Elon Musk je 12. junija 2026 postal prvi človek v zgodovini, katerega ocenjeno premoženje je preseglo bilijon dolarjev oziroma tisoč milijard dolarjev. Po uvrstitvi podjetja SpaceX na borzo je Forbes njegovo premoženje ocenil na približno 1,1 bilijona ameriških dolarjev oziroma približno 951 milijard evrov. (Forbes) Kako nepredstavljiva je ta vsota, pokaže preprost izračun: če bi Musk vsak dan porabil milijon dolarjev, bi za porabo celotnega premoženja potreboval več kot 3.000 let.
Za ponazoritev pa še to: Muskovo ocenjeno premoženje je približno 85-krat večje od 13 milijard dolarjev, kolikor Svetovni program za hrano potrebuje, da bi leta 2026 zagotovil pomoč 110 milijonom najranljivejših ljudi. Vendar trenutne napovedi kažejo, da bo organizacija prejela le nekoliko manj kot polovico potrebnih sredstev. (WFP)
Muska najrevnejši ljudje seveda ne zanimajo. Raje v vesolje pošilja velikanske rakete, ki se včasih zdijo predvsem spomeniki njegovemu egu. Raziskovanje vesolja in vesoljski poleti imajo svoj smisel, vendar se moramo vprašati o naših prednostnih nalogah, dokler milijoni ljudi trpijo in umirajo, ker nimajo dostopa niti do najnujnejših dobrin in storitev, kot so voda, hrana, zdravila in zdravstvena oskrba.
A ne gre samo za Muska in njegov bilijon. Svet je poln malih muskov, tudi pri nas, ki kopičijo bogastvo zaradi bogastva samega. Kakšen smisel ima vse to? Nikakršen. Pri tem jim izdatno pomagajo številni politiki, saj sprejemajo zakonodajo, ki takšno bogatenje posameznikov omogoča. V zameno prejemajo njihovo podporo in različna »darilca«, bodisi v obliki večjega vpliva in politične moči bodisi v obliki neposrednih osebnih koristi.
To perverzno kopičenje bogastva ni ne ekonomsko ne družbeno smiselno. Ne koristi nikomur in ničemur. Še več, škoduje človeštvu, drugim živim bitjem in okolju. Kopičenje bogastva na eni strani namreč povzroča hudo pomanjkanje na drugi, saj živimo na omejenem planetu z omejenimi dobrinami. Povejmo še bolj jasno: kopičenje bogastva neposredno povzroča trpljenje in umiranje ljudi ter uničevanje okolja.
Zadostnost in medsebojna delitev dobrin
Odgovor na takšen ekonomski (in politično podprt) sistem, ki nas vodi v okoljsko katastrofo, družbene konflikte in vojne, sta zadostnost in medsebojna delitev dobrin.
Zadostnost (sufficiency) pomeni, da smo na neki točki zmožni reči: imamo dovolj. Dovolj za dobro življenje. To pomeni, da lahko nemoteno zadovoljujemo svoje potrebe, živimo dostojno, se izobražujemo, obiskujemo kulturne in športne dogodke, potujemo ter nasploh živimo v blaginji.
Medsebojna delitev dobrin (sharing) pa pomeni, da dobrine, ki so nam na voljo v presežni meri, delimo s tistimi, ki jih nimajo dovolj. To še posebej velja za delitev med državami, saj so dobrine in bogastvo po svetu razporejeni zelo neenakomerno.
Nikoli ne bomo zares živeli dobro in srečno, dokler dobro in srečno ne bodo mogli živeti vsi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar