Korak naprej

Odločitve, ki jih moramo sprejeti v zdajšnjih, prelomnih časih, še posebej na področju ekonomije, so nujno potrebne, če želimo kot človeštvo zaživeti v blaginji. Blaginja ter življenje v zdravem in mirnem okolju so oziroma bi morali postati naši skupni cilji – cilji celotne človeške skupnosti. Narediti moramo pomemben korak naprej, korak, ki se imenuje medsebojna delitev.

Vzorci ravnanja iz preteklosti resnično ne ustrezajo več človeški družbi 21. stoletja; od tod toliko problemov in tako velika neučinkovitost politike in ekonomije. Neprestana in divja gospodarska rast, konkurenčnost (tekmovalnost), nestabilni trgi kot osrednji element družbene pozornosti preprosto ne morejo rešiti nakopičenih težav, kvečjemu so vzroki zanje. Naša polna pozornost se mora usmeriti na ljudi in na njihove potrebe ter na kvaliteto okolja, v katerem bivamo. Ne moremo preživeti brez hrane in vode, brez oblačil in primernega bivališča, v današnjem kompleksnem okolju pa tudi ne brez osnovnega zdravstvenega varstva in osnovnega izobraževanja.

Brez možnosti, da lahko zadovoljujemo te osnovne potrebe, ne moremo živeti kot človeška bitja in ne moremo izraziti svojih potencialov. Brez dobrin ni mogoče zadovoljiti osnovnih človeških potreb in današnji problem sploh ni pomanjkanje le-teh, temveč njihova neustrezna in nepravična porazdelitev. Pravičnejša porazdelitev svetovnih dobrin je zato ključ za blaginjo človeštva, ta pa je ključ za mir, ki odpira vrata prihodnosti. Samo z medsebojno delitvijo bomo naredili korak naprej. Stopicanje na mestu namreč ne pomeni, da se nikamor ne premaknemo, temveč da nazadujemo. Naredimo torej korak naprej.

Skupni in celostni pristop

Brez skupnega delovanja oziroma sodelovanja, ki pa ne sme biti zgolj na deklarativni ravni, ne moremo rešiti nobenega pravega globalnega problema: revščine in lakote, globalnega segrevanja ozračja in onesnaževanja planeta, ozdravljivih bolezni; če naštejemo samo največje probleme sodobnosti. Zato ne smemo mimo najpomembnejše organizacije, ki je danes sicer relativno šibka (in to zgolj zato, ker smo jo samo naredili takšno), a ima izjemen potencial za prihodnost – Organizacije Združenih narodov.

Radikalni premik, ki ga moramo najprej narediti, je premik v našem mišljenju in naših prioritetah; da smo najprej pripadniki človeštva in šele potem pripadniki narodov, religij, strank itd. Zatorej morajo biti tudi naše prioritete (prednostne naloge) usmerjene k interesom celotne človeške skupnosti. Za to pa moramo temeljito spremeniti naš popolnoma neustrezen globalni ekonomski sistem, ki temelji na pohlepu, sebičnosti, tekmovalnosti, na korupciji in špekulacijah. In samo znotraj Združenih narodov lahko razmišljamo o pravičnejši globalni delitvi dobrin.

A spremeniti moramo tudi naš pogled na ekonomijo, ki je lahko samo celosten, kar pomeni, da morajo naše ekonomske odločitve vedno vsebovati tudi komponento etike in ekologije.

Družbena pravičnost (etika), skrb za ravnovesje med potrebami ljudi in zmožnostmi planetarnega okolja (ekologija) ter skrbno upravljanje z viri in dobrinami, ki omogoča zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi in blaginjo človeštva (ekonomija) so zato nedeljiva celota, ki jo lahko poimenujemo kar 3E (iz njihovih začetnic). Vsa tri področja skupaj pa se zrcalijo v medsebojni delitvi, kot temeljnemu principu novih družbenih odnosov.

Onkraj ideologij

A še preden začnemo razmišljati o praktičnih rešitvah, ki bodo temeljile na medsebojni delitvi, se moramo »povzpeti« nad ozko ideološko razmišljanje, ki je pomembno oblikovalo zadnjih nekaj stoletij človeškega razvoja. Predvsem moramo stopiti onkraj ideologij oziroma -izmov; kapitalizma, neoliberalizma, socializma itd.

Da lahko preprosto ukinemo kapitalizem, je naivno razmišljanje in še bolj, da lahko preprosto uvedemo socializem. Kapitalizem in socializem sta dve strani istega kovanca. Če je kapitalizem v svoji osnovi svobodna gospodarska pobuda ljudi, potem je socializem njegova »uzda«. Kapitalizem in socializem lahko obstajata samo skupaj, vsakič, ko kateri izmed njiju začne prevladovati, imamo hude težave. Mnogo pomembnejši od ideoloških vprašanj so naši skupni cilji, ki jih moramo kot človeštvo doseči: zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu, ohranitev okolja in miru – skratka doseči moramo blaginjo človeštva. Zato ne potrebujemo nobene ideologije temveč pragmatično družbeno-ekonomsko politiko, ki temelji na:

• globalni medsebojni delitvi ključnih dobrin človeštva, ki je podlaga za zadovoljevanja osnovnih potreb vseh ljudi na planetu; 
• nadzoru in regulaciji finančnih in ekonomskih tokov ter ustanov; 
• pravični trgovini s poudarkom na lokalni samooskrbi (brez subvencij, visokih zaščitnih carin …); 
• podjetjih, v katerih so poleg zasebnih in državnih, zastopani tudi interesi delavcev, okoljskih in drugih nevladnih organizacij itd. 

Naj bodo ti ukrepi »kapitalistični« ali »socialistični« je povsem nepomembno, zanima nas doseganje naših skupnih ciljev oziroma interesov celotnega človeštva, za kar potrebujemo celostni pristop.

Da bi naredili korak naprej moramo torej razmišljati in ravnati v okviru skupnega delovanja oziroma sodelovanja na globalni ravni (v okviru OZN); področje ekonomije moramo »oplemenititi« tako z etiko kot ekologijo (celostni pristop) in preseči moramo številne in destruktivne ideologije. Štejejo samo naši skupni cilji: blaginja človeštva in življenje v mirnem in zdravem okolju. In medsebojna delitev je pot k tem vzvišenim ciljem človeštva in v sebi zajema vse naštete elemente.

Modrost preteklosti za boljšo prihodnost

Ko se obračamo po novih ekonomskih principih, vrednotah in pristopih, drugačnih od današnjih, ki so nas pripeljali v globoko gospodarsko, okoljsko in družbeno krizo, se pogosto znajdemo v praznem prostoru - staro je neustrezno, novega še ne (u)vidimo. Po nasvete in navdih pa se lahko obrnemo k modrecem preteklosti, nenazadnje modrost nima časovne dimenzije, je univerzalna in brezčasna.

Tisto, kar bistveno ločuje antične in srednjeveške ekonomiste od današnjih, je njihova zavezanost etiki, ki je predstavljala osnovo slehernemu ekonomskemu vprašanju. Kasneje, z rojstvom industrije in kapitalizma, se je ta naravna vez med ekonomijo in etiko pretrgala. Zgodnji ekonomisti so bili pravzaprav filozofi, ki jih je vodila ljubezen (philos) do modrosti (sophia) in pravičnosti oziroma etike. Poglejmo si nekaj biserov antične in srednjeveške (ekonomske) modrosti, ki bi nam lahko služili kot kažipot v drugačno, boljšo prihodnost.

Odnos do denarja

Osrednjo vlogo v ekonomskem sistemu družbe vsekakor igra denar, zato je še kako pomemben naš odnos do tega, zaenkrat neizbežnega spremljevalca naših življenj. Njegova temeljna naloga je olajšati medsebojno izmenjavo dobrin, ki jih potrebujemo za naše osnovne potrebe in v širšem smislu za družbeno blaginjo. To pa je mogoče, ker "denar vzpostavlja sorazmerje med vsemi stvarmi, kajti vse lahko razmerimo z denarjem", pravi  grški filozof Aristotel (384 - 322 pr. Kr.) v Nikomahovi etiki. Ravno zmožnost denarja, da odslikava oziroma odmerja vrednost vseh drugih materialnih dobrin (tudi denar je v nekem smislu samo dobrina), omogoča njihovo izmenjavo.

Vendar je denar mogoče uporabljati tudi za druge namene, ki so človeštvu prinesli toliko gorja, nasilja in vojn: "Čisto po pravici pa je najbolj osovražena oblika pridobivanja bogastva oderuštvo, ker je v njem vir pridobivanja denar sam in se ne uporablja zato, za kar so ga iznašli. Kajti nastal je za menjavo dobrin, obresti pa delajo iz denarja več denarja. Kajti rojeni so podobni tistim, ki so jih rodili. Obresti pa so denar od denarja, tako da je od vseh pridobitvenih panog ta najbolj protinaravna," pravi Aristotel v Politiki. Mar nismo ravno zdaj v časih, ko se mnogi ukvarjajo zgolj z ustvarjanjem "denarja od denarja"?

Tisočletje in pol kasneje je veliki srednjeveški filozof, mistik in teolog Tomaž Akvinski (1225 - 1274) v svojem monumentalnem delu Summa Theologica razmišljal o pravični ceni, ki izhaja iz Aristotlovega pojmovanja denarja. "Kvaliteta stvari, ki jih uporablja človek, je merjena z njeno dogovorjeno ceno, kajti za ta namen je bil iznajden denar, izhaja iz Etike. Zatorej, če bodisi cena presega vrednost stvari bodisi nasprotno, če vrednost stvari presega ceno, potem ne moremo govoriti o enakosti in pravičnosti, posledično pa:  prodati stvar za več, kot je vredna, ali kupiti jo za manj, kot je vredna, je samo po sebi nepravično in nezakonito."

Cena stvari (materialnih dobrin) se zato ne more oblikovati na abstraktnih trgih, kjer ceno določata zgolj ponudba in povpraševanje ali celo špekulacije. Pravična cena se lahko določa edino v okviru dogovora med ljudmi, saj, kot pravi Aristotel, se denar "zato tudi imenuje nomisima (denar), ker ni nastal po naravi, ampak po dogovoru (nomos)." Denar je torej nastal kot dogovor med ljudmi in zato je tudi cena oziroma vrednost, ki jo denar podeljuje posamezni dobrini, vprašanje dogovora, ta pa pravičnosti - etike.

Sužnost želje

Tudi rimski kronist, zgodovinar in filozof Plutarh (48 - 127) je v svojem delu Moralne zadeve razmišljal o slabi plati denarja in se postavil "proti življenju z dolgovi ali pridobivanju denarja s posojanjem po oderuških obrestih". Kajti tisti, ki posoja na takšen način, se "polasti tvoje svobode in tvojo čast rani z omejevanjem". Pri služenju denarja z oderuštvom je prisotno "veliko sramote in suženjstva, izhaja pa iz skrajne neumnosti, lenobe in mehkužnosti srca". Je danes kaj drugače? Danes vlogo oderuhov igrajo finančne institucije in borzni špekulantje, ki ne verjamejo starim modrecem, da "se iz ničesar ne da ustvariti nič".

"Ne zadolžujemo se za kruh in vino, temveč za nakup državnih služb, številnih sužnjev, dobrih mul, dragih banketnih dvoran, obloženih miz in za vse tiste neumne in odvečne izdatke, ki si jih pogosto privoščimo, da bi se pokazali ljudem ali zaradi bedastih ambicij, od katerih nimamo večinoma nič drugega kot nehvaležnost," pravi Plutarh. Zveni znano, samo, da danes ne kupujemo sužnjev in mul, pač pa drage avtomobile, (pre)velika stanovanja in neskončno veliko "neumnih in odvečnih" izdelkov. Kar je nedvomno glavna značilnost potrošniške miselnosti, ki (še vedno) obvladuje našo civilizacijo.

Vsak greh, pravi Tomaž Akvinski, "izhaja iz želje po določeni dobrini". A vendarle to ne pomeni, da si ne smemo ničesar želeti. "Naravno je, da si človek želi zunanjih stvari kot sredstev s končnim namenom: zakaj ta želja je brez greha vse do takrat, dokler je v skladu s tem pravilom, ki izhaja iz narave namena. Pohlep pa to pravilo presega, zatorej je greh." Pohlep torej ni nič drugega kot želja za zunanjimi stvarmi, ki presegajo nek končni namen. Ta končni namen je nedvomno povezan s človekovo blaginjo.

Pravičnost in blaginja

"Zato lahko v nekem smislu trdimo, da je pravično to, kar ustvarja in ohranja blaginjo ali sestavine blaginje v državljanski skupnosti," je zapisal Aristotel. Naše ravnanje je pravično oziroma etično takrat, kadar je usmerjeno k blaginji celotne skupnosti. Kar je še posebej pomembno z vidika ekonomije, ki je zadolžena za materialni vidik človeške blaginje. Edino ekonomski sistem, ki deluje v smeri blaginje vseh njenih pripadnikov in za splošno blaginjo človeštva, je torej pravičen. V pravem pomenu je torej ekonomija zavezana etiki, ki je prizadevanje za "dobro, in sicer najvišje dobro".

"Katero je najvišje dobro, ki ga s svojimi dejanji lahko dosežemo," se sprašuje Aristotel in odgovarja: srečnost, ki označuje človekove najžlahtnejše dejavnosti in vrline. Srečnost je torej povezana z našimi dejanji oziroma našo zmožnostjo "dobro delati". A naše razmišljanje ne bomo nadaljevali v tej smeri, temveč o pogojih, da človek lahko uresniči najvišje dobro. "Za dosego srečnosti pa so, kot rečeno, vendarle potrebne tudi zunanje dobrine; zakaj ni mogoče ali vsaj ni lahko ustvariti kaj lepega brez sredstev." Zunanje dobrine pa so povezane z blaginjo. "Kot rečeno: zdi se, da je za srečnost potrebna tudi zunanja blaginja; zato nekateri srečnost tudi enačijo z blaginjo, kot jo nekateri drugi enačijo z vrlino."

Vendarle nas Aristotel opozarja, da ne obstaja povezava - na kar nas opozarjajo tudi nekateri sodobni raziskovalci - med količino zunanjih dobrin in človekovo srečnostjo:  "Toda četudi je res, da človek ne more doseči srečnosti brez zunanjih dobrin, vendar ne smemo misliti, da jih mora imeti mnogo in ogromno." Če bomo imeli več dobrin, to še ne pomeni, da bomo bolj srečni. Potrebujemo pa dovolj dobrin oziroma njihovo zmerno uporabo.

Srednja pot in širokosrčnost

"Dejali smo, da se je treba odločiti za sredino, ne pa za preveč ali za premalo, in da je sredina takšna, kot jo narekuje zdrava pamet," pravi Aristotel. O kraljevski srednji poti med nasprotji pa nas je učil že Buda, česar bi se morali še posebej zavedati, ko gre za ekonomsko področje. Ne bogastvo in ne revščina; ne preveč in ne premalo dobrin; ne preveč in ne premalo denarja itd. Saj to nam vendar narekuje zdrava pamet, ne moremo imeti v nedogled več in več in več - pa naj gre za posameznike, podjetja ali države. Tega ne prenese ne družba in ne naravno okolje. Mar ne bi bili končno zadovoljni s tistim, kar dejansko potrebujemo za življenje ali kot pravi Plutarh: "Če bomo zadovoljni s stvarmi, ki so potrebne za naše življenje, bodo oderuhi v svetu redkejši od kentavrov in Gorgon."

