Ekonomija delitve ni povsem nov pojem, saj človeštvo spremlja že od samih začetkov. Človek sam nikoli ni bil zmožen preživeti v naravnem okolju, kjer so vladali izjemno sposobni plenilci. Njegova bistvena prednost, ki mu je omogočila preživetje in da je postal »gospodar« svojega okolja, je bilo sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. Tekmovalnost nikoli ni bila temelj človeške družbe, čeprav nas danes ekonomisti in politiki pogosto želijo prepričati v nasprotno.
Danes ni več dovolj, da si dobrine delimo zgolj znotraj družin in manjših skupnosti ter deloma tudi na ravni države, medtem ko na širši ravni delitev ostaja omejena na občasna dejanja dobrodelnosti ali državne pomoči. Če želimo, da vsi ljudje živijo v blaginji, ki je temelj skupnega bivanja, miru in ohranitve okolja, moramo medsebojno delitev dobrin in sodelovanje povzdigniti na sistemsko raven ter ju oblikovati kot ekonomijo delitve.
Ekonomija delitve je tako hkrati ekonomski in družbeni sistem, katerega temeljni cilj je vsakemu človeku na Zemlji omogočiti, da lahko nemoteno zadovoljuje svoje osnovne potrebe. Da bi to področje bolje razumeli, moramo najprej razjasniti nekatere ključne pojme: skupne dobrine človeštva, vire in dobrine.
Skupne dobrine človeštva
Skupne dobrine človeštva (ang. commons) lahko opredelimo kot vse, kar ima človeštvo na voljo za življenje, to so materialni temelji našega življenja. Skupne dobrine so na primer oceani, gozdovi, ozračje, zemlja in zemeljsko bogastvo, v najširšem smislu pa bi lahko rekli, da je celoten planet Zemlja (narava, okolje) skupna dobrina človeštva. V nekem smislu lahko tudi človeštvo samo štejemo v to kategorijo.
Na to nas napeljuje že sama beseda ekonomija, ki so jo stari Grki poimenovali oikonomia, sestavljenko iz pojmov oikos in nomos. Oikos pomeni dom in družino z vsemi pripadajočimi dobrinami. V najširšem pomenu tako označuje družino kot celoto – človeštvo in skupne dobrine, ki vsem njegovim članom omogočajo preživetje in blaginjo. Nomos pa lahko razumemo kot način urejanja in upravljanja teh dobrin v dobro skupnosti.
Skupne dobrine človeštva so torej oceani, reke, jezera, ozračje, gozdovi, zemlja, rudnine in podobno. V najširšem smislu mednje sodi tudi človeštvo samo, z vsem svojim znanjem, dosežki in spretnostmi. Kaj pa druga živa bitja? Težko bi rekli, da so skupna dobrina človeštva, vendar je človek danes v položaju, ko lahko skrbi tudi za njihovo blaginjo, zato jih lahko v tem smislu prav tako štejemo med skupne dobrine človeštva.
Viri
Vire (resources) lahko opredelimo kot tisti del skupnih dobrin, ki je namenjen pridelavi in izdelavi končnih dobrin, torej tistih, ki služijo neposredni rabi in zadovoljevanju človeških potreb. S tem viri že vstopajo v polje ekonomije kot njena temeljna kategorija. Težava nastane, ko si jih posamezniki ali skupine prisvojijo kot svojo izključno pravico, čeprav bi morali po svoji naravi, ker izvirajo iz skupnih dobrin, pripadati vsem ali vsaj koristiti celotnemu človeštvu. Človeštvo bi zato moralo nastopati kot skrbnik in upravitelj skupnih dobrin in virov, kar je tudi najgloblji pomen pojma nomos, ki soustvarja besedo ekonomija.
Vire lahko v splošnem delimo na naravne in družbene. Družbeni viri izhajajo iz človeka, njegovega znanja, spretnosti in dosežkov, naravni pa iz narave same oziroma iz okolja. Nafta je na primer naravni vir, celotno znanje o njenem pridobivanju in predelavi pa predstavlja družbeni vir. Danes so tako naravni kot družbeni viri pod pritiskom privatizacije oziroma olastninjenja tistega, kar v svojem bistvu pripada vsem in izhaja iz skupnih dobrin. Če nekdo z avtorskimi pravicami zaščiti nov postopek, na primer rafiniranja nafte, si s tem posredno prilasti tudi vsa pretekla znanja in spretnosti človeštva, ki so vodila do njegovega izuma.
Dobrine
Dobrine (goods) so vse materialne in nematerialne stvari, ki ljudem omogočajo neposredno zadovoljevanje potreb. V ekonomskem smislu jih delimo na izdelke in storitve. Ta dva pojma sta v praksi tesno prepletena, saj skoraj ne moremo govoriti o povsem čistih izdelkih ali storitvah. Kruh je denimo izdelek, medtem ko je njegova prodaja storitev. Transport je sicer storitev, vendar se opira na izdelke, kot je na primer tovornjak, in na številne druge materialne pogoje.
Zakaj smo skupne dobrine človeštva, vire in dobrine sploh omenjali v povezavi z ekonomijo delitve? Vsak izdelek in vsaka storitev, ki ju kupimo, ter viri, ki jih v okviru ekonomskega sistema uporabljamo ali izkoriščamo, v končni fazi izhajajo iz skupnih dobrin človeštva. Te v svojem bistvu ne pripadajo nikomur posamezno, temveč človeštvu kot celoti. Človek zato ni njihov lastnik, temveč predvsem njihov uporabnik in upravitelj. Upravljanje skupnih dobrin v dobro vseh je tudi prvotni pomen besede nomos, ki je sestavni del same besede ekonomija.
Iz tega izhaja, da je delitev kot temelj ekonomskega sistema upravičena in smiselna oblika ekonomske ureditve. Seveda potrebujemo podjetja, ki bodo še naprej uporabljala vire za proizvodnjo izdelkov in zagotavljanje storitev. Vendar je prav, da v ta sistem vgradimo tudi pravične in vključujoče načine distribucije, da lahko končni proizvodi dosežejo vse prebivalce Zemlje. Prav tako je smiselno, da si države med seboj delijo tako naravne kot družbene vire.
Ekonomija delitve je zato usmerjena tako v delitev virov med državami kot v delitev dobrin, torej izdelkov in storitev, za neposredno zadovoljevanje osnovnih potreb ljudi. Današnja ekonomska ureditev, v kateri si najmočnejše države in najbogatejši posamezniki prisvajajo ključne naravne vire ter si prilaščajo tudi družbene vire, kot so znanje, spretnosti in samo delo ljudi, ni niti pravična niti vzdržna.
Ekonomija delitve v svojem bistvu pomeni delitev tistega, kar je že samo po sebi namenjeno v dobro vseh – skupnih dobrin človeštva. Z njeno uveljavitvijo lahko človeštvo stopi na pot modrega in pravičnega upravljanja teh dobrin v korist vseh ljudi, drugih živih bitij in planeta kot celote. To je tudi najgloblji pomen ekonomije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar