Vse najboljše ljudstvom Združenih narodov

Piše se leto 1945. Ljudje imajo dovolj, dovolj nepopisnih vojnih strahot, ki so že drugič prizadele človeštvo, čeprav se ni “obrnila” še niti polovica 20. stoletja. Milijoni mrtvih in ranjenih, milijoni beguncev in brezdomcev; lakota in revščina, porušene celotne države in regije, nalezljive bolezni - takšen je bil svet leta 1945. Da svet ne bi še kdaj “padel tako nizko” je bila tega leta, točneje 24. oktobra, ustanovljena Organizacija združenih narodov (skrajšano: Združeni narodi).

V teh duhu se tudi začenja njena Ustanovna listina:

“MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV, SMO, ODLOČENI obvarovati prihodnje rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju naše generacije človeštvu prizadejala nepopisno trpljenje, potrditi vero v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeka ter enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov, ustvariti razmere, v katerih je mogoče ohranjati pravičnost in zagotavljati spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb in drugih virov mednarodnega prava, spodbujati družbeni napredek in boljše življenjske razmere z več svobode

IN V TA NAMEN

živeti strpno in mirno v sožitju in dobrih sosedskih odnosih, združiti svoje moči za ohranitev mednarodnega miru in varnosti, s sprejetjem ustreznih načel in načinov ravnanja zagotoviti,

da se oborožena sila ne uporablja, razen kadar je to v skupnem interesu, uporabiti mednarodne mehanizme za spodbujanje gospodarskega in družbenega napredka vseh ljudstev,

SKLENILI ZDRUŽITI MOČI ZA URESNIČITEV TEH CILJEV.”


Sedemdeset let kasneje

Piše se leto 2015. Ljudje imajo dovolj: da je v svetu še vedno 800 milijonov lačnih ljudi; da jih 40.000 jih vsak dan zaradi umre zaradi različnih vzrokov povezanih z lakoto; da je na svetu 60 milijonov beguncev; da vojni konflikti potekajo na skoraj celotnem Bližnjem vzhodu, v delih Afrike in Azije, na vzhodu Evrope; da klimatske spremembe ogrožajo večji del sveta in da ekonomska kriza še zdaleč ni rešena.

Sedemdeset let po ustanovitvi Združenih narodov smo vsi skupaj - politiki in običajni ljudje - pozabili, zakaj je bila ta organizacija ustanovljena. Ne gre kriviti samo politikov, ti se na sedež Združenih narodov v New Yorku hodijo predvsem fotografirat in izrekat velike obljube, večinoma s figo v žepu, temveč tudi nas, običajne ljudi. Koliko nam zares pomenijo Združeni narodi, kaj naredimo za uveljavitev načel te edine organizacije, ki predstavlja celotno človeštvo?

Praznik, še zlasti okrogla obletnica, je priložnost, da naredimo korak naprej. Začimo se obnašati kot pripadniki človeštva. Bodimo najprej ljudje, šele potem pripadniki narodov, različnih veroizpovedi in prepričanj ter drugih “razlikovanj”. Potem se nam ne bo treba bati drugih in drugačnih, saj bomo v vseh najprej videli pripadnike naše velike družine, naše brate in sestre - v beguncih, najrevnejših, najbolj brezpravnih. Potem ne bomo potrebovali ograj, ki bi jih nekateri tako radi postavili tudi pri nas.

A kar je najpomembneje: Zemlja in njene dobrine pripadajo vsem ljudem. Edino, kar je prav, da naredimo je, da si jih delimo. Šele takrat bomo zaživeli v blaginji in miru.

Vse najboljše ljudstvom Združenih narodov.

25. člen in medsebojna delitev

Ekonomisti lahko napišejo tisoče knjig in člankov in razvijajo neverjetne ekonomske modele, a zelo težko vam bodo odgovorili na preprosto vprašanje: “Kakšen je osnovni namen ekonomije?” In odgovor na to vprašanje je prav tako izjemno preprost: “Blaginja človeštva in planeta.” To je povsem dovolj, za to ne potrebujete ne znanosti, ne vrhunske izobrazbe.

Če rečemo človeštvo, seveda mislimo vse ljudi na planetu; če rečemo planet, mislimo celotno Zemljo, sleherni njen kotiček. Torej pri ekonomiji ne gre za interese posameznikov, korporacij in posameznih držav, temveč za interese človeštva in planeta.

