kot dolg na podlagi obresti. Namesto, da bi države same izdajale denar in omogočale normalno delovanje ekonomskega sistema ter skrbela za zadovoljevanje potreb ljudi, si morajo denar izpostojati pri bankah (prav tako kot podjetja in posamezniki), ki so večinoma v zasebni lasti. Denar je tako že v samem izvoru obremenjen z obrestmi, kar pomeni, da mora država za “svoj” denar vračati več denarja, kot ga je prejela. S tem se v ekonomskem sistemu neprestano veča dolžniška “luknja”. Velik del ekonomske dejavnosti je tako namenjen pokrivanju te “luknje”, namesto, da bi bil namenjen zadovoljevanju resničnih potreb vseh članov skupnosti.
Naslednji pomemben problem je sprejemanje ključnih ekonomskih odločitev. V prej omenjeni knjigi Svetovna lakota: 12 mitov avtorji pravijo, da glavni vzrok za lakoto ni pomanjkanje hrane ali zemlje, temveč “pomanjkanje demokracije”. Danes se ekonomske odločitve sprejemajo daleč od ljudi, ki se jih te odločitve še kako tičejo. Iz tisoče kilometrov oddaljenih sedežev finančnih institucij in korporacij se vsega nekaj posameznikov odloča o tem kaj, kako in koliko se bo proizvajalo ter kako in komu se bo delilo. Povsem odveč je poudariti, kako pomembno te odločitve vplivajo na življenje posameznikov, lokalnih skupnosti, držav in regij. Nedopustno je, da ljudje ne morejo odločati o življenjsko pomembnih ekonomskih vprašanjih, kar je povsem v nasprotju s splošno sprejetimi načeli človekovih pravic in demokracije.
Denar in ekonomski sistem sta izključno človeški stvaritvi, kar pomeni, da ju lahko spremenimo. Denar, banke, podjetja in druge ekonomske institucije ter ekonomski mehanizmi lahko služijo celotnemu človeštvu in ne samo peščici. Najti moramo nove poti, vendar to ne pomeni, da moramo uničiti vse, kar poznamo danes. Trgov ni potrebno ukiniti, a nekatere dobrine preprosto ne spadajo tja in med njimi so nedvomno hrana, pitna voda in druge nujno potrebne dobrine za zadovoljevanje človekovih potreb. Denarja ni potrebno ukiniti, le (spet) mora postati pripomoček za kroženje dobrin, ne pa sredstvo za kopičenje bogastva v rokah peščice.
Občutek ločenosti, ki je prav tako samo stvaritev človeškega uma, na srečo danes vse bolj slabi. Ljudje so vse bolj povezani, k čemer veliko prispevajo sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije, socialna omrežja in transportna sredstva. Vse več ljudi svet dojema kot medsebojno povezano celoto vseh bitij in njihovega naravnega okolja.
Ekonomski sistem ljudi lahko povezuje, ne pa da jih ločuje in dela sovražne. Nove ekonomske oblike, ki temeljijo na medsebojni delitvi dobrin, sodelovanju in skupnemu upravljanju, v manjši obliki že prispevajo k preobrazbi sveta, kjer bodo dobrine ponovno postale darovi, ki posamezne dele (človeka in vsa druga bitja) povezujejo v skladno delujočo celoto.
sobota, 7. julij 2012
Smo lahko optimistični
Smo
lahko za spremembo optimistični? Kljub številnim grožnjam, ki pretijo
človeštvu, lahko z upanjem zremo v prihodnost? Navkljub podnebnim
spremembam, onesnaženju okolja, prenaseljenosti, ekonomski in še posebej
prehranski krizi, političnim napetostim in tako naprej.
Zelo pomembno je razumeti, da so grožnje, ki pretijo človeštvu, izključno posledica človekovih aktivnosti. Ali povedano drugače: edina grožnja človeštvu je človeštvo samo. Kar je dobro in slabo hkrati. Dobro je, ker človeštvo svojo destruktivno pot lahko kadarkoli spremeni. Slabo je, ker spremembe niso nekaj samoumevnega; nič se ne bo zgodilo samo po sebi. Potrebni so veliki napori, še zlasti pa sprememba človekove miselnosti.
Sodelovanje namesto “vsi proti vsem”
Rešitve, ki nam jih ponujajo ljudje “od zgoraj” oziroma naši ekonomski in politični voditelji, krizo prej zaostrujejo, kot pa jo rešujejo in te njihove “rešitve” so: povečanje konkurenčnosti, povečanje produktivnosti in strogo varčevanje. Bolj ko bomo konkurenčni in produktivni, bolj bomo zaostrili ekološko krizo in povečali razlike med ljudmi. Z varčevanjem, ki je v resnici zmanjševanje pravic večine prebivalstva, pa se še poglablja ekonomski del krize.
Tisto, čemur pravimo konkurenčnost, dejansko ni nič drugega kot tekma oziroma vojna vseh proti vsem. Konkurenčnost naj bi bila gibalo razvoja, a to še zdaleč ne drži. Konkurenčnost resda lahko prinese nekatere boljše proizvode, a cena za to je strašno visoka, saj se v medsebojni konkurenčni vojni uničujejo okolje, ljudje in posledično tudi družbene skupnosti.
V resnici je s sodelovanjem mogoče storiti mnogo več; poglejmo si primer. Evropski znanstveno raziskovalni center CERN (Evropska organizacija za jedrske raziskave) združuje "20 evropskih držav, ima 2.600 polno zaposlenih ljudi, poleg njih pa sodeluje še okrog 7.900 znanstvenikov in inženirjev iz 580 univerz ter raziskovalnih institucij". Posamezna država ali korporacija nikoli ne bi uspela priti do tako pomembnih odkritij in tako zahtevnih tehnoloških rešitev, kakršnih smo priča v CERN-u (odkritje tako imenovanega “božjega delca” v letošnjem letu).
Spremembe od spodaj navzgor
Podoba današnje politike in ekonomije vsekakor ni spodbudna, a to je le “zunanja podoba”. Ljudje na ključnih položajih - politični voditelji in voditelji mednarodnih institucij, šefi bank in drugih finančnih institucij, direktorji večjih ali manjših podjetij, župani in tako dalje - nimajo niti idej niti volje niti interesov, da bi se lotili ključnih sprememb, ki so potrebne, da stopimo s poti, ki nas počasi in vztrajno vodi proti “prepadu in propadu”. Na svet dobesedno gledajo “od zgoraj” in tako se tudi obnašajo.
Pravi vzrok za optimizem je trend sprememb, ki se začenjajo spodaj, med običajnimi ljudmi in postopno spreminjajo strukturo družbe proti vrhu. Danes številni ljudje ustanavljajo gibanja, društva, sprožajo različne pobude, ustanavljajo kooperative in socialna podjetja itd. Skupno tem novim oblikam je, da so demokratično organizirane, da ne delajo za dobiček, da sodelujejo in delajo za splošno blaginjo.
Dostop in delitev pred lastništvom in individualno potrošnjo
Nove ekonomske in družbene oblike dajejo velik pomen dostopu do dobrin in ne nujno lastništvu le-teh. Namesto, da bi kupili vse, kar potrebujemo (individualna potrošnja), si nekatere stvari na različne načine lahko delimo. S tem se zmanjša obremenitev okolja, hkrati pa se povečajo solidarnost, sodelovanje in medsebojna povezanost med ljudmi.
Lahko smo optimistični, a še veliko moramo narediti. Nič ni samoumevno, nič se ne zgodi samo od sebe.
Zelo pomembno je razumeti, da so grožnje, ki pretijo človeštvu, izključno posledica človekovih aktivnosti. Ali povedano drugače: edina grožnja človeštvu je človeštvo samo. Kar je dobro in slabo hkrati. Dobro je, ker človeštvo svojo destruktivno pot lahko kadarkoli spremeni. Slabo je, ker spremembe niso nekaj samoumevnega; nič se ne bo zgodilo samo po sebi. Potrebni so veliki napori, še zlasti pa sprememba človekove miselnosti.
Sodelovanje namesto “vsi proti vsem”
Rešitve, ki nam jih ponujajo ljudje “od zgoraj” oziroma naši ekonomski in politični voditelji, krizo prej zaostrujejo, kot pa jo rešujejo in te njihove “rešitve” so: povečanje konkurenčnosti, povečanje produktivnosti in strogo varčevanje. Bolj ko bomo konkurenčni in produktivni, bolj bomo zaostrili ekološko krizo in povečali razlike med ljudmi. Z varčevanjem, ki je v resnici zmanjševanje pravic večine prebivalstva, pa se še poglablja ekonomski del krize.
Tisto, čemur pravimo konkurenčnost, dejansko ni nič drugega kot tekma oziroma vojna vseh proti vsem. Konkurenčnost naj bi bila gibalo razvoja, a to še zdaleč ne drži. Konkurenčnost resda lahko prinese nekatere boljše proizvode, a cena za to je strašno visoka, saj se v medsebojni konkurenčni vojni uničujejo okolje, ljudje in posledično tudi družbene skupnosti.
V resnici je s sodelovanjem mogoče storiti mnogo več; poglejmo si primer. Evropski znanstveno raziskovalni center CERN (Evropska organizacija za jedrske raziskave) združuje "20 evropskih držav, ima 2.600 polno zaposlenih ljudi, poleg njih pa sodeluje še okrog 7.900 znanstvenikov in inženirjev iz 580 univerz ter raziskovalnih institucij". Posamezna država ali korporacija nikoli ne bi uspela priti do tako pomembnih odkritij in tako zahtevnih tehnoloških rešitev, kakršnih smo priča v CERN-u (odkritje tako imenovanega “božjega delca” v letošnjem letu).
Spremembe od spodaj navzgor
Podoba današnje politike in ekonomije vsekakor ni spodbudna, a to je le “zunanja podoba”. Ljudje na ključnih položajih - politični voditelji in voditelji mednarodnih institucij, šefi bank in drugih finančnih institucij, direktorji večjih ali manjših podjetij, župani in tako dalje - nimajo niti idej niti volje niti interesov, da bi se lotili ključnih sprememb, ki so potrebne, da stopimo s poti, ki nas počasi in vztrajno vodi proti “prepadu in propadu”. Na svet dobesedno gledajo “od zgoraj” in tako se tudi obnašajo.
Pravi vzrok za optimizem je trend sprememb, ki se začenjajo spodaj, med običajnimi ljudmi in postopno spreminjajo strukturo družbe proti vrhu. Danes številni ljudje ustanavljajo gibanja, društva, sprožajo različne pobude, ustanavljajo kooperative in socialna podjetja itd. Skupno tem novim oblikam je, da so demokratično organizirane, da ne delajo za dobiček, da sodelujejo in delajo za splošno blaginjo.
