Delitev zemlje (Landshare, SharedEarth)

Princip medsebojne delitve se lahko izraža na zelo raznolike načine; eden takšnih je delitev zemlje. Nekateri nimajo zemlje, pa bi radi pridelovali zelenjavo in druge pridelke, medtem, ko imajo drugi zemljo, ki je neizkoriščena. Kako jih med seboj povezati? S pomočjo sodobnih komunikacijskih omrežij - predvsem interneta - je to več kot enostavno.

Spletni strani SharedEarth (Deljena Zemlja) in Landshare (Delitev zemlje) ponujata ravno to: omogočata, da se ljudje z zemljo in ljudje s potrebo ali z veseljem do obdelovanja zemlje najdejo in se dogovorijo za rešitev, ki koristi vsem. Pri tem pa ne gre za klasičen najem zemlje (za denar), ampak se uporaba zemlje “plača” z delom pridelka ali s pomočjo pri delu.

To je torej “čista” oblika delitve: “jaz dam tebi na voljo zemljo, ki je ne uporabljam, ti daš meni del pridelka, ki si ga na njej pridelal” oziroma: “deliva si zemljo in njen pridelek”. Korist imata oba in še skupnost kot celota, kajti lokalno pridelana hrana je alternativa potratni in okoljsko problematični industrijski pridelavi hrane ter njenemu transportu na velike razdalje. Večina hrane, ki jo ljudje pridelajo za lastno uporabo je tudi organsko pridelane (brez uporabe kemičnih dodatkov), kar je dobro tako za okolje kot za zdravje ljudi.

Dva primera “ponudbe in povpraševanja” na spletni strani Landshare:

“Ponudba zemlje.
Imam del vrta, ki je namenjen pridelavi zelenjave, sadja itd. Ker imam artritis, želim ta del zemljišča ponuditi nekomu v zameno za polovico pridelka in za nekaj pomoči v osrednjem delu vrta. Najlepša hvala.”

“Povpraševanje po zemlji.
Iščem zemljo v okolici Londona (West of Hemel). Rad bi imel dostop do nekaj zemlje za pridelavo zelenjave in sadja, ki ne potrebuje vsakodnevne skrbi. Sadno drevje in grmičevje, krompir, čebula in druga podzemna zelenjava. Hvala.”

Poleg povsem ekonomskih, okoljskih in zdravstvenih koristi za udeležence in celotno skupnost pri delitvi zemlje, je pomemben še družbeni vidik. Ljudje se spoznajo, pomagajo drug drugemu, se učijo drug od drugega - že sama spletna stran ponuja izmenjavo nasvetov, pomoči, literature (Community). Gre torej tako za izgradnjo spletne kot tudi dejanske skupnosti.

Koristi delitve zemlje so torej:
- ekonomske (poceni pridelana hrana)
- okoljske (manj transporta, manj kemičnega onesnaževanja, posaditev novih dreves itd.)
- zdravstvene (bolj zdrava organsko pridelana hrana)
- družbene (spoznavanje novih ljudi, medsebojna pomoč, učenje itd.).

Delitev zemlje je primer, kako koristna je lahko sodobna informacijsko-komunikacijska tehnologija (internet, mobilna telefonija itd.). Njena vloga ni samo, da osamljeni tičimo vsak za svojim računalnikom, temveč, da smo bolj povezani, da si bolj pomagamo, da se več družimo, da si lahko lažje delimo dobrine itd. Prihodnost bo torej splet sodobnih tehnologij in povsem preprostih človekovih opravil, ki bodo temeljila na solidarnosti, sodelovanju in medsebojni delitvi.

Smo v Sloveniji zreli za takšno obliko delitve zemlje?

Delitev avtomobilov (Car sharing)

Delitev avtomobilov (Car sharing) je način poslovanja, ki popolnoma spreminja naše razumevanje ekonomije. Današnji ekonomski sistem namreč sloni skoraj izključno na individualnem potrošništvu. Včasih kupujemo izdelke tudi samo za enkratno ali nekajkratno uporabo (na primer orodje za hišna in druga popravila, delovne stroje, nekatera oblačila, opremo za kampiranje, športne rekvizite, čolne, avtomobile, itd.). Naše omare, sobe, garaže, “ropotarnice”, vikend hiše so prepolne takšnih predmetov in za vsako “novo potrebo” kupimo še kaj novega.