A ne samo nase, misliti moramo tudi na druge, "saj zato tudi pravijo, da je pravičnost dobro za druge," je zapisal Aristotel v Etiki. "Zatorej, da bi bili svobodni, moramo vzeti denar namenjen služenju z obrestmi in ga nameniti za osnovne potrebe in za zasužnjene ljudi, s katerimi moramo lepo ravnati, jim dajati darila, jim plačati pokojnine; in če bomo to naredili, ne bodo prisiljeni v revščino (kajti noben oderuh ne posoja denarja revežem), ampak nam bodo hvaležni za naše obilje," pravi Plutarh. Ekonomija ima lahko, pravzaprav mora imeti plemenito poslanstvo. Uporabiti dobrine ali denar (kot njihov ekvivalent) za dobro drugih je plemenito dejanje, kajti kot pravi Aristotel: "dober človek razda tudi svoje bogastvo, samo da bi ga imeli prijatelji več: prijateljem denar, sebi pa plemenitost."

Ekonomija torej ni tekma za bogastvom, kopičenje dobrin in boj za obstanek. Poslanstvo ekonomije je lahko plemenito, v kolikor so naša (ekonomska) dejanja usmerjena k blaginji skupnosti. Takšna dejanja nas osrečujejo in izpolnjujejo naša življenja. Zato so pravičnost (etika), sodelovanje, solidarnost, medsebojna delitev dobrin neločljivi elementi ekonomije. Resnično veliko se lahko naučimo od modrecev preteklosti. Za življenje v boljši prihodnosti.

Ekonomija, ki združuje

Celo po vsem tem času Sonce nikoli ne reče Zemlji: »Dolžna si mi.«

Poglejte, kaj se zgodi z ljubeznijo, kot je ta – osvetljuje celo nebo. (Hafis) 

Sodobna multidisciplinarna znanost – pri tem še posebej velja omeniti Jamesa Lovelocka in njegovo hipotezo o Gaji, ki na Zemljo gleda kot na celovit in soodvisen sistem – spoznava, da vsak organizem pomembno prispeva k »celoti življenja na Zemlji«. Prispevek vsakega organizma – alge, mravlje, drevesa ali človeka – se ne odraža nujno neposredno in takoj, temveč vsakdo prispeva svoj delež k stanju celotnega planetarnega sistema, ki »v zameno« vsakemu »posamičnemu« organizmu zagotavlja optimalne življenjske pogoje. Mikroskopske alge s svojo aktivnostjo pomembno sooblikujejo planetarno ozračje, prav tako kot sleherno drevo ali druga rastlina. Njihov prispevek se jim povrne bodisi v obliki dežja bodisi primerne temperature ali kako drugače. Vsi dajejo in vsi dobivajo; narava je v resnici »mreža darov« (web of gifts), ki ponuja obilje, ne pa redkosti in pomanjkanja. Mreža darov je ekonomski sistem narave.

Natanko nasproten sistem je ustvaril človek. Ustvaril je neko drugo mrežo – mrežo dolgov (The Web of Debt), kakor je tudi naslov izjemne knjige Ellen Brown, ki opisuje destruktivno naravo današnjega, na dolgovih utemeljenega finančnega (denarnega) sistema. Ustvarili smo denarni sistem, ki je nekaj povsem protinaravnega. V naravi vsi dajejo in vsi dobijo, medtem ko danes v človeški družbi večinoma drug drugemu dolgujemo – dolgujemo bankam, podjetjem, državi; podjetja dolgujejo bankam, države dolgujejo bankam, banke dolgujejo bankam itd. Zato smo tako nezadovoljni, jezni, sovražni, prestrašeni in si sebično prizadevamo samo za lastno preživetje, večinoma na račun drugih, namesto, da bi vsi skupaj živeli v obilju in blaginji.

Zaradi dolgov dobrine v ekonomskem sistemu, ki ga je ustvaril človek, ne krožijo tako, kot v naravi, temveč se akumulirajo in ustvarjajo umetno pomanjkanje, ki mu ekonomisti pravijo redkost naravnih virov in dobrin. Ni odveč primerjava z akumulacijskim jezerom, ki nastane z zajezitvijo reke. Takšno jezero se lahko polni več let in s tem se začasno ali trajno zmanjšata tok in dinamika reke, kar ima katastrofalne posledice za ekosistem in za vsa bitja, ki jim reka daje življenje.

Dobrine so v prvih človeških skupnostih krožile kot darovi. Danes poznamo linearni ekonomski razvoj, kar pomeni, da se mora proizvodnja neprestano samo povečevati in da tok dobrin teče samo v eno smer (prodaja-nakup). Ekonomija prvih skupnosti pa je temeljila na kroženju dobrin – »krog daril« je zagotavljal, da nihče v skupnosti ni trpel pomanjkanja, hkrati z darovi pa so se krepile tudi vezi med člani skupnosti. Denar je nastal šele v večjih skupnostih, ko se je ta krog razširil tudi na druge ljudi, ki med seboj niso nujno imeli osebnega stika.

Denar – človekov služabnik ali gospodar?

»Če ti denar ni služabnik, ti bo gospodar.« Angleški pregovor

Denar je prvotno predstavljal sredstvo, ki je darilo povezalo s človekovimi potrebami in omogočalo kroženje dobrin v širših skupnostih. A denar se že kmalu ni več uporabljal samo »za to, za kar so ga iznašli«, je že pred več kot 2300 leti ugotovil Aristotel, »kajti nastal je za menjavo dobrin«. V naravi je sleherna stvar minljiva, začasna, le denarju smo ljudje dodali neko posebno lastnost, ki se ji reče obresti. Denar zato s časom pridobiva na vrednosti, dlje ko ga imamo naloženega v banki ali kje drugje, več je vreden. Njegova osnovna funkcija kot sredstva za menjavo oziroma pretok dobrin (človekov »služabnik«) se je tako spremenila v sredstvo za pridobivanje bogastva, moči – in s tem je denar postal »gospodar«, ki bistveno oblikuje družbo, v kakršni živimo.

Aristotel je že davno opozarjal, da so »obresti denar od denarja« in zato je za oderuštvo (posojanje denarja za obresti) rekel, da je od vseh ekonomskih dejavnosti »najbolj protinaravno«. Denar tako namesto posredovalne vloge v izmenjavi oziroma pretoku dobrin služi kot sredstvo za akumulacijo bogastva, za izkoriščanje drugih in za ohranjanje globoke ločenosti med ljudmi. Zato v svetu obilja mnogi trpijo pomanjkanje in vsi smo prisiljeni v tekmo za »redke« dobrine. Ločenost, redkost dobrin, revščina in bogastvo, pohlep ter tekmovalnost so zato postale osnovne značilnost ekonomije (in z njo družbe kot celote).

Ekonomija, ki združuje

Vendar lahko spremenimo to kulturo, ki je izključno človeška stvaritev. Na srečo vse več ljudi vidi svet kot celoto in sebe doživlja kot del matrice življenja, ki jo vzdržuje mreža darov. »Vsaka institucija naše civilizacije, ne glede na to, kako grda in pokvarjena je, v sebi nosi nekaj lepega: enako noto na višji oktavi. Denar ni izjema. Njegov originalni namen je bil povezati človekove darove s človekovimi potrebami, da bi tako vsi lahko živeli v obilju.« Pa vendar, ali lahko z denarjem ravnamo tako, da bo skladen z novo kulturo? Je mogoče vzpostaviti takšen ekonomski sistem, ki bo spodbujal kroženje dobrin na širši ravni – na državni in globalni ravni?

Banka lahko na primer mladi družini posodi denar, ki ga le-ta potrebuje za rešitev stanovanjskega vprašanja, z ničelnimi ali celo negativnimi obrestmi. Prav tako tistim, ki denar potrebujejo za izobraževanje, zdravje ali za druge podobne potrebe. Nasprotno pa se lahko denar za luksuzne dobrine ali za nakup ekološko problematične tehnologije posoja po visokih obrestnih merah. Denarni sistem je mogočen sistem, ki je lahko namenjen za blaginjo ljudi in narave ali v njihovo škodo. Bančni sistem lahko deluje kot kompleksen mehanizem, ki podpira kroženje dobrin v dobro celotne družbene skupnosti in zavira družbeno škodljive aktivnosti (na primer onesnaževanje okolja in vojne).