Dostop in delitev pred lastništvom in individualno potrošnjo
Nove ekonomske in družbene oblike dajejo velik pomen dostopu do dobrin in ne nujno lastništvu le-teh. Namesto, da bi kupili vse, kar potrebujemo (individualna potrošnja), si nekatere stvari na različne načine lahko delimo. S tem se zmanjša obremenitev okolja, hkrati pa se povečajo solidarnost, sodelovanje in medsebojna povezanost med ljudmi.
Lahko smo optimistični, a še veliko moramo narediti. Nič ni samoumevno, nič se ne zgodi samo od sebe.
ponedeljek, 11. junij 2012
Pot miru in blaginje
Le redki še verjamejo, da današnji politiki in ekonomisti poznajo pot za izhod iz krize. Vsi standardni ukrepi, ki jih poznajo in izvajajo, so neučinkoviti. Radikalno varčevanje uničuje gospodarstvo in družbo kot celoto, na drugi strani pa bi velike spodbude gospodarski rasti še dodatno obremenile že tako prizadeto okolje.
Zdaj, ko se kriza še zaostruje, moramo končno začeti razmišljati izven standardnih okvirjev. Danes ne gre zato ali smo za kapitalizem ali socializem, temveč: ali smo za blaginjo ljudi in planeta ali za njuno uničenje?
Kapitalizem je izjemno učinkovit sistem, ki ima številne slabosti; tudi socializem ponuja nekatere dobre rešitve, a ima prav tako številne slabosti in pomanjkljivosti. Dejansko pa gre pri obeh sistemih za ideologijo, ki je vedno izključujoča, črno-bela.
Za rešitev krize moramo iskati rešitve, ki imajo skupni cilj: blaginjo celotnega človeštva in planeta kot celote. Povsem vseeno je, ali rešitev prihaja iz “tabora” kapitalizma ali iz socializma ali iz kakšnega drugega (ideološkega) vira. Pomembno, da gre v smeri izpolnitve skupnega cilja.
Rešitev krize zahteva miselni obrat: danes razmišljamo o “naši” državi in njenem uspehu ter blaginji, a naš uspeh je še kako povezan z uspehom celotnega sveta; vseh držav in njihovega prebivalstva. Če povečamo konkurenčnost in produktivnost oziroma še bolj zaostrimo tekmo z drugimi, to pomeni, da bomo “uspeli” na račun drugih. “Naš” uspeh je popolnoma nesmiseln, če druge še bolj “potisnemo v blato”, saj potem njihovi problemi tako ali drugače zelo hitro prizadanejo “naš uspeh”.
Danes veliko govorimo o mednarodnem sodelovanju, a to je sodelovanje z veliko “figo v žepu”, saj praktično vse svetovne države spodbujajo konkurenčnost kot eno najbolj zaželenih ekonomskih ravnanj. Konkurenčnost je samo druga beseda za tekmovanje med podjetji in državami, kar se ob zaostritvi razmer vedno lahko izteče v konkurenčno (ekonomsko) vojno in v končni fazi v pravo vojno - z orožjem (ki je lahko tudi jedrsko).
Resnično ekonomsko sodelovanje je nekaj povsem drugega. Resnično ekonomsko sodelovanje pomeni razvoj novih izdelkov in storitev, uvedbo novih tehnologij ali izkoriščanje naravnih virov - vendar z združenimi napori in z medsebojnim usklajevanjem. A tudi rezultati skupnih naporov se morajo deliti, prav tako naravni viri, ki so temelj kakršnekoli proizvodnje oziroma ekonomije nasploh.
Človeštvo bi v zelo kratkem času rešilo vse energetske težave, lakoto, okoljske izzive, finančno krizo in mimogrede bi uspešno potovali na Luno in še dlje, če bi se odločili za resnično sodelovanje in medsebojno delitev naravnih virov, znanja in drugih dobrin. Pot sodelovanja in medsebojne delitve je tudi pot miru, saj bi se velikanski napori, ki jih danes izvajamo za “varovanje drugega pred drugim”, za kar potrebujemo ogromno orožja in velike vojske, lahko usmerili v rešitve, ki podpirajo blaginjo vsega človeštva.
Resnično sodelovanje in medsebojna delitev sta prava pot miru in blaginje vsega človeštva.
Zdaj, ko se kriza še zaostruje, moramo končno začeti razmišljati izven standardnih okvirjev. Danes ne gre zato ali smo za kapitalizem ali socializem, temveč: ali smo za blaginjo ljudi in planeta ali za njuno uničenje?
Kapitalizem je izjemno učinkovit sistem, ki ima številne slabosti; tudi socializem ponuja nekatere dobre rešitve, a ima prav tako številne slabosti in pomanjkljivosti. Dejansko pa gre pri obeh sistemih za ideologijo, ki je vedno izključujoča, črno-bela.
Za rešitev krize moramo iskati rešitve, ki imajo skupni cilj: blaginjo celotnega človeštva in planeta kot celote. Povsem vseeno je, ali rešitev prihaja iz “tabora” kapitalizma ali iz socializma ali iz kakšnega drugega (ideološkega) vira. Pomembno, da gre v smeri izpolnitve skupnega cilja.
Rešitev krize zahteva miselni obrat: danes razmišljamo o “naši” državi in njenem uspehu ter blaginji, a naš uspeh je še kako povezan z uspehom celotnega sveta; vseh držav in njihovega prebivalstva. Če povečamo konkurenčnost in produktivnost oziroma še bolj zaostrimo tekmo z drugimi, to pomeni, da bomo “uspeli” na račun drugih. “Naš” uspeh je popolnoma nesmiseln, če druge še bolj “potisnemo v blato”, saj potem njihovi problemi tako ali drugače zelo hitro prizadanejo “naš uspeh”.
