Zmaga življenja

Velika noč je največji krščanski praznik, praznovanje Kristusovega vstajenja. Simbolično pomeni zmago življenja, dobrega in ljubezni oziroma vsega, kar simbolizira Kristus. V tem smislu je velika noč univerzalen praznik. V času, ki ga živimo, pa ni dovolj, da se osredotočimo samo na zunanji vidik praznika, ki ga zaznamuje predvsem obilica hrane na naših mizah in versko obredje. V svetu obsežne revščine, lakote, številnih vojaških konfliktov in podnebnih sprememb je potica na mizi na nek način celo simbol našega samozadovoljstva in brezbrižnosti do številnih problemov človeštva in planeta.

Resnično praznovanje velike noči bi morala v resnici zaznamovati ljubezen do drugega, a ne samo v simboličnem smislu, ampak predvsem z našimi vsakdanjimi dejanji. Košček kruha, skodelica riža, kozarec pitne vode, nujno potrebna zdravila so prave velikonočne "potice" v domovanjih najrevnejših Zemljanov. Čeprav ne neposredno, pa je že naš prispevek dobrodelnim organizacijam lahko velikonočno darilo najrevnejšim. 

Če pa bi zares in dolgoročno želeli pomagati najrevnejšim, bi si morali prizadevati za uveljavitev globalne delitve dobrin. Dobrodelnost je namreč le majhen obliž na velike rane, šele pravičen ekonomski sistem na temelju medsebojne delitve dobrin pa predstavlja učinkovito "zdravilo" za bolno družbo, v kateri živimo. Uvedba globalne delitve dobrin predstavljala pravi praznik zmage življenja, dobrega in ljubezni oziroma vsega, kar simbolizira Kristus.

Če zares in iskreno želimo praznovati veliko noč, moramo narediti veliko več, kot je samo tisto, kar nam veleva tradicija. Seveda je prav, da praznujemo, a v kotičku srca se moramo vselej vprašati: "Smo res naredili vse, kar je v naši moči, da bi pomagali ljudem, ki potrebujejo našo pomoč?"

Praznične dobrote na bogato obloženih mizah bodo izgubile grenak priokus, ko bomo obilje dobrin, ki nam je na voljo, zmožni deliti z drugimi ljudmi. Ne samo z najbližjimi, temveč z vsemi.

Velikodušne velikonočne praznike.

Zakaj deliti dobrine

Zdi se, kot da svet počasi propada pred našimi očmi. Koronavirus, vojne, revščina, družbeni nemiri, ekonomska in energetska kriza, podnebne spremembe in še bi lahko naštevali. Dovolj za skrajni pesimizem. Morda pa vse le ni tako črno, kot se zdi na prvi pogled. Kaj pa, če smo priče propadanju starih, neustreznih struktur, ki preprosto niso več primerne za današnje človeštvo? Če smo pozorni opazovalci in če odmislimo strašen trušč in zmedo sveta, v katerem živimo, lahko uzremo zametke nečesa novega; šibko luč v temi, ki morda kmalu zasije v veličastnem sijaju.

Propadanje starega

Kaj je tisto, kar je danes najbolj neustrezno? Kaj je tisto, kar najbolj zavira človeški razvoj? V prvi vrsti lahko "s prstom" pokažemo na ekonomski sistem.

Ekonomski sistem je ključni družbeni sistem, ki omogoča preživetje vsakega posameznika, sleherne družbene skupnosti in človeštva kot celote. Vsakdo za preživetje potrebuje hrano, vodo, oblačila, stanovanje, zdravstveno varstvo, za dobro življenje oziroma blaginjo pa še izobraževanje, socialno varstvo ter celo vrsto drugih izdelkov in storitev, ki nam omogočajo zadovoljevanje naših širših potreb in s tem rast ter razvoj.

Vse to nam omogoča ekonomski sistem na vseh družbenih ravneh: od domačih gospodinjskih opravil, malega podjetništva in kmetijstva; raznolikih pridelovalnih, proizvodnih in storitvenih dejavnosti; zadrug, trgovin in bank, pa vse do največjih korporacij in mednarodnih ekonomskih institucij. Lahko rečemo, da je ekonomski sistem temelj, na katerem stoji celotna družbena struktura.

Na prvi pogled lahko rečemo, da je današnji ekonomski sistem uspešen, saj na globalni ravni pridelamo oziroma proizvedemo dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu. Vendar pa je pri porazdelitvi dobrin ta sistem izrazito nepravičen in povzroča strahotno revščino ter lakoto, na drugi strani pa veliko presežno bogastvo globalne manjšine. Danes imamo dovolj podatkov, ki pritrjujejo tem ugotovitvam, prav tako pa je neenakost enostavno vidna v našem vsakdanjem življenju.

Globoka ekonomska neenakost med ljudmi in med državami je temeljni vzrok številnih problemov, ki uničujejo današnji svet in povzročajo družbeno razklanost ter netijo številne konflikte in vojne.

Zato je zdaj naša najpomembnejša naloga, da prenovimo ekonomski sistem tako, da bo obilne "darove" našega skupnega planeta bolj pravično porazdelil med vse njegove prebivalce.

Danes ekonomski sistem vodijo tekmovalnost, sebičnost in pohlep. Te človeške lastnosti so vgrajene v same temelje delovanja ključnih ekonomskih institucij – borz, bank, podjetij, mednarodnih organizacij. Marsikdo zmotno misli, da je tekmovalnost (konkurenčnost) gonilo razvoja. Ni. Saj ekonomija vendar ni šport. Ekonomija je odgovor na vprašanja: Kaj bomo jedli? Kje bomo stanovali? Kje se bomo zdravili? In tako naprej. Ekonomija je osnova našega bivanja na Zemlji.

Porajanje novega

Zato je predvsem pomembno, da spremenimo naše mišljenje in za prave ekonomske temelje prepoznamo tiste vrednote oziroma načela, ki jih že tisočletja poznamo v družinah oziroma v manjših skupnostih, to pa so: solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. To so temelji, ki so nam omogočili preživeti v pogosto neusmiljenem naravnem okolju in se formirati v večje družbene skupnosti – mestne skupnosti, države in še širše povezave.

Danes številne najrazvitejše države v dobršni meri že delujejo po načelih solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Imenujemo jih socialne države ali države blaginje, na primer Finska, Švedska, Norveška, Nemčija itd.

Zdaj je naša ključna naloga, da te ekonomske vrednote oziroma načela postavimo na globalno raven in na sleherno "nižjo" raven, tako da bo vsak Zemljan lahko zadovoljeval svoje osnovne potrebe in da bomo kot globalna skupnost lahko zaživeli v blaginji in miru. Kajti predpogoj za mir je blaginja vseh ljudi.

Ničesar kar že imamo, nam ni treba uničiti, zagotovo pa moramo marsikaj preobraziti. Podjetja morda delajo samo za dobiček, lahko pa bi tudi za blaginjo zaposlenih in širše skupnosti. Prav tako banke in druge ekonomske institucije. Spremeniti moramo naše cilje, prioritete. Še zlasti ekonomske. Želimo uničenje in vojne? Ne. Želimo blaginjo in mir? Da.

Zato pa poleg preobrazbe obstoječih ekonomskih institucij, potrebujemo tudi nove organizacije oziroma agencije, ki bi poskrbele za delitev dobrin med državami. Ekonomija delitve je ne samo upanje, temveč tudi naša zavestna izbira za boljši jutri človeštva.

Več o tej temi lahko preberete naspletni strani Ekonomija delitve.

Sankcije proti najrevnejšim

Konflikt v Ukrajini in obsežne protiruske sankcije bodo imele precejšen vpliv na rusko kot tudi na evropsko prebivalstvo, daleč največje žrtve vojnih iger med velesilami pa bodo, kot že tolikokrat, najrevnejši prebivalci sveta. Uvajanje novih in novih sankcij, nezmožnost vseh vpletenih strani za popuščanje in vzpostavitev miru, bodo povzročili škodo celotnemu svetu. Ker živimo v vzročno-posledičnem svetu, bodo sankcije in nespametna politika sovraštva ter zaostrovanja nazadnje škodile prav vsem, tudi Evropi, ZDA in drugim razvitim državam, ki kar tekmujejo kdo bo bolj zaostril sankcije in še dodatno podžgal ta že tako nevaren konflikt.

Statistični podatki za leto 2019 kažejo, da večina zemljanov živi v revščini. Mednarodna meja revščine je opredeljena kot skupna sredstva v vrednosti 30 dolarjev (27 evra), ki jih ima posameznik na voljo za vse dnevne potrebe. Kar 85 odstotkov svetovnega prebivalstva živi pod to mejo. Pod mejo 10 dolarjev (9 evrov), kar je meja hude revščine, živi 62 odstotkov zemljanov, deset odstotkov ljudi pa živi v skrajni revščini, kar pomeni, da imajo dnevno na voljo manj kot 1,9 dolarja (1,7 evra).

Revni prebivalci običajno porabijo polovico svojega proračuna za hrano. Globalni indeks cen hrane, ki ga Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) izračunava na podlagi košarice ključnih živil je med februarjem 2021 in 2022 zrasel za 20,7 odstotka. Samo predstavljamo si lahko, kakšen problem to predstavlja za najrevnejše, ki jih sleherna podražitev hrane potisne v še hujšo revščino, morda celo v smrt. Center za globalni razvoj (CGDEV) tako ocenjuje, da bo zdajšnji rusko-ukrajinski konflikt še dodatnih 40 milijonov ljudi pahnil v skrajno revščino. V študiji revije Nature Food ocenjujejo, da bo do konca leta 2022 kar 283.000 otrok mlajših od 5 let umrlo zaradi aktualne prehranske krize, 13,6 milijona pa jih bo trpelo zaradi posledic kronične podhranjenosti.

A to je le vrh ledene gore, v resnici je zaradi podražitev hrane ogroženih stotine milijonov ljudi. Vendar se ta problematika še kako tiče tudi razvitega sveta. Zaradi podražitev hrane je pogosto prihajalo do hudih družbenih nemirov in revolucij, da migracij sploh ne omenjamo. Če se ozremo v ne tako davno preteklost, lahko vidimo, kako je kriza 2007-08 med drugim sprožila prehranske upore na Haitiju, v Bangladešu; Mozambiku, med sprožilci Arabske pomladi 2011 pa so bile visoke cene hrane v Alžiriji in Tuniziji. Vemo, kakšne so bile posledice Arabske pomladi za Evropo.

V poročilu Organizacije FAO iz leta 2018 Povezave med migracijami, kmetijstvom, prehransko varnostjo in razvojem podeželja je jasno razvidno, da je prehranska ogroženost pomemben vzrok za migracije. Ker je v delih Afriki že zdaj veliko problemov zaradi suš in poplav (Kenija, Somalija, Mozambik, Južna Afrika itd.), se v kombinaciji z dražjo hrano lahko sproži nov velik begunski val ter družbeni nemiri in nestabilnost v številnih državah. Protesti proti visokim cenam hrane, elektrike in goriva pa zdaj potekajo tudi v Maroku, v Španiji, Franciji, Grčiji, Albaniji; v Iraku, na Šri Lanki. Spisek držav, kjer ljudje protestirajo se iz dneva v dan podaljšuje.

Seveda so sankcije oblika pritiska na določeno državo, da preneha z agresijo (kar je spet odvisno od tega za katero državo gre), a to ni edina pot za končanje konflikta. Sankcije so podaljšek vojne z ekonomskimi sredstvi. Verjetno pa bi bilo veliko učinkoviteje, če bi se ključne države oziroma povezave (ZDA, Rusija, EU, NATO, OZN in seveda Ukrajina) usedle za pogajalsko mizo in rešile konflikt po mirni poti. Pri čemer mora vsaka stran do neke mere popustiti, tudi zveza NATO, ki naj se zaveže k prenehanju širitve ali naj vsaj zamrzne sprejemanje novih članic. Z resnimi in spoštljivimi pogajanji, s postopno odpravo sankcij; brez žalitev in poniževanj kogar koli, bi bilo konflikt mogoče rešiti po mirni poti. A očitno morajo politični in vojaški jastrebi na obeh straneh konflikta izživeti svoje nore vojaške sanje; seveda iz varnih pisarn in bunkerjev.

S podaljševanjem konflikta bomo na izgubi prav vsi, Evropa, ZDA, da ne omenjamo najrevnejših držav. Vsak dan bo več žrtev, migrantov, revnih, vsak dan več sovraštva, poglobila se bo razklanost med državami, več bo nemirov, morda celo revolucij. Na koncu koncev bodo sankcije močno udarile tudi tiste, ki jih zdaj tako vzneseno uvajajo. Edine sankcije, ki jih zdaj zares potrebujemo, morajo biti sankcije proti lakoti, revščini, onesnaževanju okolja in podnebnim spremembam.

Mir in dobro

Danes je obletnica smrti dr. Janeza Drnovška. V teh negotovih časih se je morda dobro s spoštovanjem spomniti tega velikega slovenskega politika. Dr. Janez Drnovšek je imel kar nekaj lastnosti, ki so ga ločevale od ostale politične večine. Čeprav je bil dolga leta predsednik stranke, pa vseeno ni bil nikoli zares strankarski človek, torej goreč zastopnik neke interesne skupine ali ideologije.

Mnogi tudi pravijo, da je bil pragmatičen, kar pomeni, da je bilo zanj »merilo resnice njena praktična vrednost«, predvsem v smislu opravljanja javnih ali državnih poslov »v splošno korist in blaginjo« (France Verbinc: Slovar tujk).

S tem pa se je približal idealu politike, ki jo je že pred več kot 2300 leti opisal starogrški filozof Platon. V svojem delu Politik je namreč zapisal, da je politika »veščina skrbi za skupino« in v širšem smislu »veščina skrbi za celotno človeško skupnost«. Politik (politikós) pa je »človek, ki ima posebno strokovno védenje o tem, kako je treba pravično in dobro voditi javne, skupne zadeve v polisu [državi] v korist celote in vsakega prebivalca.«

Temeljna naloga politike in politikov je torej skrb za človeško skupnost. Napak bi bilo misliti, da se s politiko ukvarjajo izključno politiki. V takšni ali drugačni obliki je politika prisotna v sleherni skupnosti (lokalni, državni, regionalni, globalni) in organizaciji (društvo, šola, podjetje), saj se je povsod treba odločati o »skupnih zadevah«.

