Pismo evropskim voditeljem

Spoštovani predsedniki in premierji evropskih držav, predstavniki Evropske komisije, evropski parlamentarci in drugi evropski politiki!

Evropa je bila od leta 1945, če odštejemo vojno na tleh držav bivše Jugoslavije, celina miru in blaginje. Prej je bila Evropa dolga stoletja prizorišče brezštevilnih konfliktov, ki so svoj višek dosegli v prvi in drugi svetovni vojni - obe veliki vojni so sprožile evropske države.

Zdaj Evropa ponovno postaja žarišče neizmerno nevarnega konflikta: ukrajinsko - ruskega. Dejansko gre predvsem za konflikt med ZDA in Rusijo, ki poteka na ozemlju Ukrajine, vendar pa bodo posledice tega konflikta najbolj prizadele evropske države, poleg same Ukrajine seveda.

Voditelji evropskih držav bi se morali spomniti dogodkov, ki so pred stotimi leti sprožili 1. svetovno vojno, ki se je z daljšim premorom nadaljevala v 2. svetovno vojno. Leta 1914 nihče ni pričakoval takšne dolgotrajne morije, a posamični dogodki so se “povezali v verigo”, ki je svet pahnila na sam rob propada.

Mar je zdaj bistveno drugače? Sovražne protiruske izjave evropskih politikov, politično-ekonomske sankcije, neverjetne manipulacije medijev, pošiljanje orožja na samo mejo Rusije in drugi dogodki nas morda ponovno vodijo do katastrofe nepredstavljivih razsežnosti - morda tudi do jedrske vojne.

Evropski voditelji bi morali nemudoma “pritisniti na zavoro”. Rusija vsekakor ni mala in nepomembna državica, ki bi “klonila pod težo” evropskih pritiskov in sankcij. Rusija je vojaška in jedrska velesila, ki na svojih mejah ne bo v nedogled prenašala kopičenja orožja in stalnih izzivanj.

Edina možna pot po kateri morate “hoditi” evropski voditelji, je pot diplomacije. Evropske države morajo do Rusije pristopati kot do resnega partnerja in narediti vse, da se nevarni ukrajinski konflikt nemudoma konča. Evropa mora takoj preklicati sankcije proti Rusiji in organizirati resna pogajanja med vsemi vpletenimi stranmi.

Spoštovani predsedniki in premierji evropskih držav, predstavniki Evropske komisije, evropski parlamentarci in drugi evropski politiki!

Vaša odgovornost je danes neizmerno velika. Še vedno je čas, da zaustavite ukrajinski konflikt in ohranite Evropo za celino miru, ki lahko veliko pripomore k miru po vsem svetu. Navsezadnje je Evropska unija leta 2012 ravno zato prejela Nobelovo nagrado za mir.

V 21. stoletju ni več prostora za geopolitične vojaške igre, vaša ljudstva vedo, da je prišel čas za resnično politično mednarodno sodelovanje, na ekonomskem področju pa za medsebojno delitev.

Kot državljan evropske države pričakujem, da boste naredili prav vse, da uresničite pričakovanja vaših državljanov. In upam si trditi, da si 99,9 % evropskih državljanov ne želi vojne in bede, ki jo le-ta prinaša, temveč mir in blaginjo.

Državljan polnopravne evropske države

Rok Kralj

(Slika: European Union Newsroom)

Hrano moramo deliti

»Če smo zainteresirani, da zaustavimo trajno kriminalno ravnanje, ki sredi obilja povzroča stradanje, svojih aktivnosti ne smemo omejiti samo na raven naše lastne države ali lokalne skupnosti. Rajši bi morali razmišljati o delitvi hrane na globalni ravni in, pred vsem drugim, v povezavi s politiko dokončnega izkoreninjanja lakote«, pravi Mohammed Mesbahi v članku Dialog o delitvi hrane, ki je objavljena na spletni strani Share The World's Resources (vse besedilo v navednicah izhaja iz omenjenega članka).

Je hrana trgovsko blago ali dobrina, ki pripada slehernemu Zemljanu? Danes se zdi, da je hrana zgolj trgovsko blago. To pa pomeni, da je na voljo samo tistim, ki imajo denar, da jo lahko kupijo. Ljudje, ki denarja za hrano nimajo, so prepuščeni dobrodelnim organizacijam ali pa trpijo zaradi lakote in množično umirajo. Si sploh lahko zamislimo hujše trpljenje, kot je trpljenje, ko starši svojemu otroku ne morejo zagotoviti niti najosnovnejših živil. Otrok umira pred njihovimi očmi in to v svetu, kjer je hrane dovolj za prav vse ljudi.

»Zato je prav reči, da hrana nikoli ne bi smela postati tržno blago, temveč jo je potrebno postaviti na njeno pravo mesto, kjer bo koristila vsemu človeštvu, ne samo korporacijam, ki iz nje kujejo dobiček. Ko hrana postane tržno blago, takrat lahko rečemo, da jo je sredi obilja za vse ljudi vse manj na voljo. Povejmo še drugače. Na svetovnih trgih je na voljo veliko hrane, vendar je tako draga, da je težko dostopna za osnovno prehrano večine svetovnega prebivalstva, hkrati pa je v izobilju dostopna manjšemu delu človeštva,« pravi Mohammed Mesbahi v članku Dialog o delitvi hrane.

Zaradi komercializacije oziroma trgovanja s hrano je na svetu lačnih približno 842 milijonov ljudi. To je več kot vseh prebivalcev EU (507 milijonov) in ZDA (318 milijonov) skupaj. Še veliko več, kar 1,22 milijarde ljudi, se le s težavo prebija z dneva v dan in ves čas živijo na meji skrajne revščine oziroma smrti. Zato vsak dan zaradi lakote umre več kot 20.000 ljudi in to v svetu, kjer je hrane za vse dovolj! Ne samo, da je hrane dovolj za vse, letno se zavrže kar 1,2 do 2 milijarde ton hrane (30 do 50% vse proizvedene hrane za človeško uporabo). Takšna situacija ni samo nelogična, nesmiselna ali nepravična, temveč dobesedno kriminalna.

Delitev hrane in pravičnost

Mohammed Mesbahi pravi, da gre pri tem za vprašanje pravičnosti. »Upamo lahko, da bodo ljudje, ki so začeli govoriti o medsebojni delitvi v zvezi s hrano, razmislili tudi o vprašanju pravičnosti. Ne pozabite, če bi živeli v svetu enakosti, brez prisotnosti revščine ali prikrajšanosti, potem ideja o delitvi naše hrane ne bi imela prav nobenega pomena in nikoli ne bi niti obstajala. Edini razlog, da je smiselno govoriti o delitvi hrane je v tem, da je svet razdeljen, nepravičen in potopljen v medsebojne konflikte. In celo potem je edino smiselno, da govorimo o ideji delitvi hrane med državami samo v okviru izkoreninjenja lakote.«

Res ne moremo govoriti o pravičnosti, če v svetu obilja toliko ljudi strada in umira zaradi lakote. Kaj sploh je princip delitve hrane? V resnici ga dobro poznamo, v naših družinah.