Danes veliko govorimo o mednarodnem sodelovanju, a to je sodelovanje z veliko “figo v žepu”, saj praktično vse svetovne države spodbujajo konkurenčnost kot eno najbolj zaželenih ekonomskih ravnanj. Konkurenčnost je samo druga beseda za tekmovanje med podjetji in državami, kar se ob zaostritvi razmer vedno lahko izteče v konkurenčno (ekonomsko) vojno in v končni fazi v pravo vojno - z orožjem (ki je lahko tudi jedrsko).
Resnično ekonomsko sodelovanje je nekaj povsem drugega. Resnično ekonomsko sodelovanje pomeni razvoj novih izdelkov in storitev, uvedbo novih tehnologij ali izkoriščanje naravnih virov - vendar z združenimi napori in z medsebojnim usklajevanjem. A tudi rezultati skupnih naporov se morajo deliti, prav tako naravni viri, ki so temelj kakršnekoli proizvodnje oziroma ekonomije nasploh.
Človeštvo bi v zelo kratkem času rešilo vse energetske težave, lakoto, okoljske izzive, finančno krizo in mimogrede bi uspešno potovali na Luno in še dlje, če bi se odločili za resnično sodelovanje in medsebojno delitev naravnih virov, znanja in drugih dobrin. Pot sodelovanja in medsebojne delitve je tudi pot miru, saj bi se velikanski napori, ki jih danes izvajamo za “varovanje drugega pred drugim”, za kar potrebujemo ogromno orožja in velike vojske, lahko usmerili v rešitve, ki podpirajo blaginjo vsega človeštva.
Resnično sodelovanje in medsebojna delitev sta prava pot miru in blaginje vsega človeštva.
torek, 1. maj 2012
Zaupanje, razumevanje enosti človeštva in medsebojna delitev
Bistven problem današnjega sveta ni pomanjkanje dobrin, ni pomanjkanje denarja, ni pomanjkanje česarkoli. Edino pomanjkanje, je pomanjkanje naše volje, da bi preobrazili današnje ekonomske prakse, ki temeljijo na sebičnosti in pohlepu.
A ne gre samo za sebičnost in pohlep posameznikov, temveč gre za splošen način razmišljanja, ki je odigral svojo zgodovinsko vlogo in je danes postal destruktiven. “Imeti vse, kar potrebuješ, le zase” in “imeti več, kot potrebuješ, da bi si zagotovil varno prihodnost” sta trditvi, ki oblikujeta ekonomsko ravnanje posameznikov in družbenih skupnosti praktično po vsem svetu.
V osnovi pohlep in sebičnost izhajata iz človekovega občutka ločenosti in strahu pred drugimi. Ker želimo vse in čim več zase in ker to želijo tudi drugi, smo se znašli v začaranem krogu lakote in revščine ter na drugi strani pretiranega bogastva, prav tako pa uničujemo naravo in od nje zahtevamo več, kot nam je zmožna dati.
Če bi nasprotno, zaupali drugim in razumeli, da smo drug od drugega so-odvisni, bi ravnali bistveno drugače. Številne stvari bi si na različne načine lahko delili ali uporabljali skupaj. Ogromne količine hrane, ki pristanejo v smeteh, bi lahko bile na voljo tistim, ki jo potrebujejo; prav tako zdravila in druge življenjsko potrebne dobrine. Veliko različnih dobrin (kolesa, avtomobili, zemlja, hišni pripomočki, orodje itd.), ki jih ne uporabljamo ves čas, bi si na različne načine delili oziroma jih so-uporabljali.
Z medsebojno delitvijo bi bistveno zmanjšali pritisk na naravne vire, saj bi z manj dobrinami lahko zadovoljili enako ali celo več potreb, kot jih danes. Medsebojna delitev je zato prava pot do trajnostno usmerjene ekonomije in družbe.
Ko drugim zaupamo, nimamo nobenega vzroka, da bi z njimi tekmovali za dobrine, do katerih imamo vsi enake pravice. Ko se zavemo, da smo vsi pripadniki ene, medsebojno povezane in soodvisne človeške družine, nimamo nobene pravice, da druge pustimo stradati ali jim odrekati tiste dobrine, za katere mislimo, da imamo do njih pravico.
Zaupanje, razumevanje enosti človeštva in medsebojna delitev so zato neločljivo povezani ter “temeljni kamni” drugačne, mnogo boljše prihodnosti.
A ne gre samo za sebičnost in pohlep posameznikov, temveč gre za splošen način razmišljanja, ki je odigral svojo zgodovinsko vlogo in je danes postal destruktiven. “Imeti vse, kar potrebuješ, le zase” in “imeti več, kot potrebuješ, da bi si zagotovil varno prihodnost” sta trditvi, ki oblikujeta ekonomsko ravnanje posameznikov in družbenih skupnosti praktično po vsem svetu.
V osnovi pohlep in sebičnost izhajata iz človekovega občutka ločenosti in strahu pred drugimi. Ker želimo vse in čim več zase in ker to želijo tudi drugi, smo se znašli v začaranem krogu lakote in revščine ter na drugi strani pretiranega bogastva, prav tako pa uničujemo naravo in od nje zahtevamo več, kot nam je zmožna dati.