Tako si na primer kupimo avto, ne glede na to, ali ga bomo uporabljali enkrat tedensko, desetkrat na leto, ali vsakodnevno. Kar pomeni veliko obremenitev za okolje, saj vemo, da izdelava novega avtomobila zahteva uporabo številnih dragocenih surovin in veliko energije. Če pa en avto uporablja več ljudi in če je le-ta kvaliteten, potem se obremenitev okolja lahko bistveno zmanjša. In pri tem sploh ne gre za kakšno socialistično domislico, ampak za zelo “kapitalističen” poslovni odnos.

Zipcar

Takšen primer ekonomije delitve je ameriško podjetje Zipcar, najuspešnejše svetovno podjetje za delitev avtomobilov, ki je začelo delovati leta 2000. Do sredine leta 2010 si je podjetje Zipcar pridobilo 400.000 članov in imelo 4.400 lokacij za svojih 9.000 vozil (5.500 v ZDA).

Poslovanje po načinu “delitev avtomobilov” se razlikuje od klasičnih “rent-a-car” podjetij. Izposoja avtomobilov ni vezana na delovni čas; rezervacija, prevzem in vračanje avtomobila so samopostrežne storitve; vozila se izposojajo na minute, ure ali dneve; način plačila in dokazila o vozniških sposobnostih člani uredijo enkratno - ob prijavi; lokacije avtomobilov so v bližini javnih prevoznih sredstev; zavarovanje in stroški goriva so vključeni v ceno najema; avtomobilov se ne čisti po vsaki uporabi.

Takšen način poslovanja podpira sodobna informacijska tehnologija (internet, mobilna telefonija, elektronske kartice), ki omogoča rezervacijo, plačevanje in tudi odklepanje avtomobila. Člani tako plačujejo zgolj za čas uporabe vozil, ne pa tako kot pri klasičnih “rent-a-car” podjetjih, kjer gre ponavadi za dnevne najeme (ne glede na dejanski čas uporabe). Takšen sistem je seveda uporaben predvsem v mestih in za ljudi, ki avtomobila ne uporabljajo stalno.

Prednosti takšnega poslovanja so številne. Vsak avto v tem sistemu pomeni 15 do 20 individualnih avtomobilov manj, kar pomeni manjšo gnečo na cestah in manj obremenitev za okolje; delitev namesto nakupa avtomobila naj bi članom prihranila približno 500 $ (360 €) mesečno; člani, ki pristopijo k temu sistemu letno povprečno prevozijo 5.500 milj (približno 8.850 km) manj, kar pomeni skupni letni prihranek 32 milijonov galon (več kot 121 milijona litrov) nafte. Podjetje Zipcar ima poleg tega med svojimi avtomobili veliko hibridnih in v zadnjem času tudi električnih vozil.

Od lastništva k delitvi dobrin

Poslovanje po načinu “delitev avtomobilov” je eden od primerov prehoda od ekonomije potrošništva k ekonomiji delitve. Kar ne pomeni, da bo klasično nakupovanje in lastništvo individualnih dobrin zamrlo. Določene dobrine bomo še vedno kupili in jih imeli v lasti, določeno dobrine pa si bomo na različne načine delili. S tem se bo zmanjšala obremenitev okolja; izdelki bodo kvalitetnejši in trajnejši; manj bomo obremenjeni z lastništvom stvari in njihovim in varovanjem; večja bo medsebojna povezanost ljudi.

Kje ste torej podjetniki?

Dovolj zase in dovolj za druge

Za posameznika in za družbeno skupnost lahko rečemo, da delujeta po nekih načelih – principih. Načela so osnova za človekovo ravnanje in, če so splošno sprejeta (če se po njih ravna večina), tudi družbe kot celote. Današnjih načel ravnanja posameznikov in družbe ni težko prepoznati, a si vseeno pomagajmo z že poznanim.