»Ko se družina zbere pri obroku, ali takrat pomislimo oziroma, ali takrat povemo drug drugemu: ‘Zdaj svojo hrano delim s teboj‘? Seveda ne, nihče v družini tega ne izreče, saj je hrana v družini namenjena vsem njenim članom. Oče ne bo razmišljal, ali naj svojo hrano deli s svojimi otroki in otroci ga ne bodo vprašali, če bi jo delil z njimi. Skupno življenje in prehranjevanje sta preprosto normalen del našega vsakdana. Ta proces je naraven in samodejen.« Delitev hrane je torej med ljudmi nekaj naravnega in samoumevnega, pravi Mohammed Mesbahi, a zakaj potem tega principa ne uveljavimo na najširši ravni, na ravni celotnega človeštva.

»Prav tako, kot družina deli svojo hrano med vse svoje člane in o tem sploh nihče ne razmišlja, bi morala tudi družina narodov deliti obilje svetovne hrane kot nekaj samoumevnega in nikomur sploh ne bi bilo potrebno omenjati potrebe po delitvi. Delitev bi bila tako nekaj naravnega, zdravorazumskega in del našega vsakdanjega življenja. Morda pa sploh ni pravo vprašanje, zakaj moramo deliti našo hrano med seboj, ampak zakaj smo svetovne zadeve organizirali na takšen način, da hrana ne more prosto krožiti med vsemi ljudmi?«

Pomembno je, ko govorimo o delitvi hrane, da »našega razmišljanja ne smemo omejiti samo na raven naše lastne države ali lokalne skupnosti. V prvi vrsti moramo razmišljati v globalnem smislu v smeri politike izkoreninjenja lakote. Drugače bi bil koncept delitve hrane samo še ena vzvišena ideja brez sleherne vsebine.«

Naš aktivizem in moč ljudstva

Kaj nam je torej storiti? Mohammed Mesbahi pravi, da so »svetovne vlade tiste, ki imajo moč, da spremenijo zakone, da regulirajo delovanje korporacij in da hrano preusmerijo tja, kjer je potrebna. Celo korporacije, kljub vsej svoji pokvarjenosti, ne morejo biti kos združenim glasovom svetovnega prebivalstva. Iz katerega koli zornega kota gledate, je ključ do sprememb kolektivna moč navadnih ljudi.«

A vlade ne bodo ničesar storile same od sebe. Zato je pomembno, da postanemo aktivisti »ter se združimo ne glede na to, kje v svetu živimo in skupaj bomo lahko zaustavili to krivico. Čas je za velike demonstracije, ki se ne smejo končati prej, preden naše vlade krize lakote ne bodo začele ustrezno obravnavati.«

Pogosto protestiramo za svoje pravice ali za pravice neke družbene skupine ali naroda, pozabimo pa na milijone in milijone pozabljenih ljudi, ki tiho, daleč od oči javnosti umirajo zaradi lakote, čeprav morda živijo le malo stran od ogromnih nakupovalnih centrov, ki dnevno uničijo velike količine neprodane hrane. Preveč smo samovšečni, da bi videli, kar je več kot očitno.

»Mogoče pa smo mi sami bolj krivi kot naše vlade in korporacije, ker v naši brezbrižnosti le malo naredimo za preprečitev takšnega stanja, ki se leto za letom nadaljuje,” pravi Mohammed Mesbahi in doda: “Ne naše vlade, ne korporacije, ne skrivne zarote, mi smo tisti, ki smo najbolj krivi.«

Delitev za končanje lakote

Princip delitve, pravi Mohammed Mesbahi, »v končnem smislu pomeni, da nihče na tem svetu nikoli več ne sme umreti zaradi lakote.« Gre za najpomembnejšo stvar našega časa, preprosto ne smemo ignorirati tako velikega problema, kot je svetovna lakota. In ta problem je tako enostavno rešljiv, z medsebojno delitvijo hrane.

»Vse pa je na koncu odvisno od naše kolektivne pripravljenosti, da se zberemo na ulicah in da tam vztrajamo tako dolgo, kot še nikoli doslej, vse dokler medvladna telesa in nova ekonomska ureditev ne bosta zagotovila, da bo imel vsakdo zagotovljen dostop do zadostne količine hrane. Vemo, da imamo finančna sredstva, da to storimo že samo s preusmeritvijo naših davkov, ki se zdaj nezakonito porabljajo za vojaške proračune. Vemo, da imamo hrano, strokovno znanje, zmogljivosti in vse druge potrebne vire. Torej, kaj še čakamo? Združimo se in pojdimo pred naše vlade ter zahtevajmo izjemne ukrepe za dokončno izkoreninjenje lakote!« svoj članek zaključi Mohammed Mesbahi.

Princip delitve je način, kako lahko rešimo največje svetovne probleme. Začeti moramo pri hrani (in vodi), da bi lahko odpravili najsramotnejši madež človeštva – lakoto stotin milijonov ljudi. Princip delitve pa seveda lahko razširimo tudi na druge ključne dobrine in tako končno zaživimo v svetu pravičnosti in miru.


Slika: Deccan Chronicle

Z vojno izgubimo vse, z mirom nič

Danes mineva natanko sto let od začetka 1. svetovne vojne. Danes, 28. julija 2014, sto let po izbruhu velike vojne, vojne potekajo v Gazi, Ukrajini, Siriji, Iraku, Afganistanu, Somaliji, Južnem Sudanu, Nigeriji, na severozahodu Pakistana, v Libiji če naštejemo le večje konflikte (Wikipedia).

A niso samo to največji problemi človeštva. Danes ljudje ne umirajo samo zaradi pušk in topov. Tiha vojna, daleč stran od naslovnic globalnih medijev, bo v celotnem letu 2014 zahtevala smrt 3,1 milijona otrok mlajših od pet let - zaradi pomanjkljive prehrane (World Food Programme). Ti otroci bodo umrli zaradi ekonomske vojne za globalne vire.

28. julija 2014 bo torej zaradi lakote umrlo približno 8.500 otrok mlajših od pet let in na ta dan bo šlo kar 842 milijona Zemljanov spat kronično lačnih in se morda sploh ne bodo več zbudili. Globalni mediji se s temi podatki in milijoni tragičnih zgodb v ozadju sploh ne ukvarjajo.

V letu 2014 bo za oborožitev in vojsko porabljenih približno 1.700 milijard dolarjev (Wikipedia). 28. julija 2014 bo torej samo za vojskovanje in oborožitev zapravljenih približno 4,6 milijarde dolarjev.

Malokdo se pri tem spomni besed ameriškega generala in predsednika Dwighta D. Eisenhowerja, ki je leta 1953 v svojem govoru Priložnost za mir (Chance for Peace) dejal: “Vsaka izdelana puška, vsaka splavljena vojaška ladja, vsaka izstreljena raketa v končni fazi pomeni krajo tistim, ki so lačni in niso nahranjeni.”

Smo torej kot človeštvo 28. julija 2014 kaj bistveno drugačni, kot smo bili 28. julija 1914?

Sto let kasneje

Kljub temu, da kot človeštvo še vedno nismo vstopili v fazo “zrelosti” in prenehali z “otroškimi igricami” oziroma popolnoma nesmiselnimi vojnami za ozemlja in za dobrine, pa smo 28. julija 2014 vendarle vsaj malo drugačni, kot smo bili 28. julija 1914, ko so počile prve puške in zagrmeli prvi topovi prve svetovne vojne.

Danes večina človeštva vojn ne podpira več in v njih ne vidi rešitve problemov. Prav zdaj ljudje po vsem svetu protestirajo proti izraelski invaziji na okupirano Gazo ('Silence is Consent': Thousands Worldwide March For Gaza). “Kdor je tiho, privoli v nasilje”, je ključno sporočilo teh protestov.

Tudi papež Frančišek je na predvečer obletnice 1. svetovne vojne dejal, da je »jutrišnji ponedeljek dan žalovanja v spominu na te dogodke« in si zaželel, »da se napake preteklosti ne bi nikoli več ponovile in bi ostale lekcije iz zgodovine vedno prisotne«. Opozoril je na zdajšnje vojne in poudaril, da »z vojno izgubimo vse, z mirom nič, nikoli več vojne.« (Dnevnik)

Res pomembno pa je, da imamo danes, navkljub vsem njenim pomanjkljivostim in šibkostim, organizacijo, ki predstavlja celotno človeštvo - Organizacijo združenih narodov (OZN), ki bo prihodnje leto praznovala 70 let. Organizacija je nastala ob koncu 2. svetovne vojne, ki je bila v resnici samo nadaljevanje 1. svetovne vojne, ki se je 11. novembra 1918 končala z velikimi nerazrešenimi problemi.

Spomniti se moramo na štiri temeljne cilje OZN:

- ohranjati mednarodni mir in varnost,
- spodbujati prijateljske odnose med narodi,
- zavzemati se za mednarodno sodelovanje z namenom izboljšanja kakovosti življenja revnih in ljudi v nerazvitih okoljih, odpraviti lakoto, bolezni in nepismenost ter spodbujati spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi,
- delovati kot središče, ki usklajuje prizadevanja narodov za doseganje skupnih ciljev.

OZN ni vsesvetovna država, temveč je organizacija, ki združuje celotno človeštvo. Šele takrat, ko bomo ljudje v resnici doumeli, da smo najprej pripadniki človeštva in šele potem pripadniki narodov, verstev in držav, bomo zmožni zaživeti v miru.

In šele, ko bomo v resnici doumeli, da živimo na skupnem planetu, ki je edini dom človeštva, bomo zmožni deliti planetarne dobrine in tako prenehali s tisočletja trajajočimi medsebojnimi konflikti in vojnami, ki so svoj “vrh” dosegle v obeh svetovnih vojnah.

“Z vojno izgubimo vse, z mirom nič, nikoli več vojne.”


(Slika: World War 1)

O globalni delitvi dobrin

“Predlagamo, da naj bi bila vsaka država naprošena, da naredi popis vseh svojih virov in potreb – kaj sama proizvaja in kaj mora uvažati. Nato naj bi bila vsaka država naprošena, da v skupni sklad prispeva to, kar ima – glede na potrebe – viška in na ta način ustvari velikanski mednarodni vir, iz katerega bodo lahko črpali vsi. Naravno je, da bi velike razvite države prispevale večjo količino, toda vsi bi donirali višek, ki ga ne potrebujejo.” (Osnutek za medsebojno delitev)

Medsebojna delitev je načelo (princip), ki ga dobro poznamo v naših družinah in manjših skupnostih. Vendar si medsebojna delitev vse bolj utira pot tudi na širšo raven. V svetu se vsak dan pojavljajo nove oblike delitve, ki jih organizirajo različne skupine, lokalne skupnosti, podjetja, nevladne organizacije in društva. Avtomobili, kolesa, hišni pripomočki, orodja ter številne druge stvari in storitve se na zelo raznolike načine delijo med ljudmi.

Vendar nas najpomembnejši korak še čaka: uveljavitev medsebojne delitve na ravni globalne skupnosti. Deliti dobrine v lokalnih skupnostih in znotraj držav je vsekakor nekaj dobrega, vendar še vedno ustvarja “otoke” pravičnosti in obilja sredi “morja” revščine in lakote. Pravičnost ni prava pravičnost, dokler je na svetu (leta 2014) še vedno 842 milijonov ljudi lačnih, navkljub temu, da je hrane dovolj za prav vse Zemljane (World Food Programme).

A ne gre samo za hrano, številni ljudje po svetu nimajo dostopa niti do številnih drugih osnovnih dobrin, kot so neoporečna voda, primerno prebivališče ter dostop do izobraževanja in zdravstvenega varstva. Pravica do osnovnih dobrin je temeljna človekova pravica in nikakor ne sme biti odvisna od človekovega ekonomskega stanja ali katerekoli druge okoliščine. Je lačen otrok res kriv, ker njegovi starši zaradi različnih okoliščin nimajo dovolj denarja ali ker je njegova država v težki ekonomski situaciji?

Vzpostavitev stalnega globalnega mehanizma delitve ključnih dobrin, ki so neizogibno potrebne za preživetje in blaginjo vseh Zemljanov, je zato preprosta in učinkovita rešitev največjih in najsramotnejših problemov človeštva, med katerimi je lakota vsekakor na prvem mestu. Najprimernejša organizacija, v okviru katere bi lahko potekala globalna delitev ključnih dobrn, je Organizacija združenih narodov (OZN), ki združuje vse svetovne države.

Posamezne države bi novoustanovljeni agenciji OZN za medsebojno delitev dobrin sporočale svoje presežke dobrin ali potrebe po njih; agencija pa bi koordinirala neposreden “pretok” dobrin med državami. Tako bi vspostavili stalni sklad ključnih globalnih dobrin, ki bi bile vedno na voljo za tiste, ki jih potrebujejo, hkrati pa jih ne bi bilo potrebno skladiščiti na enem mestu.

Čeprav bi morda v začetku najbogatejše države v globalni sklad prispevale največji delež dobrin, pa bi v prihodnosti tudi revnejše države lahko prispevale več svojih dobrin, saj je ravno huda revščina njihovega prebivalstva, ki sproža brezštevilne konflikte, najhujša ovira njihovega razvoja.

Z medsebojno delitvijo prav nobena država ne bi bila “na izgubi”, saj bi se v največji meri delili zgolj presežki dobrin, ki se danes pogosto znajdejo na velikanskih smetiščih. Letno se v svetu na primer zavrže kar nepredstavljive 1,3 milijarde ton hrane oziroma kar tretjino vse hrane, ki je proizvedena za človeško uporabo (UNEP). Povsem jasno je, da je hrane za vse dovolj, le potrebujemo učinkovit sistem, da pride do slehernega Zemljana in ta sistem je globalna medsebojna delitev.

