Raz-cepljeni

Smo razcepljena družba. Saj vemo: levi-desni, progresivni-konservativni, črni-beli, verni-neverni in tako naprej. Vendar nas zdaj vse bolj razdvaja – cepljenje. Zdaj se ločujemo tudi na cepljene-necepljene oziroma raz-cepljene. Moj namen pa ni razpravljati o argumentih za in proti cepljenju. O tem je zelo težko razpravljati, saj hitro preidemo iz razumskega na področje čustvenega, pri čemer so hitro posredi tudi najnizkotnejša čustva – sovraštvo, jeza, bes. Naša raz-cepljenost ima mnogo širše korenine.

Kot prvo je treba priznati, da živimo v zelo posebnih časih. Na eni strani zdravstvena pandemija, na drugi strani prav tako pandemična oziroma globalna podnebna kriza, ki res dobiva nevarne razsežnosti. Morda pa je vse to le posledica najhujše "bolezni" našega časa, ki je značilna za razvitejši del sveta, to je samozadovoljstvo.

Samozadovoljstvo je naš prevladujoči odnos do sveta. Naš način življenja se nam zdi OK. Ničemur se ne želimo odpovedati: pretiranemu trošenju in potovanjem, velikim avtom, velikim hišam, brezštevilnim izdelkom, ki zapolnjujejo naša življenja. Čeprav vemo, da okolje hitro propada (ker trošimo preveč naravnih in družbenih virov), da milijoni umirajo zaradi nepotrebnih bolezni in skrajne revščine (ker potrošimo tudi njihov delež globalnih virov), pa želimo še naprej živeti svoje karseda udobno življenje. To je samozadovoljstvo.

Potem pride neznaten virus. In pravzaprav najbolj ogrozi naše samozadovoljstvo. Še naprej želimo svobodo, ki jo razumemo kot brez-mejnost konzumiranja vseh vrst izdelkov, storitev, doživetij. Vendar to ni prava svoboda, medtem ko milijoni ljudi nimajo možnosti dostopa niti do najosnovnejših dobrin (hrana, voda, zdravila itd.). Naša svoboda je v resnici povezana z odgovornostjo in skrbjo za druge ljudi (morda je tudi cepljenje del te odgovornosti), s skrbjo za okolje in za druga živa bitja.

Močno se oklepamo svojega samozadovoljstva, ki je izraz naše sebičnosti. Sebičnost pa je temelj razcepljenosti. Za vse krivimo velike korporacije in politike, a oni strežejo predvsem našemu samozadovoljstvu.

Naše samozadovoljstvo in posledično razcepljenost lahko "pozdravimo" s preprostejšim načinom življenja, s širokim družbenim sodelovanjem, s skupno odgovornostjo za okolje in pa z ekonomskim sistemom, ki omogoča, da se skupne globalne dobrine pravično delijo med vse prebivalce sveta. Potem se bodo naše rane razcepljenosti zacelile.

Zato je PROTI za!

Nedeljski referendum (11. 7. 2021) o noveli zakona o vodah je veliko več kot le referendum o vodi. Je referendum o naših skupnih naravnih in družbenih dobrinah.

Kdaj vemo, da je voda dobrina? Če kot čista pitna voda priteče iz pipe, je dobrina. Če jo kupimo v plastenkah, je komercialno blago.

Če imamo prost dostop do jezer, rek in morij, je voda dobrina. Če pa do njih dostopamo preko hotelov in plačljivih plaž, potem je voda zasebna last.

Zato sta ključni besedi, ki se skrivata v zakonu o vodah, pa tam niti zapisani nista: privatizacija in komercializacija vode. Tako voda ni več pravica vsakogar, temveč merilo dostopa postane kupna moč – denar!

Zato vsakič, ko v revnejših državah privatizirajo vodne vire, ljudje še globlje zdrsnejo v revščino ali pa odidejo na ulice. Pogosto pa kar oboje. V svetu že dolgo teče vojna za vodo. Ta referendum je ena od njenih mnogih bitk.

A voda je le ena od skupnih dobrin, od katerih je odvisno zadovoljevanje osnovnih človeških potreb ter zdravje in blaginja tako posameznika kot celotne skupnosti.

Voda, hrana, javno šolstvo in zdravstvo, socialna varnost so prav tako skupne dobrine; kot tudi kakovostni javni mediji, neodvisno sodstvo in svoboden internet. Vemo tudi, da so gozdovi in drugi naravni habitati dobrine, ki nam omogočajo dolgoročno preživetje.

Novela zakona o vodah je del procesa komercializacije in privatizacije naših skupnih naravnih in družbenih dobrin – in tega ne bomo dopustili!

Za vodo in druge dobrine moramo poskrbeti kot skupnost in si jih pravično deliti, tako da so pod enakimi pogoji dostopne vsakomur.

Zato moramo v nedeljo glasovati PROTI, kar pomeni, da smo proti komercializaciji in privatizaciji vode ter drugih dobrin in ZA pravičnost, dostopnost ter blaginjo za vse. 

Zato je PROTI za!

Ohranimo tekočino Življenja

Voda kroži po ožilju sveta;
po rekah, potokih, podzemnih prepletih,
pretaka se po oceanih, 

izpareva in se vrača v padavinah;
v sebi nosi, odžeja in hrani bitja Zemlje
v večnem krogotoku Življenja.

