Ljudstvo proti finančni oligarhiji

Leta 1934 je Edvard Kardelj pod psevdonimom Tone Brodar napisal razpravo z naslovom Fašizem. Po natanko osemdesetih letih so njegove misli nenavadno aktualne. Leta 1934 je kriza, ki se je začela z borznim zlomom 1929, povzročila veliko brezposelnost, revščino in družbene konflikte; fašizem je bil v vzponu. Leta 2014 je situacija podobna; za njeno razumevanje se splača brati Kardelja (besedilo v navednicah, kjer avtor ni posebej naveden, je iz njegove razprave Fašizem).

“Zraščanje industrijskih monopolov s finančnimi ustvarja v današnjem gospodarstvu tanko plast ljudi, ki dajejo pečat celotnemu gospodarstvu in ne samo gospodarstvu - s svojo gospodarsko premočjo postavlja ta finančna oligarhija tudi politiko in kulturo v službo svojih lastnih ekonomskih interesov.”

Po študiji iz leta 2011 danes le nekaj megakorporacij obvladuje večino najpomembnejših svetovnih korporacij in te “super entitete” so večinoma največje globalne banke, kot so “Barclays Bank, JPMorgan Chase & Co. in The Goldman Sachs Group” (Revealed – the capitalist network that runs the world).

Zakaj kapitalizem “proizvaja” krize? V želji po višjih dobičkih kapitalisti izvajajo “racionalizacijo”, ki je “silno povečala produktivnost človeškega dela. Z močno zmanjšanimi produkcijskimi stroški so metale tovarne silne množine blaga na trg. Toda ta racionalizacija je šla na račun človeških delovnih sil, kar je kmalu imelo posledice: ulice so se napolnile z brezposelnimi, kupna moč je padla.”

Danes je stanje še slabše. Zaradi izjemnega tehnološkega napredka je na trgu blaga veliko preveč, potrebe po delavcih pa se drastično manjšajo.Torej so krize v kapitalizmu neizbežne oziroma so del sistema samega. “In kako vplivajo monopoli na razvoj krize? Bremena krize skušajo prevaliti na rame delovnega ljudstva”. Zveni znano? “Monopolistični finančni kapital tedaj sistematično ruši kupno moč delovnih množic in kratko malo onemogoča izhod iz krize”.

V takšni situaciji gospodarske rešitve, kljub velikim naporom vlad, preprosto niso mogoče. “Ko so gospodarska sredstva odpovedala, je pričel iskati finančni kapital politični izhod iz krize in rezultat tega iskanja je - fašizem.” Fašizem se vedno pojavi v času hude krize kapitalističnega sistema; v Italiji na primer po 1. svetovni vojni, v Nemčiji pa po gospodarskem zlomu leta 1929.

Tako pridemo do prave definicije fašizma: “Fašizem je politično sredstvo finančnega kapitala za dušenje ekonomskih in socialnih nasprotij, ki so postala v kapitalističnem gospodarstvu nerešljiva.”

Je torej naključje, da se ravno v današnjem času pojavlja vse več fašističnih skupin, gibanj, strank? Krizi, ki se je začela leta 2008, ni in ni videti konca. Ljudje so vse bolj nezadovoljni, vse več je brezposelnih, države pa so povsem nemočne oziroma podrejene finančnemu kapitalu. Poleg tega se “vrhovi socialdemokratskih organizacij postopoma fašizirajo. Med fašističnimi in socialdemokratskimi voditelji ni več bistvene razlike. Eni rešujejo kapitalistično gospodarstvo s fašistično diktaturo, drugi pa s social-fašistično demokracijo.”

Problem fašizma je, “da ne prinaša v družbo nobenega novega momenta, ne rešuje nobenega konflikta, ne prinaša nikake socialne ali gospodarske spremembe, temveč ima edini namen - varovati s političnimi sredstvi, da množica nasprotstev in protislovij v kapitalističnem sistemu ne pride do eksplozije.”

Edina sila, ki poganja že “sama po sebi finančni oligarhiji strah v kosti” so množice, zato bo na koncu “ostala samo še gola resnica: finančna oligarhija na eni strani - zatirano ljudstvo na drugi strani”.

Danes se moramo zavedati, ne prvič v zgodovini, da je finačna oligarhija pravi sovražnik, ki ga lahko porazi edino in samo ljudska moč. Dolgovi so orodje, s katerim danes finančna oligarhija vlada posameznikom, podjetjem in državam. Ni naključje, da je ruski predsednik Putin nedavno sporočil zahodnim voditeljem oziroma finančnim oligarhom, ki stojijo za njimi, da bo v primeru zaostrovanja sankcij proti Rusiji, nehal odplačevati dolgove zahodnim državam (beri: bankam) in nehal trgovati v dolarjih. Tega je finančne oligarhe najbolj strah in Putin to dobro ve. V primeru Ukrajine gre v resnici za veliko igro finančnega kapitala: podrediti si Rusijo. Rusija je že nekaj časa “trn v peti” globalnega finančnega kapitala.

A pustimo ob strani veliko igro. Tudi običajni ljudje imamo mogočna orodja za boj s finančnimi oligarhi: poslovanje v komplementarnih oziroma alternativnih valutah v lokalnih okoljih, ustanavljanje javnih bank (prav zdaj želijo z neposredno demokracijo takšno banko ustanoviti v ameriški zvezni državi Vermont; In Show of Direct Democracy, Vermont Pushes for Public Bank), prevzemanje podjetij (Okupiraj, upri se, proizvajaj!), neposredna izmenjava oziroma medsebojna delitev dobrin itd.

Edvard Kardelj je svoje razmišljanje o fašizmu pred osemdesetimi leti zaključil takole:

“Fašizem je izraz slabosti finančnega kapitala, izraz strahu pred množicami, ne pa izraz moči”.

“Ali more fašizem zaustaviti hudournik novih idej? - Ne more! - Ali more uničiti delavski razred in najboljše elemente človeškega duha? - Ne more!”


Slika: The Guardian

Sinteza, ne ideologije

Ena glavnih ovir, da se kot človeštvo nikakor ne moremo premakniti iz začaranega kroga političnih in ekonomskih konfliktov, so ideološke razlike, ki nas (še vedno) razdvajajo, bolj kot karkoli drugega. Ključna značilnost sleherne ideologije oziroma -izma (katolicizem, kapitalizem, socializem, neoliberalizem itd.) je, da se okoli neke praviloma dobre ideje oblikuje kompleksen sistem “znanj”, šol, verovanj, prepričanj, mnenj. In ta sistem slej ko prej postane statičen oziroma se s časom le malo spreminja.

Tako na primer katolicizem svoje delovanje danes še vedno utemeljuje na knjigah, ki so nastale pretežno v 2. in 3. stoletju našega štetja. Človeška družba pa ni nekaj statičnega in se spreminja. Če so bile te knjige aktualne pred skorajda dvema tisočletjema, pa danes niso več. Kar ne pomeni, da je osnovna ideja (krščanske) ljubezni neustrezna ali zastarela, temveč da zapisi v starih knjigah preprosto ne ustrezajo več današnjemu času. V 2. stoletju ljudje pač niso vedeli za “okroglost” Zemlje, Higgsov bozon, nevroznanost, internet, AIDS, pametne telefone in tako naprej.

Čeprav danes o kapitalizmu le s težavo povemo kaj dobrega, pa je v svoji začetni fazi uspel sprostiti ustvarjalni “kapital” človeštva in zrušil “zacementirane” družbene odnose fevdalne dobe. V 18. stoletju tako Adam Smith, za katerega mnogi pravijo, da je “oče” sodobnega kapitalizma, ni poznal globalnega segrevanja ozračja, tekočih trakov; v njegovem času pa je na svetu živelo manj kot milijardo ljudi (medtem, ko nas je danes že preko 7 milijard) in tako naprej. Kot odgovor na velikansko pomanjkljivost kapitalizma - nepravično porazdelitev družbenega bogastva -, je v 19. stoletju nastal socializem, ki v osnovi izhaja iz ideje družbene in ekonomske pravičnosti.

Nosilci in pripadniki neke ideologije praviloma ne želijo sprememb, kljub temu, da se družbene, ekonomske, politične in okoljske okoliščine bistveno spremenijo. Zato večina ideologij postopno začne zavirati razvoj. Druga pomembna značilnost ideologij je, da njihovi nosilci in pripadniki kritike, drugačna stališča in drugačna mnenja vedno štejejo za nekaj sovražnega, tujega, nasprotujočega. Najhuje je, kadar se “udarita” dve ideologiji, takrat so posledice najhujše. 20. stoletje je bilo obdobje največjih spopadov ideologij, ki ne potihnejo niti v 21. stoletju.

Sinteza

Tisto, kar danes zares potrebujemo, je sinteza. Beseda sinteza izhaja iz stare grščine, ki pomeni “sestavo, združitev”. V Heglovi sinteza dialektiki pomeni “najvišjo razvojno stopnjo, ki združuje na novi, višji osnovi pozitivne elemente prejšnjih stopenj” (Verbinc, Slovar tujk).

Sinteza pomeni, da ne delujemo na podlagi ene “izbrane” ideologije, temveč da smo zmožni združiti najboljše prakse preteklosti in sedanjosti za dosego skupnih ciljev človeštva. Najpomembnejši skupni cilji človeštvo pa so danes vsekakor zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi, blaginja človeštva, ohranitev okolja in mir.

Danes si ideoloških konfliktov širših razsežnosti preprosto ne moremo več privoščiti, saj se lahko sprevržejo v nepredvidljive smeri, tudi v smer totalnega medsebojnega uničenja. Človeška družba mora združevati različne poglede in pristope v novo celoto. Če je nekaj socialistično, še ne pomeni, da moramo to zavrniti, ker pripadamo drugi ideologiji; a tudi, če je nekaj kapitalistično ni nujno, da je v redu samo zato, ker je kapitalistično.

Svet ni niti črno-bel, niti ni nespremenljiv. Sinteza na vseh družbenih področjih, danes pa še posebej na ekonomskem področju, je zato pot v boljšo prihodnost človeštva.


Slika: Europamedia

Evropska ne-zavest

2. aprila 2009 je Evropski parlament sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu. Resolucija je bila predvsem projekt evropske desnice, ki je želela fašizmu in nacizmu, kot nedvoumno totalitarnima sistemoma, za vsako ceno dodati še komunizem. A pustimo ob strani ozadja in (politične) cilje te resolucije, dejstvo je, da je Evropa v njej prepoznala, da je bilo evropsko združevanje med drugim tudi “odgovor na trpljenje, ki sta ga povzročili dve svetovni vojni in nacistična tiranija, ki je pripeljala do holokavsta”.

Zato pa je zdaj za zdravi razum preprosto nepojemljivo, da Evropa moralno in finančno izdatno podpira vlado v Ukrajini, v kateri imajo pomembne položaje deklarirani neofašisti in skrajni desničarji. Tako na primer ukrajinsko službo za nacionalno varnost vodi voditelj skrajno desničarske militantne oziroma neofašistične skupine Desni sektor Dmitrij Jaroš, namestnik premiera pa je Oleksander Sych iz skrajno desne stranke Svoboda (Who exactly is governing Ukraine?).

Evropski parlament je leta 2012 objavil resolucijo, v kateri je pozval demokratične sile v Ukrajini, naj nikakor ne sodelujejo s stranko Svoboda, zaradi njenih “rasističnih, antisemitskih in ksenofobičnih pogledov” (Threat of Military Confrontation Grows in Ukraine). Kaj se je zdaj zgodilo? Je zdaj takšna politika za Evropo postala sprejemljiva?

Brian Becker za GlobalResearch piše (How and Why the U.S. Government Aided a Coup Led by Neo-Nazis in Ukraine), da je “vlada ZDA pripravila, financirala in v polnosti podprla klasični državni udar, s katerim so vrgli koruptivno, a vendar demokratično izvoljeno vlado v Ukrajini. Pri destabilizaciji Ukrajine so se ZDA pridružile še vlade Nemčije, Francije, Velike Britanije in druge sile zveze NATO,” ki so v ta namen podprle neofašiste in skrajne desničarje. Prvič po 2. svetovni vojni tako eno od držav, ki si med drugim želi tudi v EU, vodijo neofašisti in skrajno desni radikalci, ki jih poleg ZDA podpira tudi EU (The Clash in Crimea is the Fruit of Western Expansion), torej tudi Slovenija.

