Ko vsako leto govorimo o revščini in njeni skrajni obliki – lakoti – bi nas moralo biti sram. Sram, da takšno stanje dopuščamo. Z lakoto se danes sooča 645 milijonov ljudi, hkrati pa vemo, da je hrane dovolj za vse. Zdi se, da se nas to ne tiče. Pa se nas. Svet je povezan in trpljenje ljudi vpliva na nas na načine, ki se jih morda sploh ne zavedamo. Nismo otok sredi oceana. A tudi če bi bili, bi nas ocean tako ali drugače opozoril na svojo prisotnost.
16. oktobra obeležujemo svetovni dan hrane, dan pozneje pa mednarodni dan za odpravo revščine. Vsaj v teh dneh se zamislimo, v kako izjemno nepravičnem svetu živimo. Si znamo predstavljati, kaj je lakota v resnici? Kaj pomeni, če svojemu otroku ne moremo zagotoviti osnovnega obroka?
Dostop do hrane in pitne vode, njuna porazdelitev ter revščina so tesno povezana vprašanja. Hrana, pitna voda, varen dom, zdravstveno varstvo in izobraževanje omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb ter so temelj dostojnega življenja. Dokler bo velik del človeštva živel v skrajni revščini ter se soočal z lakoto, pomanjkanjem ustreznih stanovanj in omejenim dostopom do zdravstvenega varstva ter izobraževanja, bo svet ostajal nemiren, nevaren in prepreden s konflikti. Brez odpravljanja teh krivic bomo težko učinkovito reševali okoljske probleme, odpravljali vzroke migracij in zagotavljali trajen mir.
Letošnja tema svetovnega dneva hrane je »Inovirajmo danes. Nahranimo jutri.« Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) poudarja pomen povezovanja novih rešitev s tradicionalnim znanjem in sodelovanjem skupnosti. Kot opozarja: »Svet že zdaj proizvede dovolj hrane, da bi nahranil vse.« Kljub temu se z lakoto sooča 645 milijonov ljudi. Ključni izziv je zato zagotoviti, da bo kakovostna hrana dostopna vsakomur, ob tem pa ohraniti naravne vire za prihodnje generacije.
Mednarodni dan za odpravo revščine letos v ospredje postavlja »Varne domove za vse« v okviru širše teme »Združeni za mir in človekove pravice«. Varen in cenovno dostopen dom je temelj dostojnega življenja ter omogoča lažji dostop do zdravstva, izobraževanja in zaposlitve.
Generalni sekretar OZN António Guterres poudarja: »Revščina ni osebni neuspeh; je sistemski neuspeh – zanikanje dostojanstva in človekovih pravic.« Oba dneva nas tako spominjata na skupno odgovornost za svet, v katerem bo vsakdo lahko zadovoljil svoje osnovne potrebe in živel dostojno.
Hrane je dovolj za vse
Če svet že zdaj proizvede dovolj hrane za vse, kaj potem delamo narobe? Hrana ima pri zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb nedvomno osrednjo vlogo. Zakaj je torej toliko ljudi lačnih? Imamo vrhunske tehnologije in izjemne transportne zmogljivosti – sveže sadje iz več tisoč kilometrov oddaljenih krajev lahko dobimo na krožnik skoraj že naslednji dan. Zakaj potem dopuščamo tolikšno trpljenje, takšen črni madež na »duši« človeštva? Mar nam res ni mar za naše brate in sestre – soljudi, s katerimi si kot ena družina delimo ta čudoviti planet?
Mar ne vidimo najbolj preproste rešitve: poskrbeti za pravičnejšo delitev svetovnih dobrin? Na tem načelu lahko utemeljimo ekonomijo delitve. Njeno izhodišče je preprosto: zagotoviti, da hrana pride do ljudi, ki jo potrebujejo. Presežke lahko preusmerimo tja, kjer jih nujno potrebujejo, namesto da jih zavržemo. Ob tem pa moramo ustvariti pogoje, v katerih bo vsakdo imel zanesljiv dostop do hrane in drugih osnovnih dobrin.
Poskusimo vsaj zdaj, ko obeležujemo svetovni dan hrane in mednarodni dan za odpravo revščine, razmisliti o tem ter narediti korake v pravo smer. Odprava lakote in revščine ni nemogoča – prvi korak je, da se zavemo, da je mogoča.
Hrane je dovolj za vse
Če svet že zdaj proizvede dovolj hrane za vse, kaj potem delamo narobe? Hrana ima pri zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb nedvomno osrednjo vlogo. Zakaj je torej toliko ljudi lačnih? Imamo vrhunske tehnologije in izjemne transportne zmogljivosti – sveže sadje iz več tisoč kilometrov oddaljenih krajev lahko dobimo na krožnik skoraj že naslednji dan. Zakaj potem dopuščamo tolikšno trpljenje, takšen črni madež na »duši« človeštva? Mar nam res ni mar za naše brate in sestre – soljudi, s katerimi si kot ena družina delimo ta čudoviti planet?
Mar ne vidimo najbolj preproste rešitve: poskrbeti za pravičnejšo delitev svetovnih dobrin? Na tem načelu lahko utemeljimo ekonomijo delitve. Njeno izhodišče je preprosto: zagotoviti, da hrana pride do ljudi, ki jo potrebujejo. Presežke lahko preusmerimo tja, kjer jih nujno potrebujejo, namesto da jih zavržemo. Ob tem pa moramo ustvariti pogoje, v katerih bo vsakdo imel zanesljiv dostop do hrane in drugih osnovnih dobrin.
Poskusimo vsaj zdaj, ko obeležujemo svetovni dan hrane in mednarodni dan za odpravo revščine, razmisliti o tem ter narediti korake v pravo smer. Odprava lakote in revščine ni nemogoča – prvi korak je, da se zavemo, da je mogoča.
Ni komentarjev:
Objavite komentar