Denar ali solidarnost?

V kakšni družbi bi radi živeli: v družbi, kjer je na prvem mestu denar ali v družbi, kjer je na prvem mestu solidarnost? Mnogo bolje je živeti v solidarni družbi. Nedvomno.

Nedavno je v okrožju Obion v ameriški zvezni državi Tennessee zagorela hiša Gena Cranicka. Ko je družina zbežala iz hiše, so sosedje poklicali okrožne gasilce. Ti so kmalu prišli, a hiše niso gasili, kajti družina ni plačala letnega prispevka za gasilce v višini 75 $! Gasilci so preprosto pustili, da hiša pogori do tal. (Prispevek lokalne TV)

To je podoba sveta, kjer je na prvem mestu denar. Pri nas je slika povsem drugačna. Ob zadnjih poplavah so se gasilci pokazali kot izredno požrtvovalni, nihče ni nikogar vprašal za denar, vedno so bili na prvem mestu ljudje.

Vsekakor je bolje živeti v svetu solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve kot pa v svetu sebičnosti in vladavine denarja.

Stroški uničevanja

Britanski raziskovalci so izračunali, da letni stroški doslej uničenih gozdov znašajo 5.000.000.000.000 $ (5 trilijonov ameriških dolarjev). Raziskave, ki jih je vodil bivši bankir Pavan Sukhdev, pomenijo nov pristop k izračunu realne cene celotnega Zemeljskega bogastva in stroškov, ki jih povzroča uničevanje le-teh.

Britanska vlada je prva uvedla nov sistem za prepoznavanje finančne vrednosti naravnih virov in potencialnih izgub, ki bi jih predstavljala njihova izguba oziroma uničenje. V okviru projekta Ekonomika ekosistemov in biodiverzitete (Economics of Ecosystems and Biodiversity - Teeb) so začeli izračunavati globalne ekonomske stroške izgube biodiverzitete. In prvi izračuni - ekonomski stroški izgube gozdov - so porazni: 5 trilijonov $.

A to je samo del ekonomskih stroškov uničevanja celotnega planetarnega bogastva zaradi podnebnih sprememb, intenzivnega kmetijstva, prenaseljenosti itd. Uničenje ribolova trske na Novofundlandiji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja na primer pomeni izgubo 2 milijard $ in 10.000 delovnih mest; uničenje mangrov v Pakistanu pomeni škodo desetin milijonov dolarjev za ribolov, kmetijstvo in lesno industrijo. Narava nam izstavlja račun in ta je zelo visok. (Vir: The Independent).

Stroški uničevanja Zemljinih virov so realnost. Večjo škodo bomo povzročali, večji bo račun, ki ga bomo morali plačati. Ekonomisti morajo upoštevati sleherni strošek, ki ga povzročijo planetarnemu okolju. Zemlje ne smemo dojemati kot brezmejnega vira dobrin, temveč kot kompleksen sistem, ki ga moramo ohranjati v ravnovesju.

Naš osnovni kapital niso denar, obveznice, delnice, temveč celoten planet Zemlja z vsemi naravnimi viri in živimi bitji. Trenutno ta osnovni kapital uničujemo, delovati pa moramo tako, da ga bomo vsaj ohranjali, če že ne oplemenitili.

Postati moramo - človeštvo kot celota - skrbniki in modri upravljalci planetarnega bogastva, tega osnovnega kapitala človeštva. To je tudi pravi pomen vede, ki ji pravimo ekonomija.

Smo lahko optimistični?

Govoriti o optimizmu v zdajšnjih časih je že skoraj bogokletno. Skoraj vsa družbena področja so v krizi; socialni (zdravstveno, pokojninsko in socialno varstvo itd.) in ekonomski podsistem (podjetja, banke, zavarovalnice itd. ) izgledata, kot da sta tik pred zlomom. Narava pa nas itak neprestano opozarja na naše ekološke »grehe« (vročina v Rusiji, poplave v Pakistanu itd.).

A vendarle ni vse tako črno kot se zdi. Velika večina ljudi se začenja zavedati, da so resnične spremembe neizbežne.

Vse več ljudi verjame, da povečanje konkurenčnosti, proizvodnje in produktivnosti niso prave ekonomske rešitve. Bodoča ekonomija bo osnovana na čistih in zelenih tehnologijah, njeno pravo bistvo pa bo zagotavljanje blaginje vseh ljudi in ohranitev okolja za prihodnje generacije.

Vse več ljudi ve, da globalni viri in dobrine niso namenjene samo nekaterim, temveč pripadajo človeštvu kot celoti in da tekmovanje zanje prinaša samo bedo, obup in brezkončne konflikte. Globalna medsebojna delitev naravnih virov in dobrin je zato edini pravi način za izhod iz globoke krize, v kateri smo se znašli.

Številnim ljudem je jasno, da zdajšnje pohlepno in sebično vodenje podjetij nima več prostora v prihodnosti. Namen podjetij je skrb za blaginjo ljudi ter okolja, ne pa zgolj za zasledovanje lastnih interesov.

Vse več ljudi se zaveda, da vojaške rešitve nikakor ne vodijo k miru. Mir v svetu je mogoče zagotoviti samo z blaginjo vseh ljudi, spoštovanjem človekovih pravic in dostojanstva ter pravim mednarodnim sodelovanjem.

Le redko kdo še dvomi v nujnost skrbi za okolje. Nešteto različnih akcij za ohranitev okolja, odgovorno ravnanje milijonov ljudi in številnih organizacij so zagotovilo, da prehajamo od besed k dejanjem.

Resnično, kljub vsem težavam, imamo razloge za optimizem.

Več, več, več

Rastoče svetovno prebivalstvo in povečano trošenje je potisnilo svet v ‘ekološki dolg’ mesec dni prej kot preteklo leto, izhaja iz zadnje statistike o globalnih virih, ki so jo objavili v spletni izdaji britanskega časnika Telegraph (16. avgust 2010).

Organizacija New Economics Foundation (NEF) opazuje koliko hrane, goriva in drugih virov človeštvo potroši vsako leto. Potem to količino primerjajo s količino virov, ki nam jo planet lahko »ponudi«, ne da bi bila ogrožena sposobnost obnove pomembnih ekosistemov kot so oceani in deževni gozdovi.

Letos bo prelomni datum, od katerega naprej presegamo sposobnost samoobnove Zemlje, nastopil že 21. avgusta, medtem ko je bil lani ta dan 23. septembra. Tako bomo od 21. avgusta naprej ustvarjali ‘ekološki dolg’, kar pomeni, da si bomo izposojali od prihodnjih rodov.

Torej nas niti gospodarska kriza ni streznila. Porabljamo več in več, tekmujemo ali se tepemo za vire, namesto, da bi končno dojeli, da so to naši skupni viri, za katere bi morali skupaj skrbeti in si jih medsebojno deliti.

Planet je namreč le eden, če ga uničujemo in izkoriščamo na enem koncu (v revnih državah), to še ne pomeni, da bomo tukaj »odnesli celo kožo«.

Vir in slika: Commondreams

Opozorilo iz Rusije

Povprečna temperatura je bila julija v Moskvi 8 stopinj nad normalnimi temperaturami v tem mesecu. V ponedeljek, 9. avgusta 2010, je temperatura v Moskvi dosegla 37 stopinj, medtem ko je normalna temperatura v tem letnem času 21 stopinj Celzija. To je bil že 28 zaporedni dan s temperaturami nad 30 stopinj.

»Za tako velik porast temperatur preko celega meseca doslej še nismo slišali« je za IPS (Inter Press Service – neprofitna globalna novinarska agencija) povedal ameriški okoljevarstvenik Lester Brown, ustanovitelj uglednih nevladnih okoljskih organizacij Worldwatch Institute in Earth Policy Institute. Prav tako je povedal, da je takšna izsušenost zemlje možna samo enkrat na 500 let.

Pridelek pšenice in drugih žitaric bo v Rusiji, Kazahstanu in Ukrajini predvidoma manjši za 40 odstotkov – v regiji, ki zagotavlja 25 odstotkov vsega svetovnega izvoza pšenice. Rusija je pred nekaj dnevi že prenehala izvažati žitarice. Cena žitaric, ki jo napihujejo še špekulanti, že sedaj presega rekordne cene iz avgusta 2007, ko se je začela velika rast cen hrane. Visoke cene so takrat povzročile, da se je drastično povečalo število lačnih v svetu – na več kot 1 milijardo.

Če bi takšen vročinski val prizadel območji okoli Chicaga in Pekinga, ki vsako posebej pridelata kar petkrat več žita kot Rusija, bi bile posledice še daleč hujše kot sedaj, pravi Lester Brown. S tem bi se namreč pridelava žit zmanjšala za 100 do 200 milijonov ton, kar bi bilo za svetovno preskrbo s hrano naravnost katastrofalno.

»Ruski vročinski val bi moral biti klic k prebujenju (wake-up call) o ranljivosti globalne oskrbe s hrano« in »lekcija, da moramo mnogo resneje jemati podnebne spremembe,« pravi Brown, ki je eden vodilnih svetovnih strokovnjakov za kmetijstvo in hrano. Podnebne spremembe (ki se najpogosteje izražajo kot hude suše ali poplave) so še kako povezane s prehrano; ob tem bi se morali krepko zamisliti tudi naši politiki, saj je naša država močno odvisna od uvoza hrane. [Ali pa bomo potem, ko nas bo prehranska kriza zares dosegla, jedli Patrije? Ali pa bomo z njimi orali?]

A ne gre samo za večjo samostojnost pri oskrbi s hrano, države bi morale končno sprevideti, da je v svetovnem merilu potrebna solidarnost in pravičnost pri oskrbi s hrano. Hrane je navkljub vsemu še vedno dovolj za vse prebivalce planeta, a veliko ljudi si jo komajda lahko privošči ali pa še to ne, medtem ko npr. ZDA kar 25 odstotkov svojih žit namenijo proizvodnji bioetanola, ki dokazano prav nič ne prispeva k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov.

Namesto tekmovanja, špekulacij, pohlepa in skrajne sebičnosti pri oskrbi s hrano, bi morali končno začeti razmišljati o medsebojni delitvi, pa ne samo hrane, temveč tudi drugih ključnih dobrin. In se hkrati lotiti ukrepov za zmanjšanje toplogrednih plinov in bolje skrbeti za naše okolje. Drugače bodo okoljske in družbene posledice nepredstavljivo hude.

Klic k prebujenju in hkrati opozorilo iz Rusije moramo torej vzeti skrajno resno. Zares resno.

Vir: Inter Press Service
Slika: Treehugger

Vojna ali blaginja

Na lestvici Globalnega indeksa sreče (Happy Planet Index) je bila leta 2009 na prvem mestu Kostarika (Slovenija je bila šele na 75 mestu, ZDA na 123 mestu; glej: hpi-2-0-results.xls). Ta srednjeameriška država je leta 1949 razpustila svojo vojsko. Kljub temu, da je v njeni bližini veliko konfliktnih držav (Nikaragva, Panama), pa že šest desetletij živi v miru in relativni blaginji.

Denar, ki bi šel drugače za vojsko, se namenja izobraževanju, kulturi, socialnim potrebam prebivalstva itd. Kostarika je dokaz, da vojska ne prinaša niti varnosti niti miru, pač pa prej obratno: več kot se vlaga v vojsko in njeno oborožitev, večja verjetnost je, da bo orožje slej ko prej tudi »spregovorilo«. Nasprotno pa večje vlaganje v izobraževanje in druga družbena področja prinese večje zadovoljstvo ljudi.


Kaj je Globalni indeks sreče

Globalni indeks sreče je alternativen način merjenja družbenega bogastva (namesto enostranskega Bruto domačega proizvoda), ki prikazuje ekološko učinkovitost s katero države pretvarjajo naravne planetarne vire v dolgo in srečno življenje svojih državljanov oziroma v njihovo blaginjo. Indeks ne pokaže nujno najsrečnejše države na svetu, pač pa so visoko na lestvici države, ki uspejo zagotoviti dolgo in srečno življenje svojih prebivalcev, ne da bi porabile preveč naravnih virov (ali jih preveč obremenile).

Indeks prikazuje, da velika potrošnja ne prinaša večje blaginje prebivalstva in hkrati, da je blaginja prebivalstva mogoča tudi brez pretirane potrošnje planetarnih virov. Indeks prav tako kaže, da obstaja več poti za dosego blaginje. Indeks globalne sreče sestavljajo trije kazalniki: ekološki odtis, življenjsko zadovoljstvo in pričakovana življenjska doba. Če še enkrat povzamemo: globalni indeks sreče kaže, kako učinkovito uporabljamo naravne vire za dosego blaginje ljudi. (Več: Happy Planet Index)


Vojna ali blaginja

Če naše vire – naravne in tudi finančne – uporabljamo za vojaške namene, potem ne moremo pričakovati večje blaginje in večjega zadovoljstva ljudi. V primeru naše vključenosti v afganistanski konflikt dvakratno uničujemo blaginjo – pri nas (zaradi virov, ki niso uporabljeni za blaginjo državljanov) in v Afganistanu, kjer pomagamo rušiti še tisto malo, kar imajo (v zvezi s tem je izjemno zanimiv članek Odidimo! v Sobotni prilogi Dela). Boljša pot je torej tista, ki jo je že davno izbrala Kostarika. Pot miru in blaginje. Med vojno (pomanjkanje, kriza, nezadovoljstvo) in blaginjo (sreča, zadovoljstvo) moramo izbirati - ne moremo imeti hkrati enega in drugega.

Namesto, da se podrejamo preživeti imperialni logiki »razvitih« zahodnih držav, bi lahko izbrali drugačno pot; pot, ki bi bila utemeljena na sodelovanju, pravičnosti, zaupanju in medsebojni delitvi. Potem bi skokovito napredovali na lestvici globalnega indeksa sreče.

Pravica do vode

Dostop do čiste, neoporečne vode in zagotovitev sanitarne ureditve je odslej ena od temeljnih človekovih pravic. Pobudo Bolivije je v Organizaciji združenih narodov (OZN) 28. julija 2010 podprlo 124 držav, medtem ko se jih je 41 vzdržalo.

Junija letos je Bolivija predlagala, da mora pravica do vode »vsakomur omogočati varno, primerno in dostopno vodo ter sanitarno ureditev« (entitle everyone to available, safe, acceptable, accessible and affordable water and sanitation).

»To je zgodovinski dan in mislim, da ljudje vsake toliko v svoji evoluciji naredijo korak naprej, današnji dan je eden izmed njih,« je ob tem izjemnem dogodku povedala Maude Barlow, predsednica organizacije Food and Water Watch.

Po podatkih OZN danes kar milijarda ljudi nima dostopa do čiste pitne vode in kar 2,6 milijarde ljudi nima osnovne sanitarne ureditve.


Zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb - osnovna (temeljna) človekova pravica

Čeprav vemo, da razglasitev nečesa še ne prinese takojšnjih sprememb, pa se lahko strinjamo z Maude Barlow, da gre za zgodovinski dan. Končno prihajamo – kot človeštvo – do spoznanja, da je zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb temeljna človekova pravica.

Poleg vode lahko k osnovnim človekovim potrebam štejemo še hrano, primerno bivališče (vključno s sanitarno ureditvijo), zdravstveno varstvo in izobraževanje. Ko bodo imeli vsi ljudje na planetu imeli možnost nemoteno zadovoljevati te potrebe, bomo lahko govorili o pravičnosti in resničnem spoštovanju temeljnih človekovih pravic.

Slovenija je glede vode zaenkrat še »srečna« država. Voda, kot pravijo mnogi, bo ključen vir 21. stoletja. Ali se bomo za vodo borili oziroma zanjo tekmovali, kot počnemo zdaj z nafto in z drugimi ključnimi naravnimi viri? (Potem verjetno ne bomo več »srečna« država.)

Ali pa se bomo naučili te življenjsko pomembne vire medsebojno deliti, skrbeti zanje in tako človeštvu in s tem planetu zagotoviti lepšo in mirnejšo bodočnost.

S priznanjem pravice do vode kot temeljne človekove pravice je bil vsekakor storjen korak v pravo smer in priložnost za optimizem ter veselje.

Vira: CommonDreams, Food and Water Watch

Strah pred medsebojno delitvijo

Mnogi ob pojmu medsebojna delitev takoj pomislijo na utopične ideje o družbi, kjer bi imeli vsi enako, kjer bi bila lastnina skupna in bi se morali odpovedati svoji zasebni lastnini. Strahovi pred socializmom sovjetskega tipa ali celo severnokorejskega so preveč živi in močni. A ti strahovi so popolnoma odveč. Medsebojna delitev (ang. share) je vse kaj drugega, vsekakor pa ni nova ideologija.

Medsebojna delitev je princip, ki izhaja iz razumevanja, da vsi ljudje živimo na skupnem planetu, ki je naš dom in da pripadamo eni planetarni družini - človeštvu. Torej tudi dobrine, ki so ključnega pomena za preživetje in razvoj človeka, pripadajo vsem in smo zanje tudi vsi odgovorni. Ključne dobrine so na primer: voda, hrana; energetski viri, lesno in rudno bogastvo, obdelovalna zemlja; ozračje; v nekem smislu pa tudi zdravstveno in socialno varstvo; izobraževanje, znanje človeštva, kulturna dediščina itd.

Vendar ključne dobrine niso enakomerno razdeljene in zaradi zgodovinskih, ekonomskih ter političnih razlogov pripadajo posameznim državam, skupinam (podjetjem ali drugim ustanovam) ali posameznikom. Večina preteklih konfliktov dejansko izhaja iz želje ali potrebe po pridobitvi nadzora nad temi dobrinami. Nekoč so bile vojne osvajalne, kajti zasedba novega ozemlja je pomenila tudi pridobitev novih dobrin (in delovne sile), danes pa so vojne pretežno ekonomske, kar pomeni, da je dobrine (in delovno silo) mogoče obvladati in nadzorovati tudi s pomočjo ekonomskih mehanizmov (privatizacije, komercializacije, špekulacij ...), četudi so le-te na tujih ozemljih.

Da bi se izognili neprestanim političnim, ekonomskim in vojaškim konfliktom, ki izhajajo iz vsesplošnega tekmovanja (konkurenčnosti) za ključne svetovne dobrine in ogrožajo prihodnost planeta, moramo do dobrin pristopiti drugače. Tako na globalni, državni in lokalni ravni imamo dobre možnosti (ustrezna informacijska in transportna infrastruktura) za izmenjavo dobrin na podlagi zmožnosti posameznih držav ali lokalnih skupnosti.

Vsaka država ima nekatere presežne dobrine (npr. pitno vodo, nafto, les) in primanjkljaje drugih. Posebno telo (npr. agencija) bi lahko koordinirala pretok oziroma izmenjavo presežnih dobrin bodisi med državami bodisi med lokalnimi skupnostmi ali znotraj njih. Ne gre torej za to, da bi razdali vse kar imamo ali, da bi podpirali lenobo drugih.

Tisto, česar nujno ne potrebujemo, lahko namenimo drugim in od drugih dobimo tisto, kar sami nujno potrebujemo. Trgi te funkcije nikakor ne opravijo primerno, kaj šele pravično, to nam zdajšnja kriza v polni meri razkriva. Zdaj je napočil pravi trenutek, da se na podlagi sodelovanja in dialoga dogovorimo, kako pravičneje deliti ključne svetovne dobrine. (Več: Medsebojna delitev)

Ekonomske ustanove (podjetja, trgovine, banke itd.) torej še vedno lahko delujejo, le na bolj pravičnih osnovah in v smeri blaginje vseh ljudi. Naša zasebna lastnina nam prav tako še vedno ostaja, seveda pa tudi kot posamezniki lahko prispevamo v različnih oblikah medsebojne delitve dobrin.

