Človeška družina na Zemlji

"Bolj smo si podobni, prijatelji moji, kot smo si različni." (Maya Angelou: Človeška družina)

"Vsi ljudje smo genetsko enaki v 99,9 odstotkih." (NIH)

Danes vemo, da smo si vsi ljudje po svoji naravi zelo podobni. Genetiki pravijo, da je med nami le 0,1 odstotka razlik. Ta majhen delež pa je dovolj za vso našo raznolikost – po barvi kože in las, izgledu, velikosti, spolu itd. Hkrati pa se zdi, da so med nami nepremostljive razlike. Razmislimo, kakšne pravzaprav so te razlike?

Začnimo naš razmislek z narodi in državami. Že tu se pojavijo razlike – kdo velja za "pravega" in kdo ne. Nekateri narodi imajo svojo državo. Na primer, Francozi kot narod živijo v Franciji kot državi. Vendar v Franciji živijo tudi pripadniki številnih drugih narodnosti, medtem ko mnogi Francozi prebivajo v drugih državah. Po drugi strani pa nekateri narodi sploh nimajo svoje države, kot na primer Kurdi, čeprav njihovo število znaša približno 25 milijonov.

Kaj pravzaprav je narod? Če poenostavimo, je to skupina ljudi, ki si deli nekatere skupne značilnosti, kot so jezik, kultura, zgodovina, tradicija, okolje itd. Na podoben način, kot se identificiramo s svojo družino, kjer nas povezujejo sorodstvene vezi, se na širši ravni identificiramo s širšo družino, ki ji pravimo narod. Čeprav z drugimi pripadniki naroda nismo nujno sorodstveno povezani, čutimo povezanost preko skupnih značilnosti, ki smo jih že omenili.

Problem pa nastopi, ko začnemo druge narode (ali skupine) "meriti" in soditi glede na čustveno obarvane lastnosti oziroma predsodke: leni, goljufivi, necivilizirani, nasilni, neumni, nesposobni, itd. Te lastnosti oziroma predsodki seveda vedno pripisujemo drugim in se razlikujejo od "naših" lastnosti, kot so delavnost, poštenost, prijaznost itd. Tako se ločujemo med seboj na podlagi teh "lastnosti".

Predsodki (že samo ime pove, da gre za "vnaprejšnjo sodbo", ki ne izhaja iz naših izkušenj, ampak je naučena) so še zlasti močno orodje politikov, ki jih izkoriščajo za lastno popularnost in interese. Predsodki so čustvene "sodbe" o drugih skupinah in narodih, ki, okrepljeni z močjo medijev in vplivnih ljudi (običajno politikov), prerastejo v sovraštvo, ki je "gorivo" za vojne.

Pri tem se spomnimo znamenite misli Nelsona Mandele: "Nihče se ne rodi s sovraštvom do drugega človeka zaradi barve njegove kože, preteklosti ali religije. Ljudje se morajo sovraštva priučiti, in če se lahko naučijo sovražiti, se lahko naučijo tudi ljubiti, saj je ljubezen za človeško srce naravnejša kot njeno nasprotje."

Vzroki za sovraštvo lahko vključujejo religijo, barvo kože, spol, prepričanje, politično usmeritev in številne druge dejavnike. Kljub raznolikosti teh vzrokov so mehanizmi vselej enaki: majhne medsebojne razlike se lahko izkoristijo za ustvarjanje predsodkov; iz njih se razvije sovraštvo, ki opravičuje in spodbuja nasilje, ter nazadnje lahko vodi v vojne.

Če dobro premislimo in se potrudimo spoznati druge narode, tradicije in kulture, kmalu spoznamo, da smo si "bolj podobni, kot smo si različni," če uporabimo besede Maye Angelou. Različnost ni nekaj, kar nas ogroža; prej bi rekli, da nas obogati. Si res želimo živeti v svetu, kjer smo si 100-odstotno enaki?

"V manjših stvareh se razlikujemo, v večjih pa smo si enaki." (Maya Angelou: Človeška družina)

Velika večina ljudi si želi živeti v miru in blaginji. Hrepenimo po službi, stanovanju, zadostni hrani in zdravstvenem varstvu; prizadevamo si poskrbeti za svoje otroke, starše in sorodnike ter živeti v zdravem okolju. Če rečemo malce na pamet, to si želi 99,9 odstotka ljudi po svetu. Morda se razlikujemo v manjših stvareh, vendar so te večje, ki smo jih omenili in so povezane z našim življenjem, povsod enake. Zakaj potem sovražimo druge ljudi, če smo si tako zelo podobni?

Razmišljajmo o drugih ljudeh kot o članih naše družine. Priznajmo si, da smo si zelo podobni, in tisto malo razlik vzemimo kot nekaj pozitivnega, nekaj, kar nas obogati; nekaj, kar bi morali občudovati, ne pa sovražiti. Živeti skupaj s člani svoje družine pomeni sodelovati in si deliti dobrine; skrbeti za skupno okolje ter živeti v miru drug ob drugem. To je družinsko življenje na Zemlji, ki je skupni dom človeštva.

 

Kdo visoko leta

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je o besedi "evforija" med drugim zapisano: "bolnikovo pretirano dobro počutje in razpoloženje". (SSKJ) Nič bolj natančnega kot ta opredelitev ne more opisati trenutnega stanja na borzah vrednostnih papirjev, blaga in denarja. Čeprav se svet sooča s številnimi velikimi krizami, se borzni indeksi vztrajno dvigajo preko vseh meja (MMC). Kot že tolikokrat v zgodovini se bo tudi ta evforija sprevrgla v svoje nasprotje, ki ga bodo spremljali padci, razočaranje, izguba premoženja in morda tudi nova ekonomska kriza. Globalni ekonomski sistem je že dolgo bolnik, in to v veliki meri prav zaradi delovanja špekulativnih borz.