In vrla Evropa bo zdaj uvedla številne sankcije proti Rusiji (EU proti Rusiji v treh ravneh), hkrati pa bo izdatno pomagala ukrajinski vladi. Smo torej na pragu novega-starega totalitarizma, ki ga bosta ustoličili kar ZDA in EU? Zakaj na primer običajno tako moralna Evropa sploh ne želi izvedeti, kdo je bil v resnici za majdanskim pokolom, ki je bil eden izmed glavnih razlogov za odstranitev ukrajinskega predsednika Janukoviča?

Na dan je namreč “prišel posnetek telefonskega pogovora med zunanjepolitično predstavnico EU Catherine Ashton in estonskim zunanjimi ministrom Urmasom Paetom. V pogovoru, ki je objavljen na spletnem portalu YouTube, je Paeton sogovornico seznanil z navedbami, da bi lahko za ostrostrelci, ki so 20. in 21. februarja v Kijevu streljali na ljudi, stal nekdo od prozahodnih voditeljev” (Odposlancu ZN na Krimu grozili neznanci; Delo).

Je torej Evropa izgubila svojo zavest? Izdatno podpiranje neofašizma oziroma skrajne desnice ima lahko povsem nepredvidljive posledice in lahko “da krila” podobnih organizacijam, ki v Evropi dobivajo nov zagon.

Kot pripadnik Evropske unije NE PODPIRAM njene politike, ki povsem očitno pomaga vsaj deloma neofašistični ukrajinski vladi, medtem ko se jim za ljudstvo preprosto j….

Slika: GlobalResearch, voditelj vladajoče stranke Svoboda Oleh Tyahnybok

Ukrajinske igre ali hladna vojna 2.0

Če seveda zares želimo razumeti nedavne dogodke v Ukrajini, ne smemo gledati in brati samo zahodnih mainstream medijev (CNN in podobni), katerim v veliki večini nekritično sledijo tudi naši “neodvisni” mediji. Zahodni mediji sistematično demonizirajo Ruse, Rusijo in še zlasti njenega predsednika Putina, protestniki v Kijevu so zanje “miroljubni protestniki”, njihovi novi voditelji pa “demokratični” in tako naprej. A slika ni tako enostavno črno-bela, nikakor ne gre za spopad med demokratičnimi in nedemokratičnimi silami ali za boj med dobrim in zlom.

V kontekstu zgodovine

Nedavni dogodki imajo seveda svojo zgodovino. Stephen Cohen, častni profesor na Newyorški univerzi in Univerzi Princeton, dober poznavalec Rusije, pravi (v članku Jona Queallya Ukraine in Context: What You Don't Know About a New Cold War), da v zahodnih medijih manjka nekaj zelo pomembnega in sicer percepcija številnih Rusov, ki evropsko prevzemanje Ukrajine vidijo kot neposredni vojaški poseg sil zveze NATO na njihovi zahodni meji.

Profesor Cohen opozarja, da Putinove zdajšnje poteze ne zaslužijo tako resne kritike, kot jo zasluži politika ZDA in EU v zadnjih letih na tem območju, obremenjenem z izjemno krvavimi dogodki v obeh svetovnih vojnah, ki so pripeljali do hladne vojne. Profesor Cohen je za CNN povedal, da se je potrebno spomniti na pokojnega ameriškega diplomata in velikega strateškega misleca Georgea Kennana, ki je že v Clintonovem času opozarjal, da je širitev vojaške zveze NATO največja napaka ameriške zunanje politike, ki vodi v novo hladno vojno.

Profesor Cohen pravi: “Če hočete zagotovo vedeti in sam sem v Moskvi preživel veliko časa, če zares želite vedeti, kaj si ruske vladajoče elite mislijo o Ukrajini, gre za njeno vključitev v zvezo NATO. Zadnje dejanje, podpis tako imenovanega ekonomskega partnerstva, ki ga izvoljeni ukrajinski predsednik Janukovič ni podpisal in s tem v mesecu novembru 2013 sprožil ulične proteste, ki so pripeljale do zdajšnjega nasilja in konfrontacije, ta tako imenovani ekonomski sporazum je vključeval tudi vojaške klavzule, ki govorijo o tem, da mora Ukrajina s podpisom tega tako imenovanega civilizacijskega sporazuma spoštovati vojaško politiko zveze NATO. To je tisto, kar iz ruskega vidika pomeni nadaljevanje zahodnega pohoda na post-sovjetsko Rusijo.”

Profesor ekonomije na Univerzi Ottawa, Kanada, Michel Chossudovsky v intervjuju za The Voice of Russia (Protests in Ukraine supported by US and EU, both covert and overt - Canadian prof Chossudovsky) pravi, da “Zahod želi destabilizirati celotno regijo in da gre seveda za geopolitično vojno med Rusijo in Zahodom. Slednji želi nadzor nad območjem Črnega morja, ki se opira na sporazum GUUAM (Gruzija, Ukrajina, Uzbekistan, Azerbejdžan in Moldova) iz leta 1999. Gre za sporazum o vojaškem sodelovanju, ki je neposredno usmerjen proti Ruski federaciji in s katerim naj bi militarizirali tako Kaspijski bazen kot Črno morje in omenjene države sprejeli v zvezo NATO.

Zahodna histerija

Jonathan Steele za britanski Guardian (The Ukraine crisis: John Kerry and Nato must calm down and back off) piše, da v Washinghtonu in Kijevu vlada histerično razpoloženje, saj na primer ukrajinski premier trdi, “da smo na robu katastrofe”. Namesto, da večina medijev v ZDA in EU pretirano dramatizira dogajanja na vzhodu, bi lahko spregovorili o upravičeni zaskrbljenosti Rusov, zaradi sprejetja zakonov, ki opuščajo ruščino kot uradni jezik na območjih, kjer le-ti živijo.

Nicolai N. Petro za The Nation (Threat of Military Confrontation Grows in Ukraine) piše, da opredelitev ukrajinskega prebivalstva “za ‘pro-ruske’ še ne pomeni, da se nameravajo priključiti Rusiji. Pomeni da želijo v svoji državi, v Ukrajini, govoriti, verovati in obiskovati v šole v svojem maternem jeziku.”