Denar in denarni sistem, ki ju predstavljajo banke ter druge finančne ustanove, nista pokvarjena ali slaba sama po sebi. Denar ni končni namen človekovih aktivnost, temveč le sredstvo – pripomoček, ki omogoča kroženje dobrin v celotni človeški skupnosti. Bančni sistem, ki je odgovoren za kreiranje in pretok denarja, ni namenjen ustvarjanju lastnega bogastva, temveč predstavlja podporo ekonomskemu sistemu in preko njega celotni družbeni skupnosti. Tako je ravnanje bankirja lahko sveto, prav tako kot duhovnikova molitev. Ekonomija sicer ne more temeljiti samo na darovanju, a darovanje je lahko del ekonomskega sistema, ki tako omogoča, da se človekovi darovi »srečajo« s človekovimi potrebami. Obstaja cela vrsta oblik in načinov darovanja: miloščina, pomoč in posojanje (ne za denar), izmenjava dobrin in še posebej medsebojna delitev, ki zagotavlja resnično in trajno kroženje dobrin v celotni človeški skupnosti.

Ko se zavemo, da smo edinstveni in dragoceni, a hkrati tudi, da so prav takšni vsi drugi ljudje, s katerimi skupaj tvorimo veliko človeško družino; ko se zavemo, da smo edinstveni in dragoceni, a hkrati tudi, da so prav takšni vsi drugi organizmi, s katerimi si delimo ta edinstveni in dragoceni planet, potem preprosto ne moremo ravnati drugače, kot da darujemo – da dajemo in delimo darove Zemlje z drugimi v matrici življenja in s tem pletemo mrežo darov, ki nam vsem omogoča bivanje v obilju in blaginji.


Viri:

• Charles Eisenstein (2011) Sacred Economics, Money, Gift and Society in the Age of Transition (besedilo v navednicah)
• Soutripanje (originalna, daljša objava)

Skrbniški skladi skupnih dobrin in medsebojna delitev

Kljub krizi, ki jo doživljamo kot posamezniki in kot družba, nam še vedno “vlada” močno prepričanje, da so najboljši upravljalci skupnih dobrin zasebniki oziroma zasebna podjetja. Praksa temu ne pritrjuje; nedavno umrla Nobelova nagrajenka za ekonomijo Elinor Ostrom je v svojem “življenjskem delu” dokazala, da s skupnimi dobrinami mnogo učinkoviteje in skrbneje upravljajo uporabniki le-teh.

Poleg tega trgi niso edini možni in najboljši mehanizem distribucije dobrin (porazdelitve oziroma razporeditve dobrin med ljudi). Trgi so sicer do neke mere učinkoviti, saj pospešujejo produkcijo številnih koristnih (in veliko nekoristnih) izdelkov in storitev, vendar je njihova glavna slabost, da ne omogočajo pravične porazdelitve dobrin med vse ljudi. Seveda ne gre za to, da bi imeli vsi ljudje enako, pomembno pa je, da ima sleherni človek možnost, da zadovoljuje (vsaj) svoje osnovne potrebe, kar pomeni, da ima na voljo:

• primerno hrano in pijačo
• primerno bivališče
• zagotovljen dostop do (vsaj) osnovnih zdravstvenih storitev
• zagotovljen dostop do (vsaj) osnovnega izobraževanja

Poleg tega trgi pospešujejo prakse - v hlastanju zasebnih lastnikov za dobičkom - netrajnostnega in negospodarnega ravnanja z dobrinami. Zato je prav, da razmislimo o drugačnih načinih upravljanja s skupnimi dobrinami in o drugačni distribuciji skupnih dobrin. To še ne pomeni, da moramo trge preprosto ukiniti, a na področju zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb in trajnostnega upravljanja s skupnimi dobrinami, trgi preprosto ne smejo igrati ključne oz. prevladujoče vloge. Razmislimo torej o drugačnih načinih - alternativah.

Skupne dobrine človeštva

Kaj sploh so skupne dobrine (ang. commons)? Skupne dobrine so tiste dobrine, brez katerih ljudje ne bi mogli preživeti in se (normalno) razvijati. Te dobrine smo bodisi podedovali (prejeli v skrbništvo od preteklih generacij) bodisi smo jih sami ustvarili. Obstaja več vrst skupnih dobrin (glej The Commons):

• družbene, kulturne in intelektualne (kultura, tradicija, zdravstveno varstvo, izobraževanje, znanje, internet, muzeji, knjižnice, univerze, denar itd.)
• sončne, naravne in genetske (sončna in vetrna energija, oceani, jezera, izviri, kmetijstvo, gozdovi, ekosistemi, zemlja, DNK, živa bitja itd.)
• materialne (elementi, kamnine, atmosfera, ozonski plašč itd.).

Kako upravljati s temi dobrinami in skrbeti zanje? Ena od idej je ustanovitev tako imenovanih skrbniških skladov skupnih dobrin, ki v nekaterih lokalnih skupnostih že uspešno delujejo.

Skrbniški skladi skupnih dobrin

Pravica vseh ljudi je, da imajo dostop do skupnih dobrin in da imajo možnosti soupravljanja z njimi. Danes so si to pravico prisvojili zasebniki, ki skupne dobrine izkoriščajo v svojo korist in drugim onemogočajo dostop do njih ter hkrati z njimi ravnajo negospodarno in netrajnostno. Seveda je to področje potrebno urediti in se upravljanja lotiti na pregleden in odgovoren način - skrbniški skladi skupnih dobrin predstavljajo razmislek v tej smeri.

Skrbniški skladi skupnih dobrin (truseeships) se lahko ustanovijo na različnih ravneh - lokalni, državni, globalni - in se praviloma ukvarjajo s posamezno dobrino; na primer: skrbniški sklad za zaščito in upravljanje gozdov na državni ravni, kar ne izključuje tudi hkratno ustanovitev takšnih skladov na lokalni ravni in širši, regionalni ravni; njihovo delo se lahko dopolnjuje. Seveda se skrbništvo nad gozdovi razlikuje od skrbništva nad ozonskim plaščem; pri slednjem je edino smiselna globalna zaščita.

S skrbniškimi skladi skupnih dobrin upravljajo zainteresirani deležniki (predstavniki uporabnikov, strokovnih institucij, organizacij za zaščito okolja, lokalnih oz. širših skupnosti itd.). Njihove ključne naloge so:

• zaščita skupnih dobrin, njihova obnova ter oplemenitenje,
• oddaja presežnih skupnih dobrin zasebnemu sektorju za določeno odškodnino ali plačilo za njihovo izrabo ali uporabo;
• zbrana sredstva iz oddaje presežnih dobrin zasebnemu sektorju se namenijo ohranjanju in oplemenitenju skupnih dobrin, del zbranih sredstev pa se izplača prebivalstvu.

Več na: The Commons Trusts

Medsebojna delitev skupnih dobrin

Ker vemo, da skupne dobrine že v osnovi niso enakomerno porazdeljene (nekatere skupnosti jih imajo več kot druge), kar še dodatno zaostrujejo trgi, bi morali ključne dobrine za zadovoljevanje osnovnih potreb ljudi pravično deliti.

V ta namen bi morali ustanoviti posebne institucije - agencije oziroma sklade za delitev dobrin, ki bi usklajevale medsebojno delitev dobrin. V prvi vrsti bi takšno agencijo (sklad) potrebovali na globalni ravni. Poglejmo primer hrane, te najosnovnejše dobrine; praksa kaže, da del držav zavrže na milijone ton hrane, medtem ko v nekaterih državah ljudje stradajo in umirajo zaradi pomanjkanja osnovnih prehranskih izdelkov. Posebna agencija (na primer v okviru OZN) bi koordinirala delitev dobrin med državami s presežki in državami s primanjkljaji hrane.

Vsaka država, tudi najrevnejše imajo presežne dobrine in dobrine, ki jim jih primanjkuje. Zato bi bila delitev teh dobrin na dolgi rok lahko vsaj približno uravnotežena (Več na: Medsebojna delitev na globalni ravni, Kako deliti dobrine). Podobno je mogoče razmišljati o delitvi na državni in na lokalni ravni.

Zaključek

Ustanovitev skrbiških skladov skupnih dobrin bi v prvi vrsti omogočala zaščito najpomembnejših skupnih dobrin, kar je nujno potrebno za prihodnost človeštva in planeta kot celote. Poleg tega skrbniški skladi skupnih dobrin omogočajo, da imajo korist od skupnih dobrin vsi ljudje in ne samo posamezniki ali zasebne institucije.

Porazdelitev (distribucija) skupnih dobrin, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, ne sme biti prepuščena nepravičnim trgom, temveč si jih moramo medsebojno deliti (na primer hrano, vodo itd.). Na tem področju moramo ustanoviti posebne agencije (sklade) - na lokalni, državni in globalni ravni - ki bodo koordinirale medsebojno delitev teh dobrin.

Le tako bomo zagotovili prihodnost, v kateri bomo ljudje živeli v blaginji in miru.

Naša skupna prihodnost

Na svetu nas je že preko 7 milijard.

Čeprav tako različni, smo vendarle ena družina - človeštvo, ki ima skupni dom - Zemljo. To pomembno spoznanje mora odzvanjati v celotni človeški družbi in na vseh njenih področjih.

Prišli smo do točke, ko moramo spoznati, da skupno življenje na planetu ni več mogoče z medsebojnim vojskovanjem in z uničujočo ekonomsko tekmo za globalne dobrine.

Voda, ozračje, zemlja, gozdovi, energetski viri; biotska in genska raznovrstnost ter drugo bogastvo narave; izobraževalni, zdravstveni in socialni sistemi, internet in kulturna dediščina ter drugo bogastvo družbe, ki mu z eno besedo rečemo skupne dobrine, pripadajo vsem, ne samo posameznikom, skupinam ali posameznim narodom.

Za uničevalno ekonomsko tekmo za dobrine, ki ji radi rečemo konkurenčnost in svobodni trg, se skrivajo sebični interesi posameznikov in posameznih skupin, ki zase želijo ogromno bogastvo in s tem velikansko moč - ekonomsko in politično, tudi za ceno uničenja našega planeta.

Ljudje si ne moremo lastiti ne Zemlje in ne njenih dobrin, lahko pa smo njeni skrbniki. Skrbno upravljanje dobrin, v skupno dobro vseh ljudi, je žlahtna naloga družbenega področja, ki mu rečemo ekonomija.

Namesto destruktivnih ekonomskih modelov sodobne družbe, lahko ravnamo povsem drugače. Medsebojna delitev je ključni princip novih ekonomskih modelov in odnosov. Kar pomeni, da si na različne načine delimo naravne in družbene dobrine, ki so ključnega pomena za naše preživetje in za našo blaginjo.

Z medsebojno delitvijo bomo ljudje drug drugemu zaupali, nobene potrebe ne bo, da bi se vojskovali ali se sovražili. Medsebojna delitev je pot miru in blaginje, razumevanja in empatije med ljudmi.

Takšna je naša skupna prihodnost.

Organizirajte sejem medsebojne delitve

Meseca november in še zlasti december sta, navkljub vse hujši ekonomski krizi, še vedno meseca (pretiranega) potrošništva. Res pa je, da si ljudje radi izmenjujemo ali podarjamo stvari in ta želja je daleč starejša kot sodobno potrošništvo. Vendar, ali morajo biti darila vedno nova? Mar ni to okoljsko in ekonomsko potratno in obremenjujoče.

Doma imamo marsikaj lepega, dobrega, uporabnega, kar bi prišlo drugim prav; drugi pa imajo stvari, ki bi jih mi z veseljem imeli - zase ali za darila drugim. Namesto nakupovanja vedno novih stvari, lahko do stvari pridemo na mnogo zanimivejše in bolj družabne načine. Lahko na primer organiziramo menjalni sejem oziroma sejem medsebojne delitve.  

Za takšen sejem so še zlasti primerne manjše skupnosti (blok, soseska, lokalne skupnosti), društva, šole, vrtci, delovne organizacije itd.

Takšen sejem je zelo enostavno organizirati:

• Potrebujete primeren prostor in nekaj prostovoljcev.
• Dogovorite se za vrsto “denarja”. Na računalniku lahko oblikujete potdila in jih natisnete ter izrežete, lahko izdelate žetone, uporabite gumbe ali kakšno drugo posebno stvar (dobro je, da ima “denar” svoje ime, ni pa nujno).
• Določite vrsto stvari, ki se bo “menjala”: igrače, oblačila, knjige ali pa mešane stvari.
• Najboljši način menjave je, da je vsaka stvar vredna natanko eno “denarno” enoto, ki ste jo izbrali. Prav pa je tudi, da se dogovorite, kaj je sprejemljivo in kaj ne (da na primer stvari ne smejo biti pokvarjene, raztrgane itd.).
• Na dan sejma (ali pa že prej) najprej sprejmite vse stvari in za vsako stvar prinositelju “plačajte” po eno “denarno” enoto.
• Razpostavite vse stvari na mize, police, obešalnike ali na tla.
• Ob dogovorjeni uri se lahko začne “nakupovanje”, kar pomeni, da vsakdo za eno “denarno” enoto lahko “kupi” eno stvar. Prostovoljci poskrbijo za red in “plačilo”.

Poskusite, zelo enostavno je. Takšen način bo všeč še zlasti otrokom, a tudi starejši se ga ne bodo branili. Takšen sejem je koristen iz ekonomskih, ekoloških (stvari so dlje v uporabi, manj kupujemo novih in posledično manj stvari vržemo proč in zato porabimo manj naravnih virov) in iz družabnih razlogov.

Primera:

• CIRIUS Kamnik
• Društvo Notranja pot

Rešimo naš planet (Save Our Planet - S.O.P.)

Danes se spopadamo s krizo izjemnih razsežnost, ta je še zlasti ekonomska. Pri vseh, takšnih in drugačnih ukrepih za izhod iz krize, pa radi pozabljamo na tisto najpomembnejše - na rešitev in ohranitev našega planeta. Zemlja je naš edini dom, ki ga imamo. Če uničimo tega, nam ne pomaga še tako učinkovit in uspešen ekonomski sistem.

Kdorkoli na planetu - posameznik, pripadnik neke skupnosti, društva, ekonomske ali politične institucije - lahko pripomore k rešitvi našega planeta. Kako reševati planet, pravzaprav ni več vprašanje, kajti dobro vemo, kako in kaj moramo storiti. Vprašanje je, ali to res hočemo. A tudi na to vprašanje vemo odgovor: seveda hočemo!

Še vedno nam ni povsem jasno, da smo del celote, da smo posamezne “celice” kompleksnega organizma - planeta Zemlje. Znanstveniki vedno bolj odkrivajo medsebojno povezanost in soodvisnost vsega na planetu - tako imenovane žive in nežive narave. Katerikoli del tega organizma uničimo, dejansko uničimo tudi sami sebe.

Reševanje planeta ni samo reševanje okolja, temveč tudi ljudi in vseh drugih živih bitij. Dobrine, kar nam jih naš planet v obilju ponuja za naše preživetje in blaginjo, namreč niso namenjene samo posameznim državam in posameznim skupinam, temveč vsem ljudem (in drugim bitjem). Namesto, da se v uničevalni in izčrpljajoči ekonomski tekmi, borimo za te dobrine (čemur pravimo konkurenčnost), se moramo naučiti nekaj povsem drugega - medsebojne delitve skupnih dobrin. Z medsebojno delitvijo skupnih planetarnih dobrin šele lahko postanemo ena planetarna družina, ne da bi hkrati zabrisali vso našo raznolikost - kulturno, politično, ekonomsko itd.

