Delovno okolje za vsakogar

V sodobnem izobraževalnem sistemu se za osebe s posebnimi potrebami (dejansko gre za neustrezen pojem, bolj primerno je govoriti o hendikepiranih ali še bolje o različnosti) pripravi individualizirani načrt izobraževanja. To pomeni, da vsakomur prilagodimo vzgojno-izobraževalni proces (različno trajanje izobraževanja, različni načini ocenjevanja, različne fizične in druge prilagoditve, terapije, itd.). Ko pa ti mladi ljudje zapustijo izobraževalni proces, se nenadoma od njih pričakuje, da bodo vstopili normalno družbeno okolje in normalno delovno okolje.

Kakšno pa je to normalno družbeno in ekonomsko okolje? Vsaj osemurni delovnik, običajno s hudim tempom, ali prekarno delo ali brezposelnost oziroma neusmiljen boj za preživetje; pomeni najti stanovanje, kar je misija nemogoče, razen če so starši dovolj premožni in tako naprej. Skratka realno družbeno-ekonomsko okolje je precej kruto. Zato hendikepirani mladi ljudje običajno ostanejo doma ali v kakšni zanje precej neprimerni instituciji (na primer v domu upokojencev). O inkluziji oziroma vključenosti hendikepiranih v družbeno in ekonomsko okolje zato ni smiselno govoriti, razen v redkih primerih.

Če znamo torej hendikepiranemu mlademu človeku prilagoditi vzgojno-izobraževalni proces oziroma učno okolje, zakaj mu potem ne bi prilagodili tudi delovnega procesa oziroma delovnega okolja. Če se izobražuje na prilagojen način, zakaj ne bi potem tudi delal na takšen način. Prilagojen delovni čas; prilagojeno delovno mesto in delovni postopki; po možnosti osebni asistent; terapije, če so potrebne – to bi bile temeljne značilnosti delovnega mesta za nekoga z določeno obliko oviranosti. In to ne v posebni instituciji, ampak v tako imenovanem realnem delovnem in družbenem okolju.

Zdaj pa razmišljajmo naprej: zakaj sploh prilagajati neizprosno družbeno-ekonomsko okolje posameznikom, zakaj ne bi okolje preprosto naredili primernejše za vse?

Univerzalnost individualiziranega delovnega okolja

Rekli smo, da izraz osebe s posebnimi potrebami ni primeren, kajti ne obstajajo ljudje z normalnimi in ljudje posebnimi potrebami. Vsaj na osnovni, fizični ravni imamo namreč vsi ljudje enake potrebe: po hrani in vodi, primernemu bivališču in oblačilih, zdravstvenemu in socialnemu varstvu ter izobraževanju. Sodobna potrošniška družba nam sicer pravi, da imamo različne potrebe in da so naše potrebe brezštevilne; zato nam ponujajo brezštevilne izdelke in storitve, ki naj bi zadovoljile te brezkončne potrebe. Kar je prav tako misija nemogoče.

Imamo pa ljudje različne fizične in intelektualne zmožnosti, prioritete, zanimajo nas različna področja, ne delamo na enak način; skratka smo različni. Ne razlikujemo se na normalne in na ne-normalne oziroma posebne ljudi. Vsi smo samo ljudje, vendar smo različni. Zakaj potem pričakujemo, da bodo vsi ljudje delali enako – enako dolgo, z enako hitrostjo, na enakih delovnih mestih? Zakaj ne bi slehernemu mlademu in nasploh vsakomur prilagodili njegovo delovno okolje ter zanj izdelali individualizirani načrt dela oziroma individualizirano delovno mesto. Poglejmo si, kaj bi to pomenilo.

• Delovni čas

Vajeni smo razmišljati v okviru osemurnega delovnika za vse in ves čas zaposlitve (pustimo ob strani dejstvo, da mnogi delajo mnogo dlje, bodisi v rednem delovnem razmerju bodisi v prekarnem). Kaj pa če bi mladi človek, v času ko ustvarja družino, delal 4 ure dnevno, v najboljših delovnih letih osem ur, po petdesetem letu morda 6 ur, še malo kasneje pa 4 ali še manj.

• Plačilo za delo 

Kar pa ne pomeni, da bi tisti, ki delajo krajši čas dobili slabše plačilo. Še zlasti mladi, ki potrebujejo stanovanje in imajo visoke stroške z mlado družino (ne glede na vrsto družine), bi morali dobiti višje plačilo. Poleg plačila za delo bi moral prejeti dovoljšna sredstva za nujne potrebe, bodisi v obliki izjemno ugodnih kreditov ali nepovratnih subvencij (na primer za nakup stanovanja). Tudi starejši ljudje bi prejemali dodatke za svoje večje potrebe – za zdravstvene in terapevtske izdatke, itd.

• Urejena prekarnost

Če sodobni delovni procesi morda res zahtevajo prekarne oziroma začasne, negotove zaposlitve, je to področje vendarle mogoče urediti. Steven Hill v knjigi Raw Deal: How the "Uber Economy" and Runaway Capitalism Are Screwing American Workers za delavce, ki opravljajo zgolj začasna dela, predlaga oblikovanje tako imenovanih individualnih zavarovalnih računov (Individual security account), kamor bi vsakokratni delodajalec/delodajalci nakazovali del plačila. Iz tega računa pa bi se financiralo socialno, zdravstveno in drugo zavarovanje delavca, bolniška odsotnost, dopust, itd. Ti individualni računi bi bili univerzalni, nadzorovani in zakonsko urejeni (več: Sindikalni boj v 21. stoletju).

Prav tako bi lokalne ali širše skupnosti lahko organizirale zadruge, ki bi ljudem v začasnih oblikah zaposlitve zagotavljala vso potrebno varnost in storitve. Podobno kot je v podjetjih in drugih delovnih organizacijah poskrbljeno za določene skupne potrebe, bi tudi zadruge skrbele za zavarovanje (individualni zavarovalni računi), nadomeščanje ob bolniški odsotnosti, za prevoz, prehrano, upokojitev itd.

O individualiziranem delovnem okolju bi lahko govorili še naprej. Bistveno pa je, da razumemo, da se ljudje ne razlikujemo po svojih potrebah, temveč po tem, kako te potrebe zadovoljujemo (morda nas omejujejo naše zmožnosti in določene fizične ovire, a to ne pomeni, da imamo posebne potrebe). Različni smo v tem, kako delamo, razmišljamo, ustvarjamo; kakšne so naše prioritete, naši cilji, itd. Zato ni dovolj samo, da ustvarimo posamezniku prilagojeno (individualizirano) učno okolje, temveč tudi takšno delovno okolje, ki bo primerno njegovim sposobnostim, življenjskim okoliščinam, starosti, oviranosti, itd. Potem bomo lahko govorili o inkluzivni ekonomiji in družbi.

Oktobrske lekcije

Pred 30 leti, 19. oktobra 1987, je na tako imenovani črni ponedeljek ameriški borzni indeks Dow Jones zabeležil rekordni padec, samo v enem dnevu je izgubil več kot 22 odstotkov. Tudi borzni zlom z najbolj daljnosežnimi posledicami, leta 1929, se je začel v istem mesecu in sicer 24. oktobra, takrat je bilo govora o črnem četrtku. Še dlje v zgodovini lahko najdemo še en dramatični oktobrski borzni zlom in sicer leta 1907. Letos pa borzni indeksi v oktobru podirajo zgodovinske višinske rekorde. Od višine se zvrti.

Od 1. januarja do 20. oktobra 2017 je borzni indeks Dow Jones zabeležil že 53 rekordnih vrednosti in dosegel najvišje letne rasti po letu 1995. Marca 2009, po borznem zlomu 2008, je bila vrednost indeksa le 6.594,44, 20. oktobra 2017 pa je njegova vrednost dosegla 23.301,01, torej se je indeks Dow Jones povečal oziroma napihnil za kar 253 odstotkov (za toliko se je povečalo skupno finančno bogastvo, ki jo meri ta indeks). V tem času pa se je ameriški bruto domači proizvod povečal s 14,54 na 17,03 bilijona dolarjev, torej za skromnih 17 odstotkov. Tudi v drugih razvitih gospodarstvih so bili trendi podobni.

Kaj torej poganja to neverjetno rast borznih vrednosti? Rast gospodarstva zagotovo ne. Ključni razlog je v neverjetnih količinah poceni denarja, ki so jih po finančnem zlomu 2008 v finančni sistem zlile centralne banke in s to prakso še kar nadaljujejo. Hkrati so znižale ključne obrestne mere in tako so finančni trgi dobesedno poplavljeni z velikimi količinami poceni denarja.

Večina tega denarja kroži po globalnih finančnih borzah, le manjši del pa je dosegel tako imenovano realno ekonomijo (podjetja, gospodinjstva, javne storitve). Te neverjetne količine denarja napihujejo vrednosti borznih indeksov. Na borzah je velika večina transakcij špekulativne narave; orodja špekuliranja so danes pretežno digitalizirana, s tem pa vse hitrejša in obsežnejša, na primer visokofrekvečno trgovanje (namesto ljudi trgujejo računalniški algoritmi, nakupi in prodaje se odvijajo v milisekundah) ali špekuliranje s pomočjo tako imenovanih kripto valut.

Borze so dejansko zapleten mehanizem za kopičenje in privatiziranje globalnega skupnega bogastva v rokah globalnih elit. Večina Zemljanov pa seveda od tega nima nič, revščina se še povečuje, celo lakota se je še poglobila, danes je lačnih kar 815 milijonov Zemljanov. Zaradi zelo razširjene revščine trpi tudi okolje, saj za ljudi, ki so zapleteni v okrutni boj za preživetje, okolje pač ni prioriteta. Borzne špekulacije imajo neposreden vpliv na vse večjo revščino in lakoto v svetu, tudi na vse slabše stanje v okolju. Če se veliko denarja steka na borze, ga nekje drugje zmanjka in to običajno za revne ljudi.

Zdaj vse več finančnih strokovnjakov opozarja na veliko nevarnost ponovnega borznega zloma, ki bo globoko pretresel globalni finančni sistem in s tem tudi ekonomski ter celotni družbeni sistem. Lekcije preteklih borznih zlomov, še zlasti tistih v oktobru, bi nam morale dati misliti. Ko bo počilo in to se lahko zgodi kaj kmalu, bo težko trezno razmišljati, saj finančni zlom lahko pripelje do resnih motenj v oskrbi z denarjem in kar je še hujše – v oskrbi z najosnovnejšimi dobrinami.

Morda pa nas bo to krizno stanje vendarle prebudilo in nas prisililo k spoznanju, da tako preprosto ne gre več naprej. Morda bomo takrat spoznali, da je planet dom vseh ljudi, da so planetarne dobrine namenjene vsem in da lahko živimo v miru ter blaginji samo, če si bomo planetarne dobrine pravično delili med seboj. To pa je mogoče samo z globalnim sodelovanjem, ne pa z vse večjo sebičnostjo, ki države ločuje in povzroča brezkončne konflikte in vojne. Ni druge poti, če se ne želimo kmalu prebuditi v svetu pomanjkanja in nasilja. Mnogi Zemljani s tem že dolgo živijo.

Kruh ni vsem vsakdanji

Če smo lačni odpremo hladilnik; če je prazen, gremo v trgovine, ki so skorajda ves čas odprte. Gostilne, restavracije, lokali, stojnice s hitro prehrano in odprte kuhinje so nam skorajda vedno dostopne. To se nam zdi samoumevno. O hrani nam skorajda ni treba razmišljati, razen če smo pripadniki katere od številnih modernih prehranskih sekt, ki skorajda z versko gorečnostjo zagovarjajo in živijo določen zdravi prehranski model – veganski, paleolitski, brez ogljikovo hidratni, ekološki, bio in še tisoče drugih. Celo domače živali imajo danes svojo izbrano hrano; zadnjič sem šel mimo pasje pekarne, kjer prodajajo naravne piškote za pse z okusom.

Za naše pse piškoti z okusom, za milijone ljudi pa hrana ni nekaj samoumevnega. Številni Zemljani, premnogi še otroci, ne vedo kaj in kdaj bodo ponovno jedli. Ne ukvarjajo se z žitaricami, glutenom, bio-pridelano hrano, belim sladkorjem in tako naprej. Živijo v neizmernem stresu lakote, ki jo dobro prehranjeni prebivalci razvitih držav ne moremo razumeti. Preprosto ne vemo, kako se počuti mati, ki ji zaradi pomanjkljive prehrane na rokah umira otrok.

Neizmerno sebični smo v želji prehranjevati se s tako imenovanimi super (Super živila, kaj pa okolje in ljudje), eko, bio, organskimi živili. Pogosto ta živila prepotujejo deset tisoče kilometrov do naših krožnikov in povzročajo okoljsko in družbeno degradacijo.

Saj zdravo hrano samo po sebi ni nič narobe, a ozrimo se vsaj za trenutek na 815 milijonov ljudi, ki so po zadnjih podatkih Organizacije ZN za hrano in kmetijstvo (FAO) lačni (Lačen je vsak deveti prebivalec). Je prav, da dopuščamo to neizmerno trpljenje, medtem ko se ves čas ukvarjamo samo s seboj in morda s svojimi bližnjimi ter porabimo ogromno časa in denarja za tako imenovano zdravo prehrano? Morda je najlažje skomigniti z rameni in reči, da ni mogoče storiti nič.

Dejstvo je, da je hrane na svetu dovolj. Celotna globalna proizvodnja hrane že zdaj zadostuje za potrebe vseh ljudi na planetu (World Food Programme) oziroma jo celo presega. Proizvodnja hrane naj bi zadostovala za prehrano 10 milijard ljudi (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People - and Still Can't End Hunger); v letu 2017 nas na planetu živi približno sedem in pol milijard ljudi. Letno zavržemo eno tretjino vse proizvedene hrane, kar pomeni 1,3 milijarde ton, izhaja iz študije Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo z naslovom Odtis prehranskih odpadkov: vpliv na naravne vire (Food Wastage Footprint: Impacts on Natural Resources).