Če bi nasprotno, zaupali drugim in razumeli, da smo drug od drugega so-odvisni, bi ravnali bistveno drugače. Številne stvari bi si na različne načine lahko delili ali uporabljali skupaj. Ogromne količine hrane, ki pristanejo v smeteh, bi lahko bile na voljo tistim, ki jo potrebujejo; prav tako zdravila in druge življenjsko potrebne dobrine. Veliko različnih dobrin (kolesa, avtomobili, zemlja, hišni pripomočki, orodje itd.), ki jih ne uporabljamo ves čas, bi si na različne načine delili oziroma jih so-uporabljali.
Z medsebojno delitvijo bi bistveno zmanjšali pritisk na naravne vire, saj bi z manj dobrinami lahko zadovoljili enako ali celo več potreb, kot jih danes. Medsebojna delitev je zato prava pot do trajnostno usmerjene ekonomije in družbe.
Ko drugim zaupamo, nimamo nobenega vzroka, da bi z njimi tekmovali za dobrine, do katerih imamo vsi enake pravice. Ko se zavemo, da smo vsi pripadniki ene, medsebojno povezane in soodvisne človeške družine, nimamo nobene pravice, da druge pustimo stradati ali jim odrekati tiste dobrine, za katere mislimo, da imamo do njih pravico.
Zaupanje, razumevanje enosti človeštva in medsebojna delitev so zato neločljivo povezani ter “temeljni kamni” drugačne, mnogo boljše prihodnosti.
petek, 30. marec 2012
Sodelovanje in medsebojna delitev
Kriza v kateri smo se znašli je kompleksna in nikakor enostavno rešljiva. Kriza je tako ekonomska, družbena kot tudi ekološka. Ena stran krizo želi rešiti z drastičnimi varčevalnimi ukrepi; morda je to dobro za okolje (zaradi manjše porabe virov), ni pa dobro ne za ekonomijo, ne za večinski del družbe. Druga stran pravi, da je potrebno povečati porabo in tako pomagati gospodarstvu ter povečati blaginjo družbe; a to spet ni dobro za okolje.
Okolje je postalo žrtev krize. Koga sploh briga okolje, ko pa se ukvarjamo samo še z reševanjem ekonomske in družbene krize. Pa bi nas moralo, saj je v nasprotnem primeru povsem vseeno, če nam uspe rešiti gospodarstvo in blaginjo ljudi.
Neprestano se sučemo v začaranem krogu. A za resničen izhod iz krize ni rešitev niti pretirano varčevanje niti pretirana poraba. Kako potemtakem živeti dobro in hkrati porabiti manj dobrin? Kajti le tako lahko rešimo kompleksno krizo, ki ima tri "glave". Če odrežemo eno, se bosta preostali dve le še bolj okrepili.
Sodelovanje in medsebojna delitev kot univerzalni rešitvi
Največji problem reševanja krize je v tem, da vsaka država, vsako podjetje, vsaka skupnost in vsak posameznik razmišljajo le o tem, kako bodo rešili "svojo" krizo. A kriza ni od nikogar in hkrati je od vseh. Tudi najbogatejši ljudje se ne morejo izogniti posledicam krize; morda danes, ne pa tudi jutri ali pojutrišnjem.
Krizo lahko rešijo samo vse države skupaj, samo celotna človeška družina. Medsebojno tekmovanje oziroma konkurenčnost, kot temu rečejo ekonomisti, je sigurna pot v pogubo. Velika večina konfliktov v vseh časih je (bila) posledica tekmovanja oziroma vojne za dobrine.
Če pa države začnejo med seboj sodelovati in si deliti dobrine, potem jih bo dovolj za vse ljudi. Tudi posameznik ne potrebuje vsega zase, nekatere dobrine si lahko deli več ljudi, s čimer se bistveno zmanjša pritisk na okolje. Danes obstaja veliko dobrih rešitev, ko več ljudi redno ali občasno uporablja eno dobrino (npr. delitev avtomobilov, koles, stanovanj, zemlje, orodja itd. - glej: Ekonomija delitve).
Gre za enostavne in zelo učinkovite rešitve. Moramo začeti razmišljati o njih in jih uveljavljati v praksi. Na stare načine preprosto ne bo šlo. Ne bo.
Okolje je postalo žrtev krize. Koga sploh briga okolje, ko pa se ukvarjamo samo še z reševanjem ekonomske in družbene krize. Pa bi nas moralo, saj je v nasprotnem primeru povsem vseeno, če nam uspe rešiti gospodarstvo in blaginjo ljudi.
Neprestano se sučemo v začaranem krogu. A za resničen izhod iz krize ni rešitev niti pretirano varčevanje niti pretirana poraba. Kako potemtakem živeti dobro in hkrati porabiti manj dobrin? Kajti le tako lahko rešimo kompleksno krizo, ki ima tri "glave". Če odrežemo eno, se bosta preostali dve le še bolj okrepili.
Sodelovanje in medsebojna delitev kot univerzalni rešitvi
Največji problem reševanja krize je v tem, da vsaka država, vsako podjetje, vsaka skupnost in vsak posameznik razmišljajo le o tem, kako bodo rešili "svojo" krizo. A kriza ni od nikogar in hkrati je od vseh. Tudi najbogatejši ljudje se ne morejo izogniti posledicam krize; morda danes, ne pa tudi jutri ali pojutrišnjem.
Krizo lahko rešijo samo vse države skupaj, samo celotna človeška družina. Medsebojno tekmovanje oziroma konkurenčnost, kot temu rečejo ekonomisti, je sigurna pot v pogubo. Velika večina konfliktov v vseh časih je (bila) posledica tekmovanja oziroma vojne za dobrine.
Če pa države začnejo med seboj sodelovati in si deliti dobrine, potem jih bo dovolj za vse ljudi. Tudi posameznik ne potrebuje vsega zase, nekatere dobrine si lahko deli več ljudi, s čimer se bistveno zmanjša pritisk na okolje. Danes obstaja veliko dobrih rešitev, ko več ljudi redno ali občasno uporablja eno dobrino (npr. delitev avtomobilov, koles, stanovanj, zemlje, orodja itd. - glej: Ekonomija delitve).
Gre za enostavne in zelo učinkovite rešitve. Moramo začeti razmišljati o njih in jih uveljavljati v praksi. Na stare načine preprosto ne bo šlo. Ne bo.
četrtek, 1. marec 2012
Konec velikega, začetek boljšega
Obdobje, ko je bila celotna družbena in še zlasti ekonomska logika usmerjena k rasti, širjenju, večanju in tako naprej, nepreklicno prihaja h koncu. Prepoznavanje dejstva, da ima planet določene fizične omejitve, preko katerih ne smemo, če nočemo povzročiti trajnega uničenja, je ključnega pomena za začetek delovanja v smeri pravega trajnostnega razvoja. Trajnostni razvoj dejansko pomeni rast kvalitete, namesto rasti kvantitete (količine).
Če imamo več, še ne pomeni, da tudi živimo bolje. Inštitut z imenom The Post Growth Institute raziskuje in navdihuje "poti k globalni blaginji, ki ni osnovana na ekonomski rasti". Njihov glavni slogan je zato "Po rasti: konec velikega, začetek boljšega" (Post Growth: the end of bigger, the start of better".
Vse več ljudi se zaveda, da so današnji ekonomski načini in modeli destruktivni tako za večino ljudi kot tudi za okolje in za druga živa bitja, na žalost pa tega zavedanja (še) ni med politiki in ekonomisti. Še vedno namreč govorijo o nujnosti "povečanja konkurenčnosti", "povečanja produktivnosti" in "spodbujanju gospodarstva", pri čemer mislijo samo na vračanje k stari logiki rasti, brez upoštevanja njenih negativnih vidikov.
Fizične meje planeta (recognizing the physical limits of the earth) so “startne pozicije” za razmislek in delovanje, kajti:
1. Gospodarstva se ne morejo širiti in rasti v nedogled, saj ima planet zmožnosti, da le do določene mere lahko regenerira določene naravne vire oziroma prenese določene obremenitve (npr.izpuste toplogrednih plinov).
2. Prebivalstvo ne more naraščati v nedogled, saj vsak nov Zemljan predstavlja nov pritisk na naravne vire.
3. Tehnološki razvoj ne pomeni, da lahko v rastemo v nedogled. Nove tehnologije na nek način vzdržujejo našo “obsedenost z neomejeno rastjo na omejenem planetu”. Avtomobili morda res porabijo manj bencina in spustijo manj toplogrednih plinov na kilometer vožnje, a jih hkrati proizvedemo in pokupimo vedno več, kar pomeni, da se obremenitve okolja še vedno povečujejo. Spremeniti moramo osnovne vzorce našega obnašanja, šele potem nam razvoj tehnologij lahko koristi.
4. Živeti trajnostno pomeni, da moramo pravično porazdeliti vire in obremenitve okolja v mejah, ki jih postavlja naš planet.
Spremeniti moramo torej naše navade, ekonomske modele in naše medsebojne odnose. Naučiti se moramo večje skromnosti in zmernosti, kar ne pomeni, da moramo biti revni; ekonomija mora iskati najboljše in najučinkovitejše tehnologije za pridobivanje, proizvodnjo in distribucijo dobrin in namesto, da med seboj tekmujemo za vire in dobrine, si jih moramo pravično deliti in sodelovati pri določanju skrajnih količin, ki jih v določenem obdobju še lahko uporabimo, da ne presežemo meja, ki nam jih postavlja planetarno okolje.
Bolj pravični ekonomski odnosi in višja blaginja celotnega prebivalstva vodita tudi k zaustavljanju rasti števila Zemljanov, saj višji standard dejansko in dokazano vodi k manjši “potrebi” po več otrokih.
Bodočnost je torej v zmernosti, pravični delitvi virov in dobrin, ki jih podpirajo učinkovite tehnologije. Konec je torej velikega, začenja se boljše - življenje.
Če imamo več, še ne pomeni, da tudi živimo bolje. Inštitut z imenom The Post Growth Institute raziskuje in navdihuje "poti k globalni blaginji, ki ni osnovana na ekonomski rasti". Njihov glavni slogan je zato "Po rasti: konec velikega, začetek boljšega" (Post Growth: the end of bigger, the start of better".
Vse več ljudi se zaveda, da so današnji ekonomski načini in modeli destruktivni tako za večino ljudi kot tudi za okolje in za druga živa bitja, na žalost pa tega zavedanja (še) ni med politiki in ekonomisti. Še vedno namreč govorijo o nujnosti "povečanja konkurenčnosti", "povečanja produktivnosti" in "spodbujanju gospodarstva", pri čemer mislijo samo na vračanje k stari logiki rasti, brez upoštevanja njenih negativnih vidikov.
Fizične meje planeta (recognizing the physical limits of the earth) so “startne pozicije” za razmislek in delovanje, kajti:
1. Gospodarstva se ne morejo širiti in rasti v nedogled, saj ima planet zmožnosti, da le do določene mere lahko regenerira določene naravne vire oziroma prenese določene obremenitve (npr.izpuste toplogrednih plinov).