Znameniti filozof in ekonomist Adam Smith je v svojem delu Bogastvo narodov, leta 1776, zapisal, da je bilo vodilno oziroma “zlo načelo” (Vile Maxim) takratnih “gospodarjev človeštva” oziroma vodilnih družbenih slojev: “Vse zase in nič za druge”.

Načelo “vse zase in nič za druge” lahko označimo tudi z besedami sebičnost, pohlep in tekmovalnost (konkurenčnost). In ker je ekonomija postala prevladujoče družbeno področje, so ta načela postala osnova za delovanje celotne družbe. Sebičnost, pohlep in tekmovalnost danes prepoznamo tako na področjih zdravstvenega varstva, izobraževanja, kulture kot tudi v politiki, znanosti, športu in še kje.

A takšno ravnanje nas vse bolj vleče “v globino”; revščina, lakota, ozdravljive bolezni, onesnaženje okolja, podnebne spremembe, družbeni in drugi konflikti so neposredna posledica sebičnosti, pohlepa in tekmovalnosti.

Moramo res ravnati po teh načelih? Jih lahko spremenimo? Seveda jih lahko. Preprosto lahko spremenimo svoje ravnanje in ker je družba celota posameznikov, lahko dobesedno spremenimo svet. Načelo “vse zase in nič za druge” lahko spremenimo v “dovolj zase in dovolj za druge”. In kako to lahko dosežemo: z medsebojno delitvijo, s sodelovanjem in z zmernostjo.

Potem nam ne bo treba gledati ljudi, ki stradajo do smrti; ljudi, ki se komajda prebijajo “iz dneva v dan”; otrok, ki umirajo zaradi enostavno ozdravljivih bolezni itd. Potem ne bodo več potrebne brezkončne vojne (navadne ali proti terorizmu), ki so v končni fazi vedno ekonomske vojne oziroma vojne za dobrine.

Torej, “dovolj zase in dovolj za druge”. Z medsebojno delitvijo, s sodelovanjem in z zmernostjo.

NIKA – dati in zmagati

Vendarle ni vse tako črno kot se zdi. Ni vsak posel slab posel. Obstajajo tudi ljudje oziroma podjetja, ki poslujejo s posluhom za druge.

Ko je Američan Jeff Church pred dvema letoma odpotoval z ženo in s štirimi otroki v Afriko, niso samo odpotovali na veliko potovanje, temveč se jim je tudi povsem spremenilo življenje.

»Obiskali smo Etiopijo in Kenijo, dejansko pa sva vzela otroke s seboj, da vidijo revščino,« je povedal Jeff Church, podjetnik iz San Diega, ki skuša spremeniti, kakor pravi, »zmeren poslovni uspeh v življenjsko pomembnega«. Z ženo sta želela storiti kaj več kot samo darovati dobrodelnim organizacijam.

Takrat petnajstletna hčerka Nina je povedala, da je bilo potovanje zanjo razodetje iz številnih ozirov, še posebej, kako vidi bogate in revne. »Med potovanjem sem spoznala razliko med relativno revščino – kjer otrok mogoče občuti revščino, ker nima iPhona – in resnično revščino, kjer dobesedno nimaš nič.«

Ko so obiskali vas Bogoni, so doživeli pravo razsvetljenje: »Videla sem vse te ljudi – približno 300 – in dobila sem ta občutek človečnosti, da si vsi prizadevamo za isto stvar,« je povedala Nina. »Bil je vsobsegajoč občutek bratstva in spoznala sem, da četudi so ti ljudje povsem drugačni od mene, se na nek način z njimi čutim bolj povezane, kot z ljudmi doma.«

»Spoznala sem, da poznam samo relativno revščino in ko sem srečala ljudi, ki živijo v absolutni revščini, sem odkrila, da zato niso nič manj srečni.« A kljub temu spoznanju se je družina čutila obvezana, da naredi, kar je v njeni moči, da popravi kvaliteto življenja v nerazvitih državah kot je Kenija.

