Preizkus naše (ne)sebičnosti

Maske, razkuževanje, zapiranje lokalov, omejitve gibanja in potovanj, karantene, samoizolacije, prepovedi večjih združevanj in tako naprej. Živimo v dobi prisilnih ukrepov. Kar nas jezi. Počutimo se omejene. Ogrožen je naš način življenja. Hočemo živeti tako kot prej. Jezimo se na oblast, zdravnike, farmacevte, ki so del nekakšne širše zarote. Pa pri vsem tem kdaj pomislimo, da smo morda sebični, da smo del razvajene potrošniške družbe, ki ne prenese niti malo odrekanja, žrtvovanja za druge, nesebičnosti, empatije?

Koronavirus nam je v resnici nastavil ogledalo. Zamislite si, da oblast sprejme naslednje okoljevarstvene ukrepe: vsak mesec lahko kupite samo en tank bencina (torej za približno 700 kilometrov razdalje); z letalom lahko potujete največ 1-krat letno; uporabite lahko največ 50 l vode na dan (zdaj 150 l), letno lahko odvržete največ 100 kg komunalnih odpadkov (zdaj skoraj 500) itd. Seveda bi bili jezni, ogorčeni, ogrožen bi bil naš način življenja, čeprav dobro vemo, da s svojim načinom življenja uničujemo okolje.

Potrošniški sistem nas je "uspešno" vzgojil v neodgovorne in sebične posameznike, ki hočemo predvsem, da se imamo "fajn", da potujemo, se zabavamo, kupujemo – kolikor pač zmoremo. Nihče nam ne sme postavljati mej. Potem svoja doživetja delimo z drugimi in zbiramo všečke. V resnici smo postali idealni potrošniki.

Potem pa pride koronavirus. Odpovedati se moramo svojemu načinu življenja, da bi obvarovali starejše, kronično bolne, pa tudi marsikoga mlajšega. Marsikdo začne razmišljati, da itak nima smisla ohranjati življenj za vsako ceno. Kajti za vsako ceno moramo ohranjati svoj življenjski stil. Ne glede na posledice. Pozabljamo pa na same temelje sleherne družbene skupnosti, to je skrb za druge, solidarnost, tudi samožrtvovanje. To nam je postalo tuje.

Pozabili smo, da se je treba tudi odpovedati čemu, da bi drugi uspeli, da bi drugi preživeli, da bi drugi živeli v blaginji. Potrošniški sistem tega preprosto "ne pusti" in zapoveduje: uživaj, "imej se fajn", in to ne glede na posledice.

Je nošnja maske res tako velika žrtev? Je razkuževanje res tako težko? Je odpoved potovanja ali izleta res konec našega načina življenja? Morda pa res potrebujemo lekcijo, da ponovno postanemo sočutni, empatični, pripravljeni na samoodpoved. 

A to hkrati pomeni tudi konec neodgovorne in brezbrižne potrošniške družbe, ki uničuje ljudi in okolje. To pa niti ni tako slabo.

 

Maitreja in delitev dobrin

Zgodbo o Maitreji, svetovnem učitelju, sem prvič slišal pred več kot petindvajsetimi leti. Od takrat mi ne da miru. Čeprav je zgodba za povprečno izobraženega človeka 21. stoletja zares nenavadna, pa se mi vendarle zdi nekako zelo verjetna. Eno je osebno prepričanje, drugo pa so različni dogodki in znamenja, ki se v zadnjih desetletjih intenzivno pojavljajo v svetu. Mediji se tej zgodbi močno izogibajo, zato se s tem ukvarja le nekaj posameznikov in skupin.

Angleški slikar in ezoterik Benjamin Creme (1922 – 2016) je bil več desetletij nekakšen glasnik oziroma pričevalec postopnega prihoda učitelja sveta in skupine mojstrov modrosti. Seveda pa ta zgodba lahko globoko pretrese našo standardno predstavo o svetu. A če ji pozorno prisluhnemo, se nam lahko zdi, da delčke zgodbe morda že poznamo, le pozorno moramo slediti tako religioznim kot znanstvenim namigom.

Znaten del sveta na primer verjame v reinkarancijo, to je ponovno rojstvo. A tudi znanost ve, da energije (in materija je le zgoščena energija) ni mogoče uničiti, le prehaja iz ene oblike v drugo. En del sveta pa verjame v neumrljivo jedro človeka, dušo. Morda pa so vse to le delčki resnice, ki pojasnijo marsikaj, kar se nam danes zdi nemogoče ali čudežno. (Še pred 200 leti, bi bilo na primer letalo za večino ljudi čudežno.) (Več: Nauk večne modrosti).

Maitreja, v skladu s tem, kar je poudarjal Benjamin Creme, prihaja na čelu tako imenovanih samouresničenih ljudi, ki so tekom dolge evolucije dosegli (iz našega vidika) popolnost oziroma mojstrstvo – od tod poimenovanje mojstri modrosti. Z ljudmi ostajajo kot nekakšni skrbniki njihove evolucije in učitelji. Kajti več kot jasno je, da smo močno skrenili iz poti evolucije in se znašli na samem robu propada.

Še zlasti pa mi je blizu ideja medsebojne delitve dobrin, ki jo Maitreja ves čas postavlja v samo središče ukrepov za prehod v novo obdobje človeške zgodovine. Le z medsebojno delitvijo dobrin lahko odpravimo največji zločin človeka proti človeku – skrajno revščino in umiranje zaradi pomanjkanje najosnovnejših dobrin, čeprav jih je na svetu za vse dovolj.

Ideja medsebojne delitve je tako ključnega pomena za našo prihodnost, da je Benjamin Creme za namene posredovanja informacij o Maitreji ustanovil mednarodno organizacijo Share International, kar dobesedno pomeni mednarodna delitev.

In kaj ovira Maitrejev prihod v javno življenje človeštva: predvsem naša (ne)pripravljenost. Na koncu pa še eno izmed Maitrejevih sporočil človeštvu:

"Prijatelji moji, pozorno prisluhnite, kajti vsem vam prinašam upanje v konec vaših težav, v novo življenje za vse tiste, ki ste pripravljeni sprejeti potrebo po pravičnosti in miru. [Pomanjkanje] tega dvojega, pravičnosti in miru, je danes glavna ovira na vaši poti. Pot do pravičnosti in miru je lahko najti. Zahteva le, da sprejmete medsebojno delitev dobrin. Delite si med seboj in spoznajte prihodnost. Zavrnite delitev in za človeka ne bo prihodnosti. Življenje je preprosto, ko ga vidi oko poznavalca.
Naučite se, prijatelji moji, živeti preprosto in resnično ljubiti drug drugega.
Prijatelji moji, verjemite, da je to res, kajti tako je, da me boste videli prej, kot si lahko predstavljate. Že zdaj sem pri vratih, pripravljen, da stopim naprej in začnem s svojim bolj javnim poslanstvom. Imejte upanje in bodite dobre volje, kajti vse bo še dobro. Vse se bo uredilo."

Vir: Share International

Enkratni med enkratnimi

Človeštvo je ena družina, ki biva v skupnem domu – na planetu Zemlja, in si za preživetje ter blaginjo pravično deli skupne dobrine.

Za resničen premik naprej, v smeri boljše prihodnosti za vse, moramo začeti razmišljati na nov način. Danes smo (še vedno) ujeti v miselne vzorce, ki jih opredeljujeta besedi "jaz" in "moje". Seveda je povsem prav in celo dobro, da imamo občutek enkratnosti in individualnosti, kot posamezniki in kot narodi. Problem pa nastane, ko ta občutek postane osnova za ločevanje in vrednotenje: jaz sem boljši kot ti, moj narod je vrednejši kot tvoj …

Lahko pa začnemo razmišljati takole: jaz sem enkraten, a takšen si tudi ti in vsi drugi; moj narod je enkraten, a takšen je tudi tvoj in vsi drugi. In tudi takole: jaz sem enakopraven in enakovreden pripadnik velike človeške družine; moj narod je enakopraven in enakovreden pripadnik velike družine narodov (Združenih narodov) oziroma enega človeštva. Kar torej pomeni, da ohranimo svojo individualnost in enkratnost, a to priznamo tudi vsem drugim.

Če torej v resnici začnemo razmišljati na takšen način, se mora to odražati tudi na vseh področjih našega delovanja. Še zlasti pa je to pomembno vključiti v naš politični in ekonomski sistem. Če smo torej vsi pripadniki človeštva, potem smo soodgovorni tako za naš skupni dom, Zemljo, kot tudi za naše skupne dobrine, ki nam omogočajo preživetje in blaginjo. Prav vsak Zemljan mora imeti dostop do ključnih dobrin, ki mu omogočajo zdravje in blaginjo, kakor je tudi zapisano v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic:

"Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje." 

Za dosego tega izjemno pomembnega cilja za prihodnost človeštva, morajo države na mednarodni ravni oblikovati takšen sistem medsebojne delitve dobrin (več o tem v Predlogu za globalno delitev dobrin), ki bo slehernemu Zemljanu zagotovil zadovoljevanje osnovnih človeških potreb. To so potrebe, ki so omenjene v 25. členu, zraven pa lahko prištejemo še nekatere druge potrebe, ki omogočajo poln in kakovosten razvoj človekove osebnosti, na primer izobraževanje in zdravo okolje.