Po veliki gospodarski krizi leta 2008, ki jo je predvsem sprožilo obsežno špekuliranje z nepremičninskimi finančnimi instrumenti, je ekonomski sistem lahko preživel samo z obsežnimi finančnimi injekcijami držav. Tu lahko razmišljamo o zdravstveni simboliki, vendar bi bil izraz "infuzija" še bolj primeren. Ogromna finančna sredstva so bila kot infuzija za hudo "bolan" ekonomski sistem. Seveda so se države za to pomoč zadolžile pri velikih finančnih ustanovah, predvsem centralnih bankah. Ti dolgovi so še dodatno breme za sedanje ekonomske razmere. Centralne banke so spustile ključne obrestne mere celo do negativnih vrednosti, da bi pocenile vrednost denarja, in s tem zadolževanja. Zgodba se je ponovila z novimi infuzijami denarja tudi v času kovidne krize med leti 2020 in 2022, za katero je sledila visoka inflacija, predvsem kot posledica čezmernih količin denarja v obtoku.

Velik del tega denarja pa ni dosegel tako imenovanega realnega ekonomskega sektorja (denar je po svoji naravi pripomoček pri menjavi dobrin), temveč se je stekal na borze. Lahko dostopen poceni denar je omogočal nenehno rast borz oziroma njihovo napihovanje. Kljub slabšanju stanja globalnega ekonomskega sistema ter poglabljanju revščine in neenakosti se borze neprestano širijo. Pri tem je ključno razumeti, kako delujejo borze.

Čeprav uradno gre za investiranje oziroma vlaganje denarja v podjetja (delniške družbe), blago (zlato, nafta, kovine, pšenica, koruza itd.), denarne valute in kompleksne izvedene finančne instrumente, se na borzah predvsem špekulira. Tudi v tem primeru se lahko zatečemo k SSKJ, ki opredeljuje špekulacijo kot "posel, ki izkorišča padanje in dviganje cen na tržišču za hitro pridobivanje (velikega) dobička; ukvarjanje s takimi posli špekulacije na borzi."

Pri tem je treba poudariti, da je špekuliranje danes postalo visokotehnološki posel, ki ga predvsem vodijo veliki finančni skladi, banke, podjetja, pokojninske družbe itd. Gre za špekulativno finančno industrijo, kjer posle krmarijo superhitri računalniki, zmogljivi algoritmi in umetna inteligenca, ki izvajajo nakupovanje in prodajo v izjemno kratkem časovnem obdobju. Visokofrekvenčno trgovanje (High-Frequency Trade) pomeni, da računalniški algoritmi v eni sekundi lahko izvedejo veliko število transakcij z določenim finančnim instrumentom (delnice, valute itd.). Za izvedbo ene same transakcije je že dovolj zgolj 10 milisekund (milisekunda je tisočinka sekunde). Ker se cene na borzah neprestano spreminjajo, je mogoče z razlikami v ceni med nakupom in prodajo ustvariti visoke dobičke. Če je to mogoče v le 10 milisekundah, si lahko predstavljamo, kako obsežni so lahko zaslužki. Vse to poteka brez dejanskega dela, brez ustvarjanja nove vrednosti, zgolj z neprestanim špekuliranjem.

Veliko denarja, ki so ga države v letih po veliki finančni krizi vnesle v finančni obtok, se je torej znašlo na borzah. Ko se začnejo cene borznih indeksov dvigovati, se sproži evforija, ki pritegne številne ljudi, vključno s tistimi, ki niso profesionalni špekulanti. In tako se krog sklene: bolj ko ljudje kupujejo, bolj spodbujajo rast cen in še več se jih pridruži temu trendu.

Dokler se na koncu ne zgodi nekaj, kar obrne smer navzdol. Tega trenutka ni mogoče natančno napovedati, prav tako ni jasno, kaj bo sprožilo padce borznih indeksov. A eno je gotovo: ko vse hitro narašča, se bo ta obrat zagotovo zgodil. Vedno se je. In kdor je opazoval dogajanje v letu 2023 ter pozna zgodovino borznih zlomov, skoraj zagotovo lahko trdi, da "pot navzdol" ni več daleč.

Borze so dejansko nekaj, česar v današnjem svetu ne potrebujemo. So izjemno škodljive, saj prispevajo k poglabljanju globalne neenakosti – povzročajo obsežno revščino in lakoto na eni strani ter ustvarjajo gigantsko bogastvo manjšine na drugi strani. Poleg tega borze ovirajo normalno delovanje ekonomskega sistema družbe ter otežujejo načrtovanje državnih in drugih izdatkov, saj povzročajo neprestana cenovna nihanja ključnih svetovnih dobrin, kot so pšenica, koruza, soja, plin, kovine, energenti, itd.

Verjetno iz vsega povedanega lahko sklepamo, da se bo borzni zlom zgodil kmalu. Morda bomo takrat spoznali, da ne potrebujemo borznega špekuliranja, temveč stabilen oziroma zdrav ekonomski sistem, ki bo usmerjen v zadovoljevanje materialnih potreb ljudi. Brez stalne cenovne negotovosti in finančnih špekulacij bomo morda prepoznali, da potrebujemo predvsem dobrine in storitve, ki jih z bolj premišljenim upravljanjem lahko pravičneje delimo med vse ljudi. S tem bi dosegli blaginjo, vzpostavili mir in v miru skrbeli za svoje okolje.

Za tiste, ki vztrajajo pri borzah v upanju na "brezdelen" ali lahek zaslužek, pa velja stara modrost: "Kdor visoko leta, nizko pade".

Mir, človekove pravice in božič

Gaza, Zahodni breg in Izrael, kjer trenutno divja kruta vojna (kar pač velja tudi za vse druge vojne), predstavljajo območje velike simbolike. Ti kraji so tesno povezani s tremi velikimi svetovnimi religijami – judovstvom, krščanstvom in islamom (izrazi so povzeti po Wikipediji, vrstni red pa izhaja iz starosti posamezne religije). Konflikti na tem območju segajo v desetletja, stoletja, dejansko pa že tisočletja v preteklost. Na tem relativno majhnem koščku Zemlje je zgoščeno več občutenj in čustev kot kjer koli drugje – po eni strani je veliko sovraštva, maščevanja in zamer, po drugi strani pa občudovanje, čaščenje, pripadnost in ljubezen. Zato je izjemno pomembno, da storimo vse, kar je v naši moči, za vzpostavitev miru na tem območju, saj to lahko pomembno prispeva tudi k miru v drugih delih sveta.

Kdaj, če ne prav ob božiču, bi bil bolj ustrezen trenutek za dosego miru na tem območju? Božič, čeprav izvorno krščanski praznik, danes predstavlja globalno praznovanje, ki presega svoj verski izvor. Božič simbolizira rojstvo Kristusa – rojstvo svetlobe; skoraj vsa starodavna ljudstva so praznovala to obdobje, ko se je dan začel daljšati. Hkrati svetloba predstavlja tudi simbol dobrega, ki premaga temo – zlo; ljubezen, ki premaga sovraštvo in ločenost, kar je ključno za vzpostavitev miru. Božič je torej (globalni) simbol luči, ljubezni in miru.

Letošnji božič je zato še posebej pomemben. Se zmoremo končno uskladiti in zaživeti drug ob drugem ter odpuščati pretekla sovraštva? Nenazadnje nas vse svetovne religije učijo prav tega. Razmišljajmo pa še širše. Kje danes najdemo "svete" zapise, ki izhajajo iz vseh svetovnih religijskih tradicij? Predvsem v Splošni deklaraciji človekovih pravic.

V tem dokumentu, ki je bil sprejet v Parizu pred 75 leti na ruševinah grozovite 2. svetovne vojne, so zajete težnje človeštva, ki zagovarjajo pravice vseh ljudi do življenja; dostojanstva, medsebojnega spoštovanja, enakosti in enakopravnosti; svobode misli, verovanja in gibanja; zdravja in blaginje ter miru. Lahko bi rekli, da gre tudi za izražanje ljubezni do bližnjega (oziroma sočloveka na splošno), če se želimo izraziti bolj religiozno.

Iz deklaracije izhaja cela vrsta dokumentov, konvencij in zavez, še posebej pa v Ciljih trajnostnega razvoja, ki jih je človeštvo skupaj sprejelo in potrdilo, prav tako v Parizu, leta 2015. Cilji trajnostnega razvoja pomembno vključujejo – poleg odprave revščine, lakote, neenakosti in podobno – tudi skrb za naše skupno okolje.

Božič je, priznajmo si, prerasel v globalni praznik predvsem zahvaljujoč komercializaciji. Žal je tako postal praznik materializma, sebičnega potrošništva, pohlepa korporacij in uničevanja planeta zaradi čezmerne (in izrazito neenakomerne) porabe globalnih dobrin. Na nas je, da ga preoblikujemo in ga uskladimo z izvornim Kristusovim načelom ljubezni in miru, v obliki, ki je prilagojena potrebam in izzivom sodobnega časa.

Zakaj torej ne bi praznovali božiča na drugačen način?

Nič ni bolj v skladu z resničnim božičnim duhom kot prizadevanje za mir v svetih krajih treh religij – v Gazi, na Zahodnem bregu in v Izraelu ter drugod po svetu.

Prav tako ni nič bolj v skladu z resničnim božičnim duhom kot ignoriranje gigantskega potrošniškega aparata, ki nas prefinjeno prepričuje, da moramo množično kupovati nepotrebna darila, kičaste lučke in okrasje ter prirejati veličastne božične večerje.

Nič ne more biti bolj v skladu z resničnim božičnim duhom kot prizadevanje za ohranjanje okolja.

In nenazadnje, nič ni bolj v skladu z resničnim božičnim duhom kot prizadevanje za medsebojno delitev globalnih dobrin, s čimer bi vsakomur omogočili zadovoljevanje osnovnih potreb ter zdravje in blaginjo.

Svoboda, enakost in pravičnost za vse

10. decembra 2023 mineva 75 let od sprejetja enega najpomembnejših dokumentov v zgodovini človeštva: splošne oziroma univerzalne deklaracije človekovih pravic. V tem prelomnem dokumentu so zapisane neodtujljive pravice, ki pripadajo vsakomur ne "glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politični ali drugi nazor, narodno ali družbeno poreklo, premoženje, rojstvo ali katerokoli drugo okoliščino," kot je zapisano v 2. členu te deklaracije. Svetovni dan človekovih pravic obeležujemo na dan, ko je bila leta 1948 v Parizu sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic.

Tema letošnjega dneva človekovih pravic je "svoboda, enakost in pravičnost za vse". Čeprav je del sveta deležen pravic, ki izhajajo iz deklaracije in so del nacionalnih ustav ter zakonov, pa jih še mnogo več živi v skrajni revščini in vojnih razmerah, številni so izkoriščani, ponižani, trpinčeni, ali pa so jim kako drugače kratene njihove pravice. Poglejmo si samo nekaj primerov, kako številnim ljudem po svetu so kršene temeljne človekove pravice, ki so za nas nekaj samoumevnega.

"Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest, in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva." (1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)

Po podatkih Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo se je leta 2022 po svetu s pomanjkanjem hrane spopadalo med 691 in 783 milijoni ljudi, pri čemer je povprečje znašalo 735 milijonov. To pomeni povečanje za 122 milijonov ljudi v primerjavi z letom 2019, pred pandemijo COVID-19. Hkrati pa vemo, da danes na svetu pridelamo dovolj hrane za 10 milijard ljudi; v letu 2023 nas na planetu živi 8 milijard. (Ekonomija delitve)

"Vsakdo ima pravico do življenja, prostosti in osebne varnosti." (3. člen)

V Gazi je bilo do 8. decembra, torej v dveh mesecih, ubitih več kot 17.000 Palestincev, od tega več kot 7.000 otrok, ranjenih pa je bilo 46.000 ljudi. Dva milijona ljudi živi v popolnoma nečloveških razmerah stalnega bombardiranja, pomanjkanja hrane, vode, energije; okupacije, poniževanja itd. (Aljazeera)

"Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje." (25. člen, 1. odstavek)

2,4 milijarde ljudi (29,6 odstotka svetovnega prebivalstva) nima stalnega dostopa do hrane, kar se meri z zmerno ali hudo negotovostjo preskrbe s hrano. (FAO)

Eden od štirih ljudi na Zemlji v svojem domu nima primernega ​dostopa do pitne vode, skoraj polovica Zemljanov pa nima primerno urejenih sanitarij. (UNICEF)

Več kot polovica svetovnega prebivalstva – 4,5 milijarde ljudi – nima primernega dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev; v letu 2019 pa sta imeli približno dve milijardi ljudi finančne težave zaradi izdatkov za zdravje iz lastnega žepa, vključno s 344 milijoni ljudi, ki živijo v skrajni revščini. (WHO)

"Vsakdo ima pravico do izobraževanja. Izobraževanje je brezplačno vsaj na osnovnih in temeljnih stopnjah. Izobraževanje na osnovni stopnji je obvezno. Tehnično in poklicno izobraževanje je splošno dostopno; visokošolsko izobraževanje je vsem enako dostopno na podlagi doseženih uspehov.

Izobraževanje je usmerjeno k polnemu razvoju človekove osebnosti in utrjevanju spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Spodbuja razumevanje, strpnost in prijateljstvo med vsemi narodi in rasnimi ali verskimi skupinami ter podpira dejavnosti Organizacije združenih narodov za ohranjanje miru." (26. člen, 1. in 2. odstavek)

Najnovejši podatki organizacije UNESCO kažejo, da se je od leta 2021 število otrok, ki ne obiskujejo šole, povečalo za 6 milijonov in zdaj znaša 250 milijonov.


Kaj nam povedo ti podatki? Predvsem nam govorijo o naši brezbrižnosti, samozadovoljstvu, pohlepu, sebičnosti in tudi krutosti. V globalnem svetu, v času naprednih komunikacijskih tehnologij, ne moremo reči, da "ne vemo", da "nismo vedeli", da "se to nas ne tiče". Človekove pravice so univerzalne, splošne, in potemtakem morajo resnično veljati za vse. Ne smemo živeti v svojih malih svetovih in se ukvarjati samo s svojimi malimi problemi, medtem ko velik del sveta trpi. To je nečloveško.

Uveljavitev človekovih pravic po vsem svetu pomeni, da si moramo medsebojno deliti globalne dobrine in sodelovati. Drugače ne moremo rešiti globalnih problemov. In če jih ne bomo rešili, se bomo nazadnje morda tudi sami znašli v statistikah kršitev človekovih pravic, ki smo jih opisali.

Splošna deklaracija človekovih pravic ni samo prazno naštevanje pravic, temveč je dokument, ki bi nas moral zavezovati k aktivnemu prizadevanju – da vsakomur omogočimo uživanje teh pravic. Da torej končno zaživimo na planetu miru in blaginje.

Zakaj ekonomija delitve?

Ekonomija delitve v prvi vrsti predstavlja nov način razmišljanja o svetu, v katerem živimo; o naših medsebojnih odnosih, ciljih in prioritetah. Na prvi pogled se zdi, da govorimo zgolj o ekonomskem področju, v resnici pa se ekonomija delitve dotika skorajda vseh družbenih področij in ključnih problemov današnjega sveta. Kaj imajo skupnega podnebna in okoljska kriza, globalna neenakost, migrantska kriza, vojaški in politični konflikti, kriza medčloveških odnosov in vrednot itn.? V presečišču teh kriz bomo vselej našli ekonomsko področje.

Zakaj je ekonomsko področje tako pomembno? Zato, ker je od tega področja odvisna naša blaginja, v najbolj temeljnem smislu pa naše življenje oziroma preživetje. Hrana, oblačila, zdravila, stanovanja, računalniki, transportna in komunikacijska sredstva, izobraževanje – seznam ekonomskih dobrin je skorajda neskončen. Ekonomija je dobesedno temelj našega bivanja v fizičnem telesu.

Za današnji ekonomski sistem, ki je svoj razcvet doživel v 20. stoletju, je značilen predvsem hiter tehnološki razvoj in neprestana gospodarska rast – v tem smislu velja za uspešnega. Vendar pa so si rezultate tega hitrega razvoja v veliki meri prisvojile države, ki so bile že v izhodišču bolj razvite. A tudi znotraj teh držav so bile koristi zelo neenakomerno porazdeljene. Zato imamo danes v svetu in tudi znotraj držav globok prepad med revnimi in bogatimi. Ta velika neenakost sproža skrajno revščino, lakoto, neželene migracije, družbene konflikte in tudi vojne.

V začetku 20. stoletja je po svetu živelo 1,6 milijarde ljudi, ob koncu stoletja pa že 6 milijard. Danes (2023) nas je 8 milijard, zaradi česar so zahteve po naravnih virih vedno večje. Kljub temu pa to ni glavna težava. V samem jedru obstoječega ekonomskega sistema leži zahteva po nenehni gospodarski rasti, saj je le tako mogoče ustvarjati nove in nove dobičke – ta prizadevanja poganjajo pohlep, sebičnost ter želja po moči in bogastvu. Posledično to zahteva vedno večje izčrpavanje naravnih virov, in prav zaradi tega smo dosegli (ali že presegli) meje zmožnosti planetarnega okolja. Okolje ne zmore več obnavljati svojih virov, preobremenjeno je s strupi, radioaktivnimi odpadki, plastiko in seveda toplogrednimi plini. Posledice so vidne v obliki naravnih katastrof, revščine, migracij, družbenih konfliktov in vojn.