Skorajda nemogoče si je predstavljati, kako blagodejen učinek bi imela medsebojna delitev na celotno mednarodno skupnost. Ne samo končanje lakote, globalna delitev ključnih dobrin bi lahko bistveno pripomogla k reševanju številnih svetovnih konfliktov in bi predstavljala trden temelj svetovnega miru. Sto let po začetku 1. svetovne vojne je že čas zanj.

Sodelujoči državljani sveta

Potrditev, da smo ljudje naprej državljani sveta in šele potem pripadniki različnih kultur, veroizpovedi, prepričanj, jezikov, tokrat prihaja iz dokaj nenavadnega področja - nevroznanosti. Dojenčki iz kateregakoli okolja se lahko naučijo kateregakoli svetovnega jezika. Slovenščine se torej lahko nauči otrok iz Kitajske, Indonezije, Pakistana, Nigerije, Brazilije, Japonske, itd. Prav tako smo človeška bitja rojena za sodelovanje, nesebičnost in medsebojno delitev. Zakaj potem živimo v tako brutalnem svetu?

Rodimo se kot državljani sveta

Patricia K. Kuhl, doktorica filozofije, soavtorica knjige The Scientist in the Crib: What Early Learning Tells Us About the Mind (Znanstveniki v zibki: kaj nam zgodnje učenje lahko pove o umu), je na svojem TED predavanju leta 2011 The Linguistic Genius of Babies (Dojenčki, jezikovni geniji) “razpravljala o tem, kako lahko otroci mlajši od osmih mesecev iz različnih kulturnih okolij zaznajo zvoke v katerem koli svetovnem jeziku, medtem ko odrasli tega ne morejo” (Kuhl Constructs: How Babies Form Foundations for Language).

Če smo v najzgodnejših letih povsem odprti za učenje vseh jezikov, ki predstavljajo eno najzahtevnejših in najkompleksnejših človekovih veščin, ki je podlaga skorajda vsega ostalega učenja, potemtakem smo nedvomno dovzetni tudi za učenje vseh ver, prepričanj, kultur, pa tudi stereotipov, predsodkov in sovraštva ter seveda ljubezni in spoštovanja do drugega.

Rojeni smo za sodelovanje in medsebojno delitev

Naslednje pomembno vprašanje je: se ljudje rodimo za sodelovanje in medsebojno delitev ali za tekmovanje in sebičnost, kar radi poudarjajo predvsem ekonomisti? Ameriški razvojni psiholog Michaell Tomasello v svoji knjigi Zakaj sodelujemo (Why we cooperate), ki je nastala na podlagi raziskav obnašanja majhnih otrok, pravi, da so otroci rojeni za sodelovanje, pomoč drugim in medsebojno delitev. Teh zmožnosti pa raziskovalci niso našli med šimpazi, človeku najpodobnejšimi bitji.

Tomasello pravi, da “so otroci po svoji naravi altruistični (nesebični) in to predispozicijo (ker so otroci po naravi tudi sebični) morajo odrasli spodbujati” (Zakaj sodelujemo, str. 47).

Sodelujoči državljani sveta

Zakaj so ta spoznanja tako pomembna? Zato, ker spodbijajo splošno sprejeta prepričanja, da smo ljudje tekmovalna in sebična bitja. Še zlasti na ekonomskem področju se ta prepričanja odražajo na najbolj brutalen način, ki stotine milijonov ljudi peha v revščino, lakoto, nepotrebne bolezni itd.

Tudi izobraževalni sistem pogosto spodbuja predvsem tekmovalnost, zadnja “cvetka” je mednarodno preverjanje finančne pismenosti v okviru organizacije OECD (Delo). Kakšen je smisel teh ocenjevalnih lestvic? Kaj pomeni biti podpovprečno ali nadpovprečno finančno pismen? Zakaj naj bi mladi sploh tekmovali med seboj v finančni pismenosti? Da se pripravijo za okruten svet odraslih, v katerem niti večina politikov in ekonomistov ne razume delovanja sodobnega finančnega sistema, kjer je neusmiljeno tekmovanje najvišja “vrednota”?

Če se rodimo kot resnični državljani sveta, torej nepogojeni s katerimkoli jezikom, kulturo, prepričanji in predsodki; če imamo predispozicijo za altruizem in če imamo naravno zmožnost za sodelovanje in medsebojno delitev, zakaj potem živimo v tako brutalnem svetu? Očitno zato, ker sami ustvarjamo takšen svet; ker svoje otroke učimo tekmovanja in sebičnosti, ker jih pogojujemo s predsodki in sovraštvom do drugih.

Morda pa nam najboljši odgovor na naša vprašanja ponuja nedavno preminuli južnoafriški borec proti aparheidu in predsednik Nelson Mandela, ki je dejal: »Nihče ne rodi s sovraštvom do drugega človeka zaradi barve njegove kože, preteklosti ali religije. Ljudje se morajo sovraštva priučiti, in če se lahko naučijo sovražiti, se lahko naučijo tudi ljubiti, saj je ljubezen za človeško srce naravnejša kot njeno nasprotje.«

In dodajmo (prirejeno po Nelsonu Mendeli): Nihče ne rodi sebičen in tekmovalen. Ljudje se morajo sebičnosti in tekmovalnosti priučiti, in če se lahko naučijo sebičnosti in tekmovalnosti, se lahko naučijo tudi sodelovanja in medsebojne delitve,saj sta sodelovanje in medsebojna delitva za človeško srce naravnejša kot njuni nasprotji.

Slika: Australian Human Rights Commission

Jedrska energija, nevidna grožnja človeštvu

Vprašanje uporabe jedrske energije na podlagi cepitve jeder (tudi v nadaljevanju je mišljena ta oblika) se običajno sproži, ko pride do odmevnejše nesreče. Nesreči v jedrskih elektrarnah Černobil (1986) in Fukušima (2011) sta samo najbolj izpostavljena primera, ki sta sicer odprla javno razpravo, a pozornost javnosti je potem hitro padla “na nulo”. Tudi Slovenija je v “klubu” jedrskih držav.

Jedrska elektrarna Krško naj bi delovala vse do leta 2043, torej do starosti 62 let. Elektrarna, ki deluje že od leta 1981, še vedno nima skladišča radioaktivnih odpadkov, katerega gradnja je ocenjena na najmanj 157 milijona evrov (Delo). Je jedrska energija res varna in poceni? Se res zavedamo vseh nevarnosti široke uporabe jedrske energije?

Onesnaženje biosfere

Dr. Rosalie Bertell je v svoji znameniti knjigi No Immediate Danger, Prognosis for a Radioactive Earth (Ne takojšnja nevarnost, napoved za radiaktivno Zemljo; 2000) opisala številne nevarnosti uporabe jedrske energije.

“V vseh jedrskih reakcijah nekatere radioaktivne snovi - in sicer kemično inertne ali tako imenovani `žlahtni plini", drugi plini, radioaktivni ogljik, voda, jod, majhni delci plutonija in drugi transuranski elementi (elementi z višjim atomskim številom kot ga ima uran) - takoj pridejo v zrak, vodo in tla biosfere,” piše dr. Rosalie Berteli.

Čeprav se nesreča, kakršna se je zgodila v Fukušimi ne zgodi vsak dan, pa dokazuje, v kakšni stalni grožnji živimo. V ozračje, zemljo in v morje so se zaradi fukušimske nesreče (in se še naprej) sproščajo izjemno velike količine radioaktivnih snovi, po nekaterih ocenah kar 710 milijard bekerelov (Fukushima’s Catastrophic Aftermath: The Dangers of Worldwide Nuclear Radiation). In tam bodo ostale še zelo zelo dolgo.

Radioaktivni odpadki

“Pravijo, da so po procesu jedrske cepitve gorivne palice 'izrabljene'. Vsebujejo največjo koncentracijo radioaktivnosti med vsemi snovmi na planetu Zemlja - več sto tisoč-krat večjo koncentracijo, kot je v kamninah ali celo v jalovini uranove rude. Izrabljene gorive palice vsebujejo sevalce gama žarkov (ki so podobni rentgenskim onesnaževalcem), zato jih je potrebno ne samo izolirati od biosfere, ampak morajo biti zaščiteni tudi z vodo in debelimi zidovi iz svinca,” v svoji knjigi piše dr. Bertelijeva ter dodaja:

“Izrabljene jedrske gorivne palice in tekočino za predelavo odpadkov poimenujemo 'visoko radioaktivni odpadki'. Potrebno jih je varno shraniti za sto tisoče let - v bistvu za vedno. Nižje radioaktivni odpadki imajo lahko enako dolgo življenjsko dobo, vendar so manj koncentrirani.”

Pri okoljski organizaciji Greenpeace pravijo, da “jedrska energija ni niti varna niti čista. Ne obstaja 'varna' doza radijacije in ker je jedrsko onesnaženje nevidno, to še ne pomeni, da je jedrska energija 'čista'." Prav tako pa ni niti poceni. Ameriško ministrstvo za energijo je primerjalo stroške gradnje 75 jedrskih reaktorjev z dejanskimi končnimi stroški. Namesto predvidenih 45 milijard dolarjev, so končni stroški dosegli 145 milijard dolarjev (No New Nukes).

Morda pa sploh ne vemo vsega

Za jedrsko energijo vemo, da predstavlja veliko grožnjo, ki jo dokazujejo nesreče vse starejših jedrskih objektov. A morda človeštvo sploh še ne zaznava vseh nevarnosti tega energetskega vira. Tako kot s prostim očesom ne zaznavamo celotnega barvnega spektra, tako tudi naše naprave morda ne zaznavajo vseh “dimenzij” jedrskega sevanja in njegovega vpliva na človeka in vsa druga živa bitja.

Morda pa je res, da “v svojo atmosfero sproščamo jedrsko energijo, ki je naši znanstveniki ne morejo niti meriti. Nimajo tehnologije, da bi merili ravni materije, ki so nad plinom, etrske ravni, na katerih se ta izpust dogaja – najsmrtonosnejši izpust energije, ki se je kdajkoli zgodil na Zemlji” (Nevidna grožnja).

Ne smemo naivno verjeti ljudem, ki vodijo jedrske elektrarne, da so le-te varne. Ti ljudje namreč zelo dobro služijo in jim ni v nikakršnem interesu, da bi ljudem povedali resnico o številnih “majhnih” jedrskih nesrečah. Seznam večjih in manjših nesreč je izjemno dolg - glej Wikipedia: Nuclear and radiation accidents and incidents, vprašanje pa je, koliko jih sploh ni zajetih. Zraven pa moramo prišteti še 2119 jedrskih poskusov (Wikipedia).

In tako zaradi neizmernega pohlepa po denarju, energiji in moči svojim zanamcem puščamo onesnaženje in odpadke, ki jim bodo grozili še sto tisoče let. Koliko časa bodo današnja skladišča jedrskih odpadkov (mi ga še sploh nimamo) sploh zdržala - bo morala vsaka generacija vedno znova obnavljati te “spomenike” neizmernega pohlepa naše potrošniške dobe? Našo kratkovidnost, sebičnost in pohlep bodo plačevali naši otroci in otroci naših otrok in otroci otrok naših otrok...

Prihodnost človeštva?

Vsekakor bi se morali zamisliti nad besedami pokojnega ameriškega admirala Hymana Rickoverja (1900 – 1986), očeta ameriške jedrske mornarice (Fukushima’s Catastrophic Aftermath: The Dangers of Worldwide Nuclear Radiation), ki je že pred več kot tremi desetletji dejal:

"Govorim o človeštvu. Najpomembnejša stvar, ki jo lahko naredimo je, da organiziramo mednarodno srečanje, na katerem se moramo najprej dogovoriti za prepoved jedrskega orožja. Potem pa še za opustitev jedrskih reaktorjev."

"Zgodovina nas uči, da vsaka država v vojni uporabi vsa orožja, ki so ji na razpolago. To lekcijo vedno znova ponavljamo."

"Zatorej moramo pričakovati, da če bo izbruhnila naslednja velika vojna, bomo v taki ali drugačni obliki uporabili jedrsko energijo. Verjetno bomo uničili sami sebe. Obsežno onesnaženje pa nas uničuje počasi."


O tako resni temi, kot je jedrsko onesnaževanje, pri nas skorajda ni nobene debate. Niti v predvolilnem času. Danes že imamo izjemne zelene tehnologije, jedrska energija pa je črna, veliko bolj kot premog in nafta.

Jedrska energija nedvomno sodi na smetišče zgodovine.

Opredelitev medsebojne delitve

Danes že obstaja več definicij oziroma opredelitev medsebojne delitve. Naš namen ni dodati še ene, temveč podati temeljna izhodišča za razumevanje medsebojne delitve. Še najlažje pa to storimo, če medsebojno delitev primerjamo z njenim nasprotjem - s komercializacijo, na kar nas je v članku Komercializacija: antiteza medsebojne delitve opozoril Mohammed Mesbahi.

V zadnjih nekaj tisočletjih razvoja smo ljudje razvili določene vzorce razmišljanja in delovanja, ki danes delujejo skorajda samodejno. Prepričani smo, da je trgovski način edini pravi način izmenjave dobrin med ljudmi in celo osnova naših medsebojnih odnosov.

Ta proces, ki ga imenujemo komercializacija, preprosto pomeni, da vse dobrine in človeške dejavnosti postanejo plačljive in kot take podvržene tekmovanju, pohlepu, sebičnosti, manipuliranju itd. V procesu komercializacije dobrine postanejo trgovsko blago, vse človeške dejavnosti pa (plačljive) storitve.

Posledice komercializacije so izjemno hude: kdor iz kakršnegakoli razloga nima zadostnih finančnih sredstev, ostane celo brez osnovnih dobrin (mednje štejemo tudi dejavnosti oziroma storitve kot so zdravstvo, izobraževanje, socialno varstvo in podobne), ki jih potrebuje za življenje.

Nasprotno pa medsebojna delitev izhaja iz povsem drugačnih izhodišč. Ker so dobrine dejansko namenjene zadovoljevanju naših potreb in in blaginji celotne človeške skupnosti, mora imeti vsakdo možnost, da do njih dostopa; ne glede na starost, državo iz katere izhaja, socialni status ali kakršno koli drugo okoliščino.

Vemo, da je danes na svetu dovolj hrane za vse, a je vseeno več kot 800 milijonov ljudi lačnih. Ker je hrana trgovsko blago, si jo ti ljudje preprosto ne morejo kupiti. In zato povsem po nepotrebnem hudo trpijo in umirajo. Če pa hrano razumemo kot dobrino, ki zadovoljuje človekovo osnovno potrebo, tako kot zrak potrebujemo za dihanje, potem je povsem jasno, da se lahko na globalni ravni dogovorimo za način, kako bo hrana dosegla slehernega Zemljana.

In ta način je medsebojna delitev. Nekatere države imajo hrane preveč, druge premalo. Tiste, ki jo imajo preveč, ne bodo ničesar izgubile, če bodo svoj “višek” namenile v skupni globalni sklad, iz katerega se bo hrana usmerjala v tiste države, ki jo potrebujejo.

Vendar nobena država ne bo samo “dajalka” ali samo “prejemnica” dobrin. Države, ki bodo presežek hrane dale v skupni sklad, bodo iz njega lahko pridobile druge dobrine, ki jih bodo potrebovale (na primer vodo, zdravila itd.), ali pa bodo hrano morda potrebovale čez leto, dve ali deset let, morda zaradi slabe letine ali naravne katastrofe. Presežki dobrin bodo tako vedno na voljo tistim, ki jih bodo iz takšnih ali drugačnih razlogov potrebovali.

To je temeljni model medsebojne delitve. Samo na ravni globalne skupnosti se medsebojna delitev lahko izrazi v vsej svoji veličini. Medsebojna delitev na globalni ravni izhaja iz razumevanja, da smo vsi ljudje velika družina - človeštvo, ki živimo v skupnem domu - na planetu Zemlji. Medsebojna delitev presega trgovsko oziroma komercialno logiko, saj temelji na medsebojnem zaupanju, sodelovanju, razumevanju potreb drugih, nesebičnosti in nenazadnje na univerzalni ljubezni do drugega.

Vse ostale oblike - na ravni držav, lokalnih skupnosti, podjetij in posameznikov - izhajajo iz te preproste oblike medsebojne delitve, ki v izjemno kratkem času lahko reši najsramotnejši madež človeštva - lakoto in skrajno revščino ter v človeško družbo vnese prepotrebno “zavest” medsebojnega zaupanja, ki je edini trdni temelj miru in blaginje na planetu Zemlja.

Nova kriza, nove priložnosti

Čeprav se politiki obnašajo, kot da je krize že skorajda konec, je resnica povsem drugačna. Družbena in ekonomska kriza, ki se je začela leta 2007 in je bila sprva predvsem finančne narave, še zdaleč ni končana. V zadnjih sedmih letih ni bilo storjenega nič takega, kar bi odpravilo pomanjkljivosti prevladujočega finančnega sistema, ki predstavlja samo jedro krize.

Še več, ukrepi “za reševanje” krize so še dodatno okrepili finančni sistem, ki danes obvladuje praktično vsa področja sodobne družbe: ekonomijo (kot sistem proizvodnje in distribucije dobrin), politiko in posledično vsa druga družbena področja.

Da danes svet obvladujejo bankirji, je splošno sprejeto dejstvo. S čim se 99 % svojega časa ukvarjajo politiki ali direktorji podjetij, javnih institucij in drugih organizacij? Predvsem s tem, kako pridobiti denar na finančnih trgih, kako odplačevati kredite, kako “biti všečen” trgom. Ko se sestanejo centralni bankirji, se predsednikom in premierjem tresejo hlače.

Vzroki za krizo, ki so sistemske narave, torej še zdaleč niso odpravljeni. Da se finančni sistem v zadnjih sedmih letih ni zlomil, je zgolj zasluga neverjetno obsežnih finančnih injekcij oziroma infuzij, ki bolnika - finančni sistem - zaenkrat še ohranjajo pri življenju.

Vzroki za (finančno) krizo

Teoretično je vloga finančnega oziroma denarnega sistema, da ekonomskemu sistemu in družbi kot celoti zagotavlja denar in druge z njim povezane storitve, kot so posojanje, varčevanje in finančne transakcije (kroženje denarja).

Vendar finančni sistem le v manjšem delu skrbi za te storitve, ki omogočajo nemoteno delovanje sodobne družbe. Finančni sistem že dolgo deluje kot od družbe neodvisna struktura, ki je razvila mehanizme in produkte, s katerimi si globalna finančna elita pridobiva izjemno bogastvo in s tem tudi ogromno politično in ekonomsko moč.

Borzni indeksi v zadnjem času (ponovno) dosegajo rekordne vrednosti, velike banke imajo (ponovno) visoke dobičke. Zakaj gre finančnim ustanovam tako dobro, medtem ko večina sveta živi vse slabše? Odgovor je enostaven: večina denarja, ki so ga države namenile za reševanje krize, ni prišla do podjetij, javnih institucij in prebivalstva, temveč predvsem do velikih bank, kakršna je na primer Goldman Sachs.

Banke zdaj s tem denarjem “na veliko” špekulirajo in ustvarjajo rekordne donose oziroma dobičke. Vendar bo ta igra, pred katero si politiki zatiskajo oči in ušesa povzročila krizo, ki bo še hujša od zdajšnje, saj države tokrat denarja za reševanje bank preprosto ne bodo imele več od kje vzeti.

Novi zlom

Številni strokovnjaki svarijo, da “je samo še vprašanje časa, kdaj bodo borzni indeksi padli za 50 % in več. Ne smemo biti presenečeni, če bo prišlo do resnega in takojšnjega borznega zloma,” pojasnjuje Mark Spitznagel, menedžer hedge sklada, ki je znan po svoji milijardni stavi na krizo v letu 2008. Švicarski svetovalec in menedžer pravi, da smo “sredi gigantskega premoženjskega balona in ta lahko poči kadarkoli”. Strokovnjakov, ki svarijo pred novo krizo je še veliko več. (Warning: Stocks Will Collapse by 50% in 2014)

Konec obstoječega finančnega sistema in nove priložnosti

Z novim zlomom, v času, ko vse več ljudi trpi še zaradi prejšnje finančne krize, je konec obstoječega finančnega sistema neizbežen. Čeprav bo udarec boleč, pa bo tokrat dejansko spodbudil resne sistemske spremembe, ki so jih politiki sicer že obljubljali, a jih doslej še niso niti začeli uresničevati.

Skorajda zagotovo lahko pričakujemo naslednje posledice novega finančnega zloma:

• države bodo (ponovno) prevzele finančni sistem iz rok pohlepnih zasebnih bankirjev; 
• države bodo odpisale velik del “svojih” dolgov, ki so nastali za reševanje zasebnih bank;
• države se bodo začele dogovarjati za pravičnejšo porazdelitev globalnih virov, kajti ekonomijo denarja in dobičkov bo postopno nadomestila ekonomija dobrin in človeških potreb. 

Vendar te spremembe ne bodo samoumevne, politiki bodo namreč spet ostali zgolj pri besedah, če ljudje ne bomo pritisnili nanje in zahtevali, kar nam pripada: blaginjo, mir in čisto okolje.

Na star način pa tega nikoli ne moremo doseči. Lahko le s sodelovanjem, solidarnostjo in medsebojno delitvijo.

Komerializacija, antiteza medsebojne delitve

Ko razmišljamo o sodobnem času, še zlasti v kontekstu hude ekonomske, okoljske in družbene krize, ne moremo mimo pojma oziroma koncepta komercializacije. Komercializacija predstavlja enega ključnih vzrokov današnje krize. A ker je komercializacija tako vseprisotna in ker smo kot posamezniki in kot celotna družba tako zelo 'potopljeni' vanjo, se je komajda zavedamo. Naše 'vrednote', naši odnosi z drugimi ljudmi in z okoljem, naša politika in ekonomija, celo kultura in vsa druga področja človeškega delovanja so 'do konca' prežeta s komercializacijo.

V splošnem komercializacija (v slovenščino besedo lahko prevedemo kot trgovinizacija, vendar rajši ohranjamo originalen izraz) opredeljuje procese uveljavljanja tržnih odnosov ter modelov na vsa družbena področja, v naša medsebojna razmerja, v naše mišljenje in v naš odnos do okolja. Tako tržne sile in njene 'vrednote', kot sta na primer pehanje za dobičkom in tekmovanje vseh z vsemi, 'vstopajo' na vsa družbena področja (tudi v zdravstvo, izobraževanje, kulturo, šport), v naše odnose z drugimi in z okoljem itd. Narava, njene dobrine in celo ljudje tako postajamo zgolj trgovsko blago. Zato danes razpadajo družine, družbene skupnosti in naravni sistemi.

V luči bolj poglobljenega razumevanja fenomena komercializacije, ki dobesedno zastruplja človeško družbo in naše skupno okolje, je vsekakor zaželeno prebrati članek Mohammeda Mesbahija z naslovom Commercialisation: the antithesis of sharing, ki je 3. aprila letos izšel na spletni strani nevladne in neprofitne organizacije Share The World's Resources (Delitev globalnih virov). Članek je z dovoljenjem avtorja preveden in dostopen tudi na spletni strani Medsebojna delitev pod naslovom Komercializacija: antiteza medsebojne delitve (v nadaljevanju besedilo v navednicah izhaja iz omenjenega članka).

Za avtorja je zlo »naše istovetenje s komercializacijo, ki človeško inteligenco odvrača od narave in duhovne evolucije«. Kot antitezo oziroma nasprotje komercializaciji pa postavlja medsebojno delitev, ki predstavlja »ključ za reševanje svetovnih problemov« in je izjemnega pomena »za našo nadaljnjo evolucijo na Zemlji«.

Na osebni in lokalni ravni si vsi delimo med seboj, pravi avtor članka Mohammed Mesbahi, medtem ko je na globalni ravni princip medsebojne delitve skorajda neobstoječ. Na širši ravni ga ne moremo uveljaviti, »ker so naši družbeni temelji zgrajeni tako, da tržnim silam omogočajo neovirano delovanje. Razvili smo zapletene ekonomske in politične sisteme, ki so vse bolj usmerjeni k dobičku in h komercializaciji: davčne strukture, velike korporacije, nešteto pravnih predpisov, ki so ustvarjeni za zaščito zasebnih interesov – vse to ustvarja zelo zapleteno in razdvojeno družbo. Nihče v popolnosti ne razume tega sistema, toda sistem zelo dobro razume, kako za svoje namene manipulirati z nami.«

Komercializacija povzroča propadanje okolja, razpad družin in »razpad kulturne ter nacionalne identitete, kar se je zgodilo pri mnogih sporazumih o prosti trgovini in pri evropskem gospodarskem povezovanju.« Kjerkoli te sile delujejo, »privedejo do vse večjih razlik med bogatimi in revnimi, do izgube solidarnosti v skupnostih in povzročijo duhovno krizo«. Avtor svari, da če komercializaciji dopustimo, »da vodi družbo na daljši rok, lahko celo ogrozi obstoj človeštva«.

Komercializacije dejansko ne moremo razumeti na star način, saj je »staro razumevanje trgovine, kot preprostega procesa nakupa in prodaje, preživeto.« Komercializacija je postala »del nas in živi v nas. Komercializacija je sistem, ki smo ga ustvarili v odnosu do planeta in v naših medsebojnih odnosih ter je neločljivo povezan z ravnanjem ljudi in z življenjem v družbi. S sistematično izmenjavo blaga in storitev znotraj držav ali med njimi seveda ni nič bistvenega narobe, toda prav tako, kot se nož lahko uporablja bodisi za rezanje zelenjave bodisi za ubijanje ljudi, se lahko tudi trgovina uporabi za dobro ali slabo.«

G. Mesbahi se sprašuje, »zakaj nam ne uspe prepoznati in omejiti uničevalne moči komercializacije navkljub vsej škodi, ki jo povzroča družbi in okolju? Odgovor na to vprašanje je enostaven: to se dogaja zato, ker vsi iščemo srečo. In komercializacija je zelo premetena pri obljubi sreče, 'dobrega' in udobnega življenja ter pri obljubi varnosti. Vsi iščemo varnost. Ampak to, kar nam prodajajo, je lažen občutek varnosti – je nevarna fantazija.«

Komercializacija torej izkorišča človekovo iskanje sreče in občutka varnosti. »Potreba po psihološki varnosti nas sili, da nenehno iščemo osebno iluzijo, ki jo poimenujemo sreča. In sile komercializacije so dobro usposobljene, da nam ponujajo srečo z odvračanjem naših misli od zavedanja notranjega jaza, ki predstavlja edini prostor, kjer je mogoče najti pravo izpolnjenost in radost.«

Da bi komercializacija izpolnila našo potrebo po varnosti in sreči »ustvarja neskončne želje po zunanjih objektih in imetju ter v našo zavest postavlja meje, tako da ne vidimo preko naših čustvenih navezanosti. To nas lahko zameji na osebe, ki so sposobne vso noč čakati v vrsti na najnovejše modne izdelke ali dodatke; to nas lahko ponese v stanje transa, dokler ne mislimo, da je nakupovanje naša religija oziroma, da je najgloblji pomen zdrave pameti 'kupiti dva izdelka za ceno enega'.«

