Najnovejše poročilo projekta Global Justice Project Načrt za enakost in blaginjo znotraj planetarnih meja (A Plan for Equality & Prosperity Within Planetary Boundaries) prinaša ambiciozno, a hkrati zelo konkretno vizijo prihodnosti: človeštvo lahko do konca 21. stoletja izboljša življenjski standard večine ljudi, močno zmanjša neenakost in hkrati omeji globalno segrevanje pod 2 °C. Članek Jonathana Wattsa v časniku The Guardian, ki ga povzema tudi organizacija Share The World’s Resources, predstavlja poročilo kot enega najcelovitejših poskusov, kako odgovoriti na današnjo polikrizo: podnebni zlom, naraščajočo neenakost, politični ekstremizem ter ekonomske in družbene napetosti.
Osrednje sporočilo poročila je, da bolj pravičen in okoljsko vzdržen svet ni tehnično nemogoč, temveč predvsem politična izbira. Avtorji poročila zapišejo: »Za bivanje primerno in enakopravno 21. stoletje je materialno mogoče« (A habitable, equal 21st century is materially possible). Ovira torej ni pomanjkanje znanja ali tehnologije, temveč vprašanje politične volje, prerazporeditve moči in oblikovanja dovolj široke družbene koalicije za spremembe.
Poročilo, pri katerem je sodelovalo 45 avtorjev, temelji na podatkovnih zbirkah več kot 200 raziskovalcev z vsega sveta. Njegovo jedro je pojem zadostnosti (sufficiency). To pomeni, da lahko ljudje živijo dostojno, zdravo in varno, ne da bi morali nenehno povečevati porabo materialnih dobrin, ki uničujejo naravne temelje življenja. Zadostnost ni revščina, temveč drugačen pogled na blaginjo: manj kopičenja, več kakovosti življenja, več zdravja, izobraževanja, prostega časa in družbene varnosti.
»Da bi to dosegli, avtorji predvidevajo tri korake: več kot prepolovitev povprečnega delovnega časa z 2.100 ur na leto na 1.000 ur, kar približno ustreza delovnemu tednu z dvema dnevoma in pol; spodbujanje ljudi k manjši porabi rdečega mesa, ki je glavni dejavnik krčenja gozdov in ekološkega uničevanja; ter preusmeritev gospodarstva k dejavnostim z nizko porabo, pri čemer bi se izdatki za izobraževanje več kot podvojili, na 8.400 evrov na osebo, izdatki za zdravstvo pa na 14.400 evrov.«
Thomas Piketty poudarja, da ima dodatni evro gospodarske vrednosti, ustvarjene v izobraževanju in zdravstvu, tri- do štirikrat manjši materialni in energetski odtis kot dodatni evro gospodarske vrednosti, ustvarjene v proizvodnji.
Osrednji cilj poročila je soočenje s problemom neenakosti. Med ključnimi ukrepi zato predlaga tudi višje davke na premoženje milijarderjev, s katerimi bi bilo mogoče omejiti skrajno koncentracijo bogastva in financirati pravičnejši prehod v bolj vzdržno družbo.
Eden najbolj presenetljivih poudarkov poročila je napoved, da bi se ob takšnih ukrepih do leta 2100 dohodki 89 odstotkov svetovnega prebivalstva lahko podvojili, največje koristi pa bi imeli ljudje globalnega juga. Hkrati bi se delež svetovnega bogastva, ki ga imajo milijarderji, zmanjšal s 6 odstotkov na 0,05 odstotka, medtem ko bi najrevnejša polovica človeštva svoj delež povečala z 2 na 30 odstotkov. To ni zgolj socialna politika, ampak tudi podnebna politika, saj so najbogatejši nesorazmerno odgovorni za izpuste in okoljsko škodo.
Poročilo predlaga tudi ustanovitev globalnega sklada za pravičnost (global justice fund), ki bi financiral energetski prehod, povečal izdatke za zdravstvo in izobraževanje ter pomagal preoblikovati svetovno finančno arhitekturo. Cilj ni preprosta »rast« ali »odrast«, temveč blaginja znotraj planetarnih meja.
Pomembno je tudi opozorilo, da zelene politike ne morejo uspeti, če ne vključujejo vprašanja pravičnosti. Če podnebni ukrepi bremenijo predvsem delovno aktivne in srednje sloje, medtem ko najbogatejši ohranjajo svoje privilegije, se lahko hitro pojavijo odpor, nezaupanje in politični populizem. Zato mora biti podnebna preobrazba hkrati tudi družbena preobrazba.
Poročilo je vizionarsko, za nekatere morda celo utopično, vendar je prav zato dragoceno. V času, ko se prihodnost pogosto prikazuje kot neizogibna pot v več neenakosti, več vojn, več podnebnih katastrof in več politične razklanosti, ponuja drugačno možnost. Ne pravi, da bo pot lahka, temveč da je mogoča. Kot poudarja Jason Hickel, lahko dosežemo dobro življenje za vse znotraj planetarnih meja, vendar bo za to potreben organiziran politični boj.
Enak in za bivanje primeren svet je mogoč, če se odločimo za medsebojno delitev dobrin, moči in odgovornosti.
Viri: Share the Worlds Resources, Global Justice Project, theguardian.com
Ni komentarjev:
Objavite komentar