Reševanja nakopičenih problemov smo se lotili na zelo nenavaden način, ki ga imenujemo "zeleni prehod". Nove tehnologije bodo morda res pripomogle k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov (pod pogojem, da se uvajajo po vsem svetu), vendar pa se s tem še povečujejo potrebe po naravnih virih, na primer za izdelavo električnih avtomobilov, solarnih panelov, vetrnih elektrarn, jedrskih elektrarn in podobno. Ker se nove tehnologije uvajajo ob nespremenjenih ekonomskih vzorcih – tekmovalnost (konkurenčnost), gospodarska rast, dobiček kot osrednji cilj gospodarskih dejavnosti in komercializacija družbenih dejavnosti – se v resnici nič ne spreminja. Pravzaprav se krize, omenjene v besedilu, le še poglabljajo. Zato mnogi danes govorijo o polikrizi, ki ji lahko rečemo kar splošna kriza človeštva.

Zato je nujno, da se ključne spremembe začnejo na ekonomskem področju. Ker ekonomija neposredno vpliva na blaginjo in kakovost življenja vseh ljudi, moramo preseči miselnost, ki trenutno oblikuje ekonomski sistem. Tekmovanje za dobrine, sebičnost in pohlep moramo preoblikovati v sodelovanje, medsebojno delitev dobrin in zmernost. Dobrin je dovolj za osnovne potrebe vseh ljudi, zato moramo ekonomski sistem prilagoditi tako, da bo vsakomur omogočil dostop do osnovnih dobrin. Hrana, voda, stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje so osnovne dobrine, ki bi morale biti dostopne vsakemu Zemljanu. To lahko dosežemo z uvedbo ekonomije delitve.

Šele ko bomo vsakomur omogočili zadovoljevanje osnovnih človeških potreb, bomo lahko učinkovito začeli reševati tudi druge ključne probleme človeštva. Ko se bodo vsi ljudje počutili ekonomsko varne, bomo s tem postavili trdne temelje za mir in učinkovito reševanje okoljskih ter podnebnih problemov. Z uvedbo ekonomije delitve bomo prvič v zgodovini človeštva lahko zares govorili o pravičnosti, sočutju in nenazadnje ljubezni do drugih.

Bomo gledali stran, ko umirajo otroci

"Vsakdo ima pravico do življenja, prostosti in osebne varnosti."
"Nikogar se ne sme podvreči mučenju ali krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju." (3. in 5. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)

"Otrok mora uživati posebno varstvo. Z zakonom ali na drug način mu je treba omogočiti, da se bo v svobodi in dostojanstvu razvijal fizično, psihično, moralno, versko in družbeno zdravo in normalno. V zakonih, sprejetih za varstvo otroka, naj bo otrokova korist poglavitno vodilo." (2. načelo Deklaracije o otrokovih pravicah, 1959)

"Države pogodbenice priznavajo, da ima vsak otrok neodtujljivo pravico do življenja. Države pogodbenice bodo v največji možni meri zagotovile otrokovo preživetje in razvoj." (6. člen Konvencije o otrokovih pravicah, 1989)

"EU in države članice morajo spoštovati, varovati in spodbujati pravice otrok. Vse politike EU z vplivom na otroke morajo biti načrtovane ob upoštevanju otrokovih koristi." (Evropska komisija: Pravice otrok)

Začeli smo naštevanjem nekaj ključnih dokumentov in zavez, ki so povezani z zaščito otrok, ki jih Konvencija o otrokovih pravicah (1989) opredeljuje kot "vsako človeško bitje, mlajše od osemnajst let".

Te visokoleteče besede pa nadaljujmo z neusmiljeno statistiko. Po zadnjih podatkih je bilo v Gazi od 7. oktobra do 10. novembra (35 dni) 2023 ubitih vsaj 11.078 ljudi, od tega vsaj 4506 otrok in 3027 žensk. To pomeni, da je vsak dan konflikta v Gazi umrlo približno 128 otrok. Če vemo, da je v slovenskih osnovnih šolah približno 19 otrok v enem oddelku, potem je to tako, kot bi v Gazi vsak dan umrlo več kot za šest in pol osnovnošolskih razredov otrok.

Medtem ko državljani tako imenovanega razvitega sveta vstopamo v praznično božično-novoletno obdobje leta – z nakupi, lučkami, obdarovanji, praznovanji, sejmi – območje severne Gaze postaja "pekel na Zemlji", kot je 10. novembra na tedenski novinarski konferenci v Ženevi dejal Jens Laerke, tiskovni predstavnik Urada ZN za usklajevanje humanitarnih zadev.

Na prvi pogled se morda zdi, da se nas izraelsko-palestinski konflikt ne tiče neposredno. To je pač tam nekje daleč. Mi pa tukaj samozadovoljno živimo svoja življenja. Pač ne gre tako. Živimo v globalnem okolju, kupujemo stvari iz celega sveta, potujemo po svetu, vpeti smo v svetovne gospodarske in finančne povezave, povezuje nas internet, imamo eno podnebje itd. Zato ne moremo reči, da se nas dogodki drugje ne tičejo. Če ne drugega, bo izraelsko-palestinski konflikt sprožil nov begunski val, morda novo energetsko krizo, inflacijo…; se nas to res ne tiče? Po drugi strani pa gre za nas kot človeška bitja. Smo res lahko tako vsakdanje normalni, brezbrižni, medtem ko v Gazi vsak dan umre za več kot šest osnovnošolskih razredov otrok?

Kot državljani evropske države imamo možnost, da se javno izrečemo (pisno, ustno, na demonstracijah, s pozivi politikom, s peticijami, s humanitarno pomočjo…), da se ustavi nasilje v Gazi, Ukrajini in povsod drugje. Izkoristimo to možnost. Zavzemimo se za mir, za prekinitev spopadov, za politične rešitve konfliktov. Nenazadnje nas k temu zavezujejo deklaracije, konvencije in zaveze, ki smo jih omenili na začetku.

Predvsem pa ne glejmo stran, ko umirajo otroci. Nič hujšega ni na svetu.

Praznovati božič 2023?