Komercializacija je zelo uspešna pri manipuliranju z nami in uspešno »izkrivlja pravi pomen izobraževanja, ki bi se moralo ukvarjati z notranjo svobodo in samospoznanjem, ne pa z učenjem prilagajanja in tekmovanja.« Komercializacija v našo zavest uspešno vgrajuje posebno psihološko dinamiko: »neprestano merjenje in primerjanje z različnimi ljudmi ter nagonsko čaščenje uspeha. Želja 'narediti nekaj', postati 'nekdo'.«

Mediji, šola, starši, družba želijo, da postanemo 'nekdo' in da 'nekaj dosežemo'; nič koliko oddaj, kvizov, resničnostih šovov, izbiranj talentov, tekmovanj je namenjenih temu. »Ta dinamika zelo dobro služi komercializaciji. Z našim neprestanim čaščenjem uspehov in dosežkov na vseh življenjskih področjih ohranjamo sile dobička in materialnosti – v naših šolah, na delovnih mestih, v domovih in celo v naših sanjah.«

Zato je prva in osnovna naloga komercializacije prepričati nas, »da je uspeh naša pot; da pa bi ga dosegli, moramo zelo trdo delati. Potem se naučimo, da moramo za dosego uspeha tekmovati z vsemi ostalimi, da moramo postati 'zmagovalci'. Ne mine dolgo, ko izgubimo našo prirojeno sočutje in ustvarjalnost, začnemo slediti ideologijam in prepričanjem ter se nazadnje prilagodimo ter postanemo samozadovoljni.« In zato postane »neizogibna posledica čaščenja uspeha in dosežkov naše samozadovoljstvo in brezbrižnost do trpljenja drugih.«

Kar pa je  najhujše, je naš brezbrižni odnos do drugih in do sveta kot celote, kajti »medtem, ko nekateri Zemljo ropajo in uničujejo, sami v našem kolektivnem samozadovoljstvu in brezbrižnosti ostajamo tiho in medtem, ko naše sestre in bratje umirajo v revščini, se mi obračamo stran. V končni fazi so ljudje, ki oskrunjajo Zemljo in tisti, ki ne storijo ničesar, da bi jih zaustavili, enaki, saj eni ne morejo obstajati brez drugih. Lahko bi celo rekli, da so ljudje, ki pogledajo vstran, še bolj krivi, saj so tisti, ki grabijo globalne vire in uničujejo Zemljo, v celoti odvisni od njihovega samozadovoljstva – drugače tega ne bi mogli početi.«

Takšen svet se nam zdi normalen, prepričani smo, da je tekmovanje dobro, da so številni ljudje pač sami krivi za svojo revščino, prav tako kot si 'uspešneži' v resnici zaslužijo svoje izjemno bogastvo. »Zaradi izjemne moči in vztrajne prevlade komercializacije je postalo normalno, da ljudje na načelo medsebojne delitve gledajo kot na naivno ali utopično idejo ter mislijo, da ste v zmoti, če rečete, da je medsebojna delitev ključnega pomena za reševanje svetovnih problemov.«

Medsebojna delitev je nasprotje komercializacije. Kjer je komercializacija ni medsebojne delitve in obratno. Ne moreta soobstajati skupaj. Ko delujemo po 'načelih' komercializacije, med seboj tekmujemo, 'uspevamo' na račun drugih in poskrbimo predvsem zase; ko si med seboj delimo, takrat sodelujemo, si pomagamo in skrbimo drug za drugega.

Medsebojna delitev ni naivna in utopična ideja. Naivno pa je misliti, da imamo v svetu komercializacije sploh kakršno koli prihodnost. Lahko pa smo preprosto naivni in utopični in si začnemo deliti med seboj.



Slika: Združeni narodi

Dobrodelnost in korak naprej

Odzivi na katastrofalne poplave v Bosni, Srbiji in na Hrvaškem, so resnično neverjetni. Zbiranje poteka takorekoč povsod: v humanitarnih organizacijah, šolah, društvih, podjetjih, med posamezniki itd. Slovenija, ki je tudi sama v precejšnji krizi, se je odzvala res široko in izjemno hitro.

Poplave, ki so vsaj deloma posledica globalnega segrevanja ozračja, so samo del problema. Danes moramo zbirati pomoč za šolske otroke, brezposelne, upokojence, družine, celo za zaposlene ljudi itd. Seveda ni z dobrodelnostjo prav nič narobe, a vse bolj pogosto gre predvsem za blaženje posledic izjemno nepravičnega ekonomskega sistema v večini svetovnih držav.

Spomnimo se besed britanske pisateljice, filozofinje in feministke Mary Wollstoecraft (1759 – 1797), ki je že dolgo tega dejala, da v svetu potrebujemo pravičnost, ne dobrodelnosti (“It is justice, not charity, that is wanting in the world.”).

Če ne bomo spremenili krivičnega in nepravičnega ekonomskega sistema (lahko mu rečemo neoliberalizem, kapitalizem ali kako drugače), potem nam bo za preživetje v resnici preostala samo še dobrodelnost. Samo pravičen ekonomski sistem lahko odpravi vzroke, zaradi katerih se tako pogosto pojavlja potreba po dobrodelnosti.

Dejstvo je, da je danes na svetu dovolj dobrin oziroma, da ne obstaja noben razumen razlog, da bi kdorkoli stradal, po nepotrebnem umiral ali živel v skrajni revščini (glej prispevek Nova zora človeštva). Potemtakem današnji ekonomski in tudi družbeni problem ni v proizvodnji, temveč v porazdelitvi oziroma distribuciji dobrin.

Človeštvo bi naredilo izjemen korak naprej, če bi na globalni ravni sprejelo princip medsebojne delitve dobrin (ang. sharing). Globalni sklad, ki bi skrbel za medsebojno delitev dobrin, bi dobesedno pomenil novo dobo v človeški zgodovini. Presežki dobrin - pri tem mislimo predvsem na dobrine, ki so ključnega pomena za preživetje in blaginjo ljudi -, ki nastajajo v številnih državah, bi se “srečevali” z primanjkljaji v drugih državah. Skorajda ni države na svetu, ki ne bi imela česa odveč in ki ne bi nečesa nujno potrebovala.

Sprva bi seveda bogatejše države več prispevale, kot pa bi iz sklada dobile, kasneje pa bi se - zaradi enakomernejšega razvoja - količina med prispevanimi in prejetimi dobrinami bolj ali manj uravnotežila. Sistem medsebojne delitve na globalni ravni, ki bi deloval kot nekakšen sistem trajne “dobrodelnosti in solidarnosti”, bi imel izjemen vpliv na boljše mednarodne odnose med državami.

Poleg tega, da bi v kratkem času odpravili lakoto in skrajno revščino, bi imeli vedno na voljo dovolj dobrin, ki jih potrebujemo v primeru naravnih katastrof, kakršne so bile nedavne poplave v naših bližnjih državah.

Dobrodelnost je vsekakor dobra, a da bi trajno odpravili posledice, zaradi katerih “moramo biti” pogosto dobrodelni, moramo spremeniti vzroke - te pa lahko spremenimo s sprejetjem principa medsebojne delitve.

Slika: RKS