Hrana v smeteh

‟Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: ʿPoberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubiʾ.” (Janezov evangelij 6: 12; Nahranitev pet tisočih)

Po podatkih Organizacije združenih narodov je bilo leta 2009 kar 1,02 milijarde ljudi podhranjenih, kar pomeni skoraj vsak šesti Zemljan. To je zastrašujoč podatek in kar je najhuje, problem sploh ni v pomanjkanju hrane, temveč v njeni potratni uporabi in izjemno nepravični porazdelitvi.

V letih 2007 in 2008 je bilo v biogoriva predelanih kar 95 milijonov ton žitaric, a ta količina je še vedno manj kot polovica vse hrane, ki letno po nepotrebnem konča v smeteh. Samo Američani letno zavržejo približno 44 milijonov ton hrane, Britanci preko 5 milijonov ton itd., pravi Tristram Stuart v knjigi Odpadki: razkrivanje globalnega prehranskega škandala (Waste: Uncovering the Global Food Scandal, Penguin Books 2009).

Knjiga sistematično razkriva prehransko podobo današnjega sveta. Lakota še zdaleč ni posledica prenaseljenosti kot nas prepričujejo številni strokovnjaki, temveč rezultat človeške neumnosti, nesposobnosti, ignorance in pohlepa.

Po podatkih FAO (Organizacija ZN za kmetijstvo in prehrano) znaša minimalna povprečna človekova potreba po hrani približno 2.000 kcal (kilo kalorija; količina energije, ki je potrebna, da se kilogram vode segreje za 1 stopinjo Celzija) na dan, navaja Tristram Stuart v svoji knjigi. Proizvodnja vse hrane primerne za človekovo prehrano v svetu pa znaša približno 4.600 kcal na prebivalca dnevno, medtem ko je dejanska poraba 2.000 kcal na prebivalca. To pomeni, da za 2.600 kcal hrane na prebivalca (ali 57 % vse pridelane hrane) ne doseže človeških ust.

Del presežne hrane (žitarice in stročnice) je namenjen prehrani živali (energetska vrednost mesne hrane je bistveno manjša kot energetska vrednost rastlinske hrane, ki jo te živali zaužijejo), del jo pristane v smeteh, del v prekomernih količinah zaužite hrane in zdaj tudi v avtomobilskih tankih za gorivo (biogoriva). A še vedno je celotna količina dejansko porabljene hrane enaka minimalnim zahtevam povprečnega človeka po hrani, to je 2.000 kcal na prebivalca. Z drugimi besedami: na svetu se porabi toliko hrane kolikor jo ljudje dejansko potrebujemo. Zakaj potemtakem toliko lakote?

Trgovine in restavracije v ZDA in EU dnevno nudijo prebivalstvu količino hrane, ki ima energetsko vrednost med 3.500 in 3.900 kcal. Če bi temu dodali še žitarice in stročnice, ki so namenjene prehrani živine, potem količina hrane v ZDA štirikrat presega potrebe ljudi, v Evropi pa več kot trikrat. Hrana je torej izjemno nepravično porazdeljena, nekje jo je bistveno preveč in nekje bistveno premalo.

K pretirani porabi hrane veliko prispevajo tudi prehranske verige, ki letno za oglaševanje na področju hrane namenijo približno 3 milijarde ameriških dolarjev; veliko oglasov je namenjenih predvsem otrokom. Ali ljudje res potrebujemo reklamo za nekaj, kar nujno potrebujemo?

A vrnimo se k odpadkom. Veliko nakupljene hrane konča v smeteh. Samo s hrano, ki konča v smeteh v ZDA in v Veliki Britaniji, bi lahko iz najhujše lakote rešili 1,5 milijarde ljudi (pomeni, da bi jim pomagali z dodatno hrano z energijsko vrednostjo 250 kcal na osebo), kar je več kot je lačnih ljudi v svetu. In sploh nismo upoštevali odpadne hrane v EU, na Japonskem in v drugih bogatih državah, čeprav vemo, da je tudi znotraj teh držav hrana izjemno neenakomerno porazdeljena.

Tudi mi smo del tega sveta, ki dela s hrano kot »svinja z mehom«. Slovenske trgovine, na primer, letno zavržejo približno 15.000 ton kruha (kar pomeni skoraj 30 milijonov €), ki neprodan obleži na policah trgovin. Kruha, žemljic in podobnih proizvodov, seveda noben trgovec naslednji dan ne postavi na trgovinske police – potrošniki hočemo sveže, tople, hrustljave pekovske izdelke. Tudi drugim prehranskim izdelkom se ne godi dosti drugače.

Na koncu lahko zaključimo, da za lakoto v svetu ni prav nobenega razloga. Hrane je za vse ljudi na planetu dovolj in ne samo dovolj, celo preveč jo je. Problem je v naši pretirani porabi hrane (ki pomeni debelost in zdravstvene težave ter veliko odpadkov) in v napačnih prehranskih vzorcih (prevelika pridelava mesa in mesnih izdelkov; ne da jih ne bi smeli jesti, samo preveč človeku primerne hrane gre za prehrano živali, ki bistveno zmanjšajo energetsko vrednost hrane). Prehranski problem je povezan tudi z globalnim segrevanjem in sicer iz dveh vidikov: veliko hrane se predela v biogoriva, presežna pridelava hrane (predvsem mesne) pa pomeni veliko izpustov toplogrednih plinov.

In rešitve. Naučiti se moramo zmernosti, zavreči čim manj hrane (tudi star kruh, na primer, lahko koristno uporabimo v svoji prehrani), vsaj malo moramo spremeniti prehranske vzorce (manj mesne hrane) in se naučiti pravične delitve hrane (in drugih osnovnih dobrin).