Čeprav je do božiča še približno mesec in pol, je morda zdaj najprimernejši čas za razmislek o tem velikem krščanskem prazniku. Če razumemo pomen tega praznika, bi morali letošnje praznovanje preprosto opustiti. To so pred nekaj dnevi sklenili v Svetu cerkvenih voditeljev v Jordaniji. Božični bazarji, božične lučke, božični nakupi, božična obdarovanja, podobe Božička na vsakem vogalu itd. so že tako in tako v popolnem nasprotju z obeležitvijo Kristusovega rojstva, še zlasti v luči okrutne vojne v Palestini, v zgodovinskih krajih Jezusovega rojstva in delovanja. Če dobro razmislimo, je božič že dolgo predvsem praznik nakupov, blišča, dobičkov; skratka, skrajno skomercializiran trgovski projekt. Kaj pa, če bi ga letos praznovali v skladu z njegovim bistvom kot praznik ljubezni, luči, sočutja in pomoči – še zlasti za najrevnejše ljudi po svetu, otroke v Gazi in drugje. Mar ne bi bilo pravo praznovanje tudi prizadevanje za mir v svetu? In za okolje?

V prej omenjenem Svetu cerkvenih voditeljev v Jordaniji so sprejeli odločitev, da se bodo letos odpovedali božičnim bazarjem, glasbenim prireditvam in obdarovanju otrok. Prav tako ne bo okraševanja, praznovanja pa bodo omejena izključno na religiozne molitve in obrede. Darila, ki bi jih sicer namenili cerkvi, bodo usmerjena v pomoč prebivalcem Gaze, hkrati pa voditelji vernike in druge pozivajo, naj tudi sami prispevajo za pomoč trpečemu prebivalstvu Gaze.

Globalni praznik sočutja, medsebojne delitve dobrin in miru

Božič se že dolgo ne tiče le vernih kristjanov, ampak je prerasel v globalni praznik. Zato bi morali– kristjani in drugi – resno razmisliti, kakšen smisel ima tekanje za darili, okraševanje domov in mest, praznovanje za obloženimi mizami in podobno. Morda pa res živimo v tako temačnem svetu, da ga skušamo na vsak način razsvetliti. Vendar zato ne potrebujemo zunanje bleščave, temveč notranjo luč, ki jo simbolizira rojstvo Kristusa.

Mar ni ta luč tista, ki nas vodi v sočutje in ljubezen do drugih? A sočutja in ljubezni ne izražamo z obloženimi mizami in na razsvetljenih bazarjih, polnih kiča, temveč s konkretnimi dejanji in prizadevanji za mir ter za blaginjo drugih. V času vojne v Palestini, kjer dnevno umre ali je ranjenih več deset otrok, je praznovanje božiča, kot smo ga vajeni v zadnjih letih – s prazničnimi nakupi, božičnim drevesom, razsvetljenimi mesti, polnimi mizami dobrot in bogatimi darili – skorajda cinično. Vsekakor pa to izraža naše nerazumevanje sveta, v katerem živimo.

Demonstrirati in kako drugače zahtevati mir, darovati dobrodelnim organizacijam ali kako drugače pomagati svetovnim revežem, poskrbeti za okolje (darila namreč precej obremenjujejo globalno okolje) in podobna dejanja so v resnici pravo praznovanje božiča. Morda pa bi res lahko prisluhnili cerkvenim voditeljem v Jordaniji in letos opustili božič oziroma ga praznovali drugače – v prizadevanju za mir in pravičnejšo delitev globalnih dobrin.

Kako lahko gledate te ljudi umirati

"Po vsem svetu so moški, ženske in majhni otroci, ki ne premorejo niti najosnovnejšega za preživetje; prepolna so jih mesta mnogih najrevnejših držav sveta. Ta zločin me navdaja s sramom. Bratje moji, kako lahko gledate te ljudi umirati pred svojimi očmi in sebe imenujete ljudje?" (Maitreja, sporočilo št. 11, 5. januar 1978)

Po zadnjih podatkih se je v letu 2022 na svetu kar 783 milijonov ljudi soočalo z lakoto (UN News). Če upoštevamo, da ima Evropska unija, ki šteje 27 članic, skupno 448 milijonov prebivalcev (Wikipedia), postane ta številka še bolj alarmantna. Leta 2022 je bilo približno 29,6 odstotka svetovnega prebivalstva, to je 2,4 milijarde ljudi, zmerno ali resno prehransko ogroženih, kar pomeni, da niso imeli dostopa do ustrezne hrane.

Te številke postanejo še bolj nerazumljive, ko spoznamo, da zdajšnja pridelava hrane zadošča za prehrano približno 10 milijard ljudi (Journal of Sustainable Agriculture), medtem ko na Zemlji trenutno živi osem milijard ljudi.

Podobno visoke številke veljajo tudi za vodo. Najnovejši podatki kažejo, da kar 26 odstotkov svetovnega prebivalstva (2 milijardi ljudi) nima dostopa do primernega vira pitne vode, 46 odstotkov (3,6 milijarde ljudi) pa nima dostopa do primernih sanitarij (Unesco).

V svetu, kjer je dovolj osnovnih dobrin za vse ljudi, pomeni pomanjkanje dostopa do teh dobrin, kot sta voda in hrana, dejanski zločin, kot poudarja Maitreja. Onemogočanje dostopa do hrane tudi samo enemu človeku že predstavlja kršitev zakonov, ustave, konvencij in deklaracij, ki smo se jim zavezali. Kaj šele, ko gre za milijone ali celo milijarde ljudi, ki so jim te osnovne pravice kršene. Res bi nas moralo biti sram, da kot posamezniki in kot družbena skupnost to dopuščamo.

Splošna deklaracija človekovih pravic predstavlja najvišji "zakon", ki so se mu zavezale vse države sveta. Čeprav sama deklaracija ni pravno zavezujoč dokument, pa iz nje izhaja Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki je bil podpisan 16. decembra 1966 v New Yorku in je začel veljati 3. januarja 1976. Ta pakt vsebino deklaracije prevaja v pravno zavezujoče določbe. Pravica do hrane, zapisana v 11. členu tega pakta, je še dodatno opredeljena v Splošni opombi št. 12, Pravica do ustrezne prehrane, ki je bila sprejeta leta 1999.

Dostop do hrane je za vsakogar ne le pravica, ampak je tudi zakonska obveza vseh držav, kar je še dodatno zapisano v ustavah in zakonih posameznih držav. Zato je prikrajšanje ljudi za njihove najosnovnejše pravice – dostop do hrane in vode – zločin. Vendar pa gre pri tem tudi za etični in moralni vidik, torej za našo človečnost. Spomnimo se besed Maitreje: "Bratje moji, kako lahko gledate te ljudi umirati pred svojimi očmi in sebe imenujete ljudje?"

Svet pada s tečajev

»Svet pada s tečajev. Geopolitične napetosti naraščajo, globalni izzivi se kopičijo, mi pa smo se očitno nezmožni enotno odzvati,« je pred kratkim v generalni skupščini OZN dejal generalni sekretar OZN Antonio Guterres (Dnevnik). Z generalnim sekretarjem se lahko samo strinjamo. Zdi se, da vsi skupaj samo nekaj čakamo. Da se bodo stvari uredile. A nič ne pomaga; zmedo, ki smo jo ustvarili, lahko reši samo človeštvo samo. V nadaljevanju izpostavljamo tri ključne probleme sodobnega sveta, ki jih moramo končno začeti reševati na globalni ravni v duhu sodelovanja in pravičnosti; to so vojne, globalna neenakost, podnebna in okoljska kriza.

Vojne

Na prvem mestu so vojne; trenutno v svetu poteka 6 večjih, 14 »srednjih« in 22 »manjših« oboroženih konfliktov (Wikipedia). Čeprav gre za največji in najbolj nevaren problem človeštva – vsaka vojna lahko eskalira v jedrsko, še zlasti, če so vanjo vpletene jedrske velesile – ga je mogoče najhitreje rešiti. Tako rekoč takoj. Treba je zgolj razglasiti premirje in začeti s pogajanji. Le-ta so lahko dolgotrajna in naporna, orožje pa lahko potihne že jutri. Nič novega in doslej nevidenega. Zato je ta problem v vsej svoji zapletenosti dejansko enostaven. Kar pomeni, da gre za svojevrsten oksimoron.

Danes skorajda nihče več ne verjame, da se na primer vojna v Ukrajini lahko razplete z orožjem. Od te vojne imajo koristi samo še orožarske korporacije, ki kujejo bajne dobičke. Vsi ostali bodisi neposredno trpijo bodisi posredno čutijo posledice te strašne vojne. Vse države, ki pošiljajo orožje na katero koli vojno območje in ignorirajo mirovne pobude, so soudeleženke v vojni. Tudi Slovenija. Smo militatna in militaristična država? Ne, smo pa poslušna država. Preprosto ne upamo si na glas izreči in prizadevati za mir. Alternative miru ni oziroma je – totalno uničenje. Si to želimo?

Globalna neenakost

Na drugem mestu je globalna neenakost. V resnici globalna neenakost povzroča mnogo več žrtev in tragedij kot vse vojne skupaj. Letno zaradi lakote in z njo povezanih bolezni umre približno 9 milijonov ljudi, lani (2022) pa je v vseh vojaških konfliktih umrlo 238.000 ljudi. Ne gre za to, da bi zmanjševali pomen katerih koli žrtev, toda nikakor ne smemo pozabiti na žrtve neusmiljene korporativne vojne za naravne vire in dobičke. Ta vojna je po svoji naravi ekonomska, povzroča pa smrti milijonov ljudi, ki ostanejo brez vsega in zaradi lakote ter skrajne revščine umirajo počasi in v strašnih mukah.

Vendar se o lakoti in skrajni revščini danes skorajda ne govori. Raje občudujemo ekscentrične bogataše tipa Musk in Bezos, ki s svojim ekstremnim bogastvom osvajajo vesolje, si podaljšujejo življenje ali pa si kupujejo stotine milijonov dolarjev vredne jahte. Prav nič mar pa nam ni za milijone brezimnih ljudi, ki nimajo dovolj hrane niti za spodoben obrok – po zadnjih podatkih je danes v svetu kar 783 milijonov ljudi, ki gredo vsak dan spat lačni. Neenakost je zlo, ki ga niti obsodimo ne, kaj šele, da bi ga poskušali izkoreniniti.

Le redki politiki reševanje neenakosti postavljajo v svojo agendo. Podnebne spremembe so res velikanski izziv, a brez miru in bolj pravične delitve globalnih virov, jih ne moremo rešiti. Globalna neenakost je dejansko največji problem človeštva. Vojne, kot smo rekli, lahko rešimo hitro, če le obstaja politična volja za to. Globalna neenakost pa zahteva spremembo naše ekonomske paradigme v smeri bolj pravične delitve globalnih virov. Govorimo nič manj kot o potrebi po ekonomiji delitve.

Podnebna in okoljska kriza

Čeprav politiki – predvsem zaradi velikega pritiska javnosti – podnebne spremembe postavljajo na sam vrh svojih političnih agend, pa imajo pogosto figo v žepu. Tako imenovani zeleni prehod je resda potreben, a zgolj z (dragimi) električnimi avtomobili in s solarnimi paneli ne bomo rešili podnebne krize. Samo s skupnim globalnim pristopom – kar vključuje ohranjanje in širjenje gozdov, zmanjšanje prometa, zmernejše življenje itd. – se lahko soočimo s to veliko krizo človeštva. A če prej ne rešimo vojn in problematike obsežne revščine (neenakosti), so prav vsi ukrepi zaman, saj najrevnejši ljudje in najrevnejše države nikoli ne bodo v ospredje postavile podnebnih in okoljskih težav, kajti preživetje je vselej na prvem mestu. Zato so očitki revnim ljudem in revnim državam, da premalo storijo za okolje, cinizem brez primere.


Seveda so ti trije ključni problemi človeštva medsebojno tesno prepleteni, vsi ostali problemi človeštva pa so z njimi tesno povezani. Nezaželene migracije in družbeni nemiri so na primer posledica vojn, globalne neenakosti (revščine) ali podnebnih sprememb.

Tri ključne probleme človeštva lahko rešimo samo z mednarodnim sodelovanjem, kar je le drugi izraz za to, da se »odzovemo enotno«. Brez tega ne gre.

Najprej objavljeno na portalu Za.misli: Svet pada s tečajev

Slika kreirana s pomočjo umetne inteligence

Poplave marsikaj naplavijo

Katastrofalne poplave v začetku letošnjega avgusta so po že tako težkem mesecu skorajda vsakodnevnih neurij uničile dobršen del Slovenije. Poplave so poplavile in odplavile številne domove, podjetja, kulturne domove, šole, vrtce, ceste, mostove in drugo infrastrukturo. Poleg velikanske materialne škode in človeških žrtev pa so poplave močno zaznamovale tudi celotno družbeno skupnost. Velika vodna sila je naplavila marsikaj. Tako dobro kot slabo.

Začnimo z dobrim. O takojšnjem odzivu gasilcev skorajda ni treba izgubljati besed. Ti se pri vsaki nesreči odzovejo nemudoma, zato je bilo tudi žrtev na srečo malo. Gasilski dom v vsakem mestu, kraju in v vsaki vasi je nekaj izjemno dragocenega. Civilna zaščita, ki je aktivirala različne profesionalne in prostovoljne reševalne in druge enote, vključno z vojsko, je prav tako hitro in odlično opravila svoje delo. Potem seveda krajani prizadetih območij, ki so takoj začeli z reševanjem življenj in premoženja, pa naj je šlo za njihovo ali sosedovo.

Že kmalu so začeli prihajati prostovoljci, ki so opravili nešteto ur prostovoljnega dela. Tudi številni, predvsem mali podjetniki, so s svojo mehanizacijo in z drugimi stroji ter pripomočki opravili veliko brezplačnega in dragocenega dela. Prav tako so se hitro organizirale dobrodelne organizacije in začele zbirati pomoč in jo nemudoma tudi deliti. Odzvala se je praktično celotna Slovenija, komajda kdo ni prispeval vsaj nekaj evrov, nekateri pa so podarjali avtomobile, stanovanja, belo tehniko itd. Ni, da ni, bi lahko rekli.

Tudi politični organi – od države do lokalnih skupnosti – so se hitro organizirali in nemudoma začeli sprejemati ukrepe. Vlada je razglasila dan solidarnosti, ki se je navkljub nekaterim kritikam izkazal za dobro potezo. Lokalne skupnosti, ki so bile najbolj prizadete, so seveda nemudoma zavihale rokave. Župani so bili takoj na terenu in organizirali vse razpoložljive lokalne vire pomoči. Tudi mediji so s terenskim poročanjem in z drugim obveščanjem opravili veliko in koristno delo. Morda smo še koga pozabili omeniti, vendar pod črto lahko rečemo, da je bil odziv prostovoljcev, organiziranih reševalnih enot, vojske, politike, dobrodelnih organizacij, nekaterih podjetij, medijev in državljanov na splošno hiter, odločen in odličen.

Nadaljujmo s slabim. Verjetno še najmanj slabi so bili večni nergači in kritiki, še zlasti spletni, ki skritizirajo vse, kar se skritizirati da. A to se da ignorirati. Nekateri politiki in nekdanji politiki so si pošteno zavihali rokave in poprijeli za lopate – a seveda obvezno pred kamerami. A tudi to je nenazadnje bolje kot nič. Ustvarili so si dragocen material za prihodnje volitve, na primer evropske prihodnje leto. Nekateri pa preprosto ne morejo brez Instagrama.

Potem pa so tu zavarovalnice in banke. One živijo na drugem planetu. Imajo velikanske dobičke, a se do pike držijo svojih neživljenjskih klavzul in zloglasnega »drobnega tiska«. Slovenske banke so samo v prvih petih mesecih letošnjega leta ustvarile kar 437,7 milijona evrov dobička pred davki. To pomeni 2,9 milijona evrov na dan, če štejemo tudi sobote in nedelje. So bankirji tako zelo garali, tudi za vikende? Ne, prebivalcem in podjetjem so denar posojali za visokih obrestnih merah, njihov denar pa hranili po nizkih obrestih. Denar dela denar: 24 ur na dan, 365 dni v letu.

Čeprav je cela država solidarna, banke in zavarovalnice ne morejo biti. Zakaj že? Pravijo, da bi bilo ogroženo njihovo poslovanje, njihova kapitalska ustreznost. Kar je neumnost. Nihče noče tega. »Ogrožen« je samo njihov dobiček, visoke nagrade in bonusi vodstvenih delavcev. Morda bi se bankirji in zavarovalničarji kdaj pa kdaj vendarle lahko spomnili, da se tudi oni vozijo po javnih cestah, mostovih, da nekdo skrbi za infrastrukturo, ki jo uporabljajo itd.

Prav tako nekako pogrešamo vselej glasne »influencerske« podjetnike, ki gredo takoj »v luft«, če se samo omeni progresivno obdavčenje, dvig prispevne stopnje (na primer za dolgotrajno oskrbo starejših in dolgotrajno bolnih) ali dvig minimalne plače. Zdaj pa jih nekako ni slišati? A morda se motimo. Morda potihoma pripravljajo pomoč prizadetim v poplavah. Nikomur ne želimo delati krivice.

Skratka, katastrofalne poplave so naplavile marsikaj. Najprej izjemno sočutje, solidarnost in sodelovanje državljanov, prostovoljnih in profesionalnih reševalcev, politike, medijev, številnih podjetnikov itd. Razkrile pa so tudi velikanski pohlep, brezbrižnost in ignoranco tistih, ki že tako imajo največ.

Najprej objavljeno na portalu Za.misli: Poplave marsikaj naplavijo