Voda kroži po mojem in tvojem ožilju,
oživlja vsako celico človeškega bitja,
odžeja in hrani ter umiva
slehernega Zemljana
v večnem krogotoku Življenja.

Nikomur ne smemo

kratiti pravice do vode,

nikomur ne smemo zapirati poti do vode,

voda je naša skupna skrb in odgovornost;

delimo si tekočino Življenja.

Vse kar vržemo v vodo
– plastiko, pesticide …

se nam povrne v hrani, pitni vodi ...
Če umažemo vodo,
umažemo Življenje samo.
Ohranimo tekočino Življenja.

Več kot le referendum

Moj namen ni pojasnjevati, zakaj je treba 11. julija 2021 na referendum, kjer se bomo volilni upravičenci izrekali o noveli zakona o vodah, in glasovati proti. Menim, da so številni strokovnjaki in predstavniki okoljevarstvenih organizacij to več kot dobro pojasnili. Tokratni referendum pa ima dejansko še veliko širši in daljnosežnejši pomen, kot se zdi na prvi pogled.

Voda je naravni vir, ki je ključnega pomena za preživetje in blaginjo slehernega človeka, da ne omenjamo še drugih bitij in okolja na splošno. Zato je dostop do zdrave vode človekova pravica, kar je Slovenija zapisala tudi v ustavo, in sicer v 70.a člen. V tem členu jasno piše, da je voda »javno dobro v upravljanju države«; nadalje je zapisano, da »vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev in v tem delu niso tržno blago«.

Voda je torej dobrina, ki prednostno služi zadovoljevanju osnovne človeške potrebe. Če malo poenostavimo, lahko rečemo, da je čista pitna voda, ki priteče iz pipe, dobrina, medtem ko je v trgovini kupljena plastenka z vodo tržno blago. Dobrine so torej javno dobro, nekaj, za kar mora skrbeti celotna skupnost in mora služiti vsem članom skupnosti – naj gre za lokalno, državno ali globalno. Za vodo smo zato dolžni poskrbeti vsi, še posebej pa v našem imenu tisti, ki smo jim (na volitvah) zaupali upravljanje skupnosti, torej državo. Pomembno je poudariti besedo »upravljati« državo in njene vire, ne pa (samovoljno) vladati.

Da pa je voda dosegljiva vsem članom skupnosti, si jo dejansko delimo; torej v primeru vode govorimo o ekonomiji delitve. Kar pomeni, da skupaj vlagamo v infrastrukturo, ki omogoča vsakomur, da ima, ne glede na gmotni položaj, starost, narodnost, spol ali druge okoliščine, dostop do zdrave pitne vode. Podobno je oziroma bi moralo biti urejeno tudi za vse druge dobrine, ki nam omogočajo zadovoljevanje osnovnih človeških potreb – hrana, zdravstveno varstvo, izobraževanje, socialno varstvo itd.

Zato je tako pomembno, da ohranimo in trajnostno razvijamo te temeljne dobrine družbene skupnosti. Vse bolj se zavedamo, da so poleg vode tudi gozdovi, zemlja in drugi naravni viri ključnega pomena za naše preživetje in blaginjo. To pa ne pomeni, da naravni viri oziroma dobrine ne morejo postati tržno blago. Lahko, vendar ne v obsegu ali deležu, ki ogroža zadovoljevanje osnovnih potreb slehernega državljana (na širši ravni pa Zemljana) in uničuje okolje. Ločiti moramo med dobrinami, ki zadovoljujejo naše osnovne potrebe (in to voda brez dvoma je), ter tržnim blagom, ki zadovoljuje predvsem naše želje.

Način ravnanja z dobrinami zato razumemo kot njihovo skrbno upravljanje in medsebojno delitev v dobro vseh ljudi. Zato je referendum o noveli zakona o vodah del širših prizadevanj za skupno dobro. Zakon o vodi mora biti napisan s kar največjo skrbnostjo, s »tresočo roko«, da se izključi sleherni dvom o neskrbnem oziroma netrajnostnem ravnanju z vodo; tega pa predlagana novela zakona o vodah ne izpolnjuje. Zato je treba glasovati proti temu zakonu in narediti nadaljnje korake, da zagotovimo kar najboljše možno upravljanje vode in drugih skupnih dobrin, ki nam zagotavljajo zdravje in blaginjo – kot posameznikom in kot skupnosti. Zato je proti za!

Objavljeno v časopisu Dnevnik, 7. 7. 2021

Voda je kri življenja

Kri hrani vsak organ in sleherno celico naših teles; poleg tega iz njih odvaja nepotrebne snovi in prinaša oziroma prenaša protitelesa za boj proti nevarnim mikroorganizmom ter druge potrebne snovi za nemoteno delovanje posameznih delov in celotnega organizma. Kri služi celotnemu telesu. Zdaj pa si zamislite, da si del vašega telesa ali nekaj celic privatizira in prisvoji kri.

Voda je kri življenja

Če bi bila torej kri v zasebni lasti posameznega dela telesa, drugim delom pa bi bil do nje bodisi omejen bodisi preprečen dostop, bi bili najprej prizadeti posamezni deli (slabo ali ne-prekrvavljeni); kasneje pa bi začelo hirati in propadati celotno telo.

Če si znamo predstavljati človeštvo kot velikanski organizem, sestavljen iz organov (države, regije, mednarodne organizacije, korporacije itd.) in celic (vsak Zemljan), potem lahko opazimo, kako destruktivno je, če si deli telesa (najbogatejše države in podjetja) ali posamezniki (najbogatejši ljudje) prilaščajo osnovne vire in dobrine kot so voda, hrana, energija itd., drugim pa omejujejo in omogočajo dostop do teh dobrin.

Zato je danes "telo" človeštva bolno, zato milijoni umirajo ali po nepotrebnem trpijo zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin, zato imamo toliko nepotrebnih migracij, konfliktov, nemirov.

Skupne dobrine človeštva in njihova medsebojna delitev

Človeško telo je zdravo, če organi in celice sodelujejo in si delijo skupne dobrine – hrano, vodo in vse druge snovi za nemoteno delovanje vsakega posameznega dela in celotnega organizma.

Ko bomo na takšen način razumeli človeštvo kot enovit organizem, kjer vsi deli sodelujejo in si delijo skupne dobrine, bomo zaživeli v miru, blaginji in v zdravem okolju.

Za začetek si zamislimo vodo kot kri človeštva, ki napaja in hrani sleherno celico tega veličastnega bitja. Zaščitimo jo in ohranimo njeno javno dostopnost. Tako bomo veliko storili za svoje zdravje, za zdravje drugih in nenazadnje za zdravje naše velike družine – človeštva.

Kdo se boji Levice?

"Vsem nam bo bolje, če bomo reformirali politično in poslovno kulturo tako, da bo manj prijazna do psihopatov in bolj prijazna do človeštva."

"Neenakost nas dobesedno ubija, tako posameznike kot družbo, njena dva glavna gonilna elementa pa sta monopolno poslovno vedenje ter požrešni direktorji in politiki. Oboje je posledica tega, da so politiko in posle prevzeli psihopati." (Thom Hartmann, 4. 6. 2021, Common Dreams: Psychopath-Driven Inequality Is Making Our Society Sick – Zaradi neenakosti, ki jo vodijo psihopati, je naša družba bolna).

Če ne bi bilo nevarno, bi rekli, da je smešno. Namreč to, da bi SDS in NSi prepovedali delovanje stranke Levica (Mladina, 4. 6. 2021). Pa ni smešno. Kaj tako groznega pa počne stranka Levica?

V Levici pravijo da so "v slovenski prostor po desetletjih neoliberalnega pragmatizma ponovno vpeljali socialno napredno politiko, ki prinaša rezultate: višja minimalna plača, višje pokojnine, višja socialna pomoč, zaprtje trgovin ob nedeljah." (Naprej v zeleno prihodnost: 4. redni kongres Levice)

Če smo natančni, so ta prizadevanja usmerjena k zmanjševanju neenakosti, ki sploh v zadnjem času pridobiva prav neverjetne razsežnost. Tako ima danes najbogatejši 1 % prebivalstva v rokah kar 43,4 % vsega svetovnega bogastva. V letu 2018 pa ima le 26 najbogatejših ljudi na svetu imelo toliko premoženja, kot najrevnejša polovica svetovnega prebivalstva. (Inequality.org) V Covid obdobju se je neenakost le še poglobila – povsod po svetu, tudi v Sloveniji.

Celo skupina najbogatejših držav G7 se je pred kratkim dogovorila, da bodo obdavčili multinacionalke, predvsem tehnološke velikane, ki se že leta uspešno izmikajo plačevanju davkov (Skupina G7 z 'zgodovinskim' dogovorom o obdavčitvi multinacionalk). Prav obdavčenje najbogatejših je eno najuspešnejših orožij proti preveliki neenakosti. Brez davkov pač ni mogoče financirati šolstva, zdravstva, policije, javne uprave; prav tako ni mogoče graditi in obnavljati javne infrastrukture itd.

Se torej najbogatejše kapitalistične države na svetu prizadevajo za bolj "socialno napredno politiko". Očitno se, saj so doumeli, da naglo poglabljanje neenakosti lahko vodi do hudih družbenih nemirov.

Levica si med drugim prizadeva tudi za "zeleno politiko". Samo največji tepci danes še vedno ne verjamejo v podnebne spremembe, v plastično onesnaževanje, izgubo biotske raznovrstnosti in v druge okoljske probleme, ki nas vodijo v vse bolj katastrofične planetarne razmere.

Morda pa želja po prepovedi stranke Levica zgolj pritrjuje uvodnim mislim Thoma Hartmanna, ki trdi, da je velikanska neenakost, ki ubija tako posameznike kot družbo, posledica tega, da je danes v poslovnem in političnem svetu veliko psihopatov. Prepovedati stranko, ki si prizadeva za večjo enakost, pravičnost in za zeleno politiko, je zatorej najverjetneje kar delo političnih psihopatov.

Ljubezen do drugega gre zares skozi želodec

Hrana je središče našega sveta. S hrano izkazujemo odnos do sebe in do soljudi, do drugih živih bitij, do narave; hrana je izraz kulture, tradicije, pripadnosti – svet se dobesedno vrti okoli hrane.