2. Prebivalstvo ne more naraščati v nedogled, saj vsak nov Zemljan predstavlja nov pritisk na naravne vire.
3. Tehnološki razvoj ne pomeni, da lahko v rastemo v nedogled. Nove tehnologije na nek način vzdržujejo našo “obsedenost z neomejeno rastjo na omejenem planetu”. Avtomobili morda res porabijo manj bencina in spustijo manj toplogrednih plinov na kilometer vožnje, a jih hkrati proizvedemo in pokupimo vedno več, kar pomeni, da se obremenitve okolja še vedno povečujejo. Spremeniti moramo osnovne vzorce našega obnašanja, šele potem nam razvoj tehnologij lahko koristi.
4. Živeti trajnostno pomeni, da moramo pravično porazdeliti vire in obremenitve okolja v mejah, ki jih postavlja naš planet.
Spremeniti moramo torej naše navade, ekonomske modele in naše medsebojne odnose. Naučiti se moramo večje skromnosti in zmernosti, kar ne pomeni, da moramo biti revni; ekonomija mora iskati najboljše in najučinkovitejše tehnologije za pridobivanje, proizvodnjo in distribucijo dobrin in namesto, da med seboj tekmujemo za vire in dobrine, si jih moramo pravično deliti in sodelovati pri določanju skrajnih količin, ki jih v določenem obdobju še lahko uporabimo, da ne presežemo meja, ki nam jih postavlja planetarno okolje.
Bolj pravični ekonomski odnosi in višja blaginja celotnega prebivalstva vodita tudi k zaustavljanju rasti števila Zemljanov, saj višji standard dejansko in dokazano vodi k manjši “potrebi” po več otrokih.
Bodočnost je torej v zmernosti, pravični delitvi virov in dobrin, ki jih podpirajo učinkovite tehnologije. Konec je torej velikega, začenja se boljše - življenje.
torek, 7. februar 2012
Razvoj za 21. stoletje
Vsakršna kriza, osebna, ekonomska ali družbena, pomeni, da smo dosegli konec nekega obdobja. Stare navade, stari miselni vzorci, medsebojni odnosi in naša ravnanja ne ustreza več novim okoliščinam ali novi razvojni stopnji. Beseda kriza izhaja iz starogrške besede krinein, ki pomeni “odločiti se”. Odločiti se moramo, ali bomo ravnali po starem, kar vodi samo še v globljo krizo ali se bomo odločili za novo oziroma za tisto, kar je bolj ustrezno novim okoliščinam ali novi razvojni stopnji. Kriza je točka odločitve.
In natanko na tej točki smo danes: stari miselni in družbeno-ekonomski vzorci po katerih delujejo posamezniki, lokalne skupnosti, podjetja in druge organizacije ter celotna družba ne ustrezajo več novim okoliščinam in doseženemu razvoju celotne človeške družbe. V zadnjih dveh stoletjih smo dosegli izjemen tehnološki napredek, a naši vzorci mišljenja, obnašanja in naši medsebojni odnosi so “obtičali” na razvojni stopnji iz preteklih stoletij ali celo tisočletij. Kar je izjemno nevarno: bi dali Neronu v roke atomsko bombo ali neandrtalcem bombe (mogoče gre za malo pretirane primerjave, a v resnici pojasnujejo bistvo problema).
Z novimi tehnologijami delamo tako kot v starem, srednjem in zgodnjem kapitalističnem veku: “tepemo” se za dobrine, izkoriščamo in uničujemo druge ljudi, z naravo ravnamo kot bi nam bila največji sovražnik. Smo zgolj sofisticirana oblika staroveških in srednjeveških zavojevalcev na eni in sužnjev ter hlapcev na drugi strani. Nove tehnologije ter stari odnosi so skrajno nevarna in eksplozivna mešanica, ki lahko pripelje do (samo)uničenja človeštva. Kar smo nekoč počeli s sabljami, lahko danes počnemo z jedrskim orožjem in to po povsem istih “načelih” uničevanja in izkoriščanja drugih ljudi ter prilaščanja njihovih virov.
Danes razvojni poudarek ne sme biti toliko osredotočen na področje gospodarstva in tehnologij, čeprav je seveda tudi to področje pomembno, temveč na razvoj družbeno-ekonomskih odnosov in vrednot. Tekmovanje (konkurenčnost) za naravne vire in dobrine, sebičnost in brezmejni pohlep, moramo nadomestiti s pravičnostjo, sodelovanjem in medsebojno delitvijo.
A ne smemo pristati zgolj na prazne besede oziroma nedosegljive ideale, te resnično univerzalne človeške vrednote moramo “vgraditi v” sleherno področje ekonomskega in družbenega življenja. Če bodo visoke tehnologije “delale” za vse ljudi po načelih oziroma principih pravičnosti, sodelovanja in medsebojne delitve, potem bo človeška družba “zažarela” v povsem novi luči. Svet bo zaživel v blaginji, medsebojnemu spoštovanju in končno - po toliko tisočletjih - v miru.
Vse to nam je na dosegu roke. Samo narediti moramo prvi korak in vzpostaviti družbene in ekonomske odnose, ki bodo temeljili na pravičnosti, sodelovanju in medsebojni delitvi.
In natanko na tej točki smo danes: stari miselni in družbeno-ekonomski vzorci po katerih delujejo posamezniki, lokalne skupnosti, podjetja in druge organizacije ter celotna družba ne ustrezajo več novim okoliščinam in doseženemu razvoju celotne človeške družbe. V zadnjih dveh stoletjih smo dosegli izjemen tehnološki napredek, a naši vzorci mišljenja, obnašanja in naši medsebojni odnosi so “obtičali” na razvojni stopnji iz preteklih stoletij ali celo tisočletij. Kar je izjemno nevarno: bi dali Neronu v roke atomsko bombo ali neandrtalcem bombe (mogoče gre za malo pretirane primerjave, a v resnici pojasnujejo bistvo problema).