»Spominjam se, da me je Nina spraševala vprašanja kot, zakaj nimajo čiste vode?« je povedal g. Church. »Spoznal sem, da želim s pomočjo dobička zagotavljati trajne donacije.«

Začeli so s projektom NIKA, ekološko ustekleničeno vodo, kjer se 100 % dobička namenja zagotavljanju neoporečne vode in sanitarne ureditve ter drugih projektov za izkoreninjanje revščine v nerazvitih državah.

Beseda “nika” v zulujščini pomerni “dati” in doslej je blagovna znamka storila prav to – donirala 350.000 $ od začetka prodaje v februarju. »Čisto vodo smo zagotovili 3.000 ljudem, strošek zagotovitve stalne oskrbe za enega človeka znaša 20 $,« pravi g. Church. Višji, kot bodo dobički, več ljudem bodo lahko pomagali, milijon dolarjev dobička pomeni rešiti 50.000 ljudi. (Več dobička lahko torej pomeni tudi več dobrega.)

Hkrati pa z denarjem od projekta NIKA pomagajo tudi skupnostim. V vasi Bogani, ki je družino navdihnila, so zgradili šolo s streho, ki omogoča zbiranje in shranjevanje deževnice, pomagali so pri projektih mikrofinanciranja in zdravstvenega varstva. »Ne morete rešiti revščine, razen če se je ne lotite celostno,« pravi g. Church. (Vir: Good News Now)

Dobiček v skupnost in okolje

Podjetništvo torej ni nujno samo pridobitniško. Vemo, da je dobiček presežek. Dobiček je tisto, kar ostane po izplačilu plač (stroški dela), poravnavi vseh materialnih stroškov, davčnih obveznosti in tudi po investicijah. Podjetje povsem dobro funkcionira tudi, če je dobiček enak nič. Prav je, da podjetniki dobiček ali vsaj del dobička vrnejo družbeni skupnosti (kjerkoli po svetu) in okolju. Dobro življenje ljudi in zdravo okolje nenazadnje koristi vsem, tudi podjetnikom.

Beseda nika v zulujščini pomeni dati, Nika kot osebno ime pa izhaja iz starogrškega imena Nike, boginje zmage. Dati torej pomeni zmagati. Pri tem pa ne zmagajo samo posamezniki, temveč vsi – tisti, ki dajejo in tisti, ki prejemajo.

Denar ali solidarnost?

V kakšni družbi bi radi živeli: v družbi, kjer je na prvem mestu denar ali v družbi, kjer je na prvem mestu solidarnost? Mnogo bolje je živeti v solidarni družbi. Nedvomno.

Nedavno je v okrožju Obion v ameriški zvezni državi Tennessee zagorela hiša Gena Cranicka. Ko je družina zbežala iz hiše, so sosedje poklicali okrožne gasilce. Ti so kmalu prišli, a hiše niso gasili, kajti družina ni plačala letnega prispevka za gasilce v višini 75 $! Gasilci so preprosto pustili, da hiša pogori do tal. (Prispevek lokalne TV)

To je podoba sveta, kjer je na prvem mestu denar. Pri nas je slika povsem drugačna. Ob zadnjih poplavah so se gasilci pokazali kot izredno požrtvovalni, nihče ni nikogar vprašal za denar, vedno so bili na prvem mestu ljudje.

Vsekakor je bolje živeti v svetu solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve kot pa v svetu sebičnosti in vladavine denarja.

Stroški uničevanja

Britanski raziskovalci so izračunali, da letni stroški doslej uničenih gozdov znašajo 5.000.000.000.000 $ (5 trilijonov ameriških dolarjev). Raziskave, ki jih je vodil bivši bankir Pavan Sukhdev, pomenijo nov pristop k izračunu realne cene celotnega Zemeljskega bogastva in stroškov, ki jih povzroča uničevanje le-teh.

Britanska vlada je prva uvedla nov sistem za prepoznavanje finančne vrednosti naravnih virov in potencialnih izgub, ki bi jih predstavljala njihova izguba oziroma uničenje. V okviru projekta Ekonomika ekosistemov in biodiverzitete (Economics of Ecosystems and Biodiversity - Teeb) so začeli izračunavati globalne ekonomske stroške izgube biodiverzitete. In prvi izračuni - ekonomski stroški izgube gozdov - so porazni: 5 trilijonov $.