Prebivalcem bogatejšega, potrošniškega dela sveta se hrana večinoma zdi nekaj samoumevnega; kot zrak, ki ga dihamo. Ko smo lačni, odpremo hladilnik, stopimo v trgovino, gremo v gostilno (razen v času epidemije) ali hrano preprosto naročimo na dom. Za številne Zemljane pa še zdaleč ni tako. Večino njihovega dneva zapolnjuje boj za hrano. Soočajo se z vprašanji, ki jih ne bi smelo biti: bomo danes lahko nahranili svoje otroke, bomo imeli kaj postaviti na krožnik; kaj pa jutri in pojutrišnjem – bomo imeli kaj "za pod zob"? Njihove stiske so neizmerne, nam nepredstavljive.

Revščina, lakota, bolezni, migracije, politične krize, globalno segrevanje podnebja, uničevanje okolja – to so samo nekateri s hrano povezani veliki problemi človeštva. Pri tem seveda ne smemo mimo vode, ki je prav tako neločljiv del prehrane in seveda tudi priprave ter pridelave hrane. Hrana in voda sta dobesedno povezani z življenjem samim oziroma sta ključni dobrini za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb. A podatki, povezani s hrano, so neizprosni, neusmiljeni, celo grozljivi:

"Po zadnjih ocenah je v svetu lačnih približno 690 milijonov ljudi oziroma 8,9 odstotka svetovne populacije – 10 milijonov več kot leto poprej in skoraj 60 milijonov več kot pred petimi leti. Prav tako se kaže trend povečevanja števila ljudi, ki so prizadeti zaradi resne prehranske nepreskrbljenosti (severe food insecurity), kar je še eno merilo za ocenjevanje lakote. V letu 2019 je bilo kar 750 milijonov ljudi izpostavljenih resni prehranski nepreskrbljenosti. Skupno je bilo v letu 2019 kar dve milijardi ljudi ogroženih zaradi zmerne ali resne prehranske nepreskrbljenosti, kar pomeni, da niso imeli rednega dostopa do varne, hranljive in zadostne hrane." (FAO: SOFI 2020)

Dve milijardi Zemljanov torej trpita zaradi ene od oblik prehranske nepreskrbljenosti, ki jo FAO (Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo) opredeljuje kot: "Situacija, ko ljudje nimajo varnega dostopa do zadostne količine in kakovostne hrane za normalno rast in razvoj ter aktivno in zdravo življenje." Kar dobra četrtina človeštva oziroma vsak četrti Zemljan torej nima stalnega dostopa do zadostne količine hrane za aktivno in zdravo življenje.

Številni dokumenti in raziskave pa potrjujejo, da je hrane na svetu dovolj za vse ljudi. In ne samo to, pridelamo jo celo več, kot jo potrebujemo vsi ljudje na Zemlji skupaj. S primernim ravnanjem in s pravično porazdelitvijo bi lahko nahranili celo 10 milijard ljudi (Journal of Sustainable Agriculture); danes (2021) nas na planetu živi približno 7,9 milijarde (Worldometer). Hrane je torej dovolj, po drugi strani pa jo zelo veliko zavržemo.

V letu 2019 smo tako v svetu skupno zavrgli kar 931 milijonov ton hrane oziroma 17 odstotkov vse hrane, ki je bila namenjena človeški prehrani. To je količina, ki jo skupaj zavržejo gospodinjstva, prodajalci, restavracije in druge prehranske storitvene dejavnosti. Za kako velikansko količino hrane gre, si lahko predstavljate takole: to je količina, ki bi jo lahko naložili na 23 milijonov do vrha napolnjenih 40-tonskih tovornjakov; če bi bili postavljeni eden za drugim, bi sedemkrat obkrožili Zemljo. (UN environment programme)

Kar pa je problematično tudi zato, ker dobro tretjino oziroma 34 odstotkov vseh izpustov toplogrednih plinov izhaja iz prehranskih sistemov (pridelava hrane, transport, deforestacija itd.). Vsak Zemljan za svojo prehrano povprečno prispeva dve toni izpustov ekvivalenta ogljikovega dioksida v ozračje. (Forbes, STAznanost). Če bi torej s hrano ravnali bolj odgovorno, bi lahko pomembno znižali naš ogljični odtis.

Zakaj s hrano ravnamo tako neodgovorno in zakaj ne doseže vseh ljudi? Ker smo iz hrane, ki je najbolj osnovna človekova potreba, naredili tržno oziroma komercialno blago. Hrana ni isto kot mobilni telefon, avto, počitnice, nakit, igrače itd. Odpovemo se oziroma živimo lahko brez marsičesa, zagotovo pa ne brez hrane in pitne vode. Dostop do hrane pa je po komercialni logiki neločljivo povezan z denarjem. Če ga imate dovolj, imate tudi hrane v izobilju; če denarja nimate, tudi hrane nimate.

To se nam zdi normalno, pa ni. Človeško življenje ne sme biti odvisno od denarja. Ne bi smelo biti tako. Hrana bi morala biti vselej, ne glede na finančno stanje ali druge okoliščine, dostopna vsakomur; ni nujno, da moramo imeti vsi ves čas dostop do tisoče različnih priboljškov in prehranskih dodatkov, ki se bohotijo na policah naših veletrgovin. Zagotovo pa moramo imeti vsi vselej dostop do kakovostne hrane in vode za normalno rast in razvoj slehernega človeškega bitja.

Zato bi morala biti medsebojna delitev hrane in drugih osnovnih dobrin prioriteta slehernega družbeno-ekonomskega sistema. Hrana, voda, zdravila in druge osnovne življenjske potrebščine so najprej dobrine in šele potem komercialno blago. Seveda nam ni treba zapirati trgovin s hrano in drugimi osnovnimi potrebščinami, a ekonomski sistem moramo nadgraditi tako, da bo omogočal tudi najranljivejšim, da bodo vedno in povsod lahko dostopali do osnovnih dobrin – do hrane, vode, oblačil, zdravil itd. Takšen sistem pa lahko poimenujemo ekonomija delitve.

Šele ko bomo uveljavili medsebojno delitev hrane (in drugih osnovnih dobrin), bomo zares razumeli pregovor, da gre "ljubezen skozi želodec". Ne moremo govoriti o ljubezni do drugega, če tako številnim ljudem onemogočamo dostop do hrane, čeprav jo je na planetu v izobilju na voljo. Še več, dokler bo po nepotrebnem lačen en sam samcat Zemljan, o ljubezni sploh nimamo pravice govoriti. V nikakršni obliki!

Več o tematiki: Predlog za globalno delitev dobrin

Praznik dela - znova na začetku

Zakaj že praznujemo 1. maj – praznik dela? Izvorno obeležujemo spomin na krvave dogodke v Chicagu leta 1886 s Haymarketskim izgredom, ko je Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez zahtevala več delavskih pravic, med njimi predvsem uzakonjen osemurni delavnik (Wikipedija: Praznik dela). V širšem smislu pa obeležujemo dolg, naporen in pogosto tudi krvav proces boja za delavske pravice kot so: primerno plačilo za delo, varni delovni pogoji, osemurni delavnik, pravica do nadomestila za bolniško, pravica do dopusta, malice, pravica do pokojnine, zaposlitev za nedoločen čas itd. A po desetletjih bojev za delavske pravice smo – znova na začetku!

Delavske pravice, ki smo jih našteli, se naglo krčijo oziroma odpravljajo. Za številne, še zlasti mlade, so vse zgoraj naštete pravice večinoma le znanstvena fantastika. Svetovna pandemija je situacijo le še poslabšala. Celotni sektorji – gostinstvo, turizem, kultura itd. – so skorajda popolnoma prenehali z delom. Kaj bo, ko se iztečejo vladni ukrepi, si ne zna nihče zares predstavljati. Zagotovo pa so številna delovna mesta preprosto izgubljena. Verjetno pa se bodo ponovno pojavila kot začasne in ne-varne oblike dela. A to je le zadnja epizoda že dlje trajajočega procesa, ki se mu reče prekarizacija dela.

Prekarizacija dela preprosto pomeni vse bolj negotove oblike zaposlitve ali z drugimi besedami: delo z malo ali brez delavskih pravic – brez bolniške, dopusta, malice, pokojnine itd. Ta proces so še zaostrile sodobne digitalne platforme za posredovanje dela, ki so le druga oblika za najem mezdnih delavcev, kar je bilo značilno za zgodnje obdobje kapitalizma. Naj vas ne zavede, če se mezdno delo zdaj odvija v zelo "moderni" obliki – preko aplikacij na mobilnih telefonih.

Te platforme pokrivajo predvsem storitveno dejavnost in "povezujejo" stranko ter izvajalca storitve. Verjetno najbolj prepoznan ponudnik za prevoze je Uber, poznamo pa jih še celo vrsto, na primer za dostavo hrane – Volt, Ehrana. Podjetja, ki ponujajo takšne storitve, trdijo, da so le posredniki storitve, zato zgolj poberejo odstotke in ne želijo zaposliti "svojih" delavcev.

Nekoč so delavci (s svojim orodjem) pred vrati tovarn čakali, da bi za dan ali morda teden dobili delo in za to prejeli skromno mezdo za opravljeno delo oziroma storitev (brez kakršnega koli zavarovanja, zaščite; skratka brez kakršnih koli delavskih pravic).

Zdaj je razlika samo v tem, da najem mezdnega delavca poteka preko digitalnih platform. Delavci morajo imeti lastna delovna sredstva (kolo, avto) in dobijo plačilo samo za neposredno opravljeno delo. Pri tem nimajo nikakršnih pravic – če zbolijo, če se poškodujejo, nimajo plačane malice, pokojninskih prispevkov. Ničesar. Torej spet smo na začetku – v 19. stoletju.

Zato je 1. maj praznik dela, pa ne samo kot dela prost dan (sodobni mezdni delavci itak nimajo praznikov), temveč kot simbol novega boja za delavske pravice za vse večje število novodobnih mezdnih delavcev. Ti delavci nimajo prave zastopanosti ne v političnih strankah in ne v velikih sindikatih. V resnici bi se morala oblikovati široka politično–civilnodružbena–sindikalna fronta, ki bi zaščitila to prekarno oziroma mezdno (najemniško) delovno silo.

Torej živel 1. maj, a z vedenjem, da smo znova na začetku boja za delavske pravice.

Dan upora proti okupatorju v 21. stoletju

Vsaka generacija bije svoje boje in danes ni nič drugače. Letos, 27. aprila 2021, obeležujemo osemdeseto obletnico organiziranega odpora – z ustanovitvijo osvobodilne fronte – proti okupatorju. Morda se zdi "upor proti okupatorju" zastarel izraz, a okupacija ima veliko obrazov. Zato ta praznik še zdaleč ni nekaj preživetega, ni samo en prost dan, temveč je še vedno oziroma znova aktualen. Zdaj je pravi čas, da ta praznik znova posvojimo kot simbol modernega boja proti okupatorju.

Kdo je danes okupator? Današnji okupatorji ne prihajajo z letali, s tanki in z vojsko, da bi nam vsilil svoje zakone in svojo oblast. Danes poznamo "mehkejše" oblike okupacije. Danes imajo okupatorji v rokah predvsem kapital oziroma denar, s katerim nam vsiljuje svoje zakone in svojo oblast. Privatizacija in komercializacija naravnih virov (vode, gozdov, zemlje, rudnih bogastev), zdravstva, šolstva in drugih javnih storitev so ena od oblik sodobne okupacije.

Okupatorji – tuji in domači (izdajalci) – izsekavajo naše gozdove, onesnažujejo in si prisvajajo naše vodne ter druge naravne vire; privatizirajo zdravstvo, šolstvo in oskrbo starejših itd.

Je lahko okupator tudi lastna oblast? Lahko, če napada in žali lastne državljane, če uničuje demokratične institucije države, novinarske in kulturne ustanove. Tega seveda ne počne s topovi in tanki, temveč z zmanjšanjem ali odvzemom finančnih sredstev, ki sploh niso v lasti oblasti, temveč ljudstva.

Današnji okupatorji torej uporabljajo drugačne prijeme kot pred osemdesetimi leti, zato mora biti tudi upor drugačen. Najslabše pa je, če stojimo križem rok in ne naredimo ničesar. Potrebno se je upreti velikim in malim domačim in tujim korporacijam, podjetjem in posameznikom, ki si prilaščajo naše naravne vire in javne storitve, ki uničujejo naše okolje. Upreti se moramo oblasti, ki napada lastne državljane, novinarje, kulturnike in demokratične institucije ter dopušča uničevanje narave.

Nenazadnje se moramo upreti uničevanju Zemlje in pri tem se moramo zavedati, da smo morda lahko tudi sami na strani okupatorjev, s tem ko pretirano obremenjujemo naravno okolje in podpiramo brezglavo potrošnjo.

Kako se torej danes upirati okupatorju? Na tisoč in en način. S protesti, z volitvami, referendumi, s prizadevanji za zaščito narave, z javnimi objavami ali nastopi, s samoomejevanjem itd. Samo ne recite, da se ne da nič storiti. Potrebujemo osvobodilno fronto proti okupaciji novinarstva, kulture, demokracije, izobraževanja, zdravstva, sodišč; proti okupaciji našega okolja …

Naj bo dan upora proti okupatorju (znova) naš praznik.

 

EKONOMIJA DELITVE, ekonomija za planet in za ljudi

Si lahko zamislimo drugačen, boljši svet? Svet, v katerem nihče ne bo trpel pomanjkanja; kjer bosta lakota in revščina le daljni odmev preteklosti; kjer bomo živeli v miru in blaginji ter v ravnovesju z okoljem in z drugimi živimi bitji, s katerimi si delimo ta čudoviti planet.

Da bi zaživeli v takšnem svetu, moramo narediti številne spremembe, med katerimi je še posebej pomembna temeljita ekonomska preobrazba.

Ekonomski sistem ni namenjen bogatenju posameznikov na račun večine, niti neprestani gospodarski rasti, niti kopičenju potrošniških dobrin.

Ključni namen ekonomskega sistema je vsakomur zagotoviti dobrine in storitve za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb. Zato pa moramo ustvariti bolj pravično ekonomijo, ki bo temeljila na načelih sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Takšen sistem lahko poimenujemo ekonomija delitve.

Razmislimo torej, kaj sploh pomeni ekonomija delitve, zakaj je tako ključnega pomena za našo prihodnost in predvsem – kako jo udejanjiti? Svet čaka na nas.

 

Ključni problemi sveta

Morda komu zveni nenavadno, če trdimo, da je današnji ekonomski sistem uspešen. To zagotovo drži, vendar samo, če govorimo o količini proizvodov in storitev, ki jih ustvarimo. Če pa govorimo o vplivu na okolje in o možnosti dostopa vseh ljudi do celotnega ustvarjenega bogastva, potem je ekonomski sistem izrazito škodljiv in krivičen.

Manjši del Zemljanov – simboličnih 1 % – dejansko upravlja in ima v lasti večji del globalnega bogastva.

Tesno ob njih pa je večja skupina prebivalstva, predvsem iz razvitih držav, ki tvorijo tako imenovani potrošniški razred. Le-ta potroši velik del vseh proizvedenih dobrin in storitev. Pripadniki tega razreda imajo dobre službe in izobrazbo; veliko potujejo in se pogosto tudi družbeno udejstvujejo. Imajo veliko moč, a so večinoma osredotočeni na lastne zadeve, v odnosu do svetovnih problemov pa so pretežno brezbrižni in samozadovoljni. Zaradi svojega načina življenja so v veliki meri odgovorni tudi za globalno okoljsko krizo.

Največji del prebivalcev planeta pa trpi za pomanjkanjem oziroma nimajo dostopa do osnovnih dobrin in storitev, kar povzroča hudo revščino, lakoto, nepotrebne bolezni in smrti, migracije ter posledično tudi uničevanje okolja.

Velika globalna ekonomska neenakost je vzrok za številne največje probleme človeštva, med vsemi pa bode v oči obsežna lakota, ki je sama po sebi trpljenje brez primere, še zlasti ko gre za najmlajše.

Danes pravzaprav živimo v svetu obilja, hkrati pa mnogi trpijo zaradi pomanjkanja celo najosnovnejših dobrin.

Hrana

Vso tragiko sodobnega sveta lahko prepoznamo na primeru hrane. Danes pridelamo mnogo več hrane, kot jo potrebujemo vsi Zemljani skupaj.

A navkljub temu več sto milijonov ljudi strada, še številni drugi pa so slabo prehranjeni. Hkrati pa v svetovnem merilu letno zavržemo skorajda eno milijardo ton hrane.

Hrane je torej več kot dovolj, a je za mnoge nedosegljiva dobrina, pa čeprav nekje drugje zaradi potrošniškega preobilja gnije na velikanskih smetiščih.

Hrana je dobrina, ki zadovoljuje najbolj osnovno človekovo potrebo, od katere ni odvisno samo zdravje in normalen razvoj, ampak tudi življenje samo.

Hrana ne sme biti zgolj potrošniško blago in sredstvo za kovanje dobičkov, medtem ko je milijone ljudi lačnih. To je krivica brez primere, za katero je v največji možni meri odgovoren današnji ekonomski sistem.

Lakota je strašno trpljenje, povzroča številne bolezni in počasno umiranje. Lakota je velikanski madež na vesti človeštva.

Lakoto moramo za vedno izbrisati iz obličja Zemlje!

 

Osnovne človekove potrebe

Poleg hrane za normalno življenje potrebujemo še pitno vodo, oblačila, stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje. Zgodba o hrani se na žalost ponavlja tudi v teh primerih.

Na globalni ravni je dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb dovolj za vse. Vendar je ekonomski sistem urejen tako, da so, ko gre za dostop do osnovnih dobrin, številni ljudje izključeni ali močno omejeni.

Prva in najpomembnejša naloga sleherne družbene skupnosti – od družine do globalne skupnosti – je vsem svojim pripadnikom omogočiti, da lahko nemoteno zadovoljujejo osnovne človeške potrebe.

In ta naloga je zaupana ekonomskemu sistemu družbe. Kajti dostop do osnovnih dobrin ne more biti stvar prestiža ali zadostnih finančnih sredstev, temveč je temeljna človekova pravica.

 

Osnovne potrebe so temeljna človekova pravica

Zadovoljevanje osnovnih potreb je pomemben del temeljnih človekovih pravic, ki so opredeljene v Splošni deklaraciji človekovih pravic.

V 25. členu te deklaracije so naštete tiste dobrine in storitve, ki vsakomur zagotavljajo zdravje in blaginjo, »vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami«.

Te osnovne pravice dopolnjuje še naslednji, 26. člen, ki vsakomur zagotavlja »pravico do izobraževanja«. Ponovno velja poudariti, da je deklaracija splošna oziroma univerzalna, torej velja za vse ljudi na Zemlji.

Zadovoljevanje osnovnih potreb je torej temeljna človekova pravica. Ključna naloga ekonomskega sistema pa je organiziranje proizvodnih, transportnih, komunikacijskih in distributivnih dejavnosti tako, da dobrine in storitve za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb dosežejo slehernega Zemljana.

Vsakršna ekonomska politika in sleherna ekonomska aktivnost bi morala izhajati iz Splošne deklaracije človekovih pravic in še posebej iz njenega 25. člena.

Pravičen ekonomski sistem mora biti skladen s temeljnimi človekovimi pravicami.

Kaj je ekonomija

Da bi razumeli, kako pomembno vlogo v življenju posameznika in družbe igra ekonomija, moramo razumeti njen izvor.

Beseda ekonomija izhaja iz Stare Grčije in je sestavljanka iz besed oikos in nomos. Beseda oikos označuje družino, dom ter družinsko premoženje oziroma dobrine, ki so družini na voljo, da lahko preživi oziroma živi v blaginji.

V širšem smislu družina pomeni sleherno človeško skupnost: lokalno, državno in globalno. Prav tako pa tudi dom in domače premoženje oziroma dobrine lahko razumemo kot mesto, državo in v najširšem pomenu celoten planet, ki je dom človeške družine.

Lahko tudi rečemo, da oikos predstavlja materialni vidik bivanja; torej skupnost, ki živi na določenem prostoru in za svoje potrebe uporablja naravne vire oziroma dobrine, ki so tam na voljo.

Drugi del besede ekonomija pa tvori nomos. V starogrški mitologiji je bil Nomos bog zakona, po nekaterih virih je imel to vlogo kar vrhovni bog Zevs.

Nomos je torej tisti, ki postavlja in jamči za temeljne zakone stvarstva. Le-ti pa na osnovi pravičnosti in modrosti zagotavljajo življenje v blaginji in harmoniji.

Ekonomija torej izvorno pomeni modro in pravično ravnanje oziroma upravljanje z materialnim okoljem za zdravje in blaginjo celotne družine, ki jo razumemo kot vsakršno človeško skupnost. V najširšem smislu torej kot Eno človeštvo, ki si deli skupni dom – planet Zemljo.