Kje je potem takem problem? Morda ravno v našem samozadovoljstvu in brezbrižnosti. Zadovoljni smo z našim načinom življenja in brezbrižni do milijonov ljudi, ki nimajo zagotovljene niti najbolj osnovne človekove dobrine – hrane. Prehranska industrija obožuje našo brezbrižnost in hrani naše samozadovoljstvo ter z inovativnimi prehranskimi izdelki (super živila, prehranski dodatki itd.) ustvarja velikanske dobičke. Morda pa vendarle lahko kaj storimo!

Na svetu je kar nekaj organizacij, ki se učinkovito borijo proti lakoti, kot so World Food Programme, Oxfam in druge (6 organizations working to fight famine, Top 5 Humanitarian Aid Organizations). Zmožni smo kupovati on-line izdelke iz celotnega sveta, torej nam ne bi smelo predstavljati problema, da doniramo vsaj majhen znesek tem požrtvovalnim humanitarnim organizacijam. Vendar te organizacije navkljub svojim gromozanskim naporom ne morejo same rešiti problema globalne revščine in lakote. Lahko blažijo posledice, ne morejo pa odpraviti vzrokov za lakoto. To lahko storijo samo države.

Morda je končno napočil čas, da od svojih politikov zahtevamo, naj prenehajo delovati zgolj v interesu tržnih sil in se v okviru globalne skupnosti dogovorijo za pravičnejšo delitev globalnih virov, tako da bi lahko slehernemu Zemljanu omogočili zadovoljevanje vsaj osnovnih potreb, med katerimi je hrana brez dvoma na prvem mestu (več o tem v knjigi Mohammeda Mesbahija Razglasitev 25. člena, ljudska strategija za preoblikovanje sveta).

16. oktobra obeležujemo Svetovni dan hrane, samo dan kasneje, 17. oktobra, pa Svetovni dan boja proti revščini. Prvi naslavlja problem migracij, ki jih je mogoče reševati z investiranjem v prehransko varnost in razvoj podeželja, drugi pa nas z bojem proti revščini usmerja na pot miroljubnih in inkluzivnih družb. Če želimo živeti v miru in blaginji, se moramo soočiti s problemom obsežne globalne revščine in lakote. Ljudje se ne bodo več množično selili, če bodo doma imeli dovolj hrane in drugih osnovnih potrebščin. Blaginja vseh ljudi je edini pravi temelj miru.

Ne ukvarjajmo se torej samo s seboj in svojo prehrano. Če želimo mirno in zdravo prihodnost za vse,  se lotimo reševanja problema revščine in lakote vseh ljudi. Če ne bomo rešili tega problema, je zaman ves naš trud z zdravo prehrano, kajti že zelo kmalu se bomo znašli v svetu nasilja, množičnih migracij in popolne degradacije okolja.

Naj bo kruh naš vsakdanji, a tudi vseh drugih ljudi na planetu Zemlja.

Ekonomija in sočutje

Mnogo, premnogo ljudi sem že slišal reči, da imajo sicer zelo razvit socialni čut, da so sočutni, vendar ne morejo nič storiti, če drugi ljudje težko živijo ali če propada okolje. Svet pač je, takšen kot je; še zlasti, ko gre za ekonomijo. Če morajo mladi in malo manj mladi opravljati prekarna dela, če se snažilkam ne plačuje socialnih prispevkov, če so tako številni ljudje brez služb; lačni, prezebli, bolni, obupani… Takšen je pač sistem! In to trdijo celo ljudje, ki imajo v rokah škarje in platno, ki oblikujejo ekonomsko politiko, vodijo ustanove in imajo takšno ali drugačno možnost odločanja.

Vendar, ali je človek lahko sočuten in hkrati povzroča ali dopušča takšno situacijo? Ne more. Sklicevanje na sistem ne pomaga. Kajti sistem, na katerega se tako radi sklicujemo, ne obstaja ločen od ljudi. Sistem smo mi sami. Mi vsi skupaj tvorimo ta sistem, ki ga krivimo za svetovne probleme, pravi Mohammed Mesbahi v izjemnem prispevku Božič, sistem in jaz. Zato kriviti sistem za probleme človeštva lahko pomeni samo, da nam manjka resnosti, zrelosti in zavedanja. Ko se ločimo od vseh drugih ljudi in obsojamo družbo ter sistem, se to psihološko ločevanje sčasoma oblikuje v brezbrižnost do ostalega človeštva.

Če torej krivimo sistem (lahko ga poimenujemo kapitalizem, neoliberalizem ali kot kateri drugi izem), v resnici krivimo sebe, saj s svojimi vsakdanjimi odločitvami sooblikujemo ta sistem in smo soodgovorni za vse grozne posledice, ki jih le-ta povzroča (ali dobre, če se trudimo za dobro). Vedno prisotno sklicevanje na pokvarjen sistem ali takšne politike, je zgolj prelaganje odgovornosti na druge. Resda imajo ljudje na najvišjih položajih večje odgovornosti, a to ne pomeni, da so krivi za vse.

Tudi če smo čisto tiho in nedejavni, smo soodgovorni za svet v katerem živimo. Tišina je predvsem izraz naše brzbrižnosti. Velja razmisliti o besedah nekaterih velikih ljudi:

Na koncu naše poti se ne bomo spomnili besed naših sovražnikov, temveč tišine naših prijateljev. Martin Luther King

Najslabše je biti brezbrižen oziroma reči ‘nič ne morem storiti, bom že kako.’ Stephane Hessel

Vse, kar je potrebno za zmago zla, je, da dobri ljudje ne storijo ničesar. Edmund Burke

Ekonomija in sočutje

Zdaj pa poskušajmo odgovoriti na vprašanje, ali je ekonomija oziroma ekonomski sistem, ki ga ustvarjamo, lahko sočuten? Lahko. A seveda samo, če smo sočutni tudi mi sami, ki tvorimo vsakršen sistem – ekonomski, politični, izobraževalni itd. Vendar ni dovolj, da zgolj rečemo, da smo sočutni, da imamo razvit socialni čut in podobno. To svojo držo moramo izražati v svojih vsakdanjih odločitvah in dejanjih, pa čeprav se moramo boriti s prevladujočo miselnostjo in ravnanji večine. Ta boj je lahko zelo boleč in terja mnogo poguma. Veliko lažje je biti tiho in reči, da nič ni mogoče storiti.

Zato lahko, če le želimo, ustvarimo pravično, sočutno in trajnostno družbeno skupnost, ki jo ne moremo ločevati na politični, ekonomski, izobraževalni ali kakršen koli drug sistem. Družba je celota, ki jo vsi sooblikujemo, tudi s tišino in brezbrižnostjo (kar je vsekakor negativen prispevek).

Če se vprašamo, kakšna je sočutna, inkluzivna in družbeno odgovorna ekonomija, je to vsekakor ekonomija delitve, ki vsakomur zagotavlja dostop do dobrin, ki mu omogočajo življenje v dostojanstvu in blaginji.