Dobrin je na svetu dovolj prav za vse ljudi. Zakaj potem toliko nepotrebnih smrti zaradi lakote, revščine in ozdravljivih bolezni? Ker smo se tako odločili. A lahko se odločimo tudi drugače. In medsebojna delitev je vsekakor korak v pravo smer.

Prihodnost bo dobra

Naj se zdijo stvari še tako slabe, bo naša prihodnost lahko mnogo boljša, kot si jo sploh lahko zamislimo.

Današnje težave človeštva so rezultat oziroma posledica človeških ravnanj v preteklih stoletjih, celo tisočletjih. Neprestani konflikti za dobrine, ozemlja, denar, bogastvo in moč (kar je vse eno in isto) so zaznamovali celotno poznano zgodovino človeštva. Zgodovinski razvoj človeštva je bil bolj ali manj utemeljen na vzponih in padcih cesarstev, kraljestev, držav. Vsako in vsaka se je imela za nekaj posebnega; za večvredno, boljšo, bolj civilizirano itd.

Veliko sodobnih držav se še vedno ravna po teh starodavnih vzorcih, a nobenega posebnega razloga ni, da bi se še naprej obnašali tako. Vsaka država, vsak narod je nekaj posebnega in ima svoje posebne kvalitete in seveda slabosti (podobno kot tudi posamezniki). Prepoznavanje drugega kot sebi enakega - čeprav po videzu, obnašanju in navadah drugačnega - je prvi korak k resničnemu sodelovanju, ki edino lahko pripelje do miru in blaginje v svetu.

Drugi narodi in države seveda niso idealni, a vendarle: smo mi takšni? Neprestano se oziramo v preteklost in iščemo napake - pri drugih seveda. Pustiti preteklost v preteklosti, pa je resnično veliko dejanje in le redki ga zares zmorejo. Veliko napak je bilo storjenih, a mar jih nismo delali vsi - posamezniki, narodi in države. Preteklost ni nič drugega kot preteklost, torej nekaj, kar je pre-teklo, česar ni več, kar je mrtvo.

Resnično pomembna pa so sedanja dejanja, ki so "semena" prihodnosti. In kakršna bomo "posadili", takšen bo naš "pridelek" oziroma naša prihodnost.

Ustvarimo torej dobro prihodnost: s sodelovanjem in solidarnostjo; s spoštovanjem in razumevanjem drugega; z medsebojno delitvijo dobrin; z dialogi in sporazumi ...

MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV

Premalokrat se zavedamo, kako odvisni smo drug od drugega. Živimo na enem planetu, delimo si skupno okolje, ozračje, dobrine... Ne glede na vse razlike, pripadamo eni veliki skupini - človeški družini.

A obnašamo se povsem v nasprotju s temi enostavnimi resnicami. Govorimo različne jezike, imamo različne običaje, a namesto, da bi spoštovali druge ljudi in se od njih učili, našo različnost izrabljamo in druge obravnavamo kot slabše od sebe.

Zemljo in morja obravnavamo kot našo neodtuljivo last, ki pripada zgolj in edino določeni skupini, posamezniku ali narodu. Kot, da se jih ni na nekem ozemlju zvrstilo že na desetine, stotine, tisoče.

Namesto dogovorov in sporazumov, ki so edina prava podlaga skupnemu bivanju, še vedno prisegamo na konflikte - besedene, ekonomske in če je potrebno tudi vojaške.

Za dobrine, ki so podlaga človeške blaginje, tekmujemo in temu rečemo konkurenčnost. Mnogi v tej neusmiljeni tekmi ostanejo daleč zadaj. Lahko bi se tudi dogovorili in skupne dobrine medsebojno delili. Prav za vse bi jih bilo dovolj.

Prav je, da kdaj pa kdaj preberemo tako pomembne dokumente kot je Ustanovna listina Združenih narodov, ki se začne:

"MI LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV ..."


Ustanovna listina Združenih narodov