Medsebojna delitev dobrin kot osnovni ekonomski odnos v družini

Kakšni pa so pravzaprav ekonomski odnosi v družini kot najmanjši družbeni skupnosti? Gre za konkurenčnost in tekmovalnost, ki smo ju vajeni v vsakdanjih ekonomskih odnosih – v podjetjih, državah, v mednarodni skupnosti?

Ne, v družinah si člani med seboj delijo dobrine. Starši z otroki, kasneje otroci s starši, bratje in sestre ter drugi v okviru širše družinske skupnosti. Medsebojna delitev dobrin je temelj in povezovalni element sleherne družinske skupnosti.

Zdaj je čas, da takšne odnose vzpostavimo tudi na širši ravni – v državah in v okviru celotne mednarodne skupnosti.

Ko bomo zares razumeli, da smo prav vsi ljudje člani velike človeške družine, se nam bo zdela medsebojna delitev dobrin tudi na globalni ravni nekaj povsem normalnega in vsakdanjega.

Ekonomski sistem, ki bo to omogočal, pa bomo preprosto poimenovali ekonomija delitve.

 

Kako deliti dobrine

Seveda pa se pri tem poraja vprašanje: KAKO DELITI DOBRINE?

Kot smo že poudarili, v družini je delitev dobrin vsakdanja oblika medčloveških odnosov. Tudi v lokalnih skupnostih in državah poznamo številne oblike delitve dobrin.

Ustanove, kot so na primer knjižnice, predstavljajo že uveljavljeno obliko delitve. Lokalne skupnosti v sodelovanju z državo pogosto poskrbijo za široko dostopen sistem javnega šolstva, zdravstva, skupnih prostorov, ki prav tako predstavljajo obliko medsebojne delitve.

Države del skupnega bogastva razdelijo med svoje državljane – predvsem v obliki zbranih davkov in drugih prispevkov, iz katerih se financirajo skupne družbene potrebe. Seveda pa je stopnja takšne oblike delitve odvisna od družbene in ekonomske razvitosti posamezne države.

Danes vse bolj prepoznana in ponekod že uveljavljena ideja univerzalnega temeljnega dohodka prav tako temelji na načelu medsebojne delitve dobrin.

Povsem drugače pa je na globalni ravni, kjer o pravični delitvi dobrin skorajda ne moremo govoriti.

 

Globalna delitev dobrin

Današnji svetovni ekonomski sistem na eni strani ustvarja presežke, na drugi strani pa primanjkljaje. Izkoreninjenja revščine in lakote zato ne bomo dosegli z neprestanim povečevanjem proizvodnje dobrin oziroma z gospodarsko rastjo, ki jo zagovarja večina politikov in ekonomistov, temveč z bolj pravično distribucijo oziroma porazdelitvijo celotnega ustvarjenega svetovnega bogastva.

V ta namen bi morali na globalni ravni vzpostaviti mehanizem, ki bi omogočal enakomernejšo porazdelitev dobrin za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb – hrane, vode, zdravil, oblačil, bivališč in tako naprej.

Najprimerneje bi bilo, če bi takšen mehanizem oziroma agencijo oblikovali v okviru Organizacije združenih narodov, ki združuje in predstavlja vse svetovne države.

Države bi si v okviru tega mehanizma oziroma sklada izmenjevale presežne dobrine in tako zagotovile, da nikjer na planetu ne bi prišlo do pomanjkanja osnovnih dobrin.

Urejen sistem delitve ključnih dobrin bi omogočal, da bi vsi ljudje na Zemlji lahko zadovoljevali svoje osnovne potrebe in tako zaživeli v miru in blaginji.

Zaključek

Ekonomija je torej eno ključnih področij človeške družbe, saj omogoča preživetje in blaginjo posameznikov ter družbenih skupnosti. Zadovoljevanje osnovnih človeških potreb slehernega Zemljana je zato najpomembnejši cilj ekonomskega sistema. To je tudi temeljna človekova pravica vsakogar.

Medsebojna delitev dobrin je osrednje načelo ekonomskega sistema, ki ga imenujemo ekonomija delitve. Le-ta vsakomur zagotavlja dostop do hrane, vode, oblačil, stanovanja, zdravstvenega varstva in izobraževanja, kar pomeni, da lahko zadovoljuje osnovne človeške potrebe.

S tem pa omogočimo splošno zdravje in blaginjo ter za vedno odpravimo lakoto in revščino ter posledično nepotrebne bolezni, smrti, migracije in druge velike probleme človeštva.

To pa so ključni pogoji, da lahko vzpostavimo mir in harmonijo – tako v družbi kot tudi v odnosu do drugih živih bitij ter planetarnega okolja.

Medsebojna delitev dobrin, ki je temelj ekonomije delitve, je pot v boljšo prihodnost človeštva. Nenazadnje lahko rečemo, da je ekonomija delitve manifestacija ljubezni na ekonomskem področju in v družbi nasploh.

Zaključimo naše razmišljanje o ekonomiji delitve z besedami Maitreje, svetovnega učitelja; ki pravi:

»Če ne bomo delili dobrin, ne bo pravičnosti. Če ne bo pravičnosti, ne bo miru. Če ne bo miru, ne bo prihodnosti.«

Ustvarimo torej boljšo prihodnost – za vse!