Takšno razmišljanje ni nekaj novega, poznamo ga že vsaj od leta 1948, ko je bila sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic (v nadaljevanju deklaracija) in njen “ekonomski” 25. člen:

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

Vse države sveta so danes zavezane tej deklaraciji. Gre za listino, ki bi jo morala upoštevati sleherna država na svetu. Prvi korak, ki izhaja iz tega razumevanja je, da v slovensko ustavo čimprej zapišemo 25. člen, najbolje kar v nespremenjeni obliki.

Nadalje se nam poraja še eno vprašanje: “Kako v praksi uresničiti 25. člen deklaracije? To je nedvomno naloga družbenega področja, ki ga imenujemo ekonomija. Je pravi odgovor res: še več konkurenčnosti oziroma še več tekmovanja vseh z vsemi; še več gospodarske rasti; še višji dobički; še več varčevanja, ko gre za običajne ljudi in okolje? Nič od tega.

Uresničitev zavez, ki smo jih dali že dolgo nazaj s sprejetjem in potrditvijo deklaracije in njenega 25. člena, lahko uresničimo samo na podlagi sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, tako znotraj posameznih držav kot v okviru celotne mednarodne skupnosti, ki jo najbolje uteleša Organizacija združenih narodov.

25. člen v okviru posameznih držav

Medsebojna delitev znotraj držav v prvi vrsti pomeni, da je potrebno vsem prebivalcem države (državljanom, začasnim delavcem, beguncem…) zagotoviti dostop do ključnih javnih oziroma univerzalnih dobrin, “vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

To je enostavna naloga, ki jo že poznamo: zdravstveno in socialno varstvo je potrebno okrepiti do te mere, da lahko dosežeta prav vse prebivalce Slovenije; prav tako ima država na voljo dovolj stanovanj, da vsem ljudem zagotovi pravico do primernega bivanja.

Velja pa tudi resno razmisliti o ideji univerzalnega temeljnega dohodka, ki ga dobro poznajo tudi politični in ekonomski odločevalci. Kajti, ponovno poudarimo, beseda “vsakdo” v deklaraciji ne pomeni “samo nekateri”, vsakdo pomeni “vsak človek” v državi in na planetu.

25. člen v okviru mednarodne skupnosti

Posamezne države ne morejo biti “srečni otoki v oceanu planetarne bede”. Prizadevanja držav za uresničitev ekonomskih človekovih pravic vsakega posameznika “do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo”, se ne smejo končati na mejah držav. Kajti “srečne” države se bodo slej ko prej soočile z valom beguncev iz “ne-srečnih” držav, kar danes že izkušamo. Samo blaginja vseh ljudi na Zemlji lahko ustavi begunske tokove in konflikte v državah ter med njimi.

25. člen deklaracije na mednarodni ravni lahko vzpostavimo z globalnim sistemom medsebojne delitve dobrin, kar z drugimi besedami pomeni: vsaka država presežke svojih dobrin (in te so v nekaterih državah izjemno veliki) nameni globalnemu skladu, ta pa jih razporedi na območja, kjer jih primanjkuje. Namesto, da milijoni ton hrane propadajo na velikanskih smetiščih razvitega sveta, jih usmerimo tja, kamor spadajo - na krožnike ljudi, ki jo potrebujejo, ki so danes lačni. (Več: Ključni pomen globalne delitve dobrin)


Več o pomenu 25. člena deklaracije in medsebojne delitve dobrin v članku Mohammeda Mesbahija: Heralding Article 25: a strategy for world transformation.


Slika: Citizens for Global Solutions

Proti TTIP in Ceti!

“Nasprotniki načrtovanih prostotrovinskih sporazumov med EU in ZDA (TTIP) ter EU in Kanado (Ceta) so Evropski komisiji danes predali okoli 3,3 milijona podpisov, zbranih v enem letu pod spletno peticijo Stop TTIP.” (Nasprotniki TTIP Komisiji predali 3,3 milijona podpisov, v soboto protesti, Delo, 7. 10. 2015)

Če bi se zares zavedali, kakšno nevarnost za prebivalce Slovenije (in seveda drugih evropskih držav, ZDA Kanade...) predstavlja sprejetje zloglasnih prostotrgovinskih sporazumov TTIP in Ceta, bi se na slovenskih trgih zbrali v deset tisočih in glasno zahtevali takojšnjo prekinitev vseh pogajanj.

Morda bodo ti sporazumi nekaterim res koristili, a to bodo zagotovo samo največje korporacije in najbogatejši ljudje na svetu. Za večino ljudi, za mala podjetja, za javni sektor (javne šole, zdravstvene ustanove…), za demokracijo, za naše okolje in naravne vire pa so ti sporazumi destruktivni in prinašajo samo še nadaljnje zaostrovanje ekonomske, okoljske in družbene krize.

Novi prostotrgovinski sporazumi so pot k nadaljnjemu procesu komercializacije družbe, ki slehernega človeka, sleherno delo in sleherno dobrino “vidi” zgolj kot tržno oziroma komercialno blago. Ključna orožja komercializacije družbe so privatizacija skupnih in javnih institucij ter dobrin, deregulacija ekonomije in demontaža demokracije.

Tržne sile, ki vodijo “projekt” komercializacije, so prevzele ključne politične in ekonomske institucije Evropske unije (podobno je tudi v drugih povezavah in državah), zato Evropska komisija zavrača celo peticijo, ki jo je podpisalo kar 3,3 milijona Evropejcev. Za demokratične mehanizme jim dol visi.

Tržne sile so dobesedno sile zla in uničenja, politiki in voditelji ekonomskih institucij (centralne banke, Mednarodni denarni sklad…) pa pogosto sploh ne razumejo, da z njihovo podporo delujejo neposredno proti človeštvu.

Sprejetje prostotrgovinskih sporazumov TTIP in Ceta prinaša še večjo revščino (izguba delovnih mest, uničenje javnega sektorja, privatizacija skupnih dobrin kot je na primer voda), še slabšo zaščito okolja in še manjšo politično neodvisnost Slovenije ter popolno izgubo demokratičnosti njenih institucij.

Zato je edino prav, da se tem sporazumom upremo. Preko peticij, protestov, zapisov in drugih oblik civilnega upora. To je naša “sveta” dolžnost.

Ključni pomen globalne delitve dobrin

"Predlagamo, da naj bi bila vsaka država naprošena, da naredi popis vseh svojih virov in potreb – kaj sama proizvaja in kaj mora uvažati. Nato naj bi bila vsaka država naprošena, da v skupni sklad prispeva to, kar ima – glede na potrebe – viška in tako ustvari velikanski mednarodni vir, iz katerega bodo lahko črpali vsi. Naravno je, da bi velike razvite države prispevale večjo količino, toda vsi bi donirali višek, ki ga ne potrebujejo." (Osnutek za medsebojno delitev)

Čeprav je načelo medsebojne delitve dobrin pomembno na vseh ravneh človeške družbe, pa je danes najpomembnejša njegova uveljavitev na globalni ravni. Ta hip je na svetu še vedno skoraj 800 milijonov ljudi (Hunger Statistics), ki trpijo zaradi lakote. Že danes svetovna pridelava hrane zadošča za prehrano približno 10 milijard ljudi (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People – and Still Can´t End Hunger), na svetu pa nas živi približno 7,3 milijarde (september 2015). 

Vendar vsako leto konča v smeteh kar od 30 do 50 % vse proizvedene hrane na svetu oziroma med 1,2 in 2 milijardama ton. (Global Food; Waste Not, Want Not) Ne potrebujemo torej še večje proizvodnje hrane oziroma še višje gospodarske rasti, temveč pravičnejšo in učinkovitejšo porazdelitev globalnih dobrin.

Globalni trgi ne bodo nikoli zagotavljali vsem ljudem na planetu dostopa do temeljnih dobrin, kot so voda, hrana, zdravila, primerna bivališča in dostop do izobraževanja ter zdravstvenega in socialnega varstva. Pomanjkanje teh dobrin je temeljni vzrok za vse številčnejše konflikte v različnih koncih sveta, ki se kadarkoli lahko razrastejo v vojne širših razsežnosti s povsem nepredvidljivimi posledicami.

Čeprav so svetovni problemi veliki, pa zanje ne potrebujemo zapletenih rešitev. Vzpostaviti globalni sklad, v katerega se bodo stekali presežki dobrin in iz katerega bodo države lahko prejemale dobrine, ki jim jih primanjkuje, je naloga, ki je v današnjih časih izjemnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij in sodobnih transportnih sredstev relativno preprosto izvedljiva.

Ta sistem bi povsem odpravil stalno potrebo po mednarodni pomoči, današnje humanitarne organizacije pa bi se lahko učinkovito vključile v sistem globalne ekonomije delitve, saj imajo izjemno razvejane mreže za dostavo dobrin v najodročnejše kraje sveta. Vpliv takšnega sklada globalnih dobrin bi bil izjemno blagodejen za mednarodne odnose, saj bi države šele s tem začele resnično sodelovati med seboj.

V današnji ekonomski tekmi vseh z vsemi so mednarodni odnosi bolj podobni vojni kot pa miru; tudi tam, kjer ne rožlja orožje. Globalni sklad, ki bi omogočal učinkovit sistem delitve dobrin med državami, bi pomenil izjemno velik korak za človeštvo – resnično bi zaživeli v svetu solidarnosti, sodelovanja, medsebojnega spoštovanja in miru, dobesedno v – novi dobi človeštva.


Vir: Na kratko o medsebojni delitvi dobrin

Slika: How Sharing Food Makes You a Better Person, Time

Kaj je medsebojna delitev dobrin

Medsebojna delitev dobrin nam ni nepoznana. V družinah je delitev dobrin samoumeven »ekonomski« odnos med vsemi njenimi pripadniki. Vsem staršem na svetu se zdi povsem naravno, da s svojimi otroki in drugimi družinskimi člani delijo »svoje« dobrine – hrano, stanovanje in drugo.

Antropologi ugotavljajo, da je bila človeška družba že od najzgodnejših začetkov utemeljena na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin, sodobne psihološke raziskave pa kažejo, da so že majhni otroci, še preden nam jim »uspe« privzgojiti sebičnost in tekmovalnost, naklonjeni sodelovanju in medsebojni delitvi. (Why We Cooperate, Preživetje najprijaznejših in Sodelujoči državljani sveta).

V lokalnih skupnostih že dolgo poznamo celo vrsto primerov medsebojne delitve dobrin (npr. skupna košnja trave, souporaba kmečkih pripomočkov; zadruge, gasilstvo), v zadnjem času pa lahko govorimo o pravem preporodu načela medsebojne delitve dobrin. Souporaba in izmenjava različnih stvari; časovne banke, knjižnice reči, kooperative; delitev koles, avtomobilov in orodij so samo nekateri primeri delitve v lokalnih in širših skupnostih.

Tudi na ravni države lahko govorimo o medsebojni delitvi dobrin. Danes skorajda v vseh državah sveta poznamo sisteme, ki z združevanjem sredstev iz različnih virov (davki, prispevki in drugi viri) oblikujejo skupni sklad oziroma sklade, iz katerih se zadovoljujejo potrebe vsega prebivalstva (na primer javno šolstvo, zdravstveno in socialno varstvo). Takšni sistemi delujejo po načelu medsebojne delitve dobrin in čeprav so marsikje daleč od popolnosti, so vendarle pomemben razvojni korak k naprednejšim oblikam medsebojne delitve dobrin.

Prav tako lahko rečemo, da je tudi dobrodelnost oblika medsebojne delitve, vendar je njen temeljni problem ta, da zgolj »gasi« probleme, ne rešuje pa vzrokov zanje. Pomoč običajno pride samo do nekaterih ljudi in pri tem se pogosto dogajajo zlorabe. To, kar zares potrebujemo, je pravičen sistem medsebojne delitve dobrin, ki bi vsem ljudem zagotovil blaginjo. (A primer on global economic sharing in Heralding Article 25: a strategy for world transformation)

Če nam je medsebojna delitev poznana v družinah, do neke mere tudi na lokalni in državni ravni, pa na mednarodni ravni o medsebojni delitvi skorajda ne moremo govoriti. Države neusmiljeno tekmujejo za naravne vire, pri čemer so velike in bogate države v prednosti in v velikem obsegu izkoriščajo naravne vire revnejših držav. Skupne dobrine človeštva postajajo tržno blago, ki jih, namesto da bi zadovoljevale osnovne potrebe vseh ljudi, razporejajo interesi bogatih posameznikov, korporacij in držav.

Čas je, da medsebojna delitev dobrin postane temeljno načelo ekonomskih odnosov med svetovnimi državami, s čimer bi v kratkem času odpravili lakoto in revščino ter postavili resnično trdne temelje svetovnemu miru.

Uveljavitev načela medsebojne delitve dobrin bi pomembno prispevala tudi k ohranitvi globalnega okolja. Danes je namreč na svetu več kot dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb človeštva. Svetovna proizvodnja hrane na primer presega potrebe vseh ljudi, ki živijo na planetu Zemlja. Spodbujanje gospodarske rasti in potrošništva ne rešuje problematike lakote in revščine, celo nasprotno, še zaostruje jo in hkrati nezadržno uničuje naše skupno okolje.

Ne potrebujemo še več gospodarske rasti oziroma še več dobrin, potrebujemo pa njihovo pravičnejšo porazdelitev. Medsebojna delitev in sodelovanje sta na vseh družbenih ravneh jamstvo za blaginjo ljudi, ravnovesje v okolju in svetovni mir. Ne moremo govoriti o sodelovanju med državami, če med njimi ves čas poteka neusmiljena ekonomska vojna za dobrine.

Medsebojna delitev dobrin je pot do izpolnitve temeljne človekove »ekonomske« pravice, ki je že od leta 1948 zapisana v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic:

»Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«



Vir: Na kratko o medsebojni delitvi dobrin na spletni strani Medsebojna delitev

Slika: Fotolog

Varčevanje se (ne iz)plača

Ko so Nemci letos poleti ponižali Grčijo in ji vsilili drakonske varčevalne ukrepe, verjetno niso računali, da so si s tem zabili avtogol. Med varčevalnimi ukrepi je seveda tudi grški javni sektor, ki je že več let trn v peti “pridnim in poštenim” Nemcem. No ja, tudi njihova poštenost se je izkazala bolj za stereotip kot za realnost, kar ravno v teh dneh dokazuje “ugledni” nemški avtomobilski koncern Volkswagen, ki je sistematično goljufal svet z nizkimi izpusti svojih jeklenih žrebcev.

Zakaj je drastično klestenje grškega (in tudi v drugih državah) javnega sektorja zdaj slabo za Nemce in tudi za številne druge “obljubljene” države? Velika večina beguncev, ki zdaj v deset tisočih po tako imenovani balkanski poti potuje proti svoji najbolj zaželeni destinaciji - Nemčiji, na območje Evropske unije prvič vstopa - v Grčiji.

In kdo jih sprejme? Obmejni organi, policisti, socialni delavci, psihologi, razni državni uradniki…? Bi jih, a jih je premalo. Ali pa so - tisti srežneži, ki še imajo službo, slabo plačani, preobremenjeni s problemi lastnih državljanov. Zakaj? Taka je bila komanda iz Bruslja oziroma predvsem iz Berlina.

Grki so naredili in delajo tisto, kar je prav; begunce preprosto spustijo naprej, saj nimajo dovolj niti ljudi niti denarja, da bi se šli enotni evropski schengenski ali dublinski sistem. In potem se begunska kalvarija ponavlja na drugih mejah in begunci vedno znova vstopajo v Evropsko unijo - na hrvaški meji, deloma še na madžarski, pa slovenski, avstrijski, da bi končno vstopili v - obljubljeno deželo Nemčijo.

Zdaj bi morali Nemci podpreti grški javni sektor in vanj vložiti nekaj milijard evrov. A tega zagotovo ne bodo storili. Evropski politični vrhovi so zdaj rajši sklenili, da je potrebno pomagati Turčiji in globalnim humanitarnim agencijam, da bi tako vsaj malo zaustavili begunske “reke”, ki se “zlivajo” v Evropo. To je sicer povsem v redu ukrep, a ni dovolj. Begunska kriza razkriva, kako pomemben je močan javni sektor, ki se edini lahko sooča z resnimi kriznimi razmerami.

Tudi v Sloveniji ni nič drugače. Za zares učinkovito soočenje z begunsko krizo in drugimi krizami, ki nas še čakajo, potrebujemo kvalitetno, dovolj številčno in dobro plačano policijo, dobro delujoče zdravstvo, številne dobro izurjene uradnike, dobro opremljeno civilno zaščito; psihologe in terapevte, socialne službe; tudi šole, ki bodo sprejele tiste, ki bodo zaprosili za azil ali nam bodo “kvotno” dodeljeni in tako naprej.