A to je samo del ekonomskih stroškov uničevanja celotnega planetarnega bogastva zaradi podnebnih sprememb, intenzivnega kmetijstva, prenaseljenosti itd. Uničenje ribolova trske na Novofundlandiji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja na primer pomeni izgubo 2 milijard $ in 10.000 delovnih mest; uničenje mangrov v Pakistanu pomeni škodo desetin milijonov dolarjev za ribolov, kmetijstvo in lesno industrijo. Narava nam izstavlja račun in ta je zelo visok. (Vir: The Independent).

Stroški uničevanja Zemljinih virov so realnost. Večjo škodo bomo povzročali, večji bo račun, ki ga bomo morali plačati. Ekonomisti morajo upoštevati sleherni strošek, ki ga povzročijo planetarnemu okolju. Zemlje ne smemo dojemati kot brezmejnega vira dobrin, temveč kot kompleksen sistem, ki ga moramo ohranjati v ravnovesju.

Naš osnovni kapital niso denar, obveznice, delnice, temveč celoten planet Zemlja z vsemi naravnimi viri in živimi bitji. Trenutno ta osnovni kapital uničujemo, delovati pa moramo tako, da ga bomo vsaj ohranjali, če že ne oplemenitili.

Postati moramo - človeštvo kot celota - skrbniki in modri upravljalci planetarnega bogastva, tega osnovnega kapitala človeštva. To je tudi pravi pomen vede, ki ji pravimo ekonomija.

Smo lahko optimistični?

Govoriti o optimizmu v zdajšnjih časih je že skoraj bogokletno. Skoraj vsa družbena področja so v krizi; socialni (zdravstveno, pokojninsko in socialno varstvo itd.) in ekonomski podsistem (podjetja, banke, zavarovalnice itd. ) izgledata, kot da sta tik pred zlomom. Narava pa nas itak neprestano opozarja na naše ekološke »grehe« (vročina v Rusiji, poplave v Pakistanu itd.).

A vendarle ni vse tako črno kot se zdi. Velika večina ljudi se začenja zavedati, da so resnične spremembe neizbežne.

Vse več ljudi verjame, da povečanje konkurenčnosti, proizvodnje in produktivnosti niso prave ekonomske rešitve. Bodoča ekonomija bo osnovana na čistih in zelenih tehnologijah, njeno pravo bistvo pa bo zagotavljanje blaginje vseh ljudi in ohranitev okolja za prihodnje generacije.

Vse več ljudi ve, da globalni viri in dobrine niso namenjene samo nekaterim, temveč pripadajo človeštvu kot celoti in da tekmovanje zanje prinaša samo bedo, obup in brezkončne konflikte. Globalna medsebojna delitev naravnih virov in dobrin je zato edini pravi način za izhod iz globoke krize, v kateri smo se znašli.

Številnim ljudem je jasno, da zdajšnje pohlepno in sebično vodenje podjetij nima več prostora v prihodnosti. Namen podjetij je skrb za blaginjo ljudi ter okolja, ne pa zgolj za zasledovanje lastnih interesov.

Vse več ljudi se zaveda, da vojaške rešitve nikakor ne vodijo k miru. Mir v svetu je mogoče zagotoviti samo z blaginjo vseh ljudi, spoštovanjem človekovih pravic in dostojanstva ter pravim mednarodnim sodelovanjem.

Le redko kdo še dvomi v nujnost skrbi za okolje. Nešteto različnih akcij za ohranitev okolja, odgovorno ravnanje milijonov ljudi in številnih organizacij so zagotovilo, da prehajamo od besed k dejanjem.

Resnično, kljub vsem težavam, imamo razloge za optimizem.

Več, več, več

Rastoče svetovno prebivalstvo in povečano trošenje je potisnilo svet v ‘ekološki dolg’ mesec dni prej kot preteklo leto, izhaja iz zadnje statistike o globalnih virih, ki so jo objavili v spletni izdaji britanskega časnika Telegraph (16. avgust 2010).

