V gozdu stojim med velikani

V gozdu stojim med velikani,
ki so poslušali ščebet tisočerih ptic,
jim ponujali zavetje, prostor za gnezdenje;
med koreninami so jih praskali hrošči,
srečevali so se s kačami, zajci, srnami, volkovi...

V gozdu stojim med velikani,
ki so občutili šepet lahnega vetriča,
božanje jutranje rose, a tudi
silna poletna neurja; viharje, hudo zmrzal
in nosili silno težka snežna bremena.

V gozdu stojim med velikani,
ki so predihali ogromne količine zraka,
ga prečistili in obogatili s kisikom;
med koreninami so hranili vodo in
ohlajali ter vlažili sušna in vroča poletja.

V gozdu stojim med velikani
mimo katerih so hodili naši pradedje,
pod njihovimi krošnjami so se skrivali zaljubljenci,
lovci; počivali ubežniki, vojaki, gozdarji;
brskali nabiralci gozdnih plodov. 

V gozdu stojim med velikani,
z vsem spoštovanjem do teh
veličastnih bitij se jim poklonim.
Drevesa niso samo debla in les,
so mogočni stebri, ki podpirajo Življenje samo.