Ukrajinski skrajni nacionalizem

Avtor opozarja tudi na “radikalni nacionalistični program”, ki ima močan vpliv v “zdajšnji ukrajinski revoluciji”. Parlamentarna stranka Svoboda je na zadnjih ukrajinskih parlamentarnih volitvah prejela preko 10 odstotkov glasov. Evropski parlament je 13. decembra 2012 objavil resolucijo, ki je “zaradi rasističnih, antisemitskih in ksenofobičnih pogledov” stranke Svoboda pozval demokratične stranke v Ukrajini, “da se ne povezujejo, priznavajo ali tvorijo koalicije s to stranko”. Zdaj ima ta stranka ključne vodilne položaje v ukrajinskem parlamentu, obvladuje štiri ministrstva v novi vladi in ima več guvernerjev. Na protestniškem trgu Majdan pa ima velik vpliv skrajno nacionalistična militantna skupina Desni sektor, ki jo tvori več manjših, tudi neonacističnih skupin.

Zahodni “prstni odtisi”

Da ne gre za povsem spontano revolucijo, čeprav je njena osnova vsekakor nezadovoljstvo ljudstva s skorumpiranimi politiki, dokazujejo številni viri. Tako na primer spletna stran Pando razkriva, da je ameriška vlada – v imenu Ameriške agencije za mednarodni razvoj; US Agency for International Development (USAID) – odigrala pomembno vlogo pri financiranju opozicijskih skupin pred revolucijo.” Prav tako je skupina Anonymous Ukraine objavila e-mail sporočila enega glavnih opozijskih voditeljev Vitalija Klička, iz katerih je razvidna “pomoč Zahoda” ukrajinski revoluciji.

Jim Lobe za neodvisno novinarsko agencijo Inter Press Service (U.S. Hawks Take Flight over Ukraine) poroča o skrajno desničarskih ameriških jastrebih, ki v medijih demonizirajo sleherno rusko potezo in celo pozivajo k napotitvi ameriške 6. flote v Črno morje. V ozadju so ponovno aktualne ideje o novi ureditvi sveta po hladni vojni, ki izvirajo še iz Bushevih časov.

Ekonomski interesi

V ozadju ukrajinskih dogodkov sta, kot razkriva nemški Der Spiegel (Yanukovych's Fall: The Power of Ukraine's Billionaires) tudi dva mogočna domača bogataša, Akhmetov in Firtash, ki “pokrivata” približno 90 poslancev v ukrajinskem parlamentu in obvladujeta tudi številne ukrajinske TV programe. Ukrajinska vlada je prav tako že zaprosila Mednarodni denarni sklad (MDS) za 15 milijard dolarjev pomoči (Ukraine Seeking $15 Billion Rescue From IMF). MDS seveda že pripravlja pogoje za svojo znamenito “pomoč” (bailout). In te pogoje “reševanja” držav vsekakor dobro poznamo (iz Grčije na primer): privatizacija, deregulacija ekonomije in rušenje socialne države.

Torej, ko izrekamo “sodbe” oziroma podajamo mnenja v zvezi z “slabimi Rusi” in “dobrimi Ukrajinci” moramo biti skrajno previdni. V resnici gre za zelo kompleksno dogajanje, ki ima dolgo zgodovino in številne “botre”. Demoniziranje Rusije ne koristi nikomur, kajti ukrajinska “demokracija” še zdaleč ni nekaj, kar bi veljalo nekritično slaviti.

Na koncu bo seveda ponovno najbolj izigrano ljudstvo, ki se predvsem želi znebiti skorumpiranih politikov in živeti v miru ter blaginji.

Slika: Common Dreams

Okupiraj, upri se, proizvajaj!

Vio.me je bilo nekoč uspešno podjetje za proizvodnjo lepil za ploščice iz grškega mesta Thessaloniki. A kot številna druga podjetja, je tudi Vio.me uničila kriza in brezbrižen odnos lastnikov do “svoje” delovne sile. Vendar so s propadom podjetja leta 2011 delavci podjetje preprosto zasedli (okupirali), se uprli državi in lastnikom ter pred dobrim letom ponovno zagnali proizvodnjo.

Delavci pravijo, da jim ni uspelo “samo preživeti, ampak tudi pripraviti rešitev za ponovno odprtje tovarne pod nadzorom delavcev in s samoupravno proizvodnjo preko delavskih svetov.” Namesto zdravju nevarne proizvodnje lepil so začeli proizvajati ekološke izdelke za domačo uporabo (mila, pralne praške, mehčalce itd.).

Delavci pravijo, da “si že dve leti in pol (ko trpi celotna grška družba) prizadevajo ostati pri življenju, biti močni, polni energije in brez strahu ter osebne depresije preko procesov absolutne demokracije in horizontalnih odnosov.”

Gre za nekaj izjemno pomembnega; danes velika večina delavcev živi v stalnem strahu, trpi za depresijo, saj so prepuščeni absolutni tiraniji lastnikov kapitala. Sodobna podjetja in tudi druge institucije, ki “dajejo” delo (na primer javni sektor) so danes skorajda povsem hierarhične strukture, ki z zaposlenimi ravnajo kot s hlapci ali sužnji. Zaradi pomanjkanja delovnih mest so zaposleni v stalnem stresu izgube službe, zato pristanejo na vsakršne pogoje dela in plačilo. Sindikati pa so pretežno samo še brezzobi tigri, ki jih skrbi predvsem lastno preživetje.

Če je družba danes vsaj načeloma demokratična, pa so podjetja in druge ekonomske organizacije danes fašistoidne strukture, kjer se sistematično kršijo človekove pravice. Temu so se delavci podjetja Vio.me uprli in postavili drugačne standarde dela: solidarnost, spoštovanje, samoupravljanje, demokratično odločanje in medsebojno delitev.

Slovenci imamo veliko izkušenj s samoupravljanjem, a ni potrebe, da ga nekritično potegnemo iz “naftalina” in ga preprosto ponovno uvedemo. Velika razlika je, ali delavci sami sprožijo procese demokratizacije podjetja in samoupravljanja ali pa jim to strukturov vsili država.

Procesi v smeri demokratizacije in samoupravljanja ekonomskih institucij so danes v resnici neizbežni. Družba ne more biti demokratična, če ekonomski sektor, ki predstavlja materialno podlago družbe, deluje na povsem nedemokratičen način, ki celo vsebuje elemente fašistoidnosti.

