Kaj je narobe s svetom?

Kaj je narobe s svetom, v katerem zaradi posledic skrajne revščine vsak dan umre 50.000 ljudi, hkrati pa beležimo neprestano gospodarsko rast in vemo, da je osnovnih dobrin dovolj za preživetje vseh ljudi na planetu?

Kaj je narobe s svetom, v katerem 1,2 milijarde ljudi oziroma skoraj vsak peti Zemljan životari v absolutni revščini (pomeni, da ima za svoje preživetje na voljo manj kot 1 ameriški dolar dnevno), medtem ko 946 svetovnih milijarderjev skupno premore 3.500 milijard ameriških dolarjev?

Kaj je narobe s svetom, v katerem najmočnejša in najbogatejša država letno vrže v smeti 45 milijonov ton hrane, medtem ko gre vsak večer 852 milijonov ljudi lačnih v posteljo – če jo imajo seveda?

Kaj je narobe s svetom, kjer je zaradi pretirane in nesmotrne porabe naravnih virov, ogroženih 41.415 živalskih in rastlinskih vrst, 16.306 izmed njih pa grozi izumrtje? Da globalnega segrevanja ozračja in z njim povezanih posledic sploh ne omenjamo.

Nekaj je brez dvoma očitno. Obilno bogastvo planeta je skrajno nepravično porazdeljeno in še tam, kjer ga je (pre)več se z njim ravna skrajno neprimerno in potratno. In ta nepravičnost je vzrok, ne pa posledica največjih problemov človeštva: revščine, lakote, ozdravljivih bolezni; sporov, konfliktov, vojn in tudi terorizma; frustracij, strahu in stresa, ki prevevajo sodobno globalno družbo.

Rešitve, ki nam jih ponujajo naši voditelji, ekonomski in politični, so neučinkovite in nas vodijo samo še navzdol. Tako opevana konkurenčnost je dejansko samo brezobziren boj za planetarne vire oziroma dobrine. V ozadju te neusmiljene tekme sta »stari« človeški lastnosti pohlep in sebičnost. »Vse zase in nič za druge«, kot se je že pred več kot dvema stoletjema izrazil znameniti filozof in ekonomist Adam Smith.

Če poznamo prave vzroke problemov, so nam tudi rešitve na dosegu roke. Medsebojna delitev dobrin (ang. share), ki temelji na pravičnosti, na resničnem sodelovanju in solidarnosti, je ključ za rešitev največjih in skrajno nevarnih problemov človeštva. Zveni nenavadno? Utopično? Pa ni.

Dogovor med državami za pravičnejšo porazdelitev ključnih planetarnih virov (dobrin), s katerimi je mogoče zadovoljiti osnovne potrebe vseh ljudi na planetu, za globalno skupnost ne bi smel biti velik problem. Imamo tudi organizacijo, ki ima za to vso potrebno infrastrukturo – Organizacijo združenih narodov. Manjka samo naša volja, ki bo spodbudila (politično) voljo naših voditeljev.

Viri: Oxfam Canada, CommonDreams, Forbes, IUCN, Share Slovenija