A razmišljajmo naprej: k čemu teži oziroma kaj je končni cilj političnega udejstvovanja? Starogrški filozof Aristotel je v svojem delu Nikomahova etika zapisal, da je "končni smoter različnih oblik udejstvovanja vsekakor neko »dobro«, in sicer »najvišje dobro«." Ob tem se lahko spomnimo zadnjih Drnovškovih misli:

»Poleg miru mora biti še kaj, kar daje našemu življenju smisel!? Res je. Dobrota. Dobrota? Ustvarjati moramo dobro. To daje našemu življenju smisel. Torej mir in dobro? Mir in dobro.«

Mir in dobro. K temu smo torej zavezani, k tem morajo biti usmerjena vsa naša dejanja.

Vir: Kako deliti dobrine

Slika: Wikipedija

Edinost, sreča, sprava

Jutri je kulturni praznik. Naj bo kulturen vsaj ta dan. Kajti živimo v izrazito nekulturnih časih. Današnja družba je globoko razcepljena, sovraštvo je postalo način komunikacije. Še zlasti na političnem področju, ki je postalo družbeno bojno polje. Morda se komu zdi, da "beseda ni konj", a v resnici se vse začne z besedo. Še vsaka vojna se je začela z besedami. A besede lahko ustvarjajo tudi mir, blaginjo, srečo, dobro. In velemojster besede - v smeri skupnega dobrega - je bil veliki pesnik France Prešern. Razmislimo vsaj zdaj, v času kulturnega praznika, o verzih, ki so dandanes še posebej aktualni (iz Zdravljice):

"Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo; …"

Edinost

V miru in blaginji lahko živimo, če smo edini oziroma enotni. Kar pa spet ne smemo razumeti, kot da vsi enako razmišljamo, verjamemo v eno "resnico" in sprejemamo enega samega "vsevednega" voditelja. Tako enotnost razume fašizem. Enotnost oziroma edinost pa v resnici pomeni, da ohranjamo različnost in spoštujemo drugega (v njegovi različnosti) in hkrati v miru živimo drug poleg drugega. Enotni smo predvsem, ko gre za skupne cilje, ki so cilji celotne skupnosti in ne samo posamezne skupine ali celo enega posameznika. Skupni cilji, kot so ohranitev okolja, blaginja vsakega posameznika in družbe kot celote so zagotovo cilji, ki nas vse povezujejo.

Danes pa je nastopil čas, da ne govorimo samo o enotnosti v okviru ene države temveč o enosti človeštva, ki temelji na globalnem spoštovanju, sodelovanju, medsebojni delitvi dobrin; globalnih skupnih ciljih ter miru in blaginji.

Sreča

Življenje v medsebojnem spoštovanju, zdravo okolje ter mir in blaginja so nedvomno pogoji človekove sreče. Nič koliko dokazov že imamo, da pehanje za bogastvom, brezglavo trošenje dobrin, medsebojna tekmovalnost ter družbeni "uspeh" in "ugled" na prinašajo sreče. Nasprotno, so vir nesreče, odtujenosti, trpljenja, osamljenosti in žalosti. In uničevanja okolja ter družbenih skupnosti.

Sprava

Sprava pomeni, da smo zmožni pokopati stare zamere, stare ločitve in živeti naprej. Toliko ločevanja, razcepljenosti, sovražnosti, kot smo jim priča danes, smo videli komajda kdaj v preteklosti. Sprava ne pomeni nujno pozabiti, mnogo bližje spravi je koncept odpuščanja. Še bolje pa je na spravo gledati iz vidika nenavezanosti na preteklost. Navezanosti na pretekle probleme so bremena, ki jih vlečemo za seboj in nas ovirajo na naši sedanji poti.

Torej:

"Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo; …"

Pa čimbolj kulturen praznik kulture.

Prehranski boni?

V zadnjem času so aktualni tako imenovani energetski vavčerji, že prej pa smo spoznali turistične vavčerje. Po SSKJ je vavčer "dokument o vnaprejšnjem plačilu določenih storitev, ki ga izda turistična agencija uporabniku". Torej pri turizmu še nekako razumemo, da nam je v tem primeru turistično storitev plačal državni proračun, kar pa bomo seveda na koncu poplačali davkoplačevalci sami. Seveda, šlo je za reševanje turizma v času koronakrize. Pri energetskih vavčerjih pa je stvar bistveno drugačna. V tem primeru bi bilo bolj pravilno govoriti o bonih, ki so po SSKJ opredeljeni kot "dokument, ki daje imetniku pravico, da dobi denar ali blago".

Boni seveda zelo spominjajo na že pozabljene čase pomanjkanja, ko so ljudje prejemali prehranske bone in stali v dolgih vrstah za kruh, moko, olje itd. Zato se oblast raje oklepa izraza vavčerji, ker zveni bolj sodobno, malo pa tudi spominja na bolj prijetne stvari, kot so na primer počitnice. A dejstvo je, da gre za bone, ki ljudem pomagajo prebroditi hudo gospodarsko krizo. Kajti dejansko smo že globoko v gospodarski oziroma ekonomski krizi. Če si ljudje ne morejo več privoščiti tako osnovne storitve, kot je ogrevanje, potem je vse skupaj že precej hudo.

Kaj pa nas še čaka v prihodnje? Glede na napovedi, bomo lahko kmalu začeli razmišljati tudi o prehranskih bonih. Hrana se vztrajno draži, družinski proračuni pa se prav tako vztrajno krčijo. Upajmo, da se takrat ne bo kdo spomnil besede prehranski vavčerji. Kajti to je čista neumnost. Zato moramo reči bobu bob: kapitalistični sistem, ki smo si ga tako želeli, je povzročil še eno velikansko krizo, morda celo največjo v zadnjih desetletjih. Pa za to ni kriva samo korona, temveč predvsem obstoječi ekonomski sistem, ki omogoča tako neizmerno bogastvo na eni strani ter vse hujšo revščino na drugi. Z drugimi besedami: velikansko neenakost.

Zdaj smo vsi v pričakovanju konca koronakrize, a dejstvo je, da smo hkrati že globoko v ekonomski krizi. Prihaja čas bonov, pomanjkanja dobrin in družbenih nemirov. Zveni črnogledo? Je neizbežno? Neizbežno je, če se bomo še naprej oklepali tega ekonomskega sistema, ki uničuje ljudi in okolje ter spodbuja neomejeno gospodarsko rast, ki služi le najbogatejšim.

Lahko pa se odločimo za pravičnejši ekonomski sistem, ki bo temeljil na sodelovanju in pravičnejši delitvi dobrin. To je ekonomija delitve.

Izbira je naša.

Temeljna načela ekonomije delitve

Ekonomija delitve je ekonomski sistem, ki na organiziran in sistematičen način distribuira (deli) potrebne dobrine do vseh ljudi. To bi lahko primerjali z našim telesom, kjer celoten organizem deluje tako, da hrana, kisik in druge potrebne snovi dosežejo vsako celico. V najširšem smislu človeštvo lahko štejemo za enovit organizem - eno človeštvo. In če nadaljujemo s primerjavo: tako kot človeški organizem tudi "organizem človeštva" deluje dobro (v ravnovesju oziroma zdravo) le, če vsak delček (celica, človek) dobi osnovne dobrine za svoje nemoteno delovanje. Vendar, če je v človeškem organizmu takšen "ekonomski" sistem tako rekoč samoumeven (instiktiven), pa je v "organizmu človeštva" to nekaj, česar se moramo šele naučiti oziroma prepoznati kot nekaj ne samo nujnega, temveč tudi normalnega, vsakdanjega.

Kajti današnji ekonomski sistem bi lahko označili za ne-normalnega, da ne rečemo kar skrajno škodljivega. Današnji ekonomski sistem "poganjajo" najnižje človekove lastnosti kot so pohlep, sebičnost, nezmernost, napuh. Natanko po teh načelih delujejo borze, številne velike korporacije, banke, pa tudi manjša podjetja in posamezniki. Komercializacija, neomejena gospodarska rast in potrošništvo so zato osnovni načini današnjega ekonomskega sistema, ki ustvarja ekscesno bogastvo na eni strani in velikansko revščino na drugi. Zato imamo danes kljub globalnim presežkom hrane več kot 800 milijonov lačnih Zemljanov. A to je le vrh ledene gore, ki jo z eno besedo označuje velikanska globalna ekonomska neenakost, ki poleg lakote in revščine povzroča tudi migracije, družbene konflikte, vojne in nenazadnje tudi uničevanje okolja.

​Načela pravičnosti, sodelovanja in medsebojne delitve

Ekonomija delitve pa je v nasprotju z današnjim ekonomskim sistemom utemeljena na treh "višjih" načelih, ki jih večinoma že dobro poznamo in so nam celo samoumevna na "nižjih" ravneh organiziranosti družbene skupnosti - na ravni družine in deloma tudi na lokalni in državni ravni. To so načela pravičnosti, sodelovanja in medsebojne delitve.

Pravičnost - izražanje pravilni človeški odnosov

Načelo pravičnosti se nanaša predvsem na medčloveške odnose. Človeštvo že dolgo pozna to načelo, ki je tako del filozofije (etike), religije kot tudi politike (zakonov). Ključni pogled na pravičnost je zajet v pojmu "človekove pravice", ki so opredeljene še zlasti v splošni oziroma univerzalni deklaraciji človekovih pravic. Ta deklaracija je danes osnova sleherne ustave (temeljni zakon države), mednarodnih dokumentov in iz njih izhajajočih zakonov. Pravičnost pomeni, da smo zmožni izražati pravilne medčloveške odnose, torej da drugemu ne škodimo; a ne samo, da mu ne škodimo, temveč da si prizadevamo za njegovo dobro. Ključnega pomena pri tem pa je, da pravičnost razumemo kot univerzalno, da se torej nanaša na vsakogar.

Če smo pravičnost vendarle sprejeli kot pomemben vidik našega življenja v družbi, pa obstaja področje, kjer pravičnosti še zdaleč ne "živimo", in to je ekonomsko področje. To pomembno področje človeške družbe je danes izrazito ne-pravično, še zlasti na globalni ravni. Zato moramo pravičnost "usidrati" predvsem v ekonomski sistem družbe - tako na ravni držav kot mednarodne skupnosti.

Podlago za pravičnost v ekonomiji predstavlja 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, ki pravi: "Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje."

Ekonomija delitve predstavlja udejanjanje 25. člena in na novo postavlja temelje ekonomske pravičnosti, kar na najbolj osnovni ravni pomeni, da vsakemu Zemljanu omogočimo, da lahko zadovoljuje osnovne človeške potrebe. Šele ko bomo slehernemu človeku na tem planetu omogočili, da lahko nemoteno zadovoljuje osnovne potrebe (dostop do hrane, pitne vode, oblačil, primernega stanovanja, zdravstvenega varstva, izobraževanja), bomo lahko začeli govoriti o pravilnih človeških odnosih na Zemlji. Ekonomijo delitve zato lahko imenujemo tudi "pravična ekonomija".

Sodelovanje - izražanje enosti človeštva

Ljudje smo preživeli in postal najuspešnejša vrsta na planetu, ker sodelujemo oziroma ker "delujemo skupaj". V zahtevnem naravnem okolju je "šibko" človeško bitje, ki potrebuje več let, da se osamosvoji (številne živali so že v nekaj urah po skotitvi "na nogah", pripravljene za beg), preživelo zgolj zaradi bivanja v skupnosti, katere temeljni način delovanja je vselej sodelovanje. Nič drugače ni danes.

Kjerkoli po svetu je družina (ne glede na obliko in velikost) v zavesti posameznika sprejeta kot "enota" s katero se zlahka poistovetimo. Zato se nam zdi naravno, da v družinah sodelujemo; da pomagamo mlajšim, bolnim, starejšim; da z njimi delimo dobrine; z drugimi člani si običajno delimo celo politična in druga prepričanja, pogled na svet, vero... Družina vselej deluje kot eno (razen morda v najbolj disfunkcionalnih družinah).

Sčasoma smo to istovetenje z družino razširili tudi na širše skupnosti - lokalno, državno (nacionalno) in tudi širše (npr. evropsko). Nacionalizem izvorno pomeni poistovetenje z narodom ali državo kot s svojo širšo družino, pri čemer pa nastane problem, če se to istovetenje izkoristi za izključevanje, sovraštvo ali tudi vojskovanje z drugimi narodi. Država postane družina, ko vsi skupaj pomagamo revnim, starejšim, mlajšim, bolnim - takrat lahko govorimo o tako imenovani socialni državi ali državi blaginje (npr. nordijske države).

Danes moramo narediti še pomemben korak naprej: poistovetiti se celotno človeško družino - človeštvom. Prvi koraki v tej smeri so bili storjeni z ustanovitvijo Združenih narodov - organizacijo, ki predstavlja forum za sodelovanje in sobivanje vseh svetovnih držav. Danes se bolj kot kdaj koli prej zavedamo, da skupne globalne probleme (okoljski problemi, podnebne spremembe, izogibanje davkom, migracije itd.) lahko rešimo le z mednarodnim sodelovanjem.

Ko se bomo zmožni poistovetiti s človeštvom kot našo najširšo družino (kar ne izključuje naše pripadnosti ožji družini in državi itd.) bomo razumeli, da vojne niso rešitev, da lakote in revščine nikakor ne smemo dopustiti in da je Zemlja zares naš pravi dom, za katerega moramo skupaj skrbeti.

Ko bomo zares razumeli, da je človeštvo eno, bomo z drugimi povsem naravno delili naše skupne dobrine, tako kot to že dolgo počnemo v družinah in do določene mere tudi v državah ter v širših skupnostih (npr. Evropska unija).

Medsebojna delitev - izražanje ljubezni v vsakdanjem življenju človeštva

Pravzaprav bi lahko rekli, da se v načelu medsebojne delitve "odslikavata" tako pravičnost kot sodelovanje. S pravičnostjo in sodelovanjem dejansko izkazujemo delovanje energije ljubezni kot temeljne povezovalne sile, ki je po svoji naravi univerzalna (pravična do vseh) in združevalna, saj omogoča skupno delovanje (so-delovanje) različnih delov za skupno dobro celote. Vendar šele z medsebojno delitvijo lahko "prizemljimo" ljubezen v vsakdanje življenje človeštva.

Ne moremo govoriti o pravičnosti niti o sodelovanju, če kjerkoli v svetu dopuščamo lakoto in skrajno revščino. In ta dva problema sta po svoji naravi ekonomska. Zato šele medsebojna delitev, ki predstavlja temeljno načelo ekonomije delitve, skupaj z načeli pravičnosti in sodelovanja, zares izraža energijo ljubezni v vsakdanjem življenju človeštva.

Rojstvo luči

Zimski solsticij (običajno 21. decembra) je točka, ko je Sonce na severni polobli na najnižji točki. Zimski solsticij oziroma Sončev obrat zatorej označuje prehod iz teme v svetlobo. Dan se začne daljšati, noč krajšati; vedno več je luči in vedno manj teme. Morda ne po naključju je v tem času tudi božič, praznik Kristusovega rojstva oziroma v simboličnem smislu rojstvo luči, ljubezni, novega upanja.

Morda je v tem času, ki ga zaznamujeta dve leti pandemije, še kako pomembno, da govorimo o upanju, o izhodu z krize, o novem začetku. Marsikdo si želi povratka v predkrizno obdobje, torej v leto 2019. Pa je to res nekaj, kar bi si morali tako zelo želeti? Živeli smo potratno, sebično in netrajnostno ter tako pomagali vzdrževati družbo velikega bogastva in skrajne revščine ter sodelovali pri uničevanju okolja.

Koronakriza nas je vendarle marsičesa naučila. Spoznali smo, da smo bolj povezani in soodvisni kot smo mislili doslej, da smo nenazadnje eno človeštvo. Probleme lahko rešujemo le skupaj, pa naj gre za zdravstvene, ekonomske, politične ali okoljske. Prav tako smo spoznali, da se lahko tudi čemu odpovemo, pa se bo svet še vedno vrtel naprej. Navsezadnje pa smo spoznali, da si lahko delimo dobrine in edino tako preživimo težke čase.

V času zaprtja javnega življenja so številni prejeli pomoč ali univerzalni temeljni dohodek. Tudi mednarodna pobuda za delitev cepiv revnejšim državam COVAX je korak v pravo smer. Če bi tako pristopili še k delitvi osnovnih živil in drugih osnovnih dobrin, bi tako tlakovali pot v novo dobo medsebojne delitve in sodelovanja, kar bi bi bil začetek reševanja največjih svetovnih problemov - neenakosti, migracij, podnebnih sprememb itd.

Zdaj torej, ko smo na pragu novega leta, ko se dnevi daljšajo, ko je več luči, moramo gledati naprej, ne pa iskati poti nazaj. Lekcije, ki smo se jih naučili, naj nas vodijo naprej, tudi ko bo koronakrize konec:

• človeštvo je eno, soodvisno in povezano;
• lahko živimo nekoliko skromneje, zmernejše; nekaterim stvarem se lahko odpovemo;
• samo skupaj, s sodelovanjem lahko rešimo največje svetovne probleme (lakoto, revščino, migracije, podnebne spremembe...);
• medsebojna delitev je ključni pristop za pravičnejšo porazdelitev ključnih globalnih dobrin, ki slehernemu človeku omogočajo zadovoljevanje osnovnih potreb.

​Vse dobro v novem letu, v novi dobi človeštva.

Mednarodni dan človekovih pravic

10. decembra obeležujemo mednarodni dan človekovih pravic. Tega dne leta 1948 je bila sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic, ki vsakemu Zemljanu, "ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino" (2. člen), jamči pravice in svoboščine, ki so zajete v tridesetih členih te deklaracije.

Tema letošnjega praznika je ENAKOST – Zmanjševanje neenakosti, napredek človekovih pravic (EQUALITY - Reducing inequalities, advancing human rights). Enakost je izpostavljena v 1. členu deklaracije: "Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest, in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva."

Načeli enakosti in nediskriminacije sta v samem jedru koncepta človekovih pravic. Danes tudi v razvitejšem delu sveta ponovno spoznavamo pomen človekovih pravic. V času pandemije so človekove pravice (znova) na preizkušnji. Vendar moramo biti pri tem previdni. Na človekove pravice ne smemo gledati le iz lastnega (sebičnega) vidika oziroma v smislu: "Ko so meni kršene človekove pravice je vse narobe, ko pa so drugim, pa to ni moja stvar".

Človekove pravice so univerzalne, kar pomeni, da veljajo za vse. Ne pozabimo, da so največje kršitve človekovih pravic danes povezane z lakoto in revščino, ki stotine milijonov ljudi po svetu prikrajšata za primerno in zadostno hrano, pitno vodo, zdravstveno varstvo, izobraževanje, ustrezne bivalne pogoje itd. Lakota in revščina sta prav tako vzrok za migracije, družbene konflikte, izkoriščanje; pa tudi za okoljske probleme.