Učitelj v 21. stoletju

Mednarodni dan učiteljev se vsako leto praznuje 5. oktobra, s čimer se obeležuje obletnico podpisa Priporočil organizacij UNESCO/ILO o statusu učiteljev iz leta 1966 (1966 UNESCO/ILO Recommendation concerning the Status of Teachers). Priporočila so glavni referenčni okvir za obravnavo pravic in odgovornosti učiteljev na svetovni ravni. Tema letošnjega mednarodnega dneva učiteljev je Poučevanje v svobodi, opolnomočenje učiteljev; povezana je z leta 2015 sprejetimi Cilji trajnostnega razvoja, v katerih je opolnomočenje učiteljev prepoznano kot glavna prednostna naloga v vseh izobraževalnih in razvojnih strategijah.

Beseda opolnomočenje (ang. empowerment) pomeni krepitev moči/vloge posameznika, kar je navadno povezano z večjo odgovornostjo za sprejemanje odločitev (SSKJ), v tem primeru učiteljev. Med sedemnajstimi Cilji trajnostnega razvoja, ki jih je leta 2015 sprejela svetovna skupnost, je tudi: Vsem enakopravno zagotoviti kakovostno izobrazbo ter spodbujati možnosti vseživljenjskega učenja za vsakogar (4. cilj). Učitelj ima torej v 21. stoletju pomembno nalogo, ne zgolj poučevati svoje predmete, temveč prevzeti odgovornost za vsem dostopno izobraževanje, ki je eden od sedemnajstih stebrov globalne družbe prihodnosti.

Zato učiteljeva vloga ni slepo sledenje kurikulom, poklicnim kompetencam in snovi, ki naj bi jo podajal uka željnim mladim ljudem. Učitelj se mora zavedati, da ima danes na šolo močan vpliv finančno-korporativni sektor, ki skuša šolo ukrojiti po svoji podobi. Nekoč smo govorili o šoli kot ideološkem aparatu države, danes je šola vse bolj ideološki aparat finančno-korporativnega sektorja. Šole naj bi bile učinkovite, podjetniške, čimbolj zasebne, mlade pa naj bi izobraževale predvsem za pridobivanje poklicnih kompetenc. Čeprav je tudi to del izobraževanja, pa še zdaleč ni vse.

Morda pa bi morali v osrčje izobraževanje v 21. stoletju postaviti izgradnjo miru, izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj, kot pravijo v organizaciji UNESCO (Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo). Seveda potrebujemo izobražene ljudi za opravljanje različnih poklicev, vendar imamo danes veliko super strokovnjakov, ki so na vseh področjih človeške družbe, zlasti pa v politiki in ekonomiji, vse boljši v uničevanju ljudi in okolja. Je morda to rezultat super učinkovitega modernega (korporativnega) izobraževanja?

Medtem pa teme kot so mir, izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj le redko zaidejo v resne šolske in višješolske kurikule, običajno so namenjene zgolj najmlajšim otrokom. Si predstavljate, da bi s temi temami napolnili polovico učnih ur v srednjih šolah, na primer? Pa morda dodali še resnično poznavanje drugih kultur? Ker izobraževanje preobraža življenja, kot pravijo pri organizaciji UNESCO (Education for the 21st Century), bi na ta način vsekakor spremenili ne samo življenja posameznikov, temveč tudi družbo kot celoto.

Učitelj v 21. stoletju je torej vsekakor pred težavno nalogo. Najprej mora razumeti razmerja moči v sodobni družbi, ki imajo vsekakor velikanski vpliv na polje izobraževanja. Vodilne sile v ozadju so vsekakor finančno-korporativno sile, ki intenzivno preoblikujejo šolsko polje. Po drugi strani pa mora učitelj mlade ljudi izobraževati v skladu s cilji, ki jih je sprejelo človeštvo – živeti v miru, blaginji, v zdravem planetarnem okolju. Zato ni dovolj, da čaka, kdaj bo dobil komando od zgoraj, temveč mora stopiti v prve vrste naprednih sil, ki si prizadevajo za drugačen, boljši svet.

Svoboda in opolnomočenje ne prideta sama od sebe, zanju je potreben pogum in srčnost. Brez njiju je učitelj samo hladen, brezdušen uradnik.

Slika: Taamann Jacob: When teachers back is turned

Ekonomija delitve – od globalnega k lokalnemu

O ekonomiji delitve se danes govori predvsem v povezavi z visokotehnološkimi platformami oziroma, kot o novem ekonomskem modelu, ki s pomočjo najnovejših digitalnih tehnologij omogoča delitev izdelkov in storitev med več uporabniki. Tako si namesto samo individualnega lastništva avtomobila, kolesa, stanovanja, oblačil in tisoče drugih materialnih stvari, le-te na enostaven način lahko delimo z drugimi. Marsičesa nam sploh ni treba imeti več v lasti, če pa že, lahko svojo lastnino delimo z drugimi; na primer svoje stanovanje, ko ga ne potrebujemo (najbolj znana platforma, ki to omogoča, je Airbnb). Podobno je tudi s storitvami; lahko si z drugimi delimo vožnjo z avtomobilom oziroma sedež v avtomobilu (Prevoz.org) ali svoje znanje in spretnost (TaskRabbit), itd.

Nove oblike ekonomije delitve se pojavljajo skorajda vsakodnevno, njihova skupna značilnost pa je, da je postal dostop do izdelkov in storitev (ali s skupnim imenom dobrin) pomembnejši od njihovega lastništva. Skratka, da bi zadovoljevali svoje potrebe (in želje), nam ni potrebno vsega kupiti, temveč tisto, kar potrebujemo, "kupimo" oziroma so-uporabljamo za določen čas; prav tako pa tisto, kar že imamo v lasti, oddamo v so-uporabo, ko tega ne potrebujemo.

V razvitem delu sveta je na primer povprečen avto v uporabi le eno uro dnevno, 23 ur pa "počiva", kar pomeni, da gre za zelo neekonomično rabo izdelka, ki ga spremljajo zelo visoki stroški nakupa, vzdrževanja, parkiranja itd. Podobno je tudi s stanovanjem, ki je na primer v dopustniškem času pogosto prazno. Že samo v primeru teh dveh dobrin nam je lahko jasno, da se delitev "izplača" tako iz ekološkega kot tudi iz ekonomskega vidika.

Pa vendar moramo razmisliti še o družbenemu vidiku ekonomije delitve, ki je morda najpomembnejši in ključen za razumevanje njenega izjemnega potenciala. Načelo medsebojne delitve dobrin, na katerem temelji ekonomija delitve, je namreč staro toliko, kot so stare prve človeške družbene skupnosti. S preučevanjem še zadnjih preživelih "primitivnih" skupnosti lahko dobimo dober vpogled v "zibelko" človeške civilizacije, kjer je imela medsebojna delitev dobrin eno ključnih vlog pri razvoju človeške družbe. V vseh družbenih sistemih in zgodovinskih obdobjih je medsebojna delitev dobrin še naprej ostala "vezivo" družbenih skupnosti.

Ekonomski odnosi v družinah in širših družinskih skupnostih so tudi v sodobnih družbah še vedno, vsaj deloma, osnovani na načelu medsebojne delitve dobrin. Vendar pa to načelo ni "doma" samo v družinah. V manjših krajih in soseskah si ljudje pogosto delijo dobrine (pojem dobrine zajema tako materialne predmete kot tudi storitve oziroma delo); drug drugemu posojajo orodja, pomagajo pri gradnji hiše, skupaj pospravijo pridelek, priskočijo na pomoč sosedom v težavah itd. Delno je takšna delitev ostala spontana, izraz človekovega altruizma, deloma pa je postala organizirana.

Za doslej najbolj organizirano in kompleksno obliko medsebojne delitve dobrin lahko štejemo moderno socialno državo. Univerzalno dostopno šolstvo, zdravstvo in socialno varstvo; javno dostopna infrastruktura, javne knjižnice itd. – vsi ti sistemi temeljijo na načelu medsebojne delitve dobrin. Država dejansko vodi skupni sklad dobrin, ki zbrana sredstva bolj ali manj pravično deli med vse državljane. Ta sklad se polni z davki in drugimi prispevki, torej denarjem, ki je "menjalni nadomestek" za dobrine.

Vendar so danes vse pridobitve socialne države in z njimi načelo medsebojne delitve dobrin pod hudim udarom ideologije komercializacije, ki v dobrinah (torej tudi v okolju) vidi zgolj posel in nič drugega. Dobrine pa so v resnici sredstvo za zadovoljevanje potreb ljudi – in to vseh ljudi na Zemlji. Zato je prva in najpomembnejša vloga ekonomije delitve, ki izhaja iz načela medsebojne delitve dobrin, vsem Zemljanom zagotoviti trajen dostop do najosnovnejših dobrin, ki jim zagotavljajo preživetje in življenje v blaginji, to pa so: hrana in pitna voda, oblačila in stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje.

Ko bomo vsem ljudem zagotovili nemoteno zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb, to pa lahko zagotovimo le z medsebojno delitvijo dobrin med državami, lahko začnemo razmišljati o "modernih" oblikah ekonomije delitve – digitalnih platformah, kjer si bomo delili skorajda kar koli si zamislimo.

Pravično globalno družbo moramo graditi od zgoraj navzdol oziroma od globalnega k lokalnemu. V nasprotnem primeru bo prihodnost človeštva kaj klavrna.

Globoko sklonjena glava ali slovenski ne-podpis pogodbe o prepovedi jedrskega orožja

20. septembra 2017 se je na sedežu Združenih narodov v New Yorku začelo podpisovanje prve pravno zavezujoče pogodbe na svetu, ki prepoveduje jedrsko orožje. Že prvi dan je pogodbo o prepovedi jedrskega orožja ZN podpisalo 50 držav, med njimi so jo tri že tudi ratificirale (seznam podpisnic). Med temi tremi velja še posebej izpostaviti Sveti sedež, kamor naši politiki zelo radi hodijo, običajno z globoko sklonjeno glavo. A Sveti sedež, s papežem Frančiškom na čelu, je dal tem preračunljivim politikom veliko lekcijo in s podpisom ter ratifikacijo te pogodbe pokazal, da je resnična svetost življenja zavezana miroljubnemu svetu, kjer ni prostora za jedrsko orožje.

Samo dan po začetku podpisovanja te zgodovinske pogodbe, 21. septembra, je mednarodni dan miru; tema letošnjega praznovanja je Skupaj za mir: spoštovanje, varnost in dostojanstvo za vse (Together for Peace: Respect, Safety and Dignity for All.) Mar ne bi bil svet brez jedrskega orožja mnogo bolj varen, kot je današnji svet, kjer je nakopičenega toliko jedrskega orožja, da bi lahko večkrat uničili planet in vsakršno življenje na njem? Podpis mednarodne pogodbe o prepovedi jedrskega orožja pomeni aktivno delovati za svetovni mir in države podpisnice resnično lahko praznujejo letošnji mednarodni dan miru.

Premier Miro Cerar je v New Yorku, v času zasedanja Generalne skupščine OZN in ob začetku podpisovanja pogodbe, izvedel »fantastično« obrazložitev, zakaj Slovenija ne bo podpisala mednarodne pogodbe o prepovedi jedrskega orožja: »Slovenija se je že prej pridružila zahtevam po jedrski razorožitvi – naša vlada to zelo podpira in to podpiram tudi sam. To je nekaj, kar ves čas zagovarjamo in tako bomo tudi nadaljevali.« Vendar je pogodba »v določenih vsebinah preveč radikalna in nerealna,« zato jo Slovenija ne bo podpisala. »Prav tako se moramo zavedati svoje vloge v EU in Natu, v vseh zvezah, kjer moramo ravnati odgovorno in premišljeno.« (Delo, Dnevnik)

Ne moreš biti hkrati proti jedrskemu orožju in proti podpisu pogodbe o prepovedi jedrskega orožja. Pogodba proti jedrskemu orožju ne more biti preveč radikalna; jedrsko orožje je radikalno samo po sebi, saj lahko radikalno konča vse življenje na Zemlji. Premier Cerar se sklicuje na odgovornost in premišljenost, saj smo vendar v EU in Natu; s tem pa (morda nevede) priznava, da sta ti dve »zvezi« dejansko neodgovorni in nepremišljeni, saj zagovarjata obstoj in s tem posredno tudi uporabo jedrskega orožja (če namreč jedrsko orožje obstaja, se slej ko prej najde nekdo, ki ga bo uporabil in poznamo vsaj dva predsednika jedrskih držav, ki imata prav zdaj »roko na sprožilcu«). Premier Cerar pa mimogrede pozablja tudi na »svojo vlogo« v Organizaciji združenih narodov, resnični zvezi vseh svetovnih držav, ki je bila leta 1945 ustanovljena ravno zaradi miru; na pogorišču dveh svetovnih vojn in dveh jedrskih bomb.

Jedrsko orožje je zelo resna stvar. V svetu je trenutno približno 14.900 jedrskih konic (Pluoghshares Fund). V reviji Earth's Future so leta 2014 izračunali, da bi že z uporabo 100 jedrskih konic (na primer v lokalni vojni med Indijo in Pakistanom), popolnoma uničili občutljiv Zemeljski ekosistem in s tem prihodnost človeštva. Tokrat gre res za otroke in za otroke naših otrok in za otroke otrok naših otrok in za….

Premier Cerar, podpišite prosim mednarodno pogodbo o prepovedi jedrskega orožja ali pa preprosto priznajte, da ste na »temni strani zgodovine.« Tam je prostor za zagovornike jedrskega orožja in za tiste, ki se ne znajo odločiti na pravo stran, hkrati pa »pleteničijo« o »odgovornosti in premišljenosti«. Upajmo samo, da bo kdo sploh lahko napisal zgodovino današnjih dni, kajti morda bomo jedrske bombe »odgovorno in premišljeno« poslali nad sovražnika. V primeru jedrske vojne pa napasti sovražnika pomeni napasti samega sebe, saj jedrska radiacija pač ne pozna državnih meja.


Slika: Hirošima, 6. avgust 1945

Dobrodelni da, dobrodelnost ne

PRAV JE, DA SMO DOBRODELNI; NI PA PRAV, DA JE DOBRODELNOST (ŽIVLJENJSKO POMEMBEN) DEL DRUŽBENEGA SISTEMA. Morda se zdi komu ta izjava nasprotujoča, vendar jo lahko utemeljimo. Veliko nam pove o svetu, v katerem živimo.

Beseda dobrodelnost je že sama po sebi zgovorna: delati dobro. Ne v smislu, da zgolj dobro opravljamo svoje delo, svojo službo, temveč da delamo za dobro drugih ljudi. V osnovi je dobrodelnost nasprotje sebičnosti, kajti delamo nekaj dobrega za korist drugega ali drugih. V najširšem smislu pa dobrodelnost pomeni delati v korist celotne človeške skupnosti.

Kaj pa je potemtakem narobe z organizirano dobrodelnostjo, ki je danes življenjsko pomemben del družbenega in celo ekonomskega sistema ter jo izvaja tisoče organizacij (društev, nevladnih organizacij, mednarodnih organizacij itd.)? Načeloma nič, če razmišljamo v okviru prejšnjega odstavka.

Če pa naredimo širši razmislek, lahko pridemo do ugotovitve, da so dobrodelne organizacije dobesedno potuha in podpora nepravični družbeni ureditvi, ki jo bolj ali manj nekritično sprejemamo. Na načelni ravni je vsaka država in tudi globalna skupnost zavezana k pravičnosti in blaginji za vse državljane oziroma za vse ljudi na Zemlji.

Pa vendar naša politična in še posebej ekonomska ureditev ne odslikava teh načel, ki so zapisana tako v ustavah držav kot tudi v mednarodnih dokumentih, kakršna je na primer Splošna deklaracija človekovih pravic.

Celo nasprotno, večina svetovnih vlad krši te svoje temeljne zaveze in naloge ter deluje v nasprotju z interesi svojih državljanov in človeštva kot celote. Delujejo predvsem v interesu tržnih sil in komercializacije, o čemer smo podrobneje govorili v prispevku Komercializacija pustoši z orkansko močjo.

Orjaški napori dobrodelnih organizacij, ki si prizadevajo za reševanje lakote in skrajne revščine, ozdravljivih bolezni, pa tudi za reševanje okolja in številnih drugih problemov sodobne družbe, so seveda več kot koristni in pomenijo resnično opravljanje dobrega dela. Pa vendar omogočajo vladam, da še naprej delujejo destruktivno, tako da zmanjšujejo sredstva za šolstvo, zdravstvo in socialno varstvo; znižujejo okoljske standarde, ustvarjajo pa ugodno okolje za dobičkonosne in škodljive posle korporacij ter vodijo neskončno drage vojne, itd.

Vlade odtegujejo javna sredstva ključnim družbenim dejavnostim (šolstvu, zdravstvu, skrbi za starejše itd.), saj vedo, da bodo dobrodelne organizacije vsaj deloma omilile njihovo destruktivno početje. Kar je v nasprotju z zavezami, ki jim jih narekujejo ustave, zakoni in deklaracije; v nasprotju z zavezami, ki so jih dali svojim volilcem; nenazadnje pa tudi v nasprotju z zdravim razumom in njihovo človečnostjo (kolikor jim jo je še preostalo). Dobrodelne organizacije so tako neke vrste blažilnik nevarne politike vlad.

V okviru dobrodelnih organizacij se zbirajo sredstva, ki jih prispevajo pogosto že prikrajšani ljudje za še bolj prikrajšane ljudi. Tako pomagamo reševati vsaj delček tistega, kar naše vlade uničujejo v imenu tržnih sil. Damo kakšen evro za Afriko, zberemo nekaj oblačil ali hrane za najrevnejše, klošarjem stisnemo kakšen evro in imamo občutek, da smo naredili nekaj resnično dobrega. Saj v resnici smo, a dejansko s tem legaliziramo uničujoče ravnanje svojih politikov, ki smo jih sami izvolili.

In kar je najbolj perverzno, so dobrodelni tudi najbogatejši ljudje na planetu, ki s tem skušajo pokazati svoj lepi obraz v javnosti, čeprav v svojih ali s svojimi podjetji pogosto do kraja izčrpajo in iztrošijo svoje zaposlene, celotne skupnosti in okolje. Tudi politiki, ki te aktivnosti podpirajo in jim podelijo zakonsko legitimnost, se radi prikažejo na dobrodelnih prireditvah in pokažejo svoj javno všečen dobrodelni obraz.

Pravičnost, ne dobrodelnost

Že pred mnogimi leti je Mary Wollstoecraft (1759 – 1797), britanska pisateljica, filozofinja in feministka, zapisala, da svet potrebuje pravičnost, ne pa dobrodelnosti. Če bi uredili družbo tako, da bi bila pravična do vseh svojih članov, potem dobrodelnosti sploh ne bi potrebovali, vsaj ne v institucionalnem smislu.

Ne mislimo samo pravičnosti v smislu pravičnega sojenja, enakosti pred zakonom, enakopravnosti spolov, pravic istospolnih in tako naprej, danes moramo največji poudarek nameniti ekonomski pravičnosti (ne da bi hkrati zanemarili druge vidike pravičnosti), ki jo najbolje opredeljuje 1. odstavek 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic:

Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Naj spomnimo, da ta člen ni nekakšen skupek lepih želja, temveč del globalno sprejetega in zavezujočega dokumenta, ki je v veljavi že od davnega leta 1948. Naloga politikov in ekonomistov ni skrb za dobičkonosne pogodbe korporacij, temveč za izpolnitev tega in tudi drugih členov Splošne deklaracije človekovih pravic. Z uveljavitvijo 25. člena ne bomo več potrebovali nobene dobrodelne organizacije na Zemlji. Morda pa jih lahko ohranimo, saj s svojimi bogatimi izkušnjami lahko svetujejo politikom, kako resnično delati v dobro ljudi, kar danes zna le redko kateri politik.

Če pa govorimo o novi ekonomski paradigmi, je to vsekakor ekonomija delitve. Ekonomija delitve pa ni visoko skomercializirana dejavnost, ki jo simbolizirata podjetji Uber (glejte Uber ubija ekonomijo delitve) in Airbnb, temveč ekonomska ureditev, ki omogoča univerzalni dostop do osnovnih dobrin za slehernega človeka na Zemlji.

Države bi danes na globalni ravni lahko enostavno organizirale mehanizem (preraz)delitve globalnih dobrin, tako da bi silni presežki dobrin v bogatih državah dosegli območja hudega pomanjkanja v številnih delih sveta. To bi bil prvi korak k resnični ekonomiji delitve in h globalni ekonomski pravičnosti ter pot do medsebojnega zaupanja, na katerem edino lahko temelji svetovni mir.

Naj ponovimo: sleherna aktivnost dobrodelnih organizacij je danes spoštovanja vredna in sila dobrega v današnji krivični družbi, vendar pa si moramo prizadevati za globalno družbo, kjer bo pravičnost temeljna norma, še posebej ekonomska pravičnost, ki se izraža preko resnične ekonomije delitve (glejte The true sharing economy: inaugurating an age of the heart).



