Ekonomija za 100 %

Današnja ekonomija ni namenjena vsem. Zelo dobro služi le manjšemu delu človeštva, medtem ko velikemu delu služi slabo ali sploh ne.

Ekonomija za 1 %

Britanski ekonomist John F. Weeks je leta 2014 izdal knjigo Ekonomija za 1 % (Economics of the 1%) s podnaslovom Kako mainstream ekonomija služi bogatim, zakriva resničnost in izkrivlja politiko (How Mainstream Economics Serves the Rich, Obscures Reality and Distorts Policy).

Weeks v knjigi kritizira prevladujočo ekonomsko doktrino, ki zagovarja »svobodne trge« kot skoraj edino rešitev za družbene in ekonomske probleme. Vendar avtor ne zavrača trgov kot takih. Nasprotno, priznava, da so lahko učinkoviti družbeni mehanizmi, vendar le pod določenim pogojem:

»Trge zagovarjam kot učinkovite družbene mehanizme, vendar le, če so regulirani skozi demokratični proces v skupno dobro, ne pa takrat, ko so prepuščeni “svobodi”, da bogastvo kopičijo v rokah peščice.« (str. xviii)

S tem Weeks opozori na bistveno razliko med trgom kot koristnim orodjem in tržnim fundamentalizmom, ki trge povzdigne v nekakšno nedotakljivo načelo. Po njegovem mnenju trgi sami po sebi niso popolni in ne zagotavljajo nujno pravičnih ali družbeno koristnih rezultatov.

To jasno izrazi tudi v ugotovitvi, da »tržno prilagajanje primanjkljaja in presežka ni popolno« (str. 7). Z drugimi besedami, trgi se sicer odzivajo na ponudbo in povpraševanje, vendar pogosto prepočasi, neenakomerno ali na način, ki najbolj koristi tistim z večjo ekonomsko močjo.

Zato Weeks poudarja, da izkušnje zelo jasno kažejo, da so trgi nepopolni in jih je zato treba regulirati (str. 10). Regulacija pri tem ne pomeni nujno omejevanja svobode, temveč varovanje skupnega dobrega, preprečevanje zlorab, zmanjševanje neenakosti in usmerjanje ekonomskega sistema v korist širše družbe.

Ekonomija za 100 % (Economics of the 100%)

Ekonomija za 1 % seveda ne pomeni, da imajo od današnjega ekonomskega sistema korist samo najbogatejši, ki jih simbolično ponazarja 1 %. Zagotovo pa lahko rečemo, da današnji ekonomski sistem ne služi vsem ljudem. O tem pričajo številni podatki o lakoti, prehranski negotovosti in revščini:

»Leta 2024 je bilo kronično lačnih približno 673 milijonov ljudi, zmerno ali hudo prehransko nepreskrbljenih pa je bilo okoli 2,3 milijarde ljudi. Poleg tega si 2,6 milijarde ljudi leta 2024 ni moglo privoščiti zdrave prehrane. Leta 2025 naj bi v skrajni revščini živelo približno 808 milijonov ljudi, torej ljudi, ki živijo z manj kot 3 ameriškimi dolarji na dan.« (Prikrajšanost in neenakost)

Ti podatki jasno kažejo, da današnja ekonomija kljub velikemu tehnološkemu napredku, obilici znanja in velikim proizvodnim zmogljivostim še vedno ne zagotavlja dostojnega življenja za vse. Zato moramo prenehati podpirati ekonomski sistem, ki v nesorazmerni meri koristi peščici, hkrati pa ustvarja globoko ekonomsko neenakost. Ta neenakost ni samo problem revščine, temveč vodi tudi v družbene konflikte, vojne, okoljsko krizo, migracije in številne druge stiske.

Potrebujemo drugačno razumevanje ekonomije. Ekonomija ne bi smela biti sistem, ki deluje predvsem v korist najmočnejših in najbogatejših, temveč sistem, ki služi vsem ljudem. Namesto ekonomije za 1 % potrebujemo ekonomijo za 100 %, ekonomijo za vse.

Sistem, ki bi to lahko omogočil, je ekonomija delitve. Njeno temeljno izhodišče je preprosto: dobrine, viri, znanje in priložnosti morajo biti organizirani tako, da nihče ni izključen iz dostojnega življenja. Le ekonomija, ki temelji na sodelovanju, pravičnejši porazdelitvi dobrin in skrbi za skupno dobro, je lahko resnično ekonomija za 100 %. Ekonomija za vse.

Vir: Weeks, John F. Economics of the 1%: How Mainstream Economics Serves the Rich, Obscures Reality and Distorts Policy. London: Anthem Press, 2014.

Slika: Jacob Jordaens, Daritev Ceres, boginji žetve (An Offering to Ceres, Goddess of the Harvest). Museo del Prado / Wikimedia Commons, javna domena.
https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=31275143

Slika prikazuje Ceres, rimsko boginjo žetve in rodovitnosti, sadove zemlje ter ljudi, ki prinašajo darove žetve. Zato jo lahko razumemo tudi kot simbol ekonomije za vse: kakor dobra žetev tudi sadovi ekonomije ne bi smeli ostati v rokah peščice, temveč bi morali služiti blaginji celotne človeške skupnosti.