Ljudje nismo napaka narave, temveč njen neločljivi del. Zaradi naše zmožnosti zavestnega mišljenja, ki nas postavlja na posebno mesto v matrici planetarnega življenja, moramo sprejeti svojo pravo vlogo, ki jo imamo na Zemlji - postati modri skrbniki in upravljalci planetarnega okolja. Imamo znanje, izkušnje in moč, da preobrazimo planet v prijeten kraj za bivanje - za vse ljudi in vsa druga živa bitja.

Zdaj pa je naša takojšnja in neodložljiva naloga, da zaustavimo negativne procese in Rešimo naš planet (Save Our Planet). To so besede, ki morajo odzvanjati v naših mislih in dejanjih.

Peticija: Save Our Planet

Vir: Share International

Skupne globalne dobrine - skrb zanje in njihova medsebojna delitev

Vodo kupujemo v plastenkah, ki jih podjetja polnijo iz vodnih virov v zasebni lasti. Celo deževnica je lahko zasebna pravica. Zasebne korporacije patentirajo genetski material rastlin in živali ter jih komercialno izkoriščajo. Številne zemeljske površine sekajo ograje z napisi “zasebna lastnina”. Na morskih in jezerskih plažah stojijo ograje, ki jih »ščitijo« pobiralci vstopnine. Za dostop do najlepših kotičkov planeta plačujemo zasebnikom.

Umetniška dela največjih svetovnih mojstrov so pogosto v zasebni lasti. Prav tako številni mestni parki, zelenice in trgi. Večino glasbenih del, celo klasičnih avtorjev kot sta na primer Beethoven in Bach, posredno ščitijo pravice intelektualne lastnine, saj je vsak izvajalec zaščiten kot “izvirni” poustvarjalec. Strokovni in znanstveni članki so celo na internetu večinoma “zaklenjeni” oziroma plačljivi. Zasebne šole razvijajo izobraževalne programe, ki so dostopni samo za plačilo.

Veliko računalniških programov in spletnih vsebin je zaščitenih pred svobodno uporabo. Vsak kompleksnejši izdelek vsebuje množico zaščitenih patentov, zato morajo posamezniki in podjetja ponovno razvijati nove različice že iznajdenega. Zdravila, ki bi koristila milijonom ljudi, so dolga leta zaščitena in se prodajajo po visokih, za mnoge nedostopnih cenah. Večina globalnih energetskih in rudnih bogastev je v zasebni lasti; njihova prodaja prinaša ogromne dobičke lastnikom ter ogromne stroške družbi - zaradi onesnaženja in uničenja okolja ter hudo prizadetih lokalnih skupnosti.

Številni simboli, znaki, kombinacije besed in številk so zaščiteni in se ne morejo prosto uporabljati. Vse te in še številne “pravice” brani velikanska armada pravnikov, strokovnjakov za intelektualno lastnino, vladnih agencij in drugih ustanov, ki se ukvarja z varovanjem zasebnih pravic. Kazni za kršitve so izjemno visoke.

Posledično imamo na eni strani majhen odstotek ljudi, ki s pomočjo finančnih in pravnih mehanizmov ter tudi brutalne sile obvladuje velik del vseh globalnih dobrin, na drugi strani pa večino prebivalcev planeta, ki životari z manjšim delom vseh dobrin.

To je svet v katerem živimo; to je svet, ki smo ga ustvarili ljudje. Dobrine nas ločujejo, namesto da bi nas povezovale. Način, kako dobrine prehajajo med ljudmi, določa prevladujoče družbene odnose določenega obdobja in današnji čas lahko označimo kot dobo sebičnosti in ločenosti. A ne samo načini prehajanja dobrin, tudi človekov odnos do dobrin, ki jih danes dojema pretežno kot lastnino in sredstvo za zadovoljitev svojih potreb in želja, odraža človekovo globoko ločenost od »matrice življenja«, ki vsa bitja in življenjske sisteme povezuje v dobro delujočo in sooodvisno celoto. Svet se ločuje na tiste, ki imajo (dobrine) in tiste, ki (jih) nimajo. Iz te globoke ločenosti izvirajo konflikti, vojne, uničevanje okolja.

Potrebujemo novo razumevanje skupnih dobrin, ki so ključnega pomena za obstoj in blaginjo človeštva. Če želimo preživeti, potem 7 milijard ljudi, kolikor nas je na planetu (v letu 2012), preprosto ne more tekmovati za dobrine, kajti to vodi v dokončno uničenje planeta.

Ljudje nismo lastniki, temveč smo lahko le skrbniki planetarnih dobrin. Dobrine moramo zaščititi in izkoriščati v okvirih, ki jih dopušča planetarno okolje, da se ne poruši njegovo občutljivo ravnovesje. Namesto vsesplošnega (konkurenčnega) boja za globalne dobrine in njihove skrajno nepravične porazdelitve, mora nova temeljna družbeno-ekonomska paradigma postati skrb za globalne skupne dobrine in njihova medsebojna delitev, kar edino lahko omogoči ohranjanje planetarnega ravnovesja in zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi. To pa je predpogoj za mirno sobivanje vseh ljudi na planetu in njihovo blaginjo.

Skrb za globalne skupne dobrine in njihova pravična medsebojna delitev sta torej pot za rešitev kompleksne globalne okoljske, ekonomske in družbene krize.

Naše skupne dobrine

Ljudje smo kompleksna bitja in živimo v kompleksnem okolju. Vpeti smo v naravno okolje, ki smo si ga prilagodili, a hkrati tudi precej poškodovali, kar nam bistveno otežuje naše bivanje. Prav tako smo del družbenega okolja, kjer se prepletajo številni, pogosto povsem navzkrižni interesi.

Čeprav smo na številnih področjih dosegli izjemen napredek, pa še vedno nismo rešili problema zadovoljevanja osnovnih potreb na ravni celotnega človeštva. Kljub velikanskemu napredku na področju znanosti in tehnologije ter na številnih drugih področjih, smo pri zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb še vedno na primitivni razvojni stopnji. Vemo, da je dobrin dovolj za vse ljudi, le izjemno neenakomerno oziroma nepravično so porazdeljene.

Dokler velik del človeštva le stežka ali celo sploh ne more zadovoljevati svojih osnovnih potreb, drugi del pa ima vsega preveč, toliko časa ne moremo pričakovati konca neprestanih konfliktov med ljudmi in stalne nevarnosti, da izbruhne vojna katastrofalnih razsežnosti. Velike razlike med ljudmi nas ovirajo, da končno zaživimo kot ena človeška družina in naredimo pomemben razvojni korak naprej. Čeprav različni, smo vendarle vsi ljudje in prav je, da drug z drugim začnemo ravnati – človeško.

V središču problema zadovoljevanja človekovih osnovnih potreb so dobrine; pri tem mislimo predvsem na tiste najpomembnejše: hrano, pitno vodo, ustrezno bivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje; poleg seveda ozračja, gozdov, oceanov, zemlje in drugih dobrin, ki so sploh ključnega pomena za življenje na planetu Zemlja. To so naše skupne dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih najbolj osnovnih potreb – omogočajo, da človek sploh JE. Ključne dobrine ne samo, da ne dosežejo vseh prebivalcev planeta, temveč naše nezmerno in netrajnostno ravnanje z njimi ogroža prihodnost celotnega planetarnega sistema.

Kako ravnati z dobrinami in kako si jih medsebojno deliti, sta ključni vprašanji, ki si jih mora postaviti sleherna družbena skupnost in ju seveda ustrezno reševati. Ravnanje z dobrinami in njihovo delitev nobena družbena skupnost – lokalna, državna, globalna – ne sme izpustiti iz svojih rok. So neki imaginarni trgi res poklicani, da odločajo o teh vprašanjih, s čimer jim je dobesedno prepuščena usoda družbenih skupnosti in nenazadnje celotnega človeštva?