Organizacija New Economics Foundation (NEF) opazuje koliko hrane, goriva in drugih virov človeštvo potroši vsako leto. Potem to količino primerjajo s količino virov, ki nam jo planet lahko »ponudi«, ne da bi bila ogrožena sposobnost obnove pomembnih ekosistemov kot so oceani in deževni gozdovi.

Letos bo prelomni datum, od katerega naprej presegamo sposobnost samoobnove Zemlje, nastopil že 21. avgusta, medtem ko je bil lani ta dan 23. septembra. Tako bomo od 21. avgusta naprej ustvarjali ‘ekološki dolg’, kar pomeni, da si bomo izposojali od prihodnjih rodov.

Torej nas niti gospodarska kriza ni streznila. Porabljamo več in več, tekmujemo ali se tepemo za vire, namesto, da bi končno dojeli, da so to naši skupni viri, za katere bi morali skupaj skrbeti in si jih medsebojno deliti.

Planet je namreč le eden, če ga uničujemo in izkoriščamo na enem koncu (v revnih državah), to še ne pomeni, da bomo tukaj »odnesli celo kožo«.

Vir in slika: Commondreams

Opozorilo iz Rusije

Povprečna temperatura je bila julija v Moskvi 8 stopinj nad normalnimi temperaturami v tem mesecu. V ponedeljek, 9. avgusta 2010, je temperatura v Moskvi dosegla 37 stopinj, medtem ko je normalna temperatura v tem letnem času 21 stopinj Celzija. To je bil že 28 zaporedni dan s temperaturami nad 30 stopinj.

»Za tako velik porast temperatur preko celega meseca doslej še nismo slišali« je za IPS (Inter Press Service – neprofitna globalna novinarska agencija) povedal ameriški okoljevarstvenik Lester Brown, ustanovitelj uglednih nevladnih okoljskih organizacij Worldwatch Institute in Earth Policy Institute. Prav tako je povedal, da je takšna izsušenost zemlje možna samo enkrat na 500 let.

Pridelek pšenice in drugih žitaric bo v Rusiji, Kazahstanu in Ukrajini predvidoma manjši za 40 odstotkov – v regiji, ki zagotavlja 25 odstotkov vsega svetovnega izvoza pšenice. Rusija je pred nekaj dnevi že prenehala izvažati žitarice. Cena žitaric, ki jo napihujejo še špekulanti, že sedaj presega rekordne cene iz avgusta 2007, ko se je začela velika rast cen hrane. Visoke cene so takrat povzročile, da se je drastično povečalo število lačnih v svetu – na več kot 1 milijardo.

Če bi takšen vročinski val prizadel območji okoli Chicaga in Pekinga, ki vsako posebej pridelata kar petkrat več žita kot Rusija, bi bile posledice še daleč hujše kot sedaj, pravi Lester Brown. S tem bi se namreč pridelava žit zmanjšala za 100 do 200 milijonov ton, kar bi bilo za svetovno preskrbo s hrano naravnost katastrofalno.

»Ruski vročinski val bi moral biti klic k prebujenju (wake-up call) o ranljivosti globalne oskrbe s hrano« in »lekcija, da moramo mnogo resneje jemati podnebne spremembe,« pravi Brown, ki je eden vodilnih svetovnih strokovnjakov za kmetijstvo in hrano. Podnebne spremembe (ki se najpogosteje izražajo kot hude suše ali poplave) so še kako povezane s prehrano; ob tem bi se morali krepko zamisliti tudi naši politiki, saj je naša država močno odvisna od uvoza hrane. [Ali pa bomo potem, ko nas bo prehranska kriza zares dosegla, jedli Patrije? Ali pa bomo z njimi orali?]

A ne gre samo za večjo samostojnost pri oskrbi s hrano, države bi morale končno sprevideti, da je v svetovnem merilu potrebna solidarnost in pravičnost pri oskrbi s hrano. Hrane je navkljub vsemu še vedno dovolj za vse prebivalce planeta, a veliko ljudi si jo komajda lahko privošči ali pa še to ne, medtem ko npr. ZDA kar 25 odstotkov svojih žit namenijo proizvodnji bioetanola, ki dokazano prav nič ne prispeva k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov.