Z novimi tehnologijami delamo tako kot v starem, srednjem in zgodnjem kapitalističnem veku: “tepemo” se za dobrine, izkoriščamo in uničujemo druge ljudi, z naravo ravnamo kot bi nam bila največji sovražnik. Smo zgolj sofisticirana oblika staroveških in srednjeveških zavojevalcev na eni in sužnjev ter hlapcev na drugi strani. Nove tehnologije ter stari odnosi so skrajno nevarna in eksplozivna mešanica, ki lahko pripelje do (samo)uničenja človeštva. Kar smo nekoč počeli s sabljami, lahko danes počnemo z jedrskim orožjem in to po povsem istih “načelih” uničevanja in izkoriščanja drugih ljudi ter prilaščanja njihovih virov.
Danes razvojni poudarek ne sme biti toliko osredotočen na področje gospodarstva in tehnologij, čeprav je seveda tudi to področje pomembno, temveč na razvoj družbeno-ekonomskih odnosov in vrednot. Tekmovanje (konkurenčnost) za naravne vire in dobrine, sebičnost in brezmejni pohlep, moramo nadomestiti s pravičnostjo, sodelovanjem in medsebojno delitvijo.
A ne smemo pristati zgolj na prazne besede oziroma nedosegljive ideale, te resnično univerzalne človeške vrednote moramo “vgraditi v” sleherno področje ekonomskega in družbenega življenja. Če bodo visoke tehnologije “delale” za vse ljudi po načelih oziroma principih pravičnosti, sodelovanja in medsebojne delitve, potem bo človeška družba “zažarela” v povsem novi luči. Svet bo zaživel v blaginji, medsebojnemu spoštovanju in končno - po toliko tisočletjih - v miru.
Vse to nam je na dosegu roke. Samo narediti moramo prvi korak in vzpostaviti družbene in ekonomske odnose, ki bodo temeljili na pravičnosti, sodelovanju in medsebojni delitvi.
sreda, 1. februar 2012
Ta zemlja je tvoja in moja
“Ta zemlja je tvoja zemlja, ta zemlja je moja zemlja
Od Kalifornije do New Yorka
Od gozda Redwood do voda Zalivskega toka
Ta zemlja je ustvarjena zate in zame.”
Znameniti ameriški folk pevec Woody Guthrie je zgornje verze zapisal v pesmi This Land Is Your Land daljnega leta 1944. Sporočilo teh verzov je izjemno, o njih bi morali temeljito razmisliti. Čigava je pravzaprav zemlja in Zemlja (kot planet)?
Prenehati moramo z razmišljanjem, da je Zemlja oziroma kateri koli del Zemlje v absolutni lasti kogarkoli. Zemlja je od vseh, a to ne pomeni, da vsakdo z njo počne, kar se mu zazdi. Vendar, če rečemo, da je Zemlja od vseh, kaj je potem z odgovornostjo? Preseči moramo idejo skupne lastnine, kot je bila mišljena v socializmu: “če je vse od vseh, potem kot posamezniki nismo za nič odgovorni”. Če je Zemlja last vseh, potem to pomeni veliko odgovornost - prav od vsakega posameznika in vsake skupnosti.
Če je Zemlja last vseh, to hkrati še ne pomeni, da ne moremo biti lastniki njenih posameznih delov - parcel (ang. beseda parcel pomeni “del zemlje”). Lastništvo je dejansko zgolj ekonomska in pravna kategorija (torej stvar dogovora med ljudmi), ki nam začasno podeljuje določene pravice. A nad temi pravicami je še ena kategorija pravic - pravice Matere Zemlje. Te pravice so univerzalne in veljajo za vse.
V Boliviji so kot v prvi državi na svetu uzakonili pravice Zemlje, kar so poimenovali kot Pravice Matere Zemlje. V zakonu so med drugim opredelili, da je Mati Zemlja "dinamičen živ sistem, ki ga sestavlja nedeljiva skupnost vseh življenjskih sistemov in živih bitij, ki so medsebojno povezani, soodvisni, se dopolnjujejo in si delijo skupno usodo." Pravice Matere Zemlje je bolivijski predsednik Evo Morales ponudil v sprejem tudi Organizaciji združenih narodov, da bi veljale povsod po svetu.
Torej nov koncept, ki ga moramo sprejeti je, da je Zemlja od vseh - “moja in tvoja”, kar pomeni, da se moramo do nje obnašati skrajno odgovorno. Kljub temu smo lahko lastniki njenih posameznih delov, a naše (posamično) ravnanje mora biti vedno v skladu s pravicami na širši ravni, ki so jih Bolivijci poimenovali Pravice Matere Zemlje. In najpomembnejše pri tem je, da se med seboj naučimo deliti: skupno usodo, odgovornost, blaginjo, dobrine, znanje itd. Šele takrat bomo zares spoštovali Pravice Matere Zemlje.
In verze Woodya Guthriija moramo zapisati nekoliko drugače (z vsem dolžnim spoštovanjem do avtorja):
Ta zemlja je tvoja zemlja, ta zemlja je moja zemlja
Od Kalifornije (preko Azije, Afrike in Evrope) do New Yorka
Od južnega do severnega tečaja
Ta zemlja je ustvarjena zate in zame.
Naročite se na:
Objave (Atom)