Naj trgi odločajo, kdo bo jedel in kdo ne, kdo bo dobil zdravila in kdo ne, kdo se bo izobraževal in kdo ne in tako naprej? NE, trgi o tem ne smejo odločati, kajti trgi so v resnici orodje manjšega dela človeštva, katerega edini interes je pridobiti si velikansko bogastvo (planetarne dobrine) in si s tem pridobiti izjemno (ekonomsko in politično) moč.

Kako bomo ravnali z dobrinami, kako si jih bomo delili, sta vprašanji, na katera moramo odgovoriti ljudje sami; odločitve pa sprejeti demokratično. Razviti moramo mehanizme in institucije za takšno ravnanje z dobrinami, ki bo trajnostno in ki bo omogočilo pravično delitev dobrin med vse prebivalce planeta.

Mehanizmi in institucije skrbništva dobrin ter medsebojne delitve so že zasnovani in v določenih lokalnih okoljih že delujejo, še zlasti v lokalnih skupnostih (na primer skladi skupnih dobrin, različne oblike delitve dobrin). Razvoj takšnih mehanizmov in institucij, ki bodo pod demokratičnim nadzorom celotne človeške skupnosti, je nujno potreben, če želimo rešiti globoko krizo, v katero so nas pahnili trgi, ki niso nič drugega kot orodje bogate peščice Zemljanov – simboličnega 1 % – na račun vseh ostalih 99 %.

Skrb za skupne planetarne dobrine in njihova pravična delitev znotraj celotne človeške skupnosti sta torej osrednja elementa reševanja današnje krize in celo, naj se sliši še tako dramatično, prihodnosti človeštva.

Beethovnov(o) sklad(išče)

“Na svetu bi morali imeti eno veliko umetniško skladišče, v katero bi umetniki prinašali svoja umetniška dela, iz njega pa bi lahko vzeli karkoli bi potrebovali. Tako, kot je zdaj, pa moraš biti napol trgovec.” Ludwig van Beethoven

O veličini Beethovnovega dela nam ni potrebno posebej razpravljati. Vemo, kako predan je bil svojemu delu, navkljub temu, da je imel težave z zdravjem in, kar je za skladatelja še zlasti boleče, s sluhom, nazadnje je celo popolnoma oglušel. Beethoven ni skladal za denar, čeprav je tako kot vsak človek potreboval sredstva za preživetje, zato je moral biti tudi “napol trgovec” in prodajati svoja dela. Danes je Beethovnovo delo splošno dostopno, lahko rečemo, da je postalo dediščina človeštva; nihče si ga ne more lastiti.

Vendar stvari niso tako preproste, v resnici se Beethovnova želja ni uresničila; njegovih del skorajda ni mogoče brezplačno poslušati. Beethovnove partiture (notni zapisi) so resda na voljo komurkoli, a skladbo mora nekdo izvesti in pri tem nam oviro “postavijo” tako imenovane pravice intelektualne lastnine in avtorske pravice. Kar v praksi pomeni, da je vsakdo, ki posname ali izvede oziroma poustvari Beethovnovo delo, za “svoj” izdelek (posnetek ali koncert) avtorsko zaščiten. “Svoj” izdelek lahko prodaja, drugi pa morajo za njegovo uporabo (predvajanje po radiu, posnetek na CD-ju ali na kakem drugem nosilcu zvoka) plačati, v nasprotnem primeru jih avtor lahko sodno preganja. Kar je svojevrsten paradoks. Izjemno avtorsko delo, ki ga načeloma lahko uporablja kdorkoli, je v praksi zaščiteno in predstavlja čisto običajen tržni produkt.

A ne gre samo za glasbo in druga umetniška dela, danes skorajda vsaka stvar, ki se zapiše, izdela, razvije, izumi ali izboljša postane predmet zaščite intelektualne lastnine in avtorskih pravic. Ko podjetje pošlje na trg nov mobilni telefon, novo zdravilo, novo storitev, novo rastlinsko seme, ali sploh karkoli, je ta stvar pravno zaščitena z namenom, da se lahko komercialno izkorišča.

Je novo res novo

Peter Aleksejevič Kropotkin (1842 - 1921), ruski plemič, zoolog, filozof, znanstvenik, ekonomist, aktivist, geograf, pa tudi anarho-komunist, je jasno zapisal, zakaj je proti podeljevanju patentnih in drugih pravic, ki spadajo na področje intelektualne lastnine, kajti noben izum, nobena izboljšava, nobena stvaritev ni nastala brez predhodnega razvoja:

“Sleherna naprava ima enako zgodovino - dolg seznam neprespanih noči in revščine, razočaranj in radosti, delnih izboljšanj, ki so jih prispevale številne generacije brezimnih delavcev, ki so originalnemu izumu dodali te drobne malenkosti, brez katerih bi tudi najboljša ideja postala brezplodna. Še več: vsak nov izum je sinteza, je rezultat brezštevilnih izumov, ki so pred tem nastali na obsežnem področju mehanike in industrije.
Znanost in industrija, znanje in njegova uporaba, odkritja in njihova praktična izvedba vodijo k novim odkritjem; sposobnost možganov in spretnost rok, napor razuma in mišic - vse deluje povezano. Vsako odkritje, vsak napredek, vsako povečanje celotnega človekovega bogastva dolguje svoj obstoj fizičnem in mentalnemu trudu ljudi v preteklosti in v sedanjosti.

S kakšno pravico torej kdorkoli, pa če gre za še tako primeren in majhen del te ogromne celote, reče: “To je moje, ne vaše”.”

Vsaka nova stvar je pravzaprav le zadnji člen v skorajda neskončni verigi človeškega ustvarjanja, začenši s prvimi orodji iz kamene dobe. Noben sadež v resnici ne zraste iz niča; ne more se razviti brez debla, listov, korenin, vode, zraka, sonca in nenazadnje brez milijonov let evolucije. Je potem takem res tisti “zadnji v vrsti” upravičen, da prodaja izdelek, storitev ali stvaritev kot “svojega”, kot “svojo” lastnino? Je razum, intelekt, res nekaj individualnega, ločenega od intelekta vseh drugih. Da smo prišli do stanja, ko lahko ustvarjamo nekaj novega, moramo “vskrati” obsežno znanje preteklih generacij, ki nam ga posredujejo starši, šola, knjige, filmi itd.

Seveda je vsak človek poseben, unikaten, a vendarle je velik del svojega znanja pridobil iz skupnega “bazena” oziroma univerzalnega “skladišča” človeškega znanja (ki je bodisi zapisano v obliki črk, not, podob, v obliki ustnega izročila bodisi je “zapisano” v umovih ljudi). V to “skladišče” lahko dodamo nekaj novega, iz njega pa vedno lahko dobivamo velikansko bogastvo, ki so ga “tamkaj pustile” številne generacije. Kakšno pravico imamo torej, da si lastimo nekaj, k čemur smo dodali le “zadnjo malenkost”? Si res lahko lastimo intelekt, razum, ki je v osnovi univerzalen.

Ko dobrine postanejo lastnina

Intelektualna lastnina je pravna in ekonomska kategorija, ki “produkt” človeškega uma preobrazi v ekonomsko dobrino. Gre za podoben proces, kot pri pretvorbi skupnih materialnih dobrin v ekonomske dobrine. Ta proces se imenuje privatizacija in komercializacija: dobrina dobi lastnika (z nakupom, s prevaro ali silo), ki skupaj z lastništvom pridobi pravico do njenega tržnega izkoriščanja - komercializacije. Poglejmo si primer vode, ene ključnih globalnih dobrin. Voda je univerzalna dobrina, ki omogoča življenje vsem živim bitjem in omogoča delovanje celotnega življenjskega sistema Zemlje. Voda je neizmerno dragocena in je dostopna vsem bitjem, da jo uporabljajo; iz vidika življenja je vrednost vode neprecenljiva.

