Pred kratkim je bilo objavljeno poročilo ugledne nevladne organizacije Oxfam International Billionaire wealth jumps three times faster in 2025 to highest peak ever, sparking dangerous political inequality (Premoženje milijarderjev je v letu 2025 raslo trikrat hitreje in doseglo najvišjo raven v zgodovini, kar spodbuja nevarno politično neenakost), ki navaja, da se je skupno premoženje svetovnih milijarderjev v letu 2025 povečalo za več kot 16 odstotkov in doseglo približno 18,3 bilijona ameriških dolarjev, kar pomeni približno trikrat hitrejšo rast kot povprečje zadnjih petih let in najvišjo raven v zgodovini.
Od leta 2020 se je njihovo bogastvo povečalo za 81 odstotkov. Oxfam ocenjuje, da bi letni porast njihovega premoženja, ocenjen na okoli 2,5 bilijona ameriških dolarjev, zadostoval za večkratno odpravo ekstremne revščine po svetu. Poročilo obenem opozarja, da imajo milijarderji po ocenah kar 4.000-krat večjo verjetnost zasedanja političnih funkcij kot povprečni državljani, kar povečuje tveganje za koncentracijo politične moči. Kljub rekordnemu bogastvu ultra-bogatih Oxfam izpostavlja, da eden od štirih ljudi na svetu ne uživa dovolj hrane, skoraj polovica svetovnega prebivalstva pa živi v revščini ali na njenem robu.
Kaj nam ti podatki povedo? Predvsem to, da se še vedno gibljemo v napačno smer. Ekonomski sistem je zasnovan tako, da koristi najbogatejšim in deluje v škodo najrevnejših. Najbogatejši ljudje na svetu imajo vse večji vpliv na politiko ali pa celo sami prevzemajo najvišje politične funkcije. Njihov interes pa praviloma ni blaginja celotne skupnosti, kar se v sedanjih razmerah vse jasneje kaže.
Poleg političnega vpliva vse več najbogatejših prevzema tudi nadzor nad ključnimi mediji, s čimer oblikujejo javno mnenje in zmanjšujejo prostor za kritično poročanje o ultra-bogatih. Poročilo kot primere navaja nakup časnika Washington Post, ki ga je opravil Jeff Bezos (Amazon), prevzem platforme Twitter/X s strani Elona Muska, lastništvo Los Angeles Timesa, ki ga ima Patrick Soon-Shiong, ter konzorcij milijarderjev, ki je kupil velik delež revije The Economist. V Franciji skrajno desni milijarder Vincent Bolloré nadzira televizijski kanal CNews, ki ga je preoblikoval v francoski različico Fox News, v Združenem kraljestvu pa tri četrtine naklade časopisov nadzorujejo štiri izjemno premožne družine.
In kako naj v takšnem okolju sploh poskušamo razmišljati o prenovi ekonomskega sistema v smeri večje pravičnosti za vse ljudi? To je izjemno težko, a kljub temu moramo vztrajati. Ekonomija delitve, katere osrednji cilj je skrb za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi in blaginjo celotnega človeštva, bi morala postati del našega razumevanja sveta in vodilo našega delovanja. V nasprotnem primeru bomo kmalu priča razmeram, v katerih imajo eni vse, drugi pa nič, kar lahko vodi v razpad družbenega sistema. Ali si to res želimo?
Ni komentarjev:
Objavite komentar