Pogosto slišimo misel, da živimo samo enkrat. Takšno razmišljanje ima lahko različne posledice. Lahko nas vodi v izrazito osebno usmerjenost in v prepričanje, da moramo življenje izkoristiti predvsem zase. Lahko pa nas, zlasti v težkih življenjskih okoliščinah, na primer ob bolezni, pripelje tudi do obupa, saj se nam življenje zazdi minljivo in dokončno.
Na širši ravni lahko takšno razumevanje vodi v brezbrižnost do tega, kaj se bo zgodilo za nami: z okoljem, družbo in drugimi ljudmi. Morda si rečemo, da nas takrat tako ali tako ne bo več.
Zdaj pa si zamislimo, da se vendarle ponovno rodimo. V reinkarnacijo oziroma ponovno rojstvo verjame veliko ljudi, predvsem v okviru hinduizma in budizma, pa tudi številni ljudje na Zahodu.
Recimo, da smo brezbrižni do okolja, ki vse bolj propada. Ali bi se želeli ponovno roditi v onesnažen svet, kjer voda ne bi bila pitna, hrana pa bi bila zastrupljena? Kakšno bi bilo podnebje? Kdo ve.
Recimo, da nas ne zanima trpljenje najrevnejših in razpadanje družbenih skupnosti zaradi velike neenakosti. Ali bi se želeli roditi v skrajno revno družino, v kaotično skupnost, ki ji vladata nasilje in strah, kjer vladajo oborožene tolpe in zakon močnejšega?
A četudi se nam reinkarnacija zdi neverjetna, ostaja vprašanje: ali nam je res vseeno, v kakšnem svetu bodo živeli naši otroci, vnuki, pravnuki in navsezadnje kateri koli človek na Zemlji?
Pravzaprav sploh ne gre za vprašanje ponovnega rojstva oziroma reinkarnacije. Gre za vprašanje naše odgovornosti do drugih ljudi in do sveta kot celote. Če pa verjamemo v reinkarnacijo, je morda v tej odgovornosti tudi nekaj malega zdrave sebičnosti. Kaj ko bi ustvarjali svet, ki bo dober, čist, miren in prijazen do vseh? Morda vsaj za vsak primer.
Ni komentarjev:
Objavite komentar