Navdih za prispevek in priporočljivo branje: Razglasitev 25. člena, ljudska strategija za preoblikovanje sveta

Komercializacija pustoši z orkansko močjo

Videli smo, kako naravne sile lahko opustošijo cele otoke, obale in mesta; v mislih imamo orkane, kakršna sta bila Harvey in Irma, ki sta prizadela Antile, Karibe in dele ZDA. Orkana sta za seboj pustila več deset mrtvih, uničeno naravno okolje ter ogromno materialno škodo na infrastrukturi in objektih, ki se šteje v desetine milijard dolarjev. Vendarle je moč teh naravnih sil zanemarljiva proti uničujočim silam komercializacije, ki v zadnjih desetletjih pustošijo po planetu Zemlja.

Opredelitev komercializacije

Kaj je sploh komercializacija? Beseda komercializacija izhaja iz latinske besede za trgovino oziroma trgovanje, commercium, ta pa iz besede merx, trgovsko blago.

Komercializacija je ideologija, ki trgovino, trg in trgovske odnose razume kot središče in temelj delovanja celotne človeške družbe. V to smer se danes preobražajo ekonomske, politične, pa tudi izobraževalne, zdravstvene, medijske in druge družbene institucije. Hkrati poteka intenziven proces pretvorbe naravnih in družbenih virov, človekovih dejavnosti, medsebojnih odnosov in celo ljudi v tržno blago.

Trgi, trgovanje in trgovina sami po sebi niso nekaj slabega, poznamo jih že mnogo stoletij, vendar so vedno imeli svoje mesto v družbi, v okviru pomembnega družbenega področja, ki ga imenujemo ekonomija (poleg trgovine jo tvorijo še pridelava in proizvodnja dobrin, denarni sistem, nadzorne in izobraževalne ekonomske institucije, pa tudi tako imenovana domačijska oziroma nevidna ekonomija, ki se odvija v gospodinjstvih, v lokalni ekonomiji, društvih itd.).

S procesom komercializacije, ki se odvija že nekaj desetletij, še posebej intenzivno pa v zadnjih letih, trgi, trgovanje in tržni odnosi prevzemajo vodilno mesto v družbi. Glavni motiv trgovcev je že od nekdaj dobiček, ta pa za seboj potegne številne najslabše človekove lastnosti kot so pohlep, sebičnost in neusmiljeno tekmovalnost. Zato je politična, ekonomska in tudi verska oblast trgovino v preteklosti vedno držala pod nadzorom. Trgovina je strateško pomembna dejavnost za blaginjo celotne družbe, zato je oblast vedno skrbela, da je bila primerno regulirana in podrejena interesom celotne družbe.

Danes pa pod vplivom ideologije komercializacije trgi in njegove nosilne institucije (korporacije, banke, mednarodne finančne ustanove) postajajo vodilne družbene sile, ki jih s skupnim imenom lahko poimenujemo kar tržne sile. Pod njihovim vplivom sleherna dobrina in sleherna človekova dejavnost postaja tržno blago, s tem pa izpostavljena vsem slabostim trgovanja – pohlepu (za dobičkom), sebičnosti, špekuliranju, goljufijam itd.

Tako danes pod vplivom komercializacije otroke že zelo zgodaj pripravljamo na neusmiljeno tržno tekmo, spodbujamo jih v tržno uspešne poklice, jih opremljamo s podjetniškimi kompetencami in z vsemi možnimi znanji in spretnostmi, ki jih bodo potrebovali za neusmiljeno tržno tekmo, ki ji rečemo sodobno življenje. S tem pa ustvarjamo sebične in tekmovalne posameznike, ki komajda zmorejo sodelovanja, sočutja, igrivosti in radosti, ki so prirojene lastnosti otrok.

Tako danes pod vplivom komercializacije v zdravstvu merimo dobičke in izgube, vse več zdravstvenih storitev in zdravil pa je potrebno bodisi plačati bodisi doplačati. V ZDA pa je zdravstvo itak en samo velik posel, a tudi pri nas se vse bolj približujemo temu idealu tržnih sil.

Tudi naravni viri so danes povsem podrejeni logiki dobička. Zadnji tak primer je bodoča lakirnice korporacije Magna, ki bo stala na kakovostnih kmetijskih površinah. In tu pridemo še do vloge politike, ki histerično utira pot tržnim silam, ne glede na posledice za ljudi in okolje. Vsaj na papirju (na katerem so zapisani zakoni) naj bi politika zastopala interese državljanov in zdravega okolja. V svetu lahko najdemo še tisoče in tisoče podobnih primerov, tako da je politika zares zgolj le še dekla tržnih sil.

Komercializacija dobesedno uničuje življenja stotin milijonov ljudi, ki so poraženci v neusmiljeni globalni tržni tekmi. A tržne tekme ne moremo primerjati s športnimi tekmovanji, kjer poraženec še vedno ostane v igri, v resničnem življenju pa so poraženci v okrutni tekmi za dobrine pahnjeni v revščino, prisiljeni v migracije ali celo obsojeni na stradanje in smrt.

Veliki poraženec komercializacije je tudi naše okolje in s tem seveda tudi mi sami, kajti v nori globalni tekmi za dobičke so občutljivi naravni okoljski sistemi že skorajda nepovratno poškodovani. Zato malodane z gotovostjo lahko trdimo, da orkana Irma in Harvey nista samo simbolna podoba komercializacije, temveč sta vsaj deloma tudi njeni posledici. Globalno segrevanje okolja, ki je rezultat neprestanega hlastanja za dobički, se namreč izraža tudi v vedno bolj intenzivnih naravnih katastrofah.

Še naprej bi lahko naštevali, a bistvenega pomena je, da razumemo, kako nevarna je komercializacija, ki prodira v vse pore človeške družbe in okolja širom planeta. Posledice delovanja komercializacije, ki jo vodijo tržne sile, so zato močno podobne posledicam orkanov, le da na mnogo širšem področju.

Ameriški predsednik Trump pa predstavlja še naslednjo, višjo stopnjo komercializacije, ko tržne sile že neposredno vodijo politiko in ko komercializacija postaja politični program celotnih držav. Posledice takšne politike si komajda lahko zamislimo; morda jih lahko celo primerjamo z uničenjem jedrskih bomb.

Medsebojna delitev dobrin – protistrup komercializacije

Komercializacijo, ki pustoši po planetu Zemlja, lahko ukrotimo samo na en način, z medsebojno delitvijo dobrin. Medsebojna delitev dobrin je vedno povezana s sodelovanjem in z vzajemnim zaupanjem, njen cilj pa je pravičnejša porazdelitev globalnih virov med vse prebivalce sveta. Dejansko ne potrebujemo še več dobrin oziroma še več gospodarske rasti, ki prinaša še več dobička. Z obstoječim obsegom dobrin in proizvodnje danes lahko zadovoljimo osnovne potrebe vseh ljudi na planetu. S tem pa tako rekoč hipoma lahko odpravimo temeljne vzroke za večino največjih globalnih problemov – globoko družbeno neenakost, okoljsko krizo, obsežno revščino in lakoto, terorizem in vojaške konflikte ter še marsikaj.

Odločitev za medsebojno delitev dobrin je odločitev za življenje in za prihodnost, odločitev za komercializacijo pa nas vodi v propad oziroma v razpad družbenih in okoljskih sistemov.

Če ste srečni vi, sem srečen tudi jaz

Preveč pogosto razmišljamo o sebi kot o posameznikih, ločenih drug od drugega, dejansko pa smo povezani in to kar počnemo, vpliva na ves svet. (Nadškof Desmond Tutu)

Desmond Tutu, ugledni južnoafriški borec za človekove pravice, upokojeni anglikanski nadškof in prejemnik Nobelove nagrade za mir, je v zgornjem navedku razložil pomen afriške besede ubuntu, ki predstavlja samo bistvo tega, kar pomeni biti človek. V jeziku Nguni Bantu ubuntu pomeni človeštvo, v globljem smislu pa prepričanje v univerzalne vezi medsebojne delitve, ki povezujejo celotno človeštvo. Ubuntu se opredeljuje tudi z besedami: Jaz sem; ker ste vi.

V južnoafriških skupnostih pojasnjujejo, da je ubuntu originalni afriški koncept, ki dejansko pomeni dajati in medsebojno deliti dobrine, biti del skupnosti. To pomeni, da če imam deset jabolk, pojem eno, ostalih devet pa delim z drugimi ljudmi.

Na festivalu miru, v Florianopolisu v Južni Braziliji, je novinarka in filozofinja Lia Diskin povedala čudovito zgodbo o afriškem plemenu, ki jo je poimenovala Ubuntu. Zgodba gre takole:

Antropolog je po koncu preučevanja navad in običajev nekega afriškega plemena, čakal na prevoz domov. Kot vedno so ga obkrožali otroci in da bi mu čas hitreje minil, se je spomnil igre. V mestu je nakupil kup sladkarij in jih dal v lično pleteno košaro. Postavil jo je pod osamljeno drevo in sklical otroke. Na določeni oddaljenosti od drevesa je zarisal črto in otrokom pojasnil, naj gredo za črto in počakajo na njegov znak. Ko bo zaklical: »Zdaj!« naj, stečejo in tisti, ki bo prvi prišel do košare, bo dobil vse sladkarije.

Ko jim je dal znak, so se otroci nepričakovano prijeli za roke in skupaj pohiteli do košare, kjer so si razdelili sladkarije in jih z užitkom pojedli. Antropolog je bil zelo presenečen. Vprašal jih je, zakaj so šli do košare skupaj, saj bi zmagovalec lahko dobil vse slaščice, ki so bile v njej. Ena od deklic mu je preprosto odgovorila: »Kako je lahko eden izmed nas srečen, če so vsi ostali nesrečni«. Šele takrat je znanstvenik, po mesecih preučevanja, zares doumel resnično naravo plemena.

Lahko se vprašamo: smo res lahko srečni, če je okoli nas toliko nesrečnih ljudi; če je več milijard ljudi lačnih, revnih, razseljenih, brezposelnih, po nepotrebnem bolnih, itd.? Morda pa zato srečo (neuspešno) iščemo samo še v potrošniških dobrinah ali celo drogah vseh vrst, kajti globoko v sebi v tem nesrečnem svetu zares ne moremo biti srečni.

Pripadnik masajskega ljudstva v Tanzaniji svoje goste vpraša: Ste srečni? Na njihov pritrdilni odgovor jim odvrne: Če ste srečni vi, sem srečen tudi jaz. Če so drugi ljudje nesrečni, sem nesrečen tudi jaz.

Desmond Tutu pravi, da ubuntu predstavlja bistvo tega, kar pomeni biti človek, del darila, ki ga Afrika daje svetu. Vključuje gostoljubnost, skrb za druge, pripravljenost prehoditi še dodatni kilometer zaradi drugega. Verjamemo, da je človek lahko človek samo preko drugih ljudi, da je moja človečnost izpolnjena in neločljivo povezana z vašo človečnostjo.

V naši civilizirani zahodni kulturi pa je nasprotno vse podrejeno lastnemu uspehu, lastni sreči; sebično hlastamo za dobrinami, za bogastvom. To počnemo kot posamezniki, kot narodi in države. Pomemben sem jaz, pomembni smo mi (kot ločena skupina ali skupnost); ne glede na posledice za druge ljudi in za okolje. Naše otroke učimo tekmovalnosti in sebičnosti; v zgornji zgodbi bi skorajda zagotovo brezkompromisno stekli h košari s slaščicami in samo eden bi sebično užival v svoji zmagi. Ne zato, ker se takšni rodijo, temveč, ker smo jih tega naučili; ne samo tekmovalnosti, temveč tudi sovraštva do drugih.

Še en afriški velikan, Nelson Mandela, je o tem dejal: Nihče se ne rodi s sovraštvom do drugega človeka zaradi barve njegove kože, preteklosti ali religije. Ljudje se morajo sovraštva priučiti, in če se lahko naučijo sovražiti, se lahko naučijo tudi ljubiti, saj je ljubezen za človeško srce naravnejša kot njeno nasprotje.

Lahko se torej naučimo ljubiti druge; vendar ljubiti drugega ne pomeni samo izkazovanja sentimentalnih čustev. Izkazovati ljubezen do drugega pomeni aktivno delovati za dobro drugega oziroma v najširšem smislu za dobro celotnega človeštva. To pa lahko počnemo na različne načine: izboljšujemo njihov življenjski standard, še zlasti najrevnejših; ljudem omogočimo spodobno zaposlitev, poskrbimo za njihovo dostojanstvo z zaščito človekovih pravic, poskrbimo za okolje, si aktivno prizadevamo za mir, itd. To je pravi izraz ljubezni do drugega.

Leta 2013 je ameriški predsednik Barack Obama ob spomeniku Nelsonu Mandeli spregovoril: V Južni Afriki je beseda – ubuntu – beseda, ki najbolje povzema Mandelovo največje darilo: njegovo prepoznanje, da smo vsi povezani na načine, ki so očem nevidni; da je človeštvo eno; da se uresničimo tako, da si delimo z drugimi in poskrbimo za tiste okoli sebe.

Ubuntu se posrečeno imenuje tudi odprtokodni operacijski sistem, ki ga razvijajo prostovoljci iz vsega sveta in je brezplačno na voljo uporabnikom po vsem svetu; med drugim skupnost Ubuntu ponuja tudi zelo popularen program Linux. A ne samo v računalništvu, koncept ubuntu bi lahko vključili v naše izobraževanje, prav tako tudi v politiko in ekonomijo. Kar bi vsekakor pripomoglo k bolj vključujoči družbi, ki bi ljudem zagotavljala zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb, dostojanstvo in nenazadnje srečo.

Povzemimo torej jedro koncepta ubuntu in si prizadevajmo za njegovo uveljavitev:

- Človeštvo je eno, neločljivo povezano.

- Človek je človek zaradi drugih ljudi. Zato je ključnega pomena skrb za druge, sodelovanje in prizadevanje za dobro celotne človeške skupnosti in tudi okolja.

- Enost oziroma povezanost človeštva se na materialni (ekonomski) ravni najpopolneje izraža z medsebojno delitvijo dobrin.

Ubuntu je afriško darilo svetu. Sprejmimo ga.



Slika: Masaji