Prostovoljci so sicer super in koristni, a ni mogoče, da bi bili ves čas prisotni. Begunci so del naše sedanjosti in tudi prihodnosti, pa če hočemo ali ne. Okrepitev javnega sektorja, še zlasti tistega dela, ki se neposredno sooča z begunci, je nujen ukrep, hkrati pa bi tako zmanjšali še visoko brezposelnost, še zlasti med mladimi.

Kdor zdaj kaže s prstom na neučinkovitost Grčije in drugih mejnih oziroma tranzitnih držav, naj ne pozabi, kakšen pritisk na javni sektor izvajajo evropski in lokalni centri moči. Močan javni sektor je potreben in nujen. Alternativa je kaotično in dramatično vsakodnevno “reševanje” problemov, ki to morda sploh niso.

Slika: PBS Newshour

Ponovno o banalnosti zla

"Slovenija mora uveljaviti schengenski režim in bo storila vse, da ga bo uveljavila, kot mora to vsaka članica Evropske unije." Tako pravi premier Miro Cerar, ko se Sloveniji obeta tisoče beguncev. (Slovenske novice)

Eden temeljev življenja v državi in mednarodni skupnosti je, da spoštujemo zakone in mednarodne sporazume. Brez tega bi zavladal kaos. A držati se zakonov in pravil, ki so neživljenjski, škodljivi in ki se jih nihče več ne drži, je najmanj neumno, če že ne kar zlo.

Tako imenovanega schengenskega režima se danes ne drži nihče več: Italija, Grčija, Madžarska, Avstrija, Nemčija in tako naprej. Premier Cerar bo torej upošteval nekaj, kar so opustile celo ključne članice EU. Schengenski sporazum pač ni bil ustvarjen za zdajšnje razmere.

A gre še za nekaj drugega, hujšega. Zgodovina nas uči, še zlasti pa nam je oči odprla znamenita filozofinja Hannah Arendt (Wikipedija):

"Leta 1960 je Arendtova kot dopisnica ameriškega časnika New Yorker iz Jeruzalema poročala o procesu proti nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu, ki je odločilno sodeloval pri organizacijski izvedbi holokavsta. Na podlagi te izkušnje je naslednje leto izdala knjigo Eichmann v Jeruzalemu: poročilo o banalnosti zla, v kateri je trdila, da Eichmann ni bil nikakršna »pošast«, kakor ga je skušalo prikazati izraelsko javno tožilstvo, temveč običajen birokrat, ki je brez razmišljanja opravil to, kar so od njega zahtevali nadrejeni."

Nauk spoznanja o banalnosti zla velja za slehernega posameznika, še posebej pa za ljudi na najodgovornejših položajih. Ne moremo se skrivati za zakoni, kajti če so ti škodljivi in povzročajo zlo, se jim je potrebno upreti, v nasprotnem je izpolnjevanje teh zakonov zlo samo.

Slovenski premier bi moral doumeti, da so nas "velike" evropske države pustile na cedilu. Zdaj k nam pošiljajo nekakšne inštrukturje, da bi nam svetovali, kako zaustaviti begunski val. V resnici pa si "velike" evropske države želijo oprati roke in nam prepustiti umazano delo.

Slovenija je zdaj na očeh svetovne javnosti. Lahko se izkažemo kot velikodušna država, ki bo z begunci ravnala na najbolj človeški način ali pa kot država, ki na birokratski način povzroča še več trpljenja že tako izmučenim beguncem.

Slovenci znamo reševati krize, to smo že večkrat dokazali. Zdaj smo v resnici sami, evropski voditelji se bodo sestali enkrat drug teden; če bi propadale banke, bi zagotovo že zasedali, četudi ponoči, dan za dnem.

Ne zgledujmo se po Madžarski ali Bolgariji in drugih sebičnih državah, bodimo večji od Evrope. Vsaj enkrat.

Zamrežena vrata Evrope

Nekoč je bila ideja združene Evrope, simbola napredka, miru in blaginje. A dejansko je šlo zgolj za iluzijo, ki se je zrušila ob prvih večjih težavah. Namesto odprtih mej, povezovanja med ljudmi in solidarnosti, evropske države ne gradijo samo ograj na svojih zunanjih mejah, temveč se ograjujejo tudi druga od druge - na mejah danes niso več samo policisti, temveč tudi vojaki.

Begunci, ubogi ljudje, ki bežijo pred strašnimi vojnami, so Evropi nastavili ogledalo. V ogledalu smo se zagledali kot prestrašeni, sebični in nemočni prebivalci evropskih držav (z nekaterimi svetlimi izjemami). Zakaj je Evropska unija tako hitro klonila? Ker po svoji pravi naravi nikoli ni bila utemeljena na idealih svobode, pravičnosti in solidarnosti, temveč so njeni temelje “zgradili” trgi.

Evropska “ideja” je bila v resnici utemeljena na “idealih” trga, ki so sebičnost, pohlep in brezbrižnost do soljudi. Zakaj to lahko trdimo: ko je bilo potrebno reševati finančne trge, so se voditelji držav in finančni ministri nemudoma sestali in zbrali tisoče milijard evrov; ko pa so prišli begunci, niso našli več kot nekaj milijonov, problematiko pa so “naprtili” kar oziroma samo notranjim ministrom.

Begunska kriza je v resnici globoka kriza Evropske unije. Ta hip še ima moč, da pomaga vsem beguncem in hkrati vloži vse svoje diplomatske napore za zaustavitev vojn na Bližnjem vzhodu in za pomoč drugim predelom planeta, ki so ekonomsko opustošeni. Če Evropa to priložnost zamudi, bo spet postala majhen in sprt “kontinent”, kjer bodo konflikti med državami nekaj vsakdanjega, marsikdo pa bo v prihodnosti moral zapustiti svojo državo, tako kot begunci, ki zdaj nemočno trkajo na naša zamrežena vrata.


Fotografija: Independent

Verjemite, zelo kmalu

V zadnjih tednih in mesecih lahko opazujemo izjemno visoke padce in rasti borznih indeksov po svetu. Več odstotnemu padcu v enem dnevu lahko že naslednji dan sledi več odstotni dvig. Marsikdo bi rekel, da je panika zatorej odveč, vendar so prav ta visoka nihanja - včasih tudi znotraj enega dne - pokazatelj zgodnje faze borznega zloma, pravi Michael Snyder v članku This Is EXACTLY What The Early Phases Of A Market Meltdown Look Like (Natanko tako izgledajo zgodnje faze borznega zloma; 9. 9. 2015).

Leta 2008, v času globalne finančne krize, se je zgodilo 9 od 20 največjih enodnevnih padcev borznih indeksov, prav tako tudi 9 od 20 največjih enodnevnih rasti. Borzni zlom, pravi g. Snyder, nikoli ne poteka samo v smeri padanja, temveč so zanj značilna visoka nihanja. In natanko to lahko opazujemo v zadnjih tednih in mesecih.

24. avgusta 2015 je ameriški borzni indeks Dow Jones v le nekaj minutah padel za več kot 1.000 točk in presegel vse zgodovinske rekorde, še isti dan pa si je ponovno “opomogel” in na koncu dneva “pristal” pri “zgolj” 588 točkah v negativnem območju. Podobno kitajski borzni indeks znotraj enega trgovalnega dne niha od globokega minusa do pozitivnih območij - gor in dol, dol in gor...

Čeprav je pokazateljev, da se je borzni zlom pravzaprav že začel, več kot dovolj (Ne čakajte, je že tu), se politiki in ekonomisti obnašajo, kot da je vse v redu. Ne samo to, prepričani so celo, da je ekonomske krize konec, saj se bruto družbeni proizvod (BDP) Slovenije povečuje. Vendar je ta pokazatelj popolnoma nerealen, kajti borzni zlom lahko v enem samem dnevu “odpihne” tisoče milijard evrov premoženja.

V samo dveh avgustovskih tednih je iz svetovnih borz na primer izpuhtelo kar 5 bilijonov oziroma 5.000 milijard dolarjev (Finance). Politiki pa raje kot noji tiščijo glave v pesek in ne ukrepajo.

Begunska kriza, ki trenutno zaposluje politiko, je proti globalnemu zlomu borznih in finančnih trgov, le majhna stvar. V resnici nas je lahko strah, kako bodo politiki, ki ne vedo, kako se lotiti begunske krize, reševali neizbežno krizo, ki se bo kot požar razširila iz finančnih centrov.

A rešitve so. Denar ni tisto, kar potrebujemo za preživetje in blaginjo. Potrebujemo dobrine. In te si lahko medsebojno delimo. Rešitev je torej več kot enostavna. Ko bo razpadel globalni finančni sistem, bo nastopil čas za medsebojno delitev dobrin.

Verjemite, zelo kmalu.



Slika: Stock Market Crash

Ekonomija mora služiti družbi

Moto Pariške ekonomske šole (Paris School of Economics), na kateri poučuje tudi znameniti ekonomist Thomas Piketty, se glasi: “Ekonomija služi družbi” (Economics serving society). Kako resno bi morali vzeti te besede.

Danes lahko rečemo, da velik del ekonomistov, vede ali nevede, služi predvsem interesom kapitala in globalnih finančnih elit. Ali povedano bolj preprosto: ekonomisti “ustvarjajo znanost”, ki opravičuje in upravičuje nebrzdano bogatenje globalnih in tudi lokalnih elit.

V resnici gre za zelo umazano delo. En sam ekonomski ukrep, ki ga pripravijo ekonomisti, lahko pahne v revščino milijone ljudi; iz revščine pa se razrasejo številni drugi problemi kot so bolezni, lakota, družbeni konflikti, begunska problematika itd.

Danes sto tisoči bežijo zaradi vojaških konfliktov, a v večjem delu sveta divja še mnogo hujša vojna - ekonomska vojna, ki je opustošila številne regije po svetu. Zdaj želijo evropski voditelji ločevati begunce iz vojnih območij od ekonomskih migrantov iz držav, ki jih je opustošila ekonomska vojna (ki jo vodijo tudi evropske korporacije in finančne ustanove).

Saj je vseeno, kdo ti opustoši deželo - klasična vojna z orožjem ali ekonomska vojna. Veliki indijski mislec, mirovnik in državnik Gandi je že dolgo tega takole povedal o tej zadevi:

“Oboroženi konflikti med državami so strašljivi. Toda ekonomska vojna ni nič boljša kot oborožen konflikt. Podoben je kirurškemu posegu. Ekonomska vojna je podaljšanje mučenja. Njeno opustošenje ni nič manj strašno od tistega, ki se običajno opisuje v literaturi o vojnah. O ekonomski vojni sploh ne razmišljamo, ker smo navajeni na njene smrtonosne posledice.” (Non-Violence: The Greatest Force, 1926)

Ekonomisti so svetovalci v teh vojnah. Njihovi nasveti milijone vodijo v pogubo. Močnejše orožje kot tanki in puške so danes dolgovi, privatizacija naravnih virov in javnih storitev ter deregulacija državnih gospodarstev. Vsi ti ukrepi izhajajo iz knjig, učbenikov, člankov in svetovalnih aktivnosti “najuglednejših” ekonomistov, celo nobelovcev, iz najuglednejših svetovnih univerz in tako imenovanih think tankov.

Lep primer je slovenski TEŠ, kjer so “najuglednejši” slovenski ekonomisti pripravili ekonomsko konstrukcijo, ki je bila povsem nerealna, potem pa so se lepo umaknili v svoje dobro plačane profesorske službe. Dolgovi tega zavoženega projekta pa bodo še dolga leta bremenili vse državljane in se odražali v večji revščini, slabših zdravstvenih in izobraževalnih storitvah, morda tudi družbenih konfliktih, da o uničenem okolju sploh ne govorimo. Tega študije doktorjev ekonomije nikoli ne upoštevajo.

Podobno je s tisočimi drugimi ekonomskimi projekti po vsem svetu, kjer ekonomski načrtovalci vedno znova zanemarijo celo vrsto posledic, ki imajo velikanski vpliv na celotno družbo in na okolje.

Ekonomska znanost bi morala narediti resno analizo svojih teorij, učnih programov, strokovnih člankov, predavanj itd., in analizirati, kakšen je njihov vpliv na odločevalce (politike, direktorje…) ter naprej na celotno družbeno skupnost. V osnovi vseh njihovih ravnanj pa bi morala vedno odzvanjati misel:

“Ekonomija služi družbi.”


Foto: Global Research