Vendar se vse pogosteje dogaja, da zasebno podjetje od države kupi vodni vir, ki je v resnici pravica oziroma “last” vseh ljudi. Podjetje vodo polni v plastenke in jo prodaja ljudem, ki so jo prej lahko dobili zastonj ali za manjše nadomestilo družbeni skupnosti. Ekonomistom se to zdi odlično, saj lahko zabeležijo denarni tok, kar pomeni, da se poveča gospodarska rast. Podjetje s svojim posegom pogosto onesnaži okolico, oteži lokalno kmetijstvo in poruši ekološko ravnovesje, a ekonomisti teh stroškov ne zaznavajo in v ekonomskih bilancah se zasebna polnilnica vode zares izplača. Dejansko pa se korist, ki jo je od vodnega vira prej imela širša skupnost, prenese v roke vsega nekaj posameznikov, ki s polnilnico služijo, na račun vseh ostalih.

Podobno pa intelektualna lastnina pomeni proces privatizacije in komercializacije na področju intelekta oziroma stvaritev človeškega uma. Intelektualna lastnina je precej nov “izum” človeštva (star nekaj več kot stoletje), ki lastnino materialnih dobrin širi na področje razuma, intelekta oziroma nematerialnih dobrin. Last vodnega vira se ne razlikuje od lastništva avtorskega dela - knjige, članka, skladbe, slike itd. V obeh primerih je dostop omejen ali bolj natančno: dostop do dobrine je pogojen s kupno močjo posameznika, organizacije ali družbene skupine.

Tako postanejo splošne intelektualne dobrine (zapisana beseda, glasba, umetniška dela, izumi in tehnološke rešitve, modeli in znaki) zasebna last - lastnina posameznikov, podjetij in drugih organizacij. Patenti se praviloma zaščiteni 20 let, medtem ko so avtorska in sorodna dela zaščitena za čas avtorjevega življenja in še 70 let po njegovi smrti. Kot smo že poudarili, je vsak poustvarjalec Beethovnovega dela, ki sicer ni več avtorsko zaščiteno, imetnik “lastne” avtorske pravice, kar pomeni, da je njegova izvedba Beethovnove skladbe zaščitena še 70 let po njegovi smrti.

Univerzalna dostopnost in obča korist

»Pozdravljen, popotnik! Blagovoli zapisati v to knjigo svoje ime in kako misel, če ti je prav… Ta stolpič s panoramo sem postavil po svojem načrtu in na svoje stroške ter na svojem svetu dne 7.VIII.1896 v občo korist… Jakob Aljaž na Dovjem.«

Leta 1895 je Jakob Aljaž odkupil vrh Triglava za 1 goldinar, skupaj z parcelo na kateri danes stoji Kredarica, pa je odštel 5 goldinarjev. Aljaž je že naslednje leto na vrhu Triglava postavil manjši “stolpič”, nanj pa dal zapisati zgornje besede. Ker ni šlo drugače, je sam postal lastnik vrha Triglava in območja Kredarice, a ta svet je namenil v občo korist. Na vrh ni postavil napisa “zasebna lastnina”, ki ga danes pogosto srečamo v gozdovih, na travnikih, celo na obalah jezer, temveč je Aljaž ozemlje namenil v občo korist. Zasebna lastnina torej nujno ne izključuje obče koristi.

Tudi Beethoven ni ustvarjal zasebne lastnine s katero bi trgoval. Želel je, da njegova glasba živi in koristi drugim, odtod njegova zamisel o “velikem umetniškem skladišču, v katero bi umetniki prinašali svoja umetniška dela in iz katerega bi lahko vzeli karkoli bi potrebovali.” Prav nič drugače ne bi smelo biti z drugimi umetniškimi, strokovnimi, znanstvenimi in drugimi deli, ki jih ustvarja človek.

Sicer pa moramo o lastnini začeti razmišljati drugače, kajti ne gre samo za ekonomsko kategorijo, s katero lahko svobodno trgujemo, saj tudi ekonomija ni samo “veda o trgovanju”. Izvorni, starogrški, pomen besede ekonomist, je nekaj povsem drugega: ekonomist (oikonomos) je skrbnik in upravitelj nekega premoženja, lastnine, ki so jo že Stari Rimljani ločevali na zasebno, javno in skupno.

Poudarek na skrbništvu in upravljanju, namesto na lastništvu in izkoriščanju

Danes se še zlasti slavi zasebno lastnino, saj naj bi zasebniki z njo najbolj učinkovito in odgovorno ravnali; pa res? Mar nimamo dovolj dokazov, kako destruktivno zasebna podjetja ravnajo z naravnimi viri, medtem ko celo najbolj “primitivne” skupnosti z naravnimi viri že tisočletja upravljajo na trajnosten način. Javna lastnina (predvsem tiste dobrine, ki jih zagotavlja družbena skupnost v javno dobro - javno izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo, javne knjižnice in televizija, komunalne storitve, prometna infrastruktura itd.) in še zlasti skupna lastnina pa v nasprotju z zasebno lastnino vse bolj izgubljata na pomenu.

Danes moramo znova opredeliti, kaj je to skupno, javno in zasebno, še zlasti skupno. V to kategorijo moramo vsekakor vključiti zrak, atmosfero, vodo v vseh oblikah, zemljo, gozdove, energetske vire in mineralna bogastva, znanje, kulturo in umetniške stvaritve, internet, genetski material živih bitij - to so dobrine, ki so ključnega pomena za obstoj in blaginjo človeštva. Človeštvo kot celota mora biti skrbnik in upravitelj teh dobrin.

Seveda lahko gozdove in zemljo izkoriščajo oziroma imajo v lasti posamezniki in podjetja, a z njimi morajo ravnati skrbno, odgovorno in v občo korist človeštva. Kar za različne dobrine seveda pomeni različne pristope. Če nekdo izkorišča energetske vire, mora za to pravico del svojega dohodka nameniti družbeni skupnosti (bodisi lokalni bodisi širši) in pokriti vse stroške morebitnega onesnaženja narave ter druge stroške, ki jih njihovo ravnanje povzroči skupnosti.

Pravice intelektualne lastnine so danes prej ovira, kot pa korist splošnemu razvoju, razen z vidika povsem zgrešenega koncepta gospodarske rasti. Prav je, da se ve, kdo je avtor (knjige, članka, umetnine), poustvarjalec nekega originalnega dela (skladbe, gledališke igre itd.) ali izumitelj in prav je, da je za svoje delo na nek način nagrajen, ni pa prav, da za tako dolgo obdobje zaščiti “svoje” pravice in drugim onemogoči, da bi do tega dela dostopali. Kar je podobno, kot če bi nekomu onemogočali, da pije vodo ali celo, da diha zrak.

Na srečo že danes obstaja več rešitev, ki omogočajo, da so skupne dobrine lahko dostopne vsem, a hkrati zaščitene pred uničenjem ali pred pretiranim in destruktivnem izkoriščanjem.

Medsebojna delitev skupnih dobrin

“Potrebujemo novo vrsto skupnega bogastva, da bi zaščitili premoženje Zemlje, rešili naše zasebne in javne dolgove ter ustvarili globalno družbo pravičnosti, medsebojne delitve in ravnovesja v korist vseh. Naše skupne dobrine so kolektivna dediščina človeštva - skupni viri narave in družbe, ki smo jih podedovali, jih ustvarjamo in uporabljamo.” (Global Common Trust)

Na področju intelektualne lastnine je vse več človeških stvaritev, še zlasti na svetovnem omrežju, ki so prosto dostopne v okviru licenc Creative Commons, Open Definition in drugih. Na področju glasbe na primer deluje neprofitna organizacija Musopen (“music open”), ki “skladišči” glasbene posnetke in ti so popolnoma svobodno dostopni komurkoli - tu so “našle” prostor tudi Beethovnove skladbe. Neprofitna organizacija Global Commons Trust (Globalni sklad skupnih dobrin) na primer zagovarja in prakticira ustanovitev skladov (trusts), ki v splošno dobro upravljajo in skrbijo za skupne dobrine človeštva itd.

Do skupnih dobrin imamo pravico prav vsi ljudje, zato je edino smiselno in pravično, da si jih medsebojno delimo in hkrati z njimi ravnamo skrbno ter odgovorno. Beethovnova ideja vendarle začenja živeti.