Ne samo podjetja, demokratizirati je potrebno tudi finančne institucije (centralne in druge banke, finančne sklade) in mednarodne ekonomske institucije, kot sta na primer Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, ki delujeta povsem samovoljno brez kakršnegakoli nadzora demokratičnih družbenih struktur.

Podjetje Vio.me kaže alternativo današnjim ekonomskim institucijam, saj delavci niso samo prevzeli podjetja, temveč so se tudi demokratično odločili za družbeno odgovorno delovanje s tem, ko so zagnali zeleno proizvodnjo in se povezali s širšo družbeno skupnostjo.

Vir: Vio.me

Kako “drago” je reševanje sveta

Svetovni problemi izgledajo tako hudi, da se nam zdi, kot da jih preprosto ni mogoče rešiti. Lakota, skrajna revščina in številne bolezni so tragedije velikega obsega, ki prizadanejo milijone in celo milijarde ljudi. Toda, mar res vemo, kakšni so resnični stroški reševanja teh problemov?

Članek Amande Scherker If Anybody Ever Tells You It's Too Expensive To Solve The World's Problems, Show Them This (Če bi vam kdorkoli rekel, da je predrago reševati svetovne probleme, mu pokažite te podatke) razkriva pravo podobo stroškov reševanja svetovnih problemov.

1. Z dodatnimi 26 milijardami ameriških dolarjev ($) na leto bi lahko zagotovili osnovno izobrazbo za vse otroke na svetu.

Po poročilu organizacije UNESCO iz septembra 2013 kar 200 milijonov otrok nima dokončane osnovne šole, 250 milijonov pa je nepismenih. Skupna potrebna letna vsota za osnovno izobraževanje vseh otrok po svetu je 54 milijard $, 28 milijard $ jo zagotovijo države, 3 milijarde $ pride kot tuja pomoč, zmanjka pa še 26 milijard $.

Zdi se veliko, a samo prebivalci ZDA letno za golf potrošijo 25 milijard $, če pa upoštevamo še profesionalni golf, vsota naraste na kar 65 milijard $.

2. Za 990 $ lahko kmetovalec dobi štiri živali, ki dajejo mleko ter zraven še osnovno usposabljanje za ravnanje z njimi.

Tako lahko revni kmetje bistveno izboljšajo prehrano in zdravje svojih družin. Družine v ZDA pa samo za maturantski ples in vse v zvezi z njim povprečno potrošijo 1.139 $.

3. Za 190 milijard $ na leto bi lahko prepolovili število ljudi na svetu, ki nimajo dostopa do čiste pitne vode in ustreznih sanitarij.

Samo ZDA vsako leto izgubijo 190 milijard $ zaradi izogibanja plačevanju davkov oziroma zaradi odtekanja denarja v davčne oaze.

4. Za 115 $ Zdravniki brez meja 40 otrok lahko oskrbijo s potrebni antibiotiki v primeru infekcij.

Povprečno gospodinjstvo v ZDA vsako leto zapravi 100 $ za elektriko, ki jo porabijo njihove elektronske naprave, ki so, kljub temu, da so izklopljene, še vedno priključene na električno omrežje.

5. Za 44 milijard $ dolarjev letno bi lahko popolnoma izkoreninili svetovno lakoto.

Po zadnjih ocenah je v svetu 842 milijona ljudi lačnih (FAO).

V ZDA so v času prazničnih nakupov od konca novembra do božiča 2013 v spletnih trgovinah zapravili 46,5 milijarde $.

6. Za 600 $ pacient z virusom HIV v nerazvitih državah prejme medicinsko terapijo za obdobje 3 let.

Vsako ameriško gospodinjstvo letno povprečno zavrže za 600 $ hrane.

7. Za dodatnih 13,1 milijarde dolarjev bi lahko vsaka mati in novorojenček v nerazvitem svetu prejela materinsko in predporodno oskrbo.

V ZDA se za iPhone in iPad aplikacije letno zapravi 13 milijard $.

8. S 6 milijardami $ bi lahko preprečili 4 milijone smrti zaradi malarije.

Za predsedniške volitve v ZDA 2012 je bilo porabljenih 6 milijard $.

Vendar se dosedanje primerjave “skrijejo” pred podatki, da so bili v letu 2012 celotni vojaški izdatki v svetu 1.756 milijard oziroma 1,7 bilijona $ ali 249 $ na vsakega prebivalca planeta (SIPRI).

A tudi to je samo “drobiž”, kajti med leti 2008 in 2011 je bilo samo za reševanje ameriških bank porabljeno neverjetnih 29.616 milijard ali 29,6 bilijona $ (29.616.000.000.000) (The Big Picture).

Trendi so jasni, ne samo v ZDA, temveč povsod v “razvitem” svetu: prioriteta današnjega sveta so finančne institucije, ki “požirajo” neskončne količine denarja, medtem ko ga za resnične probleme sveta vedno znova zmanjka, čeprav gre v primerjavi z reševanjem bank za neznaten drobiž. In večina denarja za "reševanje" bank konča na računih neskončno bogatih posameznikov.

Toliko o današnji ekonomiji.

O kultu dela, hitrosti in produktivnosti

V Sloveniji je bilo konec januarja 129.843 nezaposlenih, kar pomeni približno 14-odstotno stopnjo brezposelnosti. Po podatki Mednarodne organizacije dela (ILO) je v svetu danes približno 202 milijona brezposelnih oseb, z zdajšnjimi trendi pa se bo brezposelnost do leta 2018 povečala še za nadaljnih 13 milijonov. A prihodnost je še bolj črna. Kot pravi Jeremy Rifkin v svoji knjigi The Age of Access bo do leta 2050 za delovanje klasične industrijske produkcije potrebno vsega 5 odstotkov celotne odrasle svetovne populacije.

Dejstvo je, da je delovnih mest vse manj; nove informacijsko-komunikacijske tehnologije ter robotizacija produkcije temeljito krčita potrebo po “produktivnih” delovnih mestih. Svoje je seveda dodala tudi kriza, a tudi brez nje so trendi jasni - delovnih mest je vse manj. A bistvo problema je nekje drugje: v družbi 21. stoletja o delovnih mestih, o plačilu in času dela razmišljamo na način iz 19. stoletja, torej iz obdobja vzpona industrijskega - kapitalističnega - načina proizvodnje. Danes pa vendarle živimo v drugačnem času.