Za preživetje in blaginjo človeštva imamo na voljo skupne dobrine človeštva, ki jih moramo uporabljati za dobro vseh ljudi in na način, ki ne ogroža Zemeljskega okoljskega ravnovesja. Leta 2015 je človeštvo sprejelo sedemnajst ciljev trajnostnega razvoja, ki povezujejo zdravje in blaginjo ljudi z ohranitvijo planetarnega okolja ter globalnim mirom.

Začeti moramo torej razmišljati o "našem" domu – planetu Zemlja, "naši" družini – enemu človeštvu, in "naših" skupnih dobrinah; pri tem pa ni nič narobe, če ohranimo svojo posamično in narodno identiteto, ki je "enkratna med enkratnimi".

Slika: Pixabay

Ničesar se nismo naučili?

V zadnjih tednih smo izvedeli, da je večina svetovnih držav zaradi pandemije koronavirusa doživela visoke padce BDP-ja (bruto domačega proizvoda). Padci so bili 10, 20, 30-odstotni. Rekordni, zgodovinski! Politiki in ekonomisti zdaj vlagajo izjemne napore (to počnejo z velikimi vsotami tako imenovanega poceni denarja in novega zadolževanja), da bi se čimprej vrnili h gospodarski rasti. Gospodarska rast (ki se odraža z rastjo BDP) je »alfa in omega« modernega sveta.

Ekonomisti pravijo, da višja ko je gospodarska rast, več ljudi ima od tega koristi. Deloma to sicer drži; na primer, če se razvija revna država in če ta rast res doseže večji del prebivalstva ter v primeru zelo razvitih socialnih držav. V večjem delu sveta pa imajo največje koristi od gospodarske rasti najbogatejši, medtem ko se na drugi strani revščina še poglablja (to je na primer vidno v ZDA, ki ima zelo premožni vrhnji sloj in zelo veliko).

Koronakriza je pravzaprav dokazala, da nam navkljub velikim gospodarskim padcem ničesar zares ne primanjkuje. Če imamo vsega dovolj kljub bistveno nižji proizvodnji izdelkov, potem gospodarske rasti dejansko sploh ne potrebujemo. Vsaj v razvitem svetu; v revnem svetu pa tudi v času visokih rasti primanjkovalo tudi najosnovnejših dobrin, kot je na primer hrana. Pa ne zato, ker bi bilo hrane v resnici premalo. V svetu je pridelava hrane danes celo večja, kot so potrebe vseh prebivalcev Zemlje. A prav sistem gospodarske rasti povzroča velikanska globalna prehranska neravnovesja, saj je hrana pač samo tržno blago, s katerim se trguje za visoke dobičke.

Zato po eni strani v bogatem svetu hrano mečemo stran, v revnem svetu pa ljudje zaradi pomanjkanja množično umirajo. Revne države hrano celo izvažajo hrano na bogate trge, ker so takšne pač »tržne zakonitosti«. Danes je prav tako že vsakomur jasno, da večja gospodarska rast pomeni tudi večje uničevanje okolja.

Koronakriza bi nas morala nečesa naučiti: da lahko živimo z manj dobrinami, da lahko živimo z manj potovanji … da lahko z manj živimo bolje. Hkrati pa bi morali v ekonomski krizi, ki je »udarila« tudi razviti svet, postati bolj sočutni do revnejših ljudi in z njimi deliti ključne globalne dobrine – hrano, zdravila, pitno vodo itd.

Naš ekonomski sistem bi morali dejansko temeljito preurediti. Ne potrebujemo neprestanega povečevanja proizvodnje, temveč pravičnejšo delitev globalnih dobrin. S tem bomo rešili tako problem revščine kot tudi probleme okolja.

Morda pa koronakriza še ni rekla zadnje besede. Morda se bomo počasi vendarle naučili, da vsi lahko živimo bolje, če poskrbimo drug za drugega. Ne samo v družini, temveč tudi v okviru naše velike človeške družine – enega človeštva.

Čas je, da naredimo korak naprej.

Ogrožene skupne dobrine človeštva

Ko v teh dneh gledamo obsežne požare na zahodni obali ZDA, se nam trga srce; v začetku leta smo podobno dogajanje spremljali v Avstraliji, pa kasneje v Amazoniji in še kje. Morda se nam zdi to daleč proč, a če zares razumemo, da je Zemlja okoljsko zaključena enota, potem ni nič drugače, kot če bi gorel sosednji gozd. Gozdovi Zemlje so namreč del skupnih dobrin človeštva, prav tako kot oceani, morja, jezera, reke, ozračje, zemeljska površina in rudnine znotraj nje. Poleg teh naravnih skupnih dobrin, lahko govorimo tudi o družbenih; arhitekturna dediščina, umetniška dela, znanje in tehnologije, v novejšem času pa tudi Internet so prav tako del skupnih dobrin človeštva.

Skupne dobrine človeštva so tiste dobrine, ki nam omogočajo preživetje, v širšem smislu pa blaginjo oziroma kakovostno življenje; kar pa ne sme veljati samo za nekatere, temveč za vse ljudi. Danes si del Zemljanov prilašča dobrine, ki pripadajo vsem – za kar ni nikakršnega utemeljenega razloga. Teh pravic jim ni podelila niti kakšna božanska avtoriteta niti nimajo do njih kakšnih zgodovinskih pravic.

Prilaščanje in grabljenje skupnih dobrin izvira iz tako imenovanih zakonov komercializacije, ki vodijo politično in ekonomsko življenje moderne družbe. Ti zakoni skupne dobrine človeštva opredeljujejo zgolj kot tržno blago, ki ga je mogoče neomejeno izkoriščati, z njim trgovati in si ga lastiti. Pri tem pa ne mislimo zasebne lastnine, kot je lastna hiša, stanovanje, avto in druga osebna lastnina, temveč lastništvo oziroma pravice do neomejene izrabe gozdov, velikih zemeljskih površin, rudnih bogastev, oceanov itd. V ta okvir sodijo tudi zloglasne pravice intelektualne lastnine, ki pomenijo olastninjenje splošnega znanja človeštva, ki je rezultat tisočletij človeškega (umskega) razvoja.

Skupne dobrine človeštva moramo ponovno opredeliti. Seveda moramo gozdove, oceane, reke, jezera, zemljo, rudnine do neke mere izrabljati oziroma uporabljati. Vendar na pravičen in trajnosten način. Ljudje namreč nismo absolutni lastniki teh dobrin, temveč njihovi uporabniki in skrbniki. Ker smo do teh dobrin v najbolj poštenem smislu upravičeni vsi Zemljani, trgovanje ne more biti edini način njihove porazdelitve, saj običajno koristi samo nekaterim.

Da bi vsi ljudje imeli koristi od teh dobrin, je medsebojna delitev najbolj primeren način distribucije le-teh. Seveda ne gre za to, da bi vse skupne dobrine preprosto razdelili med ljudi (kar sploh ne bi bilo mogoče), temveč, da bi vsakomur na planetu zajamčili dostop do osnovnih dobrin, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb. O tem govori 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic:

»Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«

Šele na ta način lahko razumemo pomen skupnih dobrin človeštva, ki so namenjene blaginji ljudi, ne pa zgolj dobičkom korporacij in prevladi bogatih držav nad revnimi.

Osnovni način ravnanja s skupnimi dobrinami človeštva mora torej postati medsebojna delitev. To pomeni, da imajo od njih koristi vsi ljudje in vse države, ne samo nekateri posamezniki in nekatere države. Z medsebojno delitvijo dobrin vsem ljudem omogočimo blaginjo in možnost za njihov razvoj. Drugi pomemben način ravnanja s skupnimi dobrinami pa je skrbništvo, kar pomeni, da z njimi upravljamo skrbno in na trajnosten način.

Naše samozadovoljstvo in brezbrižnost

Zakaj so slabi politiki in pohlepni menedžerji danes tako zelo uspešni? Ne zato, ker so tako močni, temveč zato, ker je večina ljudi tako imenovanega srednjega sloja samozadovoljna s svojim življenjskim slogom in brezbrižna do drugih ljudi ter do okolja. Najrevnejši ljudje nimajo prave moči za spremembe, saj se ves čas borijo za preživetje, najbogatejši pa imajo od sedanjega stanja velikanske koristi, zato v resnici niso zainteresirani za drugačen svet. Ostane torej "sredina"; ljudje, ki so tako ali drugače izobraženi, ki imajo službe, soliden standard in prosti čas. To so ljudje, ki lahko spremenijo svet. Za to imajo čas, znanje in moč – a njihova moč je le v združevanju in sodelovanju.

Danes imamo tri glavne skupine oziroma razrede prebivalstva – najrevnejši, srednji in najbogatejši razred. To velja za celoten svet. Tako imenovani srednji razred je ključni potrošniški in hkrati ključni delavski razred sodobne družbe (inženirji, učitelji in profesorji, zdravniki, srednji in nižji menedžerji, uradniki, podjetniki in kmetovalci, novinarji ter še cela vrsta storitvenih in drugih poklicev, ki omogočajo delovanje sodobne družbe).

Čeprav se srednji razred manjša, ga še vedno tvori milijone ljudi po vsem svetu. V ta razred spada velik del Evropejcev, Američanov in drugih prebivalcev tako imenovanega razvitega sveta, medtem ko je v revnejših državah ta razred relativno majhen. Zaradi procesov avtomatizacije, robotizacije in drugih družbeno-ekonomskih vzrokov se manjša število in kakovost (prekarizacija) delovnih mest, posledično pa se krči tudi srednji razred, in čeprav so med njimi mnogi dobro izobraženi, se "selijo" med revne, in to še zlasti velja za mlade in starejše.

Srednji razred se, namesto da bi se boril proti tem procesom, prepušča samozadovoljstvu potrošniške družbe in je praviloma brezbrižen do ostalega sveta, ki trpi zaradi izkoriščanja naravnih virov in (poceni) delovne sile ter onesnaženja narave, ki so "stebri" potrošništva in komercializacije – temeljne ideologije današnje družbe. Komercializacija je v osnovi proces preobrazbe naravnih dobrin, dela in znanja v potrošniško blago, ki služi bogatenju najbogatejšega razreda in zaslepljevanju srednjega – s »poplavo« večinoma nepotrebnih izdelkov in storitev.

Posledično se revščina še poglablja, okoljske razmere se slabšajo, vse več je družbenih konfliktov in politika postaja vse bolj agresivna in nevarna. Zato sta brezbrižnost do drugih in do okolja ter samozadovoljstvo s svojim življenjskim slogom tako destruktivna. Če ne storimo nič, pa bi lahko, smo dejansko so-krivi za zdajšnje stanje sveta. Če ne storimo nič, v resnici nismo pasivni, ampak aktivno prispevamo k uničenju sveta, ki se vsak dan odvija pred našimi očmi.

Namesto, da bi se pripadniki srednjega razreda aktivno borili za bolj pravično družbo, ne samo zase in za svoje bližnje, ampak tudi za najrevnejše ljudi po vsem svetu, se osredotočajo zgolj na opravljanje svojih služb in ohranjanje življenjskega standarda ter na male užitke in privilegije, ki spadajo zraven (počitnice, potovanja, prostočasne aktivnosti, osebnostna rast, zdrava prehrana itd.) in upajo, da se jih družbeno-ekonomske ter okoljske spremembe ne bodo zares dotaknile. To je naivno razmišljanje.

Ni dovolj samo iti na volitve, narediti nekaj všečkov na družbenih omrežij in biti ogorčen med štirimi zidovi domov ali gostiln. Srednji razred ne sme vsega prepustiti peščici posameznikov, skupin in organizacij, ki se trudijo pomagati najrevnejšim, ohraniti okolje, ki se borijo za človekove pravice in za bolj pravično politiko ter ekonomijo. Ti posamezniki, skupine in organizacije ne morejo sami spremeniti vsega, saj imajo le omejene finančne in druge vire; premalo jih je, da bi se učinkovito borili proti premočnim nasprotnikom – skorumpiranim politikom in pokvarjenim menedžerjem ter bogataško elito v ozadju.

Brez naše aktivne udeležbe bomo na koncu prav vsi živeli slabše. Postanimo bolj aktivni. A ne nasedajmo slabim politikom, ki nas skušajo ločevati na podlagi videza, narodnosti, zgodovinskih "pravljic" in že preživetih ideologij. Prizadevati se moramo za drugačno družbo, ki bo zagotavljala blaginjo vsem ljudem in hkrati zagotavljala zdravo ter čisto okolje. Pa je to sploh mogoče?

Seveda je. Sprejeti moramo nekaj povsem novih rešitev, a hkrati ohraniti tisto, kar je že dobro. Univerzalni temeljni dohodek, univerzalne temeljne storitve, krajši delovni čas, ekonomija delitve, zaščita ključnih naravnih ekosistemov so le nekatere možnosti, ki nam niso neznane.

Vendar nam tega ne bo nihče "podaril". Izstopiti moramo iz svojega samozadovoljstva in brezbrižnosti. Protestirajmo, zahtevajmo, pišimo, govorimo … Ne s sovraštvom do drugih ali strahom do raznih mogočnikov. Pomagajmo ali priključimo se že obstoječim skupinam ali organizacijam, ki si prizadevajo za reševanje največjih problemov človeštva. Lahko oblikujemo nove skupine in nove rešitve. Zelo pomembno pa je, če bomo to počeli v čim večjem številu, organizirani.

Skupaj lahko dosežemo veliko. Skupaj lahko dosežemo vse.



Slika: Pixabay

 

Koronakriza ali lakota?

V svetu je po zadnjih uradnih in revidiranih podatkih 690 milijonov ljudi kronično lačnih, kar je 10 milijonov več kot leto poprej in 60 milijonov več kot pred petimi leti. Zaradi ekonomskih posledic koronavirusa, pa naj bi se do konca leta 2020 tej najrevnejši in najbolj trpeči skupini Zemljanov "pridružilo" še 83 do 132 milijonov ljudi. Poročilo o stanju prehranske varnosti v svetu (State of Food Security and Nutrition in the World), ki so ga julija 2020 predstavile številne ugledne mednarodne organizacije, je najbolj verodostojen pregled prehranske situacije v svetu.

Danes nas v svetu živi 7,8 milijarde, med nami je torej 690 milijonov (celotna EU šteje 446 milijona prebivalcev) kronično podhranjenih oziroma 8,9 % prebivalcev planeta. Torej je kar 9 od stotih Zemljanov večino časa lačnih oziroma se prehranjujejo neredno in z neprimerno ter nezadostno hrano, kar ima za posledico celo vrsto nepotrebnih bolezni, različnih telesnih primanjkljajev in številne prezgodnje smrti. Najslabše stanje je v Afriki, kjer je kar 19,1 % prebivalstva podhranjenega. Je potemtakem res težko razumeti, zakaj se tako številni Afričani poskušajo prebiti v bogati svet, kamor gredo dobesedno "s trebuhom za kruhom"? Odgovor je jasen: da nahranijo sebe in da lahko pomagajo svojim domačim.

Poročilo nadalje navaja, da za zdravo prehrano ne zadošča niti 1,9 dolarja (1,6 evra) dnevno, kolikor je priznana svetovna meja revščine; seveda morajo najrevnejši poleg hrane kupovati in plačevati še marsikaj drugega (zdravila in zdravstvene storitve, oblačila, šolanje otrok itd.). Po ocenah iz poročila si vsaj tri milijarde Zemljanov ne more privoščiti zdrave vsakodnevne prehrane, v podsaharski Afriki celo 57 odstotka celotne populacije (in ravno od tam prihaja veliko migrantov v EU).

V skladu s poročilom je bilo v letu 2019 kar 191 milijona otrok, mlajših od pet let, zaradi nezadostne in neprimerne prehrane premajhnih ali presuhih, medtem ko jih je bilo 38 milijonov pretežkih (tudi debelost je lahko posledica neprimerne prehrane). Kaj to pomeni za njihovo prihodnost, si komajda lahko predstavljamo. Letno v svetu umre 5,3 milijona otrok, mlajših od pet let, oziroma 15.000 vsak dan, od tega skorajda polovica zaradi posledic podhranjenosti. Vsak dan torej v svetu zaradi podhranjenosti umre približno 7.000 otrok, mlajših od pet let.

A skrajna revščina ni posledica pomanjkanja dobrin. Poglejmo si samo primer hrane; že dlje časa je znano, da proizvodnja hrane celo presega vse človeške potrebe in naj bi že zdaj zadostovala za prehrano 10 milijard ljudi (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People - and Still Can't End Hunger). Ob tem, da letno zavržemo 1,3 milijarde ton oziroma eno tretjino vse pridelane hrane za človeško uporabo.

Nanizali smo celo vrsto številk. A zdi se, da se nas sploh ne dotaknejo, še manj pa naših politikov. Zdaj se vse vrti okoli koronavirusa. Seveda gre za velik problem, a verjetno predvsem zato, ker je prizadel tudi bogate države. Zaradi koronavirusa je letos (do 20. avgusta 2020) v svetu umrlo nekaj manj kot 800.000 ljudi, zaradi lakote pa doslej približno 5.700.000 (do konca leta naj bi ta številka narasla vsaj na 9 milijonov). 

A svet se je zaradi koronavirusa skorajda ustavil, zaradi lakote se ne zgodi skorajda nič. V obeh primerih gre za tragične smrti, a lakoto je možno enostavno odpraviti, saj imamo hrane v svetu več kot dovolj. Le distribuirati jo moramo tja, kjer jo nujno potrebujejo; ali z drugimi besedam: življenjsko pomembne dobrine moramo deliti z našimi brati in sestrami, pripadniki naše skupne človeške družine.

Koronakriza bo slej ko prej končana, zakaj ne bi izkoreninili še lakote in revščine. Potem bomo bolje živeli vsi. Sploh ni vprašanje kaj ima prednost: koronakriza ali lakota? Rešiti moramo obe krizi! 

Slika: Pixabay

Najpreprostejša rešitev

Živimo v zapletenih časih. Zdi se, da so se na človeštvo zgrnile vse nadloge tega sveta. Revščina, lakota, migracije, okoljska kriza in podnebne spremembe, politični, družbeni in ekonomski konflikti; za povrh pa še koronakriza, ki je zaostrila vse, kar smo ravnokar našteli. Seveda ne gre za nekakšne svetopisemske nadloge, temveč v največjem delu za posledice človeškega delovanja. Kar pomeni, da so tudi rešitve v človeških rokah. Zdi se nam, da vseh teh težav preprosto ne moremo rešiti. Pa vendar poskusimo razmisliti, kaj lahko storimo? Rešitev je bolj enostavna, kot si lahko zamislimo.

Vzroki za probleme

Najprej pa moramo poznati ključne vzroke za današnje nakopičene probleme človeštva. Zakaj danes toliko ljudi trpi? Zakaj tako hitro uničujemo svoje okolje? Zakaj toliko ljudi beži iz svojih držav? Zakaj toliko ljudi protestira? Odgovor na ta in podobna vprašanja je: zaradi pošastno nepravičnega ekonomskega sistema, ki smo ga ustvarili.

Prevladujoči ekonomski sistem je utemeljen na gospodarski rasti, ki je le izgovor za velike dobičke najbogatejših Zemljanov. V imenu dobička se uničuje okolje, izkorišča ljudi in razdira skupne družbene sisteme kot so zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo in tako naprej. Za večje dobičke je treba privatizirati skupne dobrine in tržiti vse, kar je le mogoče – čemur z drugimi besedami rečemo komercializacija. Komercializacija pomeni, da svet postaja velika trgovina, kjer je vse, celo življenje samo, le še tržno blago.

Zato ima manjši del sveta veliko, večji del sveta pa zelo malo ali nič. Ta velikanska neenakost je temeljni problem današnjega sveta, ki generira krizo za krizo.

Medsebojna delitev dobrin 

Navkljub temu, da je Zemlja relativno gosto naseljena, je osnovnih dobrin (hrana, pitna voda, oblačila, zdravila itd.) za vse ljudi dovolj. Problem ni pomanjkanje dobrin (neprestana gospodarska rast sploh ni potrebna), temveč njihova izjemno nepravična porazdelitev. S pravičnejšo delitvijo osnovnih dobrin na globalni ravni bi hitro rešili največji problem človeštva in vsem ljudem zagotovili zadovoljevanje osnovnih potreb; s tem pa jim omogočili blaginjo in dostojanstvo.

Na tej osnovi pa bi se hitro in učinkovito lahko lotili reševanja še drugih ključnih problemov človeštva – okoljske krize, migracij, konfliktov itd.

Več o tem v knjigi Predlog za globalno delitev dobrin.



Slika: Pixabay

Kitajci niso naši sovražniki

Pred kratkim sta ameriški in slovenski zunanji minister podpisala izjavo o varnosti telekomunikacijskih omrežij 5G. Nihče si ne dela utvar, da je ta izjava pravzaprav usmerjena proti Kitajski, ki naj bi celo predstavljala grožnjo evropskim idejam in na splošno tako imenovani zahodni civilizaciji.

Spomnimo se, kako je bila še ne tako dolgo nazaj Kitajska »dobra država«, saj je proizvajala poceni izdelke za razvite zahodne države in od tam kupovala visokotehnološke izdelke. Politiki in ekonomisti so takrat »ljubili« Kitajsko, saj je predstavljala velikanski trg za njihove proizvode, tudi odpadke.

Zdaj je Kitajska naredila velik tehnološki preskok. Ker so zahodne države zaspale na svojih lovorikah, jih je Kitajska prehitela v tehnološkem razvoju, na marsikaterem področju. In to boli.

A s sovražnostjo in z ekonomsko vojno ni mogoče zaustaviti kitajskega razvoja. Takšen pristop ni dober, saj na nek način spet »gradi« blokovsko delitev sveta. Spet se je treba opredeljevati. Vemo, da je v prejšnjem stoletju blokovska delitev sveta povzročila tako imenovano hladno vojno, ki je skorajda pripeljala do totalnega jedrskega uničenja sveta.

Ekonomska vojna je še vedno vojna in vojna vedno povzroča uničenje, smrt. Ekonomsko tekmovanje (konkurenčnost) je vojna, le da v tem primeru ne ubija orožje, temveč pomanjkanje dobrin. Kajti vojna za dobrine, kar je v resnici ekonomska vojna, stotine milijonov ljudi prikrajša za najosnovnejše dobrine – hrano, pitno vodo, zdravila itd. Ko se borijo močni, so žrtve ne-močni.

Korak naprej bomo naredili z resničnim sodelovanjem in medsebojno delitvijo – ne samo najbolj osnovnih dobrin, temveč tudi znanja in tehnologij. Ne moremo naprej, če smo sovražni do velikega dela sveta. Ne moremo naprej, če povzročamo pomanjkanje, revščino, lakoto.

Naučiti se moramo živeti z raznolikostjo sveta. Naučiti se moramo sodelovanja in medsebojne delitve dobrin v okviru celotne človeške družine.

Kitajci so naši prijatelji, prav tako Američani, prav tako Rusi, Hrvati, Nemci, Kenijci, Sirci, Iranci, Brazilci, Vietnamci …



Slika: Pixabay

Družbeni razvoj, ne gospodarska rast

Zadnji podatki kažejo, da so se največja svetovna gospodarstva močno skrčila. Zaradi zastoja potrošnje, ki je posledica ukrepov za zajezitev pandemije, se je ekonomski model gospodarske rasti močno zamajal. Politiki in ekonomisti so v paniki, kajti njihov svet se podira. Vendar pa smo vsi ostali lahko vsaj malo zadovoljni. Zakaj? Prvič, čeprav sta se proizvodnja in potrošnja zmanjšala, nam ničesar zares ne manjka, kar je dokaz, da proizvajamo in trošimo preveč stvari in drugič, to je dobro za okolje.

Zdajšnji globalni ekonomski sistem zadnja desetletja deluje na podlagi stalne rasti proizvodnje in potrošnje, kar zagotavlja več zasebnih dobičkov, na drugi pa vse višje družbene in okoljske stroške (neenakost, migracije, podnebne spremembe itd.). Lahko rečemo, da sodobni svet poganja ideologija gospodarske rasti. Gospodarska rast pa seveda potrebuje tudi rast potrošnje.

Gospodarska rast se meri s kazalnikom BDP (bruto družbeni proizvod), ki pomeni seštevek celotne ekonomske aktivnosti države v določenem obdobju. To pomeni, da so v denarju izraženi vsi končni izdelki in vse opravljene storitve vseh podjetij, trgovin, kmetovalcev, samostojnih podjetnikov itd. Ta skupna vsota se primerja s prejšnjim letom ali četrtletjem. Če je bila gospodarska aktivnost večja, so politiki in ekonomisti zadovoljni. Na podlagi kazalnika BDP se oblikujejo tudi vse politike; npr. ekonomska, zdravstvena, izobraževalna.

Kazalnik BDP pa je dejansko neustrezno merilo družbenega razvoja, saj: 1) ne upošteva negativnih stroškov gospodarske rasti in 2) skupaj »meče« vse aktivnosti – družbeno koristne in škodljive.

Poglejmo primer. Recimo, da posekate veliko (preveč) dreves v nekem gozdu. Sečnja gozda, prevoz, prodaja lesa, predelava v končne izdelke (papir, WC papir, pohištvo …), prodaja končnih izdelkov, marketing – vsa ta aktivnost se posredno ali neposredno izrazi v povečanju BDP. Za ekonomiste in politike je ta »račun« pozitiven. Kaj pa degradacija gozdne površine, zmanjšanje biotske raznovrstnosti, zmanjšanje zmožnosti »predelave« ogljikovega dioksida v kisik in tako naprej?

Tega v končnem izračunu BDP ne vidimo. Če bi vse to upoštevali, smo s pretiranim posekom gozda morda celo ustvarili negativno vrednost, saj se znižuje kakovost našega bivanja, poslabša se mikroklima, poveča se »prispevek« k podnebnim spremembam itd. Seveda les do neke mere lahko izkoriščamo. A razlika je v tem, koliko lesa zares potrebujemo, in koliko lesa »potrebujemo« zaradi večjih dobičkov. Problem kazalnika BDP je, da vse meče v isti koš. Tisto kar povzroča uničenje in tisto, kar je koristno, je z vidika BDP oziroma gospodarske rasti eno in isto. Pa ni.

Če bi na primer veliko sredstev vložili v zdravstvo, izobraževanje, v domove za ostarele, znanost (tako v stavbe, opremo kot v ljudi – zaposlene); če bi sredstva vlagali v zelene tehnologije, ekološko kmetijstvo; bistveno izboljšali javni promet in tako naprej, potem bi bila to rast, ki bi povečala kakovost življenja ljudi in prispevala tudi k zdravju okolja. Temu lahko rečemo resnični družbeni razvoj.

Namesto tega pa še vedno vlagamo v fosilna goriva in v avtoceste; v proizvodnjo izdelkov, ki jih sploh ne potrebujemo; v orožje in vojsko; pretirano sekamo gozdove; vlagamo v draga stanovanja, velike avtomobile in v intenzivno kmetijstvo.

V tako imenovani koronakrizi smo lahko videli, da svet ni propadel, ker se je gospodarstvo skrčilo. Lahko živimo z manj dobrin. Vendarle lahko rečemo: »Imamo dovolj. Ne potrebujemo še več in več in več.«

Zdaj imamo priložnost za spremembo naših prioritet in za spremembo našega ekonomskega modela, ki ne sme sloneti na gospodarski rasti, temveč na resničnem družbenem razvoju. Merilo razvoja pa mora biti sreča in zadovoljstvo ljudi ter kakovost okolja.

Slika: Pixabay