Zato je zmanjšanje neenakosti ključnega pomena za napredek pri človekovih pravicah in za pot k blaginji ter trajnostnemu razvoju. Zmanjšanje neenakosti pa lahko dosežemo predvsem z resničnim mednarodnim sodelovanjem in z medsebojno delitvijo dobrin na globalni ravni.

 

Hrana, revščina in medsebojna delitev dobrin

Pred nami sta dva pomembna dneva, svetovni dan hrane, ki ga obeležujemo 16. oktobra, in svetovni dan boja proti revščini, 17. oktobra. Verjetno je vsakomur jasno, da sta hrana in revščina tesno povezani, kajti hrana je najbolj temeljna človekova potreba – hrana je življenje samo. Danes ni problem zadostna količina hrane v svetu, te je dovolj za vse, temveč dostop do nje, ki je mnogim zaradi revščine onemogočen. 

Revščina pa je v samem središču svetovnih problemov. Dokler ne rešimo problema revščine, ne bo nemogoče rešiti svetovnih konfliktov in na tem planetu zaživeti v miru. Prav tako pa je z revščino in hrano tesno prepletena tudi problematika okolja in podnebnih sprememb. 

Svetovni dan hrane

Tematika letošnjega svetovnega dneva hrane je: "Boljša proizvodnja, boljša prehrana, boljše okolje in boljše življenje".

Kar 3 milijarde ljudi oziroma 40 odstotkov svetovnega prebivalstva si ne more privoščiti zdrave prehrane (FAO), med njimi pa jih je kar 811 milijonov kronično podhranjenih (FAO). Pridelava hrane zaposluje kar 1 milijardo ljudi, hkrati pa pogosto povzroča uničevanje oziroma degradacijo okolja.

Po najnovejših podatkih (WWF, julij 2021) se letno v celotni prehranski verigi (pridelava, predelava, skladiščenje, trgovina, končni uporabniki) zavrže 2,5 milijarde ton hrane, kar pomeni, da kar 40 odstotkov hrane, pridelane za ljudi, propade (v prejšnjem odstavku smo zapisali, da se 40 odstotkov Zemljanov pomanjkljivo prehranjuje; torej gre za identičen odstotek z zavrženo hrano).

Zavržena hrana pomeni tudi 10 odstotkov vse količine izpustov toplogrednih plinov; 4,4 milijona kvadratnih kilometrov po nepotrebnem obdelane zemlje in 760 kubičnih kilometrov zavržene vode. Odpadna hrana je torej še kako povezana z uničevanjem okolja, s potratno porabo vode in s pretiranimi izpusti toplogrednih plinov.

Svetovni dan boja proti revščini

Tematika letošnjega svetovnega dneva boja proti revščini je "Skupaj gradimo naprej: konec trdovratne revščine, spoštovanje vseh ljudi in našega planeta".

Ljudje, ki živijo v revščini, se soočajo s kombinacijo številnih problemov: nevarni delovni pogoji, neustrezno bivališče, pomanjkanje kvalitetne hrane, neenak dostop do pravnega varstva, pomanjkanje politične moči, omejen dostop do zdravstvenega varstva. Revščina prav tako sproža nepotrebne migracije, ki povzročajo tako številne družbene konflikte. Revščina pomeni, da ne spoštujemo ljudi; v resnici pomeni, da smo do njih dobesedno sovražni. 

Hrana je dobrina, ki si jo moramo deliti

Če resnično želimo zaživeti v boljšem svetu, se moramo najprej lotiti ključnih problemov človeštva in to na globalni ravni. Začeti moramo pri najosnovnejšem – pri hrani. Ne smemo dopustiti, da tako veliko ljudi nima dostopa niti do osnovne prehrane.

Trenutno stanje ravnanja s hrano je posledica delovanja tržnih sil, ki s hrano kujejo dobičke in z njo špekulirajo. Zato imamo tako neenakomeren dostop do hrane, ki je pogojevan s kupno močjo posameznika, družin in celotnih skupnosti. Zato imamo toliko odpadkov: ker se hrana v delih sveta ne porabi, drugje pa jo tako zelo primanjkuje. Če bi uspeli rešiti ta problem, pa bi tudi pomembno pripomogli k rešitvi okoljskih in podnebnih problemov.

Najenostavnejša rešitev je zato oblikovanje globalnega sistema medsebojne delitve hrane in drugih dobrin za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb (Predlog za globalno delitev dobrin). Trgom ne smemo prepustiti usode več milijard ljudi in usode našega skupnega okolja.

Hrano in druge osnovne dobrine si moramo deliti. To je prvi korak k resničnim spremembam v smeri miru in blaginje na tem planetu.