David Spencer v članku The Case for Working Less pravi, da bi morali preprosto “delati manj”, kar vodi “k boljšemu življenjskemu standardu”. Iz koncepta “delati manj” izhajajo številne prednosti; ena ključnih je, da se izognemo anomaliji pretiranega dela nekaterih ter nezaposlenosti drugih. Pravičnejša delitev dela med več ljudi poleg tega prinaša tudi kvalitetnejše opravljenje dela in večjo kreativnost.

Ideja “delati manj” ni nova. Že znameniti britanski ekonomist John Maynard Keynes je v krajšem delovnem času videl “ultimativno rešitev” problema nezaposlenosti (The Keynesian Cure). Že leta 1930 je Keynes napovedal, da bodo ljudje okoli leta 2030 v službi preživeli le 15 ur na teden (Economic Possibilities for our Grandchildren). Filozof Bernard Russel je v svojem eseju Hvalnica brezdelju (In Praise of Idleness) iz leta 1932 zagovarjal 4-urni delovni dan. "Pot do sreče in blaginje leži v organiziranem krajšanju delovnega časa”, je zapisal Russel. Danes smo še daleč od tega, saj je povprečni delovni teden dolg 40 do 44 ur (Wikipedia), mnogi pa delajo še daleč več.

Vedno večje obremenitve zaposlenih so povezane tudi s “kultom produktivnosti” (Against the Insufferable Cult of Productivity), ki danes prežema celotno družbo; ne samo proizvodnjo, temveč tudi področja, kot sta na primer izobraževanje in zdravstvo. Poleg tega imamo danes celo vrsto trenerjev in svetovalcev, ki nas učijo, kako si učinkovito organizirati in načrtovati “produktivno” življenje. Celo številni otroci imajo danes do minute natančno razporejen “delovni dan”, kjer za brezdelje, sanjarjenje, spontano igro in potepanje ni časa. Življenje mora biti produktivno od malih nog naprej. Ni časa za “neproduktivne” aktivnosti, ki ne prinašajo nobene merjene koristi oziroma “dodane vrednosti”.

V knjigi Hvalnica počasnosti (In Praise of Slowness) Carl Honore dobesedno govori o kulturni revoluciji proti splošnemu prepričanju, da je hitrejše vedno tudi boljše. “Filozofija počasnosti” ne zagovarja stališča, da je vse potrebno početi počasi, pač pa s pravo hitrostjo. “Vse moramo početi, kolikor je mogoče dobro, namesto kolikor je mogoče hitro. Gre za kvaliteto pred kvantiteto v vseh dejavnostih, od dela v službi do priprave hrane in starševstva.”

Ne smemo pristati na miselnost, ki nam jo vsiljujejo predvsem ekonomisti, da moramo delati več, hitreje in bolj produktivno, češ da so v nasprotnem primeru stroški dela previsoki. V resnici pa mislijo na visoke dobičke. S krajšim delovnim časom, delitvijo delovnih mest med več ljudi in počasnejšim tempom dela ter življenja nasploh lahko dosežemo polno zaposlenost, kvalitetnejše proizvode in storitve ter srečnejše ljudi.

Pa ne samo to. Nehati moramo razmišljati o produktivnih in neproduktivnih poklicih. To delitev nam je vsilila kapitalistična ekonomska “znanost”. Dejansko bi morala država spodbujati izobraževanje in zaposlovanje v tako imenovanih neproduktivnih poklicih kot so učitelji, zdravniki, psihologi, sociologi, socialni delavci, policisti, gasilci, ekologi itd. Njihovega dela se morda ne da meriti neposredno z dobičkom, a njihov posredni prispevek k družbenemu blagostanju je ogromen.

Potrebujemo torej resnično nov razmislek o “naravi” dela ter o načinu življenja nasploh. In naj nas vedno znova ne preglasijo “strokovni argumenti” ekonomistov in politikov, da moramo “delati več, hitreje in produktivneje”.

Olimpijske ali politične igre?

Ruski predsednik Putin je v zadnjem času deležen izjemno ostrih kritik korporativnega zahodnega tiska in (korporativnih) zahodnih politikov. Naši mediji seveda nekritično (ali pa tudi ne) sledijo velikim globalnim medijskim hišam in družno udrihajo po vsem, kar “diši” po rusko, še zlasti so seveda ta hip “na tapeti” olimpijske igre v Sočiju. Le redki so tudi nasprotni glasovi, na primer bloger Jinov svet.

Da se razumemo, predsednik Putin še zdaleč ni pojem demokratičnega voditelja, a tudi številne “demokratične” države Zahoda so samo na videz demokratične, medtem ko so njihovi pravi voditelji nikoli izvoljeni bankirji in šefi korporacij ter birokrati mednarodnih institucij in povezav (EU, Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke itd.). Dejstvo je tudi, da predsednik Putin ni začel nobene vojne niti nima nezakonito zaprtih državljanov tujih držav; še več, ravno on je v mnogočem zaslužen, da se ni razplamtela še ena bližnjevzhodna vojna - v Siriji, ki bi to občutljivo regijo še bolj destabilizirala.

Novice, da so zimske olimpijske igre pregrešno drage, da je šlo pri gradnji za korupcijo, da vse še ni dokončano, da v sobah ni zaves, da je varnost zelo poostrena, da so v zobnih pastah eksplozivi in tako naprej, so “megla”, ki zakriva pravi namen medijskega pogroma.

Če so olimpijske igre drage, je to pač ruski problem; mediji so stroškom preprosto dodali nekatera vlaganja v infrastrukturo (gradnja cest, plinovoda, železniških povezav). Varnost ni nič bistveno drugačna kot na olimpijskih igrah v Londonu 2012. Če kakšen športni profesionalec v sobi nima zavese, je to pač problem njegove razvajenosti. Tudi Stožice med evropskim košarkaškim prvenstvom niso bile povsem dokončane in tudi danes še niso. Da bo v zobnih pastah morda eksploziv, je še eno od številnih “resnih” opozoril ameriških tajnih služb.

Kaj je torej v resnici v ozadju medijske vojne proti predsedniku Putinu in Rusiji? Informacije so seveda v tem primeru daleč bolj skope, a iz njih lahko nekako sklepamo, zakaj gre?

Eden najpomembnejših razlogov, zakaj je Rusija tako moteča, je njena nepripravljenost prodajati nafto in plin za dolarje, podobno tudi Kitajska in še nekatere druge države, med njimi sta tudi Iran in Sirija, še prej pa Irak. Vemo, pod kakšnimi pritiski so ali so bile te države. Tudi evro je svoj čas postajal konkurenčen dolarju, zato ga je bilo potrebno spodkopati in mimogrede destabilizirati Europo.

Svetovna trgovina z nafto že nekaj desetletij poteka v dolarjih oziroma “petrodolarjih”, kar ZDA omogoča, da skorajda brezmejno tiskajo svojo valuto (The Voice of Russia). Konec obdobja petrodolarjev lahko povzroči kolaps ameriške ekonomije in nasploh njihove prevlade v svetu, saj tako visoki vojaški in finančni izdatki nasploh, kot jih imajo ZDA, preprosto niso mogoči brez posebnega statusa dolarja.

Poleg tega ima Rusija izjemna naravna bogastva, do katerih bi se rade dokopale zahodne korporacije, močni Putin pa jim je vsekakor “trn v peti”, zato je potrebno nanj pritiskati z vsemi možnimi sredstvi. Morda je tudi dogajanje v Ukrajini povezano z pritiski na Rusijo (Infowars.com) in to ravno pred olimpijado v Sočiju.

V ozadju gre torej samo za “biznis”, ne pa za neke demokratične vrednote, človekove pravice ali športne ideale. Takšne politične “igre” ne prinašajo nič dobrega, sploh pa ne v svetu polnem kemičnega, jedrskega in drugega orožja.

Svet, v katerem se velike sile borijo za prevlado nad naravnimi bogastvi resnično nima prihodnosti. Resnična prihodnost je lahko samo medsebojna delitev globalnih virov, sodelovanje in solidarnost. Nihče v današnjem svetu ne more in ne sme prevladati nad drugim. Vsi ljudje imamo pravico do dostojnega življenja.

Torej, prav bi bilo prepustiti olimpijske igre v Sočiju športu, ne pa jih izkoristiti za udrihanje po Rusih in njihovem predsedniku. To res nikomur ne koristi, le še bolj zapleta situacijo v svetu.

O žledu, solidarnosti in o tistih drugih

Beseda solidarnost izhaja iz latinske besede solidus, kar pomeni trden. Solidarnost je “vzajemnost, vzajemna pomoč, čut za skupno odgovornost in korist” (Verbinc, Slovar tujk, CZ, 1989). V teh dneh smo priče, kaj je v resnici solidarnost. Gasilci, civilna zaščita, policisti, gozdarji, vojaki, gorski in drugi reševalci, vzdrževalci, prostovoljci vseh vrst in številni drugi delajo “v petek in svetek”, da bi ljudem zagotovili najnujnejše. Vsi ti ljudje nam praktično kažejo, kaj je to solidarnost in zakaj je solidarnost pravo vezivo družbene skupnosti.

Medtem, ko so nas neoliberalni ekonomisti in “moderni” politiki dolgo učili, kako mora vsakdo poskrbeti zase in kako sta sebičnost in tekmovalnost koristni za skupno dobro, je ta ideologija zdaj povsem klonila pod težo ledu in snega. Brez solidarnosti družba v hipu razpade. Nas bodo pokonci držali “podjetniki”, kakršen je na primer Dušan Šešok, ki svojim delavcem zaračuna celo parkirnino in ki “zadržuje” njihove plače (fenomenalen izraz za nižanje plač)? Nam bodo pomagali funkcionarju slabe banke (DUTB), z mesečnimi dohodki v višini 21.500 evrov (bruto).

Skorajda zagotovo je med prostovoljnimi gasilci in drugimi prostovoljci, ki zdaj opravljajo življenjsko nevarne naloge, marsikdo nezaposlen ali prejema plačo, ki mu komajda omogoča preživetje; morda je med njimi celo kdo, ki Šešoku plačuje parkirnino. Morda bo kdo zaradi “svojih” aktivnosti celo prejel slabši dohodek, ker je mogoče mali zasebni podjetnik ali kmetovalec. A nihče od njih nič ne reče, samo “grizejo” do naslednje odrezane kmetije ali vasi.

A niso samo tajkuni s svojimi parkirninami tisti, ki nas v teh dneh “razveseljujejo” z novimi in novimi domislicami na meji razumnega (ali že kar preko nje). V teh dneh se bo del politike lotil še enega norega projekta - referenduma. Medtem, ko Slovenija ječi v ledu, ko tisoči živijo v ledeni dobi, ko se tisoči z nečloveškim napori prebijajo med smrtno nevarnimi padajočimi drevesi, se del politike ukvarja z - referendumom. Z edinim namenom, da se spre ljudi med seboj. Koga, za božjo voljo, pa v teh, skorajda apokaliptičnih razmerah sploh zanima referendum o nekakšnih arhivskih dokumentih. Halo!!!

Referendum stane približno 3 milijone evrov, ves ta denar naj politiki raje nemudoma namenijo za pomoč ljudem ali vsaj za simbolično plačilo gasilcem in vsem drugim, ki dobesdno držijo državo pokonci. S tem bi morda lahko še dokazali, da vsaj približno razumejo stisko “svojega” ljudstva. A to je bolj malo verjetno. Referendum in podobna “demokratična” sredstva so v rokah politikov, ki sedijo v toplih in razsvetljenih pisarnah, s subvencioniranimi kosili, predvsem orodje za vnašanje zdrahe in za ločevanje ljudi med seboj. Kar pa je natanko nasprotje od solidarnosti.

V teh dneh tudi vidimo, kaj pomeni imeti dobro urejene javne službe oziroma, kako pomemben je v resnici “zloglasni” in “potratni” javni sektor. Policija, vojaki, zdravstveno osebje, profesionalni gasilci in številne druge javne službe skupaj z vsemi prostovoljci omogočajo funkcioniranje države tudi v najtežavnejših razmerah. Bodo za svoje delo dobili plačane nadure, dodatek za pogum in požrtvovalnost ali pa jim bodo vrli parlamentarci v imenu “reševanja” bank, še dodatno oklestili osebne dohodke in jim še dodatno odtegnil sredstva za opremo. Že tako na primer pripadniki vojske, ki se zdaj z oklepniki prebijajo do svojih sodržavljanov, pogosto nimajo niti za preživetje.

Ko bodo parlamentarci prihodnjič glasovali za nadaljnje klestenje javnega sektorja, bodo (ponovno) zarili nož v solidarnosti oziroma trdnosti države. Morda bodo pa takrat kar sami poprijeli za motorne žage in se skupaj s funkcionarji slabe banke in tajkuni, z agregati na hrbtih, prebijali do “svojih” volilcev in plačevalcev parkirnine.

Jaz bom na prihodnjih volitvah definitivno volil za gasilce in vse druge, ki imajo “čut za skupno odgovornost in korist”. Imajo moj glas in podporo, pa četudi jih ne bo na nobeni listi. So zmagovalci solidarnosti.

Referendum pa naj si politiki nekam vtaknejo.

Borze so nam vsem v pogubo

V zadnjih dneh so borze ponovno odete v rdeče, kar pomeni, da borzni indeksi padajo. Rdeča barva je tudi barva krvi. Zaradi borz ljudje krvavijo in to dobesedno. Gospodom na borzi seveda ni jasno, da živijo v vzročno-posledičnem svetu oziroma, da ima vsako njihovo dejanje posledice. In posledice borznega manipuliranja in špekuliranja so grozljive. Merijo se v milijonih brezposelnih, revnih, lačnih in tudi mrtvih. Zveni apokaliptično, a ni. Finančne borze so jedrsko in kemično orožje sodobnega sveta.

Kaj sploh so sploh finančne borze? V teoriji gre za trg, na katerem se kupuje in prodaja denarne valute, finančne inštrumente (delnice, obveznice, izvedene finančne instrumente itd.) in terminske pogodne za nekatere dobrine (na primer nafto, plin, aluminij, pšenico, sojo itd.). Ekonomisti bi seveda še dodali, da ponudba in povpraševanje oblikujeta optimalno tržno ceno in da je to najbolj pošteno in pravično.

Vendar je to zgolj teorija oziroma pravljica za male otroke, v realnem življenju so borze velikanski kazinoji, kjer posamezniki s špekulacijami služijo ogromne denarje. Ker so borze danes povsem digitalizirane, je mogoče z neprestanimi nakupi in prodajami 24 ur na dan “loviti” razlike v cenah in pri tem zelo dobro zaslužiti. Kar je tudi zelo adrenalinsko, kot v Volku z Wall Streeta.

Če imate milijardo evrov in se vam vrednost denarne valute, delnice ali kateregakoli drugega finančnega inštrumenta, ki ste ga kupili na borzi, dvigne za desetinko odstotka, ste “zaslužili” 1 milijon evrov, če se vam dvigne za 1 odstotek, ste bogatejši za 10 milijonov. Čarovnija? V nekaj sekundah, minutah ali urah vam bogastvo naraste za 10 milijonov evrov, vendar ne gre samo za milijone, v igri so milijarde in bilijoni. Če je to bogastvo ustvarjeno iz nič, gre potem zares za čarovnijo?

Seveda ne gre za čarovnijo, ekonomski zakoni so pač neizprosni. Ko nekdo nekaj dobi, drugi izgubi. Prav tako, kot enegija ne nastane iz nič, tudi denar in njegovi izvedeni inštrumenti (delnice, obveznice itd.) ne. Denar je v pravem pomenu prenosnik in (začasni) hranilec energije, ki bodisi izhaja iz človekovega dela bodisi iz same uporabne vrednosti dobrin. Če denarja v družbenem sistemu ni dovolj, potem se kroženje dobrin oziroma energije upočasni ali celo zaustavi. Denar je “kri” ekonomskega sistema.

Če vemo, kdo na borzah dobiva, kdo potem izgublja? Denar, ki se steka na borze, odteka iz družbe; izgubljajo ga podjetja, javni sektor, prebivalstvo. Nekdo pač mora plačati zapitek. Hudo je tudi takrat, ko špekulanti na veliko začnejo “investirati” na borze dobrin. Ko delniški indeksi začnejo padati, potem špekulanti kapital začnejo “seliti” na te borze in povzročijo rast cen pšenice, soje, nafte in drugih dobrin. Višje cene pa milijone ljudi pahnejo v revščino in lakoto. (Ob zdajšnjem padanju delniških indeksov je ravno to najverjetnejši scenarij dogajanja v bližnji prihodnosti.)

Kaj pa če borzniki začnejo izgubljati? Takrat na pomoč pokličejo države, da jih izvlečejo iz “krize”. Izgube ne pokrivajo iz preteklih dobičkov, temveč pomoč vedno pričakujejo od držav. In kar je najbolj absurdno: vedno jo dobijo. Temu se preprosto reče “privatizacija dobičkov in socializacija (podružbljanje) izgub”. Kaj pa je drugega slovenska bančna “luknja”. Dobički, ustvarjeni v letih “debelih krav”, so “izpuhteli” v davče oaze. Medtem pa izgube, ki so posledica bančnih kreditov, ki so se na borzi “čudežno” pretvorili v dobičke, plačujemo vsi državljani v obliki višjih davkov in cen, višje brezposelnosti in vse slabših javnih storitev.

Borze so dobesedno zlo sodobnega časa; so ogromne “mašine”, ki družbeno bogastvo prerazporejajo k bogatim, za vse ostale pa ga ostaja vse manj. Če bi borze preprosto ukinili, bi bil to največje darilo človeštvu in njegovi prihodnosti.

Namesto teh institucij, ki povzročajo revščino, družbene konflikte in degradacijo okolja, bi se človeštvo lahko dogovorilo za sistem pravičnejše medsebojne delitve globalnih dobrin. Kajti za to gre, za dobrine, kajti le-te nam omogočajo preživetje in blaginjo. In globalno razvejana borzna infrastruktura bi temu namenu lahko dobro služila.

Borze, kakršne poznamo danes, pa naj gredo končno že na smetišče zgodovine, kajti edino tam je njihovo mesto.


Slika: Business Insider