Namesto tekmovanja, špekulacij, pohlepa in skrajne sebičnosti pri oskrbi s hrano, bi morali končno začeti razmišljati o medsebojni delitvi, pa ne samo hrane, temveč tudi drugih ključnih dobrin. In se hkrati lotiti ukrepov za zmanjšanje toplogrednih plinov in bolje skrbeti za naše okolje. Drugače bodo okoljske in družbene posledice nepredstavljivo hude.

Klic k prebujenju in hkrati opozorilo iz Rusije moramo torej vzeti skrajno resno. Zares resno.

Vir: Inter Press Service
Slika: Treehugger

Vojna ali blaginja

Na lestvici Globalnega indeksa sreče (Happy Planet Index) je bila leta 2009 na prvem mestu Kostarika (Slovenija je bila šele na 75 mestu, ZDA na 123 mestu; glej: hpi-2-0-results.xls). Ta srednjeameriška država je leta 1949 razpustila svojo vojsko. Kljub temu, da je v njeni bližini veliko konfliktnih držav (Nikaragva, Panama), pa že šest desetletij živi v miru in relativni blaginji.

Denar, ki bi šel drugače za vojsko, se namenja izobraževanju, kulturi, socialnim potrebam prebivalstva itd. Kostarika je dokaz, da vojska ne prinaša niti varnosti niti miru, pač pa prej obratno: več kot se vlaga v vojsko in njeno oborožitev, večja verjetnost je, da bo orožje slej ko prej tudi »spregovorilo«. Nasprotno pa večje vlaganje v izobraževanje in druga družbena področja prinese večje zadovoljstvo ljudi.


Kaj je Globalni indeks sreče

Globalni indeks sreče je alternativen način merjenja družbenega bogastva (namesto enostranskega Bruto domačega proizvoda), ki prikazuje ekološko učinkovitost s katero države pretvarjajo naravne planetarne vire v dolgo in srečno življenje svojih državljanov oziroma v njihovo blaginjo. Indeks ne pokaže nujno najsrečnejše države na svetu, pač pa so visoko na lestvici države, ki uspejo zagotoviti dolgo in srečno življenje svojih prebivalcev, ne da bi porabile preveč naravnih virov (ali jih preveč obremenile).

Indeks prikazuje, da velika potrošnja ne prinaša večje blaginje prebivalstva in hkrati, da je blaginja prebivalstva mogoča tudi brez pretirane potrošnje planetarnih virov. Indeks prav tako kaže, da obstaja več poti za dosego blaginje. Indeks globalne sreče sestavljajo trije kazalniki: ekološki odtis, življenjsko zadovoljstvo in pričakovana življenjska doba. Če še enkrat povzamemo: globalni indeks sreče kaže, kako učinkovito uporabljamo naravne vire za dosego blaginje ljudi. (Več: Happy Planet Index)


Vojna ali blaginja

Če naše vire – naravne in tudi finančne – uporabljamo za vojaške namene, potem ne moremo pričakovati večje blaginje in večjega zadovoljstva ljudi. V primeru naše vključenosti v afganistanski konflikt dvakratno uničujemo blaginjo – pri nas (zaradi virov, ki niso uporabljeni za blaginjo državljanov) in v Afganistanu, kjer pomagamo rušiti še tisto malo, kar imajo (v zvezi s tem je izjemno zanimiv članek Odidimo! v Sobotni prilogi Dela). Boljša pot je torej tista, ki jo je že davno izbrala Kostarika. Pot miru in blaginje. Med vojno (pomanjkanje, kriza, nezadovoljstvo) in blaginjo (sreča, zadovoljstvo) moramo izbirati - ne moremo imeti hkrati enega in drugega.

Namesto, da se podrejamo preživeti imperialni logiki »razvitih« zahodnih držav, bi lahko izbrali drugačno pot; pot, ki bi bila utemeljena na sodelovanju, pravičnosti, zaupanju in medsebojni delitvi. Potem bi skokovito napredovali na